VSL Sodba in sklep I Cp 695/2019

I. Pritožbama se delno ugodi in se izpodbijana sodba, v zvezi s popravnim sklepom z dne 22. 5. 2018, razveljavi glede odločitve o renti (prva, tretja, četrta in peta alineja točke I. izreka) ter v stroškovnem delu (točka III. izreka) in v tem obsegu vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje.

II. V ostalem se pritožbi zavrneta in se v izpodbijanem, a nerazveljavljenem delu, to je glede zakonskih zamudnih obresti od izplačane zavarovalnine (obe točki druge alineje I. izreka) potrdi sodba sodišča prve stopnje.

III. Stroški pritožbenega postopka so nadaljnji pravdni stroški.

Tožbeni zahtevek in dosedanji potek postopka

1Tožnik, ki se je v prometni nesreči 30. 1. 2010 telesno poškodoval, je s tožbo januarja 2015 od tožene zavarovalnice (v nadaljevanju toženka), s katero je imel sklenjeno pogodbo za življenjsko in nezgodno zavarovanje (v nadaljevanju zavarovalna pogodba), zahteval izplačilo zavarovalnine v višini 100.000,00 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 30. 6. 2010 dalje do plačila in rente 80,00 EUR mesečno od 28. 2. 2010 z zakonskimi zamudnimi obrestmi od zapadlosti posamezne mesečne rente dalje do plačila. Ker je 27. 3. 2015 toženka tožniku izplačala na račun zavarovalnine 91.500,00 EUR, dne 2. 4. 2015 pa poračun rent od 1. 2. 2010, pri čemer je kot višino mesečne rente upoštevala 73,20 EUR (pri obeh plačilih je odštela 8,5 % davek od prometa zavarovalnih poslov zaradi predčasne prekinitve pogodbe), je tožnik modificiral tožbeni zahtevek tako, da je iz naslova zavarovalnine zahteval še 8.500,00 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 30. 6. 2010 dalje do plačila, od izplačane zavarovalnine 91.500,00 EUR pa zakonske zamudne obresti od 30. 6. 2010 do 27. 3. 2015 v višini 37.868,09 EUR, od tega zneska pa nadaljnje procesne obresti od 28. 3. 2015 dalje do plačila. Zahteval je tudi plačilo razlike do 80,00 EUR pri mesečnih rentah, z zakonskimi zamudnimi obrestmi do 2. 4. 2015, od zneska do oktobra 2015 zapadle neizplačane mesečne rente zakonske zamudne obresti (vloga tožnika z modifikacijo tožbenega zahtevka je bila vložena novembra 2015) ter v bodoče plačevanje mesečne rente 80,00 EUR z zamudnimi obrestmi, ki tečejo od zadnjega dneva v mesecu dalje do plačila.

2Sodišče prve stopnje je s sodbo z dne 21. 3. 2016 ugodilo tožbenemu zahtevku za plačilo še 8.500,00 EUR zavarovalnine z zakonskimi zamudnimi obrestmi in za plačilo celotnih rentnih zneskov do 30. 10. 2015 (v višini 908,40 EUR) in zakonskih zamudnih obresti od 428,20 EUR od 2. 4. 2015 dalje do plačila, od zneskov 80,00 EUR pa od zadnjega dne v mesecih od maja do vključno oktobra 2015 dalje do plačila, v ostalem pa je tožbeni zahtevek zavrnilo.

3Višje sodišče je z odločbo I Cp 3162/2016 z dne 12. 4. 2017 zavrnilo pritožbo toženke in v ugodilnem delu potrdilo prvostopenjsko sodbo, ugodilo pa pritožbi tožnika in razveljavilo sodbo v zavrnilnem in stroškovnem delu ter v tem obsegu zadevo vrnilo sodišču prve stopnje v novo sojenje.

4Odločitev sodišč prve in druge stopnje, da mora toženka tožniku plačati celotni znesek zavarovalnine 100.000,00 EUR in mesečne rente v višini 80,00 EUR,¹ je potrdilo Vrhovno sodišče v sodbi II Ips 182/2018 z dne 22. 11. 2018.

5V ponovljenem postopku je toženka sporočila, da je 23. 5. 2017 tožniku plačala, kar je bila dolžna po pravnomočni sodbi in da redno nakazuje rente, ki jih tožnik še vedno zahteva.

6Z izpodbijano sodbo je sodišče prve stopnje razsodilo, da mora tožena stranka tožniku plačati: od novembra 2015 dalje mesečne rente v višini 80,00 EUR vse do tožnikove smrti oziroma najdlje 25 let; zakonske zamudne obresti od zneska 91.500,00 EUR od 13. 4. 2012 do 27. 3. 2015 v višini 23.024,05 EUR, od tega zneska pa od 28. 3. 2015 dalje do plačila procesne obresti, od zneska 8.500,00 EUR pa od 13. 4. 2012 do 1. 4. 2015; zakonske zamudne obresti od izplačane zapadle mesečne rente; zakonske zamudne obresti od zneska zapadle neizplačane mesečne rente, in sicer od do 30. 4. 2015 zapadlih mesečnih rent; zakonske zamudne obresti od nadaljnjih obrokov mesečne rente v višini 80,00 EUR, ki tečejo od zadnjega dneva v mesecu dalje do plačila. Višji tožbeni zahtevek je zavrnilo in toženi stranki naložilo v plačilo pravdne stroške tožnika. V zvezi z dosojenimi pravdnimi stroški je zaradi pisne pomote dne 22. 5. 2018 izdalo popravni sklep.

Povzetek pritožb

7Pritožujeta se obe pravdni stranki, obe uveljavljata vse pritožbene razloge po 338. členu Zakona o pravdnem postopku (ZPP).

8Tožnik meni, da je sodišče prve stopnje ponovno napačno določilo tek zakonskih zamudnih obresti, in sicer zato, ker je sprejelo mnenje izvedenca in datum 28. 3. 2019 vzelo kot datum prejema zavarovalnega zahtevka ter prisodilo, da so zamudne obresti pričele teči šele 13. 4. 2012. Dodatni 14 dnevni rok za izpolnitev obveznosti velja zgolj pri predpravdnem reševanju zadev, ko pa je vložena tožba, je treba ugotoviti, kdaj je bilo dejansko možno ugotoviti dokončno stanje, ki dokazuje v pogodbi določen procent invalidnosti in rok teče od takrat dalje. Izvedenec je ugotovil, da je nesporno bila 28. 3. 2012 pri tožniku 51 % invalidnost. Ker je zahteval obresti od 30. 6. 2010 dalje, ni prav, da mu sodišče krati pravice do obresti, ki so nastale kot posledica toženkinega nedelovanja. Zahtevek za izplačilo zavarovalnine je na toženko naslovil že 28. 5. 2010 in zahteval obresti po poteku 14 dni. Dokumentacija, ki jo je toženka prejela 28. 3. 2012, ni bila zahtevek. Napačna in protispisna je tudi ugotovitev sodišča, kdaj zapade mesečna renta. Ni prav, da je obresti tudi za obroke od februarja do decembra 2010 dosodilo šele od 30. 1. 2011. Toženka sama je priznala, da mu renta pripada z naslednjim mesecem po dnevu nezgode, to je od 1. 2. 2010. Opozarja na napako pri seštevku priznanih stroškov postopka in da neutemeljeno niso priznani stroški za sestavo in vložitev predpravdnega zahtevka.

9Toženka sodišču prve stopnje očita, da ni upoštevalo, da vsakomesečno plačuje rento v višini 80,00 EUR od aprila 2015 dalje, za kar je predložila dokaze v peti pripravljalni vlogi, tožeča stranka pa tega ni prerekala. Posledično je nepravilen izrek glede teka obresti od zapadlosti posameznih že zapadlih domnevno neplačanih rent in bodočih rent. V dokaz prilaga potrdila o izplačanih rentah od aprila 2015 do aprila 2018. Glede zakonskih zamudnih obresti od zneska 91.500,00 EUR sodišče ne pojasni, zakaj je treba plačati obresti do 27. 3. 2015, od 28. 3. 2015 dalje do plačila pa procesne obresti ter zamudne obresti od 8.500,00 EUR od 13. 4. 2015 do 1. 4. 2015. Sodbe se ne da preizkusiti (14. točka drugega odstavka 339. člena ZPP). Obsežno pojasnjuje, zakaj je po njenem mnenju treba od zavarovalnine 100.000,00 EUR in mesečne rente 80,00 EUR odšteti davek, v posledici česar je zmotna odločitev, da mora plačati zakonske zamudne obresti od 8.500,00 EUR in od 428,40 EUR. Zmotno je sodišče prve stopnje uporabilo materialno pravo, ko je določbo PPNZ 2000-ZD2 štelo za nejasno in na podlagi 83. člena Obligacijskega zakonika (OZ) štelo zapadlost v korist tožnika. Zapadlost nastane v trenutku, ko sta izpolnjena oba pogoja. Življenjsko nelogično in poslovno nesprejemljivo je, da bi zavarovalnica pričela z izplačevanjem rent po enem letu po nezgodi (prvi pogoj), brez da bi prej ugotovila temelj in višino svoje obveznosti (drugi pogoj). Zaradi napačne uporabe materialnega prava so napačno določeni datumi začetka teka zamudnih obresti od zapadlosti izplačane mesečne rente. Zaradi ugotovitve, kdaj bi lahko ugotovili procent invalidnosti tožnika in s tem zapadlosti tožnikovih terjatev, bi moralo sodišče postaviti novega izvedenca. Zakaj je treba postaviti novega izvedenca, je večkrat in zelo konkretno obrazložila. Postavljeni izvedenec je upošteval le medicinsko dokumentacijo, ki pa ne predstavlja funkcionalnega stanja tožnika na dan, ko ga je pregledal cenzor, ki je specialist za ugotavljanje zmanjšanja funkcionalnih zmožnosti zavarovancev. Izvedenec svojega mnenja ne utemeljuje s pravili stroke, nejasno je, ali je funkcionalno nezmožnost tožnika ocenil na 51 % ali na 54 % in ni pojasnil, na podlagi česa je zaključil, da bi zavarovalnica lahko najkasneje 28. 3. 2012 ugotovila več kot 50 % invalidnost tožnika. Tožnik ni predložil vse potrebne dokumentacije, izvedenec pa ni navedel, na podlagi katere medicinske dokumentacije bi cenzor moral in mogel ugotoviti več kot 50 % invalidnost na dan 28. 3. 2017. Mnenje je zato pavšalno, v nasprotju s pravili izvedenskega dela in pravili medicinske stroke. Tudi v dopolnitvi mnenja izvedenec tega ni razjasnil. Sodišče je narobe uporabilo splošne pogoje, saj je kot pravno podlago napačno uporabilo klavzulo K780, ki velja za primere nezgodne smrti. Opozarja, da so neresnične trditve tožnika, da je postavil zahtevek 28. 5. 2010, saj so zahtevek prejeli 8. 6. 2010. Razlaga, kdaj je možen odkup zavarovanja, da odkupna vrednost obstaja le pri življenjskih, ne pa pri nezgodnih zavarovanjih, da je bil davek prav obračunan.

10Tožnik je na pritožbo toženke odgovoril. Navaja, da se dopis toženke nanaša le na plačilo rent od aprila 2015 do oktobra 2015, dokazil o plačilu drugih rent pa tekom postopka ni predložila, z dokazili v pritožbi pa je prekludirana. Da domnevno redno plačuje rente od aprila 2015 naprej, toženka tekom postopka ni opozorila, šele v vlogi 10. 10. 2017 je predložila dokazilo o plačanih rentah za obdobje od aprila do oktobra 2015. Na plačilo rent se bo toženka lahko sklicevala v izvršilnem postopku. Glede teka zakonskih zamudnih obresti od 91.500,00 EUR in od 8.500,00 EUR ima sodba natančne razloge v točki 31. obrazložitve, večinoma temeljijo na nespornih dejstvih, razen glede tega, kdaj bi zavarovalnica lahko vedela za procent invalidnosti tožnika. Sodišče prve stopnje je pravilno tolmačilo 83. člen OZ, pri tem je treba poudariti, da je toženka že v odgovoru na tožbo priznala, da se renta plačuje za nazaj. Zamudne obresti od rent bi moralo sodišče priznati od 1. 2. 2010. Da toženka ob sklenitvi pogodbe ni razmislila, da v času, v katerem se je zavezala izplačati zavarovalnino, še ne bo mogla ugotoviti odstotka invalidnosti, ne more iti v škodo zavarovanca, ki je šibkejša stranka. Pritrjuje argumentom, ki jih je prvostopenjsko sodišče navedlo v zvezi z izvedenskim mnenjem. Odvečne so pritožbene navedbe glede klavzule K780.

11Pritožbi sta delno utemeljeni.

O pritožbenih navedbah glede davka

12Odločitev sodišč prve in druge stopnje, da mora toženka tožniku plačati celoten znesek v zavarovalni pogodbi dogovorjene zavarovalnine 100.000,00 EUR in mesečne rente v višini 80,00 EUR, ne pa na račun plačila davka za 8,5% znižane zneske, je potrdilo Vrhovno sodišče v sodbi II Ips 182/2018 z dne 22. 11. 2018. Višje sodišče zato na pritožbene navedbe toženke, ki se nanašajo na davčne obveznosti oziroma višino zavarovalnine in rente, ki jo mora plačati tožniku, ne bo več odgovarjalo.

Glede zapadlosti in izvedenca

13Če nastane zavarovalni primer, mora zavarovalnica izplačati zavarovalnino v dogovorjenem roku, ki ne sme biti daljši kot 14 dni, šteto od dneva, ko je dobila obvestilo, da je zavarovalni primer nastal; če pa je za ugotovitev obstoja obveznosti zavarovalnice ali njenega zneska potreben določen čas, začne teči ta rok od dneva, ko sta bila ugotovljena obstoj in znesek obveznosti zavarovalnice (prvi in drugi odstavek 943. člena OZ). V zavarovalni pogodbi sta se pravdni stranki dogovorili, da je tožnik upravičen do izplačila celotne zavarovalne vsote pri ugotovljeni invalidnosti 51 % ali več, do plačila nezgodnih rent pa pri ugotovljeni najmanj 50 % invalidnosti. Za ugotovitev zapadlosti zavarovalnine in rente je zato treba ugotoviti, kdaj je zavarovalnica lahko vedela, da je pri tožniku nastopila 51 % (zavarovalnina) oziroma 50 % (renta) invalidnost.

14Toženka je bila dolžna tožniku izplačati v pogodbi dogovorjeno potem, ko se je zaključila potrebna preiskava za ugotavljanje zavarovalnega primera in obsega zavarovalnih dajatev, in sicer v 14 dneh potem, ko je ugotovljena obveznost po temelju in po višini (9. člen Splošnih pogojev za nezgodno zavarovanje; v nadaljevanju SPNZ). Za odgovor na vprašanje, kdaj bi lahko zavarovalnica, ki mora obveznosti iz zavarovalnih pogodb izpolnjevati s skrbnostjo dobrega strokovnjaka (drugi odstavek 6. člena OZ), lahko ugotovila stopnjo invalidnosti tožnika, od katere je bila odvisna njena dolžnost izplačila zavarovalnine in rent, je potrebno strokovno znanje, s katerim sodišče ne razpolaga. Zato je ravnalo pravilno, ko je v ponovljenem postopku angažiralo izvedenca medicinske stroke. Vse to je višje sodišče natančneje obrazložilo v sklepu I Cp 3162/2016 z dne 12. 4. 2017, na katerega se sklicuje, nanj pa se je sklicevalo tudi prvostopenjsko sodišče. Ker sta pravdni stranki navedeni sklep prejeli, lahko preverita razloge za v ponovljenem postopku sprejeto odločitev, čeprav jih sodišče prve stopnje ni ponavljalo. Strankam je na ta način omogočeno, da iz odločb sodišča razberejo, na podlagi katerih dejstev in zakaj je bila sprejeta izpodbijana odločitev, oziroma da se seznanijo z miselnim tokom sodišča. S strani toženke uveljavljene kršitve po 14. točki drugega odstavka 339. člena ZPP torej v tem delu ni.

15Že v sklepu I Cp 3162/2016 je višje sodišče navedlo, da bo lahko izvedenec medicinske stroke upošteval le tisto medicinsko dokumentacijo, ki jo je imela toženka na razpolago - tisto, ki ji jo je predložil tožnik, in takrat, ko jo je posredoval toženki. Sodišče prve stopnje je izvedencu skladno s temi napotki zastavilo vprašanje, kdaj bi toženka na podlagi prejete medicinske dokumentacije pri tožniku lahko ugotovila 50 % oziroma 51 % invalidnost, pri čemer naj izvedenec kot prejeto medicinsko dokumentacijo upošteva dokumentacijo, ki jo je tožnik kronološko posredoval toženki, tako kot izhaja iz njegovih dopisov, ki jih je natančno navedlo. Iz vsebine izvedenskega mnenja izhaja, da je izvedenec svojo nalogo opravil skladno z napotki sodišča - upošteval je, kdaj in katero dokumentacijo je imela na voljo toženka. Izvedenec seveda ni mogel s pregledom ugotoviti tožnikovega zdravstvenega stanja v trenutku, ko je pregled opravil cenzor toženke. Zaradi poteka časa je to nemogoče. Ker je strokovnjak na svojem področju in ima dolgoletne izkušnje, pa je lahko osebni pregled tožnika nadomestil s pregledom medicinske dokumentacije, in sicer vse dokumentacije, ki je v spisu. V njej so zabeležene ugotovitve posameznih zdravnikov o njegovem stanju ob pregledih. Izvedenec je v obrazložitvi mnenja povzel vso dokumentacijo, ki jo je upošteval. Kot strokovnjak z dolgoletnimi izkušnjami je dr. B. B. tudi brez pregleda tožnika, ki za nazaj ni možen, ocenil njegovo dejansko zdravstveno stanje v preteklosti, torej funkcionalno stanje tožnika. Na podlagi tega pa je ob upoštevanju, kaj je bilo glede na dostavljeno ji dokumentacijo toženki lahko znano, ocenil, kdaj bi lahko toženka ugotovila stopnjo invalidnosti tožnika, ki ji nalaga izplačilo v zavarovalni pogodbi dogovorjenih zneskov. To je bilo 28. 3. 2012.

16Toženka je na mnenje izvedenca podala pripombe, ki jih ponavlja tudi v pritožbi. Izvedenec je na vse njene pripombe obširno in razumljivo odgovoril, odgovore je utemeljil s strokovnimi argumenti. Med drugim je pojasnil, da ima 39 letne izkušnje kot travmatolog in da je ves čas sodeloval tudi s specialisti fizikalne medicine in rehabilitacije in da je pri svojem mnenju upošteval vpliv diagnoz na funkcije lokomotornega aparata pri poškodovancu ter vse to potem ocenil ob upoštevanju toženkinih pogojev za nezgodno zavarovanje. Natančno je opisal ugotovljene poškodbe in pogoje tožene stranke, ki jih je upošteval pri posamezni poškodbi glede na iz dokumentacije izhajajočega funkcionalnega stanja tožnika. Tožena stranka je po prejemu dopolnitve izvedenskega menja navedla, da mnenja še vedno ne sprejema, ker je izvedenec določil previsok procent invalidnosti in izvedencu očitala, da je njegova ocena pavšalna in nepodprta z medicinskimi vidiki in standardi, da mnenje ni utemeljeno s pravili in standardi medicinske stroke, zaslišanju izvedenca pa se je izrecno odrekla. S temi pripombami mnenja izvedenca, ki je strokovno obrazloženo in konsistentno, ni omajala, zato sodišče prve stopnje z zavrnitvijo dokaznega predloga toženke za postavitev novega izvedenca ni zagrešilo nobene kršitve. Pravilno je obrazložilo, da zgolj nestrinjanje z izvedenskim mnenjem v primeru, ko je mnenje izvedenca popolno in prepričljivo, glede na tretji odstavek 254. člena ZPP ni razlog za postavitev novega izvedenca.

17Ni res, da izvedenec ni jasno ocenil invalidnosti tožnika na 51% ali 54 %, pa tudi, če bi to bilo res, na odločitev ne vpliva. Pomembno je le, ali invalidnost tožnika presega 51 % ali ne, ne pa točen procent invalidnosti tožnika.

Glede zamudnih obresti od izplačane zavarovalnine

18V tem delu je sodišče prve stopnje pravilno uporabilo materialno pravo, in sicer določbe OZ o zamudnih obrestih v povezavi s SPNZ in drugimi prilogami k zavarovalni polici (priloga A2). Res se je sodišče prve stopnje v obrazložitvi glede zavarovalnine za nezgodno zavarovanje sklicevalo na 5. člen poglavja K780, v katerem so določeni posebni pogoji za dodatno zavarovanje za primer nezgodne smrti, vendar pa to na pravilnost odločitve glede teka zamudnih obresti ne vpliva. Po 1. točki 5. člena klavzule K780 moral upravičenec, da toženka začne ugotavljati procent njegove invalidnosti, predložiti medicinsko dokumentacijo. V 9. členu SPNZ je določeno, da roki začnejo teči z dnem prispetja dokumentacije, ki je potrebna za ugotovitev poteka nezgode in njenih posledic ter postopka zdravljenja in da mora dokumentacijo zavarovalnici dati na razpolaga oseba, ki uveljavlja zahtevek. Vsebinsko gre za enaki določbi, zgolj napačna oznaka določbe za pravilnost odločitve ni relevantna.

19Sodišče prve stopnje je pravilno upoštevalo ugotovitev izvedenca, da bi tožena stranka 28. 3. 2012 lahko ugotovila, da so nastopili pogoji za izplačilo zavarovalnine tožniku, in glede na 14 dnevni rok za plačilo iz 9. člena SPNZ presodilo, da je zamuda s plačilom zavarovalnine nastopila 13. 4. 2012, zato tožniku od tega dne dalje pripadajo zakonske zamudne obresti. V točki 25 obrazložitve izpodbijane sodbe so nesporne ugotovitve, da je toženka tožniku 27. 3. 2015 nakazala 91.500,00 EUR zavarovalnine, dne 23. 5. 2017 pa znesek po pravnomočnem delu sodbe z dne 28. 6. 2016, torej še 8.500,00 EUR zavarovalnine z obrestmi od 2. 4. 2015 do plačila, torej do 23. 5. 2017 (gl. peto pripravljalno vlogo toženke na strani 2). Kaj in koliko je toženka plačala, tožnik ni prerekal, gre za nesporno dejstvo in ga sodišču prve stopnje ni bilo treba pojasnjevati. Tožniku gredo ob pravilni uporabi materialnega prava zakonske zamudne obrestmi od zneska tekom pravde izplačane glavnice 91.500,00 EUR od 13. 4. 2012, ko je toženka prišla v zamudo, do 27. 3. 2015, ko je bil ta znesek nakazan. Kot je razvidno iz k izpodbijani sodbi priloženega izračuna, znašajo te obresti 23.024,05 EUR. Od tega zneska gredo glede na postavljen zahtevek tožniku še procesne obresti od 28. 3. 2015 dalje do plačila na podlagi 381. člena OZ, po katerem od neplačanih obresti tožnik lahko zahteva zamudne obresti od dneva, ko pri sodišču vloži zahtevek za njihovo plačilo. Procesnih obresti od kasneje plačane zavarovalnine 8.500,00 EUR pa tožnik ni zahteval.

20Stališče tožnika, da dodatni 14 dnevni rok za izpolnitev obveznosti velja le pred vložitvijo tožbe, potem pa rok za plačilo teče od takrat, ko je bilo dejansko možno ugotoviti dokončno stanje, ki dokazuje v zavarovalni pogodbi določen procent invalidnosti, je materialnopravno zmotno, saj nima opore v 934. členu OZ niti 9. členu SPNZ.

21Odločitev o dosoji zakonskih zamudnih obresti od nesporno že izplačane zavarovalnine je materialnopravno pravilna. Sodišče prve stopnje je navedlo vsa odločilna dejstva, da je mogoče narediti materialnopravni zaključek o teku zamudnih obresti, tako da se sodbo v tem delu da preizkusiti in pritožbeni očitek toženke o kršitvi po 14. točki drugega odstavka 339. člena ZPP ni utemeljen. Ker tudi procesnih kršitev, na katere višje sodišče pazi po uradni dolžnosti, ki so taksativno naštete v drugem odstavku 350. člena ZPP, v zvezi z odločitvijo o zamudnih obrestih od izplačane zavarovalnine ni, je v tem delu pritožbi zavrnilo in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje (353. člena ZPP).

Glede odločitve o mesečnih rentah

22Toženka je že v odgovoru na tožbo navedla, da je bil 16. 3. 2015 ugotovljen procent invalidnosti, ki ji nalaga plačilo mesečne rente tožniku ter da bo rento po odštetju 8,5% davka tožniku nakazala za nazaj, davek pa bo odtegovala od rent tudi pri vseh nadaljnjih tekočih izplačilih (list. št. 22 spisa). Tožnik je v naslednji pripravljalni vlogi potrdil, da je toženka 2. 4. 2015 nakazala tudi mesečno rento za 63 mesecev (nepravilno zmanjšano 8,5 % davek od prometa zavarovalnih poslov) in iz v tej vlogi modificiranega tožbenega zahtevka izhaja, da je toženka tožniku plačala do takrat (oktober 2015; vloga je z dne 29. 10. 2015) zapadle rente. Tožnik torej ni ugovarjal, da mu toženka rente sploh ne plačuje, pač pa, da jo plačuje v prenizkem znesku. V vlogi z dne 10. 10. 2017 je toženka navedla, da tožniku ves čas redno nakazuje mesečne rente ter da se zaveže, če je to dejstvo za tožnika sporno, predložiti poleg že predloženih dokazil o plačilu po sodbi (zavarovalnina) še dokazila o plačanih rentah in pozvala tožečo stranko, naj utesni tožbeni zahtevek glede na izvršena plačila. Tožeča stranka v naslednji pripravljalni vlogi, to je vlogi z dne 17. 11. 2017, navedbam toženke o izvršenih plačilih ni ugovarjala, navedla je le, da utesnitev zahtevka ni potrebna, ker je bilo plačilo izvedeno v skladu s sodbo in je v ponovljenem postopku sporen le še začetek teka zakonskih zamudnih obresti od vtoževane zavarovalne vsote in mesečne rente. Glede na to toženka ni bila dolžna dokazovati, da plačuje mesečne rente in je očitek tožnika v odgovoru na pritožbo toženke, da je s predložitvijo dokazov o plačilu prekludirana, neutemeljen. Tožena stranka teh dokazov brez svoje krivde ni predložila vse do pritožbenega postopka, tako da gre za dopustno pritožbeno novoto (337. člen ZPP). Šele s prejemom sodbe je namreč tožena stranka lahko ugotovila, da sodišče ni upoštevalo med pravdnima strankama nespornega dejstva, da toženka tožniku mesečno nakazuje rento. Koliko obrokov rente, kdaj in v kakšni višini je toženka tožniku plačala, so za odločitev relevantna dejstva, ki pa jih sodišče prve stopnje ni ugotavljalo. Glede na navedbe tožnika v odgovoru na pritožbo je treba dodati, da se pred koncem glavne obravnave izvršenih plačil zaradi načela stroge formalne legalitete v izvršilnem postopku ne more upoštevati.

23Zmotno je stališče izpodbijane sodbe, da so določila drugega odstavka 3. člena posebnih pogojev za nezgodno zavarovanje (PPNZ) nejasna. Iz PPNZ jasno izhaja, da se lahko renta prične izplačevati šele po poteku enega leta od dneva nezgode, vendar ne pred tem, ko se določi stopnja invalidnosti tako po temelju kot po višini. Zavarovalnica torej pred enim letom po nezgodi ne pride v zamudo s plačilom rent, če pa po enem letu po nezgodi še ni ugotovljena stopnja invalidnosti (in tudi ne more biti), mora zavarovalnica začeti rento izplačevati šele, ko se ta ugotovi. Mora pa potem rento izplačati zavarovancu za nazaj, in sicer od naslednjega meseca po dnevu nezgode. Vendar od rent, ki jih plača za nazaj, ni dolžna plačati zamudnih obresti.

24Ker je sodišče prve stopnje pri ugotavljanju zapadlosti rente zmotno uporabilo materialno pravo, ni ugotavljalo v zvezi s tem relevantnih dejstev. Razen tega je prezrlo navedbe toženke o tem, da rente ves čas plačuje. Posledično sodba o tem ne vsebuje nobenih razlogov (14. točka drugega odstavka 339. člena ZPP). Višje sodišče je zato pritožbama obeh pravdnih strank, kolikor se nanašata na rentni zahtevek, ugodilo in izpodbijano sodbo v tem delu razveljavilo ter zadevo vrnilo v novo sojenje. Vsebinskega sojenja o glavnici rentnega dela tožbenega zahtevka na prvi stopnji še sploh ni bilo, glede obrestnega dela tega zahtevka pa je sodišče prve stopnje zavzelo materialnopravno zmotno izhodišče, zato ni ugotavljalo vseh pravno relevantnih dejstev. Tako je v rentnem delu tožbeni zahtevek ostal na prvi stopnji dejansko neobravnavan, zato je višje sodišče sodbo sodišča prve stopnje v tem delu razveljavilo. Ocenjuje namreč, da vseh naštetih pomanjkljivosti ne more odpraviti samo, ne da bi s tem kršilo ustavno pravico strank do pritožbe (25. člen Ustave RS), kateri je treba glede na navedene okoliščine konkretnega primera dati prednost pred načelom ekonomičnosti postopka. Vrnitev zadeve v obravnavanje prvostopenjskemu sodišču tudi ne bo povzročila hujše kršitve pravice strank do sojenja brez nepotrebnega odlašanja, saj bo sodišče prve stopnje lahko na enem naroku ugotovilo vsa za pravilno uporabo materialnega prava relevantna dejstva. Pravna podlaga za razveljavitev je v določbah 354. in 355. člena ZPP. Ob ponovnem pisanju sodbe naj bo sodišče prve stopnje selektivno pri navajanju navedb, saj je sporen le še rentni del tožbenega zahtevka! V obrazložitvi naj se opredeli do vseh za odločitev o renti relevantnih navedb pravdnih strank in do priglašenih stroškov postopka, vključno do zahteve za povrnitev pred pravdo nastalih stroškov.

25Izrek o stroških temelji na tretjem odstavku 165. člena ZPP.

PRAVNI POUK:

Zoper sklep o razveljavitvi je dovoljena pritožba. Vloži se pri sodišču prve stopnje v 15 dneh od prejema pisnega odpravka te odločbe, v zadostnem številu izvodov za sodišče in nasprotno stranko. Obsegati mora navedbo sklepa, zoper katerega se vlaga, izjavo, da se izpodbija v celoti ali v določenem delu, pritožbene razloge in podpis pritožnika. Če pritožba ni razumljiva ali ne vsebuje vsega, kar je treba, da bi se lahko obravnavala, jo sodišče zavrže, ne da bi pozivalo od vložnika, naj jo popravi ali dopolni. Ob vložitvi pritožbe mora biti plačana sodna taksa. Če ta ni plačana niti v roku, ki ga določi sodišče v nalogu za njeno plačilo in tudi niso podani pogoji za oprostitev, odlok ali obročno plačilo sodnih taks, se šteje, da je pritožba umaknjena. Če pritožbo vloži pooblaščenec, je ta lahko samo odvetnik ali druga oseba, ki je opravila pravniški državni izpit.

Sklep se sme izpodbijati samo iz razloga, da je sodišče druge stopnje razveljavilo odločbo sodišča prve stopnje in zadevo vrnilo v novo sojenje, čeprav bi kršitev postopka glede na njeno naravo lahko samo odpravilo ali bi glede na naravo stvari in okoliščine primera lahko samo dopolnilo postopek oziroma odpravilo pomanjkljivosti ali če bi moralo samo opraviti novo sojenje.

O pritožbi bo odločalo Vrhovno sodišče Republike Slovenije.

¹ Ker je toženka neupravičeno od v zavarovalni pogodbi dogovorjenih zneskov na račun tožnika odvedla davek.