VSRS Sodba in sklep II Ips 194/2018

I. Revizija zoper sklep o stroških se zavrže.

II. Sicer se revizija zavrne.

III. Tožnik mora v 15 dneh od vročitve te sodbe povrniti toženki stroške revizijskega odgovora v znesku 2.225,28 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od prvega naslednjega dne po izteku roka za izpolnitev obveznosti, določenega v tej točki izreka, do plačila.

Dosedanji potek postopka

1Tožnik je od toženke zahteval plačilo odškodnine za pretrpljene duševne bolečine zaradi kršitve osebnostnih pravic, razžalitve časti in dobrega imena. Navajal je, da je toženka v obdobju med 14. 5. 2013 in 9. 7. 2013 v svojih medijih objavila tri članke, v katerih je navajala, da se tožniku očitajo davčne zatajitve in pranje denarja ter da se bo zoper njega vodil predobravnavni narok, na katerem se bo lahko izjavil o svoji krivdi glede očitanih mu dejanj. Zatrjeval je, da je poročala senzacionalistično in neupravičeno razkrivala tožnikovo zasebnost. Za navedene neresnične trditve ni pridobila in ni navedla nobenih dokazov niti si ni prizadevala pridobiti predhodnih ali povratnih izjav tožnika, zato je kršila določbe 1., 2., 3., 5., 17. in 18. člena Novinarskega kodeksa ter 6. člena Zakona o medijih (v nadaljevanju ZMed).

2Sodišče prve stopnje je zavrnilo zahtevek tožnika za plačilo odškodnine v višini 345.908,00 EUR in zahtevek za objavo opravičila za objavljene članke (I. točka izreka sodbe). Sklenilo je, da mora tožnik toženki povrniti stroške pravdnega postopka v višini 4.275,34 (II. točka izreka sodbe in popravni sklep).

3Sodišče druge stopnje je pritožbo zavrnilo in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje (I. točka izreka). Sklenilo je, da toženka sama krije stroške pritožbenega postopka (II. točka izreka).

4Tožnik zoper sodbo sodišča druge stopnje vlaga revizijo. Uveljavlja zmotno uporabo materialnega prava in kršitev določb pravdnega postopka. Vrhovnemu sodišču predlaga, naj reviziji ugodi, sodbo sodišča druge stopnje pa razveljavi in mu zadevo vrne v novo sojenje (istemu ali drugemu senatu). Priglaša stroške revizijskega postopka.

5Revizija tožnika je bila vročena toženki, ki predlaga, naj jo Vrhovno sodišče zavrne in potrdi sodbo sodišča druge stopnje. Priglaša stroške revizijskega postopka.

Glede uporabe Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP)

6Sodba sodišča prve stopnje je bila izdana pred 14. 9. 2017, to je pred začetkom uporabe Zakona o spremembah in dopolnitvah Zakona o pravdnem postopku (Ur. l. RS, št. 10/2017; v nadaljevanju ZPP-E). Zato se je postopek pred Vrhovnim sodiščem na podlagi prvega odstavka 125. člena ZPP-E nadaljeval po določbah ZPP, ki se uporabljajo do začetka uporabe ZPP-E.

Ugotovljeno dejansko stanje

7Iz dejanskih ugotovitev sodišč druge in prve stopnje, na katere je revizijsko sodišče vezano (tretji odstavek 370. člena ZPP), izhaja:

- sporni članki z naslovi: „Sojenje za domnevno davčno utajo in pranje denarja“, „Kdo je koga pritegnil v umazane posle?“ in „Bo A. rešil satelit?“ so bili objavljeni na spletnem portalu www.delo.si in www.slovenskenovice.si, katerih izdajatelj je toženka;

- v članku z naslovom „Sojenje za domnevno davčno utajo in pranje denarja“ z dne 14. 5. 2013 toženka ugotavlja, da je naslednjega dne ob 12,00 uri na ljubljanskem okrožnem sodišču razpisan predobravnavni narok, na katerem se bosta lahko tožnik in soobtoženi izjasnila o krivdi za očitana kazniva dejanja; sledi povzetek obtožbe, ki tožniku (lastniku propadlega podjetja B., d. o. o.) očita kaznivo dejanje davčne zatajitve za nekaj več kot 300.000,00 EUR in pranja denarja; iz članka izhaja tudi, da zoper tožnika in soobtožene hkrati poteka tudi kazenski postopek za davčno zatajitev v višini 5,000.000,00 EUR, za kolikor naj bi bil oškodovan proračun; v članku je navedeno tudi, da je tožnik zoper C., d. d., vložil tožbo v višini 8,000.000,00 EUR zaradi G., v katerem je bil najemnik prostorov, in da je bila v letu 2009 razdrta kupoprodajna pogodba med C., d. d., in tožnikom, na podlagi katere naj bi tožnik za 3,8 milijona EUR kupil kompleks;

- iz članka „Kdo je koga pritegnil v umazane posle?“ izhaja, da je tožnik lastnik propadlega podjetja, ki je največji davčni dolžnik med podjetji, v nadaljevanju pa članek obravnava D. D. in E. E.;

- v članku „Bo A. rešil satelit?“ je povzeto dogajanje na sodišču in navedeno, da tožnik krivde za očitano davčno utajo v višini 345.908,00 EUR ni priznal; povzet je zagovor tožnika, kot ga je podala njegova odvetnica; ugotovljeno je tudi, da je družba B., d. o. o., v stečaju;

- članki povzemajo potek predkazenskega oziroma kazenskega postopka ter ne vsebujejo neresnic niti tožnikove vnaprejšnje obsodbe.

Razlogi sodišč nižjih stopenj

8Sodišče prve stopnje je zaključilo, da predpostavke odškodninske odgovornosti niso podane, zato je zahtevek zavrnilo. Ugotovilo je, da sporni članki ne vsebujejo neresnic in povsem objektivno povzemajo potek predkazenskega oziroma kazenskega postopka, o čemer ima javnost pravico biti obveščena in seznanjena, zlasti ko gre za oškodovanje proračunskih sredstev in utajo davkov. Članki niso senzacionalistični, tožnik pa v člankih ni bil vnaprej obsojen niti linčan. Omenjena je bila družba B., d. o. o., katere edini družbenik in lastnik je bil tožnik in ki je bila uvrščena v sam vrh davčnih dolžnikov. Sodišče je s sklicevanjem na stališča Evropskega sodišča za človekove pravice (v nadaljevanju ESČP) zaključilo, da je zaradi narave stvari v obravnavanem primeru prevladal splošni interes spodbujanja svobode izražanja na področju, ki zadeva vprašanje splošnega interesa. Toženka je poročala le o tem, kar je bilo zapisano v obtožnici in kar se je dogajalo na javni obravnavi v kazenskem postopku, zato protipravnost ravnanja ni podana.

9Sodišče druge stopnje je ugotovilo, da je sodišče prve stopnje pravilno in popolno ugotovilo dejansko stanje ter na njegovi podlagi pravilno uporabilo materialno pravo. Tudi tožnik ne zanika, da mu tožilstvo očita davčno utajo in pranje denarja, sporni članki, ki pišejo o tem, pa niso objektivno žaljivi in uporabljajo pogojnik, kar pomeni, da je spoštovana domneva nedolžnosti. Tehtanje med častjo in dobrim imenom ter svobodo govora je bilo pravilno. Logično je, da je v člankih prišlo do povezave med tožnikom in družbo B., d. o. o., ki je bila največji davčni dolžnik v državi, saj je bil tožnik edini družbenik in direktor te družbe. Zaradi poteka kazenskega postopka in očitkov o oškodovanju javnih financ je tožnik relativno javna osebnost. Ker gre v obravnavanem primeru le za povzetek poteka kazenskega postopka, novinarji od tožnika niso bili dolžni pridobiti informacij v skladu z Novinarskim kodeksom. Neutemeljen je očitek napačne zavrnitve dokaznega predloga za zaslišanje priče, saj je tožnik predlagal le zaslišanje njega osebno, kar je bilo tudi izvedeno. Neutemeljen in pavšalen je tudi očitek pristranskosti sodišča, ker odloča v več tožnikovih zadevah hkrati. Zavrnilo je očitek kršitve 12. člena ZPP: vsi predlagani dokazi so bili izvedeni, tožnik pa je med postopkom vedel, da isto sodišče sodi tudi v stečajni in kazenski zadevi ter v drugih civilnih zadevah, zato bi izločitev razpravljajoče sodnice lahko predlagal sam. Sicer pa so bile te pritožbene navedbe vsebinsko obravnavane, zato tožniku ni bila odvzeta pravica iz 286.b člena ZPP.

Jedro revizijskih navedb

10Revident uveljavlja bistveno kršitev iz 11. točke drugega odstavka 339. člena ZPP, ker pooblaščenec toženke ni imel veljavnega pooblastila za zastopanje. Iz pooblastila z dne 13. 6. 2016 ni razvidno niti, kdo ga je podpisal (identifikacija podpisa zakonite zastopnice toženke in odvetnika), niti ali ga je sploh podpisala zakonita zastopnica toženke, niti za katero zadevo velja (opravilna številka zadeve). Opozarja na 15. člen Zakona o odvetništvu (ZOdv), saj iz podpisov ni mogoče razbrati, da gre za lastnoročna podpisa odvetnikov in za podpisa katerih odvetnikov dejansko gre. Ker pooblastilno razmerje ni bilo veljavno, niso veljavna tudi nadaljnja procesna dejanja. Toženka ni bila pravilno zastopana niti ni prišla na prvi narok za glavno obravnavo, zato je v skladu z 282. členom ZPP treba izdati zamudno sodbo (glej sodbo VSL I Cp 1717/2010 z dne 24. 2. 2011). F. F. ni izkazala upravičenja za zastopanje s substitucijskim pooblastilom s strani odvetniške pisarne F., zato je podana kršitev iz 11. točke drugega odstavka 339. člena ZPP, na katero sodišče pazi po uradni dolžnosti. 16. člen ZOdv ureja nadomeščanje odvetnika s strani drugega odvetnika (substitucija) le glede notranjega razmerja, navzven pa je treba izkazati pooblastilno razmerje s substitucijskim pooblastilom. Odgovor na tožbo ter prva in druga pripravljalna vloga toženke niso bile podpisane na koncu vloge, kot to predvideva ZPP; v vlogi se nahaja le štampiljka in neberljiv paraf, pomanjkljivosti pa niso bile odpravljene, zato je omenjene vloge treba zavreči. Prereka zavrnitev izvedbe dokaza z izvedencem psihiatrične stroke, s čimer je sodišče prve stopnje podalo nedovoljeno vnaprejšnjo dokazno oceno. Sodišču očita pristranskost, ker je pred Okrožnim sodiščem v Ljubljani v teku več zadev, v katerih je tožnik udeležen kot stranka. Očitno je, da je nemogoče soditi objektivno, ker so razpravljajoči sodniki okuženi iz predhodnih sporov. Enako velja tudi za senat Višjega sodišča v Ljubljani, kar je razlog za nujno delegacijo po 66. členu ZPP. Tožniku sodišče prve stopnje ni dalo ustreznega opozorila po 12. členu ZPP z vsebino, da bi moral takoj grajati bistvene kršitve določb pravdnega postopka v zvezi z zavrnitvijo dokaznih predlogov in pristranskostjo sodišča. Napačen ter v nasprotju z ZPP in Odvetniško tarifo je tudi izračun stroškov pravdnega postopka, ki jih je tožnik dolžan plačati toženki.

11V zvezi z zmotno uporabo materialnega prava navaja, da toženka s svojimi objavami ni ravnala v skladu s profesionalno skrbnostjo - grobo je posegla v njegovo zasebnost in ga za namene javnega linča in populizma v najbolj branem slovenskem časopisu prikazala kot kriminalca. S tem je kršila Novinarski kodeks v več členih in 6. člen ZMed. Toženka ni navedla nobenih dokazov, objavljeni prispevki pa so tožnika grobo prizadeli in razžalili. Od objave prispevkov toženke se o tožniku govori kot o goljufu in prevarantu, brez tega poročanja pa širši javnosti sploh ne bi bil poznan. Podane so vse predpostavke odškodninske odgovornosti. Njegovo življenje se je spremenilo, v družbi je postal zasovražen. Prepoznavajo ga kot državnega dolžnika, kar vpliva tudi na njegovo poslovno delovanje. Da ni davčni dolžnik, izhaja tudi iz poročila z dne 8. 12. 2017.

Povzetek odgovora na revizijo

12Respondentka navaja, da navedbe glede neustreznosti pooblastila pooblaščeni odvetniški družbi in glede nepopolnosti vlog pomenijo nedovoljeno revizijsko novoto, zato jih revizijsko sodišče ne sme upoštevati. Sicer pa je bilo pooblastilo, s katerim toženka pooblašča odvetniško družbo in s tem vse odvetnike, ki so zaposleni pri njej,¹ popolno in priloženo že odgovoru na tožbo. Na vseh narokih je bila prisotna pooblaščenka toženke, določba drugega odstavka 282. člena ZPP pa ni relevantna, saj je bila razveljavljena z odločbo Ustavnega sodišča.² Tudi sicer se na pravila o napačnem zastopanju lahko sklicuje le stranka, ki ni bila pravilno zastopana, ne pa njen nasprotnik. Revizijska navedba o zavrnitvi dokaza z izvedencem psihiatrične stroke je prav tako nedovoljena revizijska novota, zato je revizijsko sodišče ne sme upoštevati. Neutemeljeni sta graja obračuna pravdnih stroškov in zahteva za izločitev sodnika. Ni namreč naveden noben konkretni izločitveni razlog, ki bi se nanašal na razpravljajočega sodnika, dejstvo, da pred razpravljajočim sodiščem tečejo še drugi postopki, v katerih je udeležen tožnik, pa ne pomenijo izločitvenega razloga in ne vplivajo na videz nepristranskosti. Navedbe, da so sodniki zaradi več postopkov okuženi z negativno percepcijo, nimajo dejanske osnove in so pavšalne. Tožnik pravilo pomoči prava neuki stranki (12. člen ZPP) neutemeljeno razume na način, da bi sodnik moral opravljati vlogo njegovega pravnega svetovalca.

13Dejansko stanje je bilo pravilno ugotovljeno, pravilno pa je bilo uporabljeno tudi materialno pravo. Sporni članki obveščajo javnost o aktualnem kazenskem postopku zoper tožnika na objektiven in vrednostno nevtralen način ter niso žaljivi in ne razkrivajo podrobnosti iz življenja tožnika, ki glede na sodno prakso velja za relativno znano osebnost.

Presoja dovoljenosti in utemeljenosti revizije

14Revizija delno ni dovoljena, delno pa ni utemeljena.

15Revident je uveljavljal tudi kršitev določb pravdnega postopka v zvezi z napačnim izračunom stroškov pravdnega postopka. Odločba o stroških postopka ima vselej pravno naravo sklepa (peti odstavek 128. člena ZPP). To velja tudi za primer, ko je izrek o stroških vsebovan v sodbi, s katero je odločeno o glavni stvari (prvi odstavek 166. člena ZPP). Dovoljenost revizije zoper sklep se presoja po določbah 384. člena ZPP, po katerih lahko stranke vložijo revizijo le zoper tisti del sklepa sodišča druge stopnje, s katerim je bil postopek pravnomočno končan (prvi odstavek 384. člena ZPP). V obravnavani zadevi se je postopek med pravdnima strankama končal s pravnomočno sodbo pritožbenega sodišča. Njen sestavni del je tudi izrek o stroških. Odločitev o povrnitvi stroškov je torej le akcesorne narave in je odvisna od odločitve o sporu in s tem v zvezi od uspeha posamezne stranke v njem. Ker torej sklep o stroških ni sklep, s katerim se je postopek pravnomočno končal, revizija zoper tak sklep ni dovoljena,³ zato jo je revizijsko sodišče na podlagi 377. člena ZPP v tem delu zavrglo (I. točka izreka).

16V preostanku revizija ni utemeljena.

17Vrhovno sodišče je v zadnjem obdobju že večkrat pojasnilo, kakšna je ustavna vloga Vrhovnega sodišča in kakšen je temu ustrezajoč pristop strank do Vrhovnega sodišča. Prvič je to storilo v zadevi II Ips 212/2016 z dne 15. 3. 2018.⁴ Revizija tožnika v obravnavani zadevi v nasprotju s tam izraženim stališčem ne odpira pomembnih pravnih vprašanj, ampak ponavlja nekatere očitno neutemeljene procesne očitke, na katere je tožniku odgovorilo že pritožbeno sodišče.

18Revizija v velikem delu pomeni prepis tožnikovih pritožbenih navedb po metodi „copy - paste“. Ker je revizija samostojno in izredno pravno sredstvo, uperjeno zoper sodbo sodišča druge stopnje, je treba v njej obrazloženo in konkretizirano izpodbijati predvsem razloge te sodbe. Ponavljanje (oziroma izrecen prepis) pritožbenih navedb, na katere je že pravilno odgovorilo pritožbeno sodišče, še v revizijskem postopku, ne da bi revident pojasnil, zakaj naj bi bil odgovor pritožbenega sodišča napačen, pomeni neustrezen poskus dostopa do Vrhovnega sodišča.⁵ Takih pojasnil tožnik ni podal, zato z revizijo ne more uspeti.⁶ Vrhovno sodišče ni le tretja instanca, ki bi ponovno presojala vse pritožbene navedbe, temveč v skladu s svojo ustavno vlogo kot najvišje sodišče v državi sprejema stališča o pomembnih pravnih vprašanjih in s tem soustvarja pravo. Revizijo zato obravnava le v tistem delu, ki revizijske razloge uveljavlja obrazloženo v odnosu do izpodbijane sodbe. Del, ki je dobeseden ali smiseln prepis pritožbe in ne polemizira s konkretnimi odgovori pritožbenega sodišča na pritožbo, temu standardu ne zadosti. Revizijsko sodišče se zato ne bo opredeljevalo do revizijskih navedb glede: protipravnosti kot elementa odškodninske odgovornosti toženke, pristranskosti sodišča⁷ in odsotnosti opozorila tožniku po 12. členu ZPP. Ti očitki so namreč iz pritožbe v celoti in dobesedno prepisani, na njih pa je tožniku obširno in ustrezno odgovorilo že pritožbeno sodišče v točkah 6, 9 in 10 obrazložitve izpodbijane sodbe.

19V reviziji dodatno izpostavljena sta pavšalni očitek o izpolnjenosti vseh predpostavk odškodninske odgovornosti (tudi vzročne zveze, krivde in škode) in trditev, da se je življenje tožnika zaradi obravnavanega poročanja toženke spremenilo tako na poslovnem kot tudi na zasebnem področju. A ker je materialnopravni zaključek sodišč nižjih stopenj, da protipravnost ravnanja toženke ni podana, pravilen,⁸ in ker morajo biti za utemeljenost odškodninskega zahtevka kumulativno izpolnjene vse predpostavke odškodninske odgovornosti, je razpravljanje o krivdi, vzročni zvezi in škodi za presojo utemeljenosti zahtevka nepotrebno.

20Očitkov o odsotnosti upravičenja za zastopanje toženke (I. točka revizije), nepopolnosti vlog (II. točka revizije) in zavrnitvi dokaznega predloga za zaslišanje izvedenca psihiatrične stroke (III. točka revizije), ki se nanašajo na ravnanje sodišča prve stopnje, tožnik v pritožbi ni uveljavljal, zato teh kršitev ne more uveljavljati šele v reviziji. Gre namreč za nedovoljeno preskakovanje pravnih sredstev (286.b člen ZPP), ki je podano, če pravdna stranka v pritožbi ne opozori na pravno pomanjkljivost samega postopanja ali sodbe sodišča prve stopnje, na katero sodišče druge stopnje ne pazi po uradni dolžnosti. Predmet revizijskega preizkusa je namreč le sodba sodišča druge stopnje, zato s preskakovanjem pravnih sredstev stranka sodišču druge stopnje dejansko onemogoči, da se opredeli do trditev o kršitvah, ki so uveljavljene šele v postopku z izrednim pravnim sredstvom - revizijo, s katero pa se izpodbija prav drugostopenjska odločba.⁹ V reviziji zato ni mogoče uveljavljati okoliščin zunaj meja pritožbenega preizkusa (350. člen ZPP).¹⁰

21Razlogi, zaradi katerih je bila revizija vložena, po povedanem niso podani, zato jo je Vrhovno sodišče na podlagi 378. člena ZPP kot neutemeljeno zavrnilo (II. točka izreka).

Odločitev o stroških

22Če sodišče zavrne pravno sredstvo, odloči tudi o stroških, ki so nastali med postopkom v zvezi z njim (prvi odstavek 165. člena ZPP). Odločitev o stroških revizijskega postopka tožnika je vsebovana v odločitvi o glavni stvari in je posledica njegovega neuspeha z izrednim pravnim sredstvom (154. člen ZPP).

23Tožnik pa mora toženki povrniti stroške revizijskega odgovora (III. točka izreka). Ob upoštevanju revizijsko sporne vrednosti in vloženega stroškovnika toženke je Vrhovno sodišče kot revizijske stroške toženki priznalo 3.000 točk za odgovor na revizijo (Odvetniška tarifa, tar. št. 21/3) in 40 točk za plačilo materialnih stroškov (11. člen Odvetniške tarife), kar upoštevaje vrednost točke 0,60 EUR in 22 % DDV, skupno znaša 2.225,28 EUR.

¹ Glej sklep Vrhovnega sodišča II Ips 20/2012 z dne 31. 5. 2012.
² U-I-164/09-13 z dne 4. 2. 2010.
³ Tako Vrhovno sodišče v odločbah: II Ips 358/52017 z dne 12. 4. 2018, II Ips 263/2005 z dne 10. 11. 2005, II Ips 68/2003 z dne 8. 5. 2003, II Ips 609/2000 z dne 7. 2. 2001 idr.
⁴ Takšno stališče je nato ponovilo npr. še v zadevah: II Ips 4/2018, II Ips 130/2018, II Ips 112/2018, II Ips 64/2017, II Ips 71/2017 in II Ips 207/2017.
⁵ Tako Vrhovno sodišče v sodbi in sklepu II Ips 71/2017 z dne 18. 10. 2018.
⁶ Tako Vrhovno sodišče v odločbah II Ips 130/2018 z dne 19. 7. 2018 in II Ips 123/2016 z dne 23. 3. 2018.
⁷ V primerjavi s pritožbo so glede pristranskosti sodišča v reviziji dodane le opravilne številke pravdnih zadev, ki se obravnavajo v zvezi s tožnikom pred Okrožnim sodiščem v Ljubljani, ter pavšalni očitek, da je okužen tudi senat Višjega sodišča v Ljubljani, ki je sprejel odločitev v izpodbijani sodbi iz razloga, ker je že odločal v podobni zadevi tožnika (II Cp 2159/2017). Pavšalni očitek o okuženosti senata sodišča druge stopnje je neutemeljen, saj dejstvo, da isto sodišče ali celo isti senat sodi v več postopkih, v katerih je udeležen tožnik, a priori ne izkazuje pristranskosti sojenja v posameznih postopkih, saj so sodniki zavezani soditi na podlagi Ustave in zakonov ter v skladu z načeloma neodvisnosti in nepristranskosti.
⁸ Potrdilo z dne 8. 12. 2017 na presojo protipravnosti ravnanja toženke nima vpliva. Iz dejanskih ugotovitev namreč izhaja, da je toženka v svojih člankih na korekten način poročala o poteku predkazenskega oziroma kazenskega postopka ter da sporni članki ne vsebujejo neresnic niti tožnikove vnaprejšnje obsodbe. Poročala je torej na način, ki je skladen z Novinarskim kodeksom in ZMed.
⁹ Primerjaj sodbo Vrhovnega sodišča RS II Ips 98/2016 z dne 13. 7. 2017 in sklep II Ips 184/2015 z dne 1. 12. 2016.
¹⁰ Očitki, ki pomenijo preskakovanje pravnih sredstev v obravnavanem primeru, niso takšni, na katere pritožbeno sodišče pazi po uradni dolžnosti (glej drugi odstavek 350. člena ZPP).