934. člen OZ

Smrt pogodbene stranke lahko vpliva na obstoj obveznosti iz pogodbe (334. člen OZ), ne pa na obstoj pogodbe. Nenazadnje v nasprotnem primeru beneficiar ne bi imel pravice zahtevati njene izpolnitve. Pogodba o življenjskem zavarovanju se od drugih razlikuje v tem, da ima po smrti sklenitelja zavarovanja zahtevke do zavarovalnice le beneficiar (drugi odstavek 984. člena OZ). Zavarovalna vsota tudi ni predmet dedovanja (prvi odstavek 984. člena OZ). V primeru negotovosti, ali bo beneficiar kljub zavarovalčevi kršitvi sodelovalne dolžnosti iz 932. člena OZ uveljavil zahtevo za izpolnitev pogodbe, mora biti zavarovalnici dana možnost, da zavaruje svoj pravni položaj. Upoštevaje določbe 932. člena OZ lahko to stori le s tožbo za razveljavitev pogodbe. Ker je priča izpovedala o dejstvih, ki jih je zaznala iz osebnega stika s pokojno, ni utemeljen pritožbeni očitek o kršitvi pravil o molčečnosti izvedenca. Tudi njena predhodna seznanitev s procesnim gradivom ni ovira, da ne bi o pomembnih dejstvih izpovedal kot priča.

Zamuda ne more nastati pred zapadlostjo odškodninske terjatve za nepremoženjsko škodo. Odškodninska terjatev za nepremoženjsko škodo zapade takrat, ko oškodovancu nastane škoda, to je praviloma z zaključkom zdravljenja.

Stališče tožnika, da dodatni 14-dnevni rok za izpolnitev obveznosti velja le pred vložitvijo tožbe, potem pa rok za plačilo teče od takrat, ko je bilo dejansko možno ugotoviti dokončno stanje, ki dokazuje v zavarovalni pogodbi določen procent invalidnosti, je materialnopravno zmotno, saj nima opore v 934. členu OZ niti v 9. členu Splošnih pogojev za nezgodno zavarovanje. Gre za dopustno pritožbeno novoto (337. člen ZPP). Šele s prejemom sodbe je namreč tožena stranka lahko ugotovila, da sodišče ni upoštevalo med pravdnima strankama nespornega dejstva, da toženka tožniku mesečno nakazuje rento.

Namen prijavne dolžnosti je v tem, da zavarovalnica ve, kolikšen je riziko in da lahko glede na pričakovane nevarnosti uredi pogodbeno razmerje oziroma se odloči, da pogodbe sploh ne bo sklenila. Zavarovalec je okoliščine v zvezi s svojim zdravstvenim stanjem namenoma zamolčal. Zavarovalnica življenjskega zavarovanja za primer smrti z njim ne bi sklenila, če bi te podatke razkril. Zavarovalnica je na podlagi pogodbenih določil zavarovalne pogodbe, glede na to, da je zavarovalec umrl, predno je izvedela za zamolčanje okoliščin, zaradi katerih pogodbe ne bi sklenila, če bi zanje vedela, odklonila plačilo zavarovalnine, ne da bi zahtevala razveljavitev pogodbe. Njeno postopanje je skladno s pogodbeno voljo strank.

Sankcije iz naslova kršitve prijavne dolžnosti (931. do 933. člen OZ) lahko zavarovalnica uveljavi tudi zoper beneficiarja, če za neresnično prijavljene oziroma zamolčane nevarnostne okoliščine ve bodisi zavarovalec (četrti odstavek 929. člena OZ) bodisi beneficiar (934. člen OZ).

Zmotno je stališče, da plačane akontacije ni treba valorizirati. Pri delnem plačilu ni odločilno, kakšen nominalni znesek je bil plačan, ampak predvsem, v kakšnem deležu je pogodbena obveznost druge toženke s plačilom prenehala. Pri odgovoru na vprašanje, kdaj je zašla v dolžniško zamudo, ima posebno težo dejstvo, da je druga toženka subjekt, ki se poklicno ukvarja z zavarovalništvom, zato mora pri opravljanju svoje dejavnosti ravnati s skrbnostjo dobrega strokovnjaka. Druga toženka ni navedla nobenih posebnih okoliščin, na podlagi katerih bi bilo mogoče sklepati da je bilo zaradi ugotovitve višine njene obveznosti potrebno posredovanje sodišča, ali da so pred izdelavo izvedenskega mnenja 31. 1. 2006 obstajale kakršnekoli ovire za plačilo zavarovalnine. Izhajajoč iz standarda dobrega strokovnjaka, Vrhovno sodišče zato ocenjuje, da bi znesek svoje obveznosti lahko izračunala pred 1. 2. 2006 oziroma vsaj do vložitve tožbe 1. 6. 2004.

Materialnopravna utemeljitev sodb nižjih sodišč je izključno rezultat stališča, da ima neresnična prijava (zamolčanje podatkov) zavarovalca lahko pravne posledice za upravičenca le v primeru, če je ta vedel za neresnično prijavo ali zamolčanje podatkov. To stališče predstavlja interpretacijo 934. člena OZ, glede katere ni sodne prakse Vrhovnega sodišča.

Določbe OZ o zavarovalni pogodbi so v načelu kogentnega značaja, dispozitivne so samo tiste, ki so kot takšne določene. Tudi določbe 934. člena OZ o razširitvi uporabe določb o posledicah neresnične prijave ali zamolčanja okoliščin, ki so pomembne za ocenitev nevarnosti, na tistega, v čigar korist je bilo zavarovanje sklenjeno (upravičenec), je kogentne narave in je pogodbeni stranki z zavarovalno pogodbo ali splošnimi pogoji ne moreta omejiti ali izključiti.

Tudi v primeru AO plus zavarovanje lahko zavarovalno kritje obsega tudi odvetniške stroške, nastale v zvezi s sestavo odškodninskega zahtevka v postopku pred zavarovalnico. Obvestitev zavarovalnice o škodnem (zavarovalnem) primeru ni pogoj za uveljavljanje takšnih stroškov.