261. člen KZ

Pritožbeno sodišče ugotavlja, da je državni tožilec s spremembo obtožnice sedaj očitano nadaljevano kaznivo dejanje po tretjem in četrtem odstavku 261. člena KZ sestavil iz poprej očitanih dveh kaznivih dejanj po tretjem odstavku 261. člena KZ in kaznivega dejanja po tretjem odstavku 267. člena KZ. Kot je že navedeno, je državni tožilec z modifikacijo obtožnice 31. 5. 2019 sestavil očitek nadaljevanega kaznivega dejanja po tretjem in četrtem odstavku 261. člena KZ, s tem pa je tudi po ugotovitvah pritožbenega sodišča kršil načelo poštenega postopka po 22. členu Ustave RS. Iz načela enakega varstva pravic, ki zavezuje obe stranki kazenskega postopka izhaja tudi prepoved zlorabe procesne pravice za katero gre v primerih, če nosilec pravice izhaja iz pravno dopustnega abstraktnega upravičenja-spremembe obtožnice, ki ga konkretizira in materializira tako, da njegovo ravnanje presega meje upravičenja. V skladu z določbo 22. člena Ustave mora zato v primeru, ko stranka v postopku zlorabi svoje procesne pravice, sodišče odreči pravno relevantnost dejanjem, ki presegajo upravičenje in torej predstavljajo njegovo zlorabo. Zato mora sodišče ob izdaji sodbe tudi s tega vidika p

Sprememba obtožnice na način dodajanja zakonskih znakov tako, da očitek ustreza pravni opredelitvi s predpisanimi daljšimi zastaralnimi roki, in to v fazi po pravnomočni obtožnici ter pred izvedbo dokaznega postopka, po tem, ko je bil tožilec seznanjen z obrambnimi predlogi za ustavitev postopka zaradi zastaranja, predstavlja uveljavljanje tožilskega upravičenja v nasprotju z namenom instituta spremembe obtožnega akta po členu 344 ZKP, ki temelji na načelu iskanja materialne resnice po 17. členu ZKP, in je zato nedopustna. Sodišče prve stopnje je tako utemeljeno odreklo pravno relevantnost vloženi spremembi obtožnice, saj je tožilec s tem procesnim dejanjem svoje zakonsko upravičenje v nasprotju z njegovim pravnim smislom presegel v škodo obtožencev. Sodišča prve stopnje v fazi pravnomočne obtožnice ni mogla zavezovati dolžnost, da po uradni dolžnosti ugotavlja, ali v obtožnici zajeti konkretni očitki morebiti ustrezajo za obtožence zaradi predpisanih daljših zastaralnih rokov (še kaki) strožji pravni kvalifikaciji; pritožnikova razlaga določbe drugega odstavka člena 354 ZKP je procesnopravno pomotna. Z zavzemanjem za drugačno pravno kvalifikacijo bi prvostopenjsko sodišče

Izraba uradnega položaja in s tem protipravnost obsojenčevega ravnanja se odraža v tistem delu konkretnega opisa kaznivega dejanja, iz katerega je razvidno, da so bili podatki posredovani zgolj enemu samemu potencialnemu ponudniku,ne pa tudi drugim potencialnim ponudnikom, ki so bili zaradi tega v slabšem položaju. Čas storitve kaznivega dejanja je res opredeljen v časovnem razponu, vendar tudi obsojenčevo ravnanje ni bilo enkratno, temveč ga je sodišče spoznalo za krivega, da je soobsojenca večkrat neupravičeno seznanjal s podatki o projektu. Ker gre za potrditev dejanskega stanja, ki je bilo ugotovljeno s sodbo sodišča prve stopnje, preverjano v zvezi s pritožbami pred sodiščem druge stopnje, je odločitev pritožbenega sodišča postala pravnomočna. Pritožba zoper takšno odločitev v zvezi z dejanskim stanjem je bila že izčrpana, saj Ustava, mednarodni instrumenti ter veljavni procesni zakon ne zahtevajo več kot ene pritožbe. Glede na navedeno je odločitev obeh sodišč, da pritožba zoper odločbo višjega sodišča v konkretnem primeru ni dopustna, pravilna. Dolžnost države zagotoviti učinkovito kazenskopravno varstvo ne upravičuje vodenja kazenskega postopka, kadar b

Drugi odstavek 4. člena Zakona o stvarnem premoženju države, pokrajin in občin (ZSPDPO) določa metodo, ki omogoča najugodnejše rezultate za lokalno skupnost. Ker je v 3. točki 3. člena ZSPDPO opredeljeno tudi pridobivanje stvarnega premoženja države oz. lokalne skupnost, ki pomeni vsak prenos lastninske pravice na določenem stvarnem premoženju na državo, samoupravno lokalno skupnost ali drugo osebo javnega prava, je brez kakršnegakoli dvoma, da mora lokalna skupnost, pred sklenitvijo pogodbe pridobiti ustrezno cenitev pooblaščenega ocenjevalca vrednosti nepremičnin. Jezikovna razlaga in usmeritev v zvezi s tem samo na drugi odstavek 16. člena in 4. točko 3. člena ZSPDPO je pravno pomotno, zaradi česar tudi po oceni pritožbenega sodišča dejstveni opis vsebuje vse znake kaznivega dejanja zlorabe uradnega položaja ali uradnih pravic po četrtem v zvezi s tretjim odstavkom 261. člena KZ.

Obdolženec se s priznanjem krivde ne odpove ugotavljanju dejanskega stanja, temveč se odpove ugotavljanju dejanskega stanja na podlagi dokazov, izvedenih na glavni obravnavi. Z drugimi besedami, predsednik senata dokaze ocenjuje na enak način kot po opravljeni glavni obravnavi: z vestno presojo vsakega dokaza posebej in v zvezi z drugimi dokazi na tak način preveri, ali je o krivdi, ki jo je obdolženec priznal, prepričan ali ne. Prvenstveno merilo za presojo, ali gre pri neposrednem plačilu uporabnika za nejavno financiranje javne službe ali za tržni vir javnega zavoda, je torej zakonska opredelitev obsega javne službe. ZVis tega obsega ni določil in ga še vedno ne določa. V strokovni literaturi je zavzeto jasno stališče, da plačilo izrednega študija pomeni nejavno financiranje javne službe. Poleg tega je cena zagotavljanja blaga in storitev javne službe določena s predpisom, cena blaga in storitev dopolnilne (tržne dejavnosti) pa zaradi proste konkurence ne sme biti določena s predpisom. Izredni študij pomeni le prilagoditev organizacije in časovne razporeditve predavanj, seminarjev in vaj možnostim študentov, ki se opravi na način in po postopku, določenem s statuto

Vrhovno sodišče ugotavlja, da je pravi pomen in vsebina določbe četrtega odstavka 261. člena KZ jasno in nedvoumno razvidna že iz samega besedila obravnavane določbe (t. i. jezikovna razlaga). Povedano drugače, razlaga navedene določbe je omejena s samo dikcijo določbe. Tako bi po presoji Vrhovnega sodišča vsaka drugačna razlaga predstavljala ekstenzivno razlago, ki bi pomenila nedovoljeno širjenje polja kriminalnosti, s čimer bi bilo prekršeno načelo zakonitosti v kazenskem pravu (28. člen Ustave Republike Slovenije).

Sodišče druge stopnje izpodbijani sklep presoja izključno v okviru pritožbenih navedb. Ker državna tožilka nosilnih razlogov sklepa z ničemer vsebinsko ne izpodbija, s pritožbo ne more uspeti.

V posledici opustitve pravnega pouka pred zbiranjem obvestil od osumljenca je že na pojmovni ravni prekršen privilegij zoper samoobtožbo, ne glede na to, kakšna je vsebina izjave, dane policiji. Ekskluzijska sankcija zaradi kršitev ustavnih pravic velja v primerih, ko so bile prekršene ustavne pravice obdolženca, kot tudi takrat, ko je prišlo do kršitve ustavnih pravic drugih oseb.

V opisu kaznivega dejanja v obtožnici se obtoženemu B. P. očita, da je M. R. pridobil protipravno premoženjsko korist v višini 51.127,20 EUR in mu je šlo za to, da mu pridobi tako korist, obtoženemu G. B. pa, da je obtoženemu B. P. pri tem naklepoma pomagal. Za kvalificirano obliko kaznivega dejanja zlorabe uradnega položaja uradnih pravic po zakonu, ki je veljal v času, ko naj bi obtoženca izvršila kaznivo dejanje, je storilec kriv le, če je protipravno premoženjsko korist pridobil sebi, ne pa drugemu. Zgoraj povzeta določba četrtega odstavka 261. člena KZ je jasna in nedvoumna, zato je ni potrebno posebej razlagati z uporabo različnih razlagalnih metod, o čemer je že zavzelo stališče Vrhovno sodišče v sodbi I Ips 119/200 z dne 11.9.2003 ter tudi Višje sodišče v Kopru, med drugim v zadevi opr. št. II Kp 18896/2011 z dne 5.2.2015. Razloga, da bi se odstopilo od navedenega stališča ni, saj o povsem jasni jezikovni razlagi ter upoštevaje načelo zakonitosti navedene določbe četrtega odstavka 261. člena KZ ni mogoče razlagati v obtoženčevo škodo.

Obtoženi je s sostorilci ravnal v skladu z njihovim medsebojnim dogovorom in usklajeno, njegov dogovor s J.S. pa je omogočil njegovo zlorabo uradnega položaja kot carinika.

Sodišča so v skladu 125. členom Ustave vezana le na ustavo in zakon, kar pomeni, da predpisov izvršilne veje oblasti (kar Uredba o pridobivanju, razpolaganju in upravljanju s stvarnim premoženjem države in občin nedvomno je) pri odločanju niso dolžna uporabiti, če ocenijo, da so v neskladju z zakonom oziroma ustavo. Ustava s tem daje sodniku pooblastilo in mu hkrati nalaga dolžnost, da pri odločanju o pravicah in obveznostih izloči nezakonite ali protiustavne „podzakonske predpise“ (t.i. exceptio illegalis). Kot je razvidno iz izreka izpodbijane sodbe v točki 1, so očitki in opis obravnavanega kaznivega dejanja širši, vendar to nujno ne pomeni, da obravnavano kaznivo dejanje ni kaznivo dejanje, če vsi očitki vsebovani v opisu niso podani (ali v obravnavanem obdobju niso bili protipravni) oziroma dokazani. Očitki, ki se v opisu nahajajo v izreku izpodbijane sodbe in se nanašajo na ravnanje v nasprotju z določbami 80. člena do 80.j člena tedaj veljavnega Zakona o javnih financah predstavljajo (le) prekršek, ali so ti utemeljeni pa je pomembno predvsem z vidika dokaznega ocenjevanja (naklepne) kršitve obveznosti dobrega poslovanja ter subjektivne strani obravnavanega kaznive

Zaslišanje priče, opravljeno preko videokonference, ustreza načelu neposrednega izvajanja dokazov na glavni obravnavi. Določba tretjega odstavka 8. člena ZKP se nanaša le na procesna dejanja sodišča, in ne na listinske dokaze, ki jih zbereta policija in državno tožilstvo in so priloga kazenske ovadbe.

Glede na določbo prvega odstavka 261. člena KZ-1 je posredovanje pri kaznivem dejanju jemanja podkupnine povsem samostojen izvršitveni način kaznivega dejanja jemanja podkupnine, ki ga načeloma lahko stori vsakdo, to je, ne glede na status uradne osebe ali javnega uslužbenca. Glede na to, da se obtožencema očita vsakemu svoja izvršitvena oblika tega kaznivega dejanja, obe pa sta opisani v prvem odstavku 261. člena KZ-1, je sodišče prve stopnje obtožencema očitano kaznivo dejanje pravilno pravno opredelilo kot kaznivo dejanje jemanja podkupnine po prvem odstavku 261. člena KZ-1, zmotno pa se je ob tem sklicevalo na določbo drugega odstavka 20. člena KZ-1, saj se obtožencu ne očita sostorilstva. Pravno zmotno je stališče obtoženke, da v obravnavani zadevi ni imela statusa uradne osebe. V stečajnem postopku nad pravno osebo stečajni upravitelj opravlja svojo funkcijo zaradi interesov upnikov, da dosežejo čimvečje poplačilo svojih terjatev. Zato v stečajnem postopku nad pravno osebo stečajni upravitelj nima položaja zastopnika dolžnika, temveč položaj posebnega procesnega organa sodišča. Pravilno je zato stališče sodišča prve stopnje zapisano v 1. točki obrazložitve, da je ime

O sodnikovem protipravnem ravnanju govorimo tudi takrat, ko sodnik ni uporabil povsem jasne določbe zakona ali je predpis namenoma razlagal v nasprotju s sodno prakso, pri tem pa je treba kot pomembne (dodatne) navezovalne okoliščine upoštevati, katere pravice so bile z nepravilno odločitvijo sodišča oškodovancu kršene, v katerem postopku in na kakšen način. Bolj ko je pravica posameznika ustavnopravno varovana, višji je standard odgovornosti države za delo državnih organov.

Tožnik je nepravilno in v nasprotju z zakoni obravnaval 21 vizumskih vlog (ker je postopek vodil brez osebne prisotnosti prosilca, pisma pa so bila posredovana naknadno oziroma so bila nepodpisana), pri čemer je šlo za kršitev pogodbenih obveznosti z znaki kaznivega dejanja zlorabe uradnega položaja ali uradnih pravic po 1. odstavku 261. člena KZ in za kršitev pogodbenih obveznosti z znaki nevestnega dela v službi po 262. členu KZ, zato mu je tožena stranka utemeljeno izredno odpovedala pogodbo o zaposlitvi po 1. alineji 1. odstavka 111. člena ZDR.

V zvezi sklicevanja zagovornika obdolženca na odločbo Evropskega sodišča za človekove pravice v zadevi „De Cubber“ pa je pojasniti, da je v navedeni odločbi govora o izločitvi sodnika, v obravnavanem primeru pa je obdolženec predlagal prenos krajevne pristojnosti. Trditev pritožnika, da je prvostopno sodišče zagrešilo relativno bistveno kršitev določb kazenskega postopka po drugem odstavku 371. člena ZKP v zvezi s 6. točko prvega odstavka 39. člena ZKP, ki je vplivala na pravilnost in zakonitost sodne odločbe, je torej povsem brez podlage. Ob takih ugotovitvah se pritožbene navedbe, da v obravnavanem postopku obdolženec ni bil deležen nepristranskega sojenja, s čimer je bila kršena njegova ustavna pravica v smislu določbe člena 23 Ustave Republike Slovenije, kakor tudi pravica do poštenega sojenja v smislu 6. člena EKČP, pokažejo kot povsem neutemeljene.

Presoja o vzročni zvezi med kaznivim dejanjem uradne osebe (zloraba uradnega položaja ali pravic po drugem in prvem odstavku 261. člena KZ) in odločitvijo (odločbo) o prekršku.

Po eni strani ne gre za pomanjkljiv opis kaznivega dejanja, po drugi strani pa je presoja glede obstoja oziroma neobstoja posameznih znakov kaznivega dejanja preuranjena. Utemeljen sum pomeni pravni standard, za katerega zakon ne predpisuje meril, temveč ga ustvarja ustavna in sodna praksa. V fazi odločanja, ali naj se začne zoper določeno osebo preiskava, pri presoji utemeljenega suma preiskovalni sodnik ne more presojati verodostojnosti posameznih nasprotujočih si dokazov, ker je takšna ocena vselej pridržana glavni obravnavi, če v nadaljnjem postopku pride do njene izvedbe.

Predlog za opravo posameznih preiskovalnih dejanj zoper obdolženca je dejanje, ki je usmerjeno v pregon storilca kaznivega dejanja in pretrga tek relativnega zastaralnega roka. Obtožni predlog z očitkom obdolžencu, da je kot župan in torej kot uradna oseba z namenom, da bi drugemu pridobil kakšno nepremoženjsko korist, izrabil svoj uradni položaj s tem, da je v nasprotju z več predpisi odredil postopek za izbiro direktorja občinske uprave in podpisal pogodbo o zaposlitvi z osebo, ki ni izpolnjevala pogojev za zasedbo delovnega mesta, vsebuje vse zakonske znake kaznivega dejanja zlorabe uradnega položaja ali uradnih pravic po prvem odstavku 261. člena KZ.