VSM Sodba II Kp 17684/2014

I. Pritožba obdolženega M. H. in njegovih zagovornikov se zavrneta kot neutemeljeni ter potrdi sodba sodišča prve stopnje.

II. Obdolženi je dolžan plačati sodno takso v višini 375,00 EUR.

1Okrožno sodišče v Mariboru je kot sodišče prve stopnje 3. 4. 2019 obdolženega M. H. spoznalo za krivega storitve kaznivega dejanja zlorabe položaja ali pravic po drugem in prvem odstavku 244. člena Kazenskega zakonika (KZ), treh kaznivih dejanj zlorabe položaja ali zaupanja pri gospodarski dejavnosti po drugem in prvem odstavku 240. člena Kazenskega zakonika (KZ-1) in kaznivega dejanja zlorabe položaja ali zaupanja pri gospodarski dejavnosti po prvem odstavku 240. člena KZ-1. Za prvo kaznivo dejanje mu je bila po drugem odstavku 244. člena KZ ter ob uporabi omilitvenih določil po 42. členu KZ določena kazen deset mesecev zapora. Za prvo od treh kaznivih dejanj po drugem in prvem odstavku 240. člena KZ-1 je bila obdolženemu po drugem odstavku 240. člena ter ob uporabi omilitvenih določb po 50. členu KZ-1 določena kazen 11 mesecev zapora, za drugo po istih zakonskih določbah kazen deset mesecev zapora ter za tretje, prav tako po drugem odstavku 240. člena KZ-1 in ob uporabi 50. člena KZ-1, kazen eno leto zapora. Za kaznivo dejanje po prvem odstavku 240. člena KZ-1 pa je bila obdolženemu določena kazen tri mesece zapora, nakar mu je bila po 3. točki drugega odstavka 53. člena KZ-1 izrečena enotna kazen dve leti zapora. Po prvem odstavku 95. člena Zakona o kazenskem postopku (v nadaljevanju ZKP) mora obdolženi vrniti oziroma plačati stroške tega postopka od 1. do 6. točke drugega odstavka 92. člena ZKP, oškodovani gospodarski družbi N. P. d.o.o. ter N. L. d.o.o., pa sta bili po drugem odstavku 105. člena ZKP s premoženjskopravnima zahtevkoma napoteni na pravdo. Navedeno je vsebina izreka, izdanega v sodbi X K 17684/2014.

2Zoper sodbo se je pritožil obdolženec zaradi, kot je zapisal, vseh izpodbojnih razlogov s predlogom, da pritožbeno sodišče sodbo spremeni tako, da ga obtožbe oprosti. Pritožili so se tudi obdolženčevi zagovorniki zaradi bistvenih kršitev določb kazenskega postopka, kršitve kazenskega zakona, zmotne ugotovitve dejanskega stanja ter zaradi odločbe o kazenski sankciji. Pritožbenemu sodišču predlagajo, da sodbo spremeni tako, da obdolženega obtožbe oprosti ali da jo razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje.

3Skladno z zahtevo obdolženčevih zagovornikov je pritožbeno sodišče o seji obvestilo obdolženega in zagovornike, po uradni dolžnosti pa še višjo državno tožilko. Z izjemo obdolženega, ki je bil o seji v redu obveščen, so se seje udeležili vsi navedeni. Glede na ugotovljeno je bila seja opravljena po četrtem odstavku 378. člena ZKP.

4Po predstavljenem poročilu in po posvetovanju je pritožbeni preizkus pokazal, da pritožbi nista utemeljeni.

5Če je obdolženi z vsemi izpodbojnimi razlogi imel v mislih bistvene kršitve določb kazenskega postopka iz prvega in drugega odstavka 371. člena ZKP, potem pritožba glede teh ni obrazložena, glede kršitev kazenskega zakona pa je po pritožbeni obrazložitvi razbrati, da uveljavlja kršitev iz 1. oziroma 4. točke 372. člena ZKP. Sprašuje se namreč, ali je „sodišče očitke obtožbe spravilo pod pravo zakonsko določbo“, saj s strani revizorjev ali nadzornega sveta ni bil opozorjen, da bi lahko bilo v njegovem ravnanju bilo kaj protipravnega.

6Protipravnost posameznikovega ravnanja v gospodarski družbi ni predmet ocene katerega od revizorjev ali vsakokratnega nadzornega sveta v tej družbi, temveč določenosti v katerem od objavljenih predpisov (prvi odstavek 154. člena Ustave R Slovenije). Da so zloraba položaja ali pravic po drugem in prvem odstavku 244. člena KZ, zloraba položaja ali zaupanja pri gospodarski dejavnosti po drugem in prvem odstavku 240. člena KZ-1 ter zloraba položaja ali zaupanja pri gospodarski dejavnosti po prvem odstavku 240. člena KZ-1 po zakonsko določenih (abstraktnih) opisih protipravna ne more biti nobenega dvoma, kot takšna pa so tudi po konkretnih opisih v izreku sodbe. Ti zajemajo gospodarsko dejavnost, ciljnega pridobitelja koristi, pritožnikova izvršitvena ravnanja ter prepovedane posledice, kar vse ustreza zakonskim znakom navedenih dejanj in za kar vse so ta dejanja, kot rečeno, protipravna. Zakonskih znakov katerega drugega kaznivega dejanja, pritožnik ne navaja in tudi pri preizkusu iz 2. točke prvega odstavka 383. člena ZKP jih ni bilo zaslediti.

7V grajanju ugotovljenega dejanskega stanja pritožnik izraža prepričanje, da ni kršil nobenih pravilnikov ali notranjih aktov ter da ni nikoli prekoračil pooblastil, ki jih je imel kot direktor gospodarske družbe N. P. d.o.o. ali N. L. d.o.o.. Prepričanje utemeljuje s pridobljeno pogodbo o podaljšanju posojila v znesku 200.500,00 EUR, ki sta jo dne 30. 3. 2011 podpisala direktor N. P. d.o.o. in predsednik NK N. L., iz katere izhaja, da je bilo posojilo podaljšano do 31. 7. 2012. Pomeni, da je tudi njegov naslednik ocenil, da s posojilom ni nič narobe, kar se v ustreznem kontekstu sklada z revizijskimi poročili za obe gospodarski družbi v letu 2008 in 2009 ter izsledki skrbnega pregleda po Odvetniški pisarni R., P. in partnerji, ki ga je naročilo novo vodstvo nadzornega sveta. Tedaj znaki kaznivih dejanj niso bili ugotovljeni in tudi odškodninske tožbe proti njemu niso bile vložene. Ker sodišče prve stopnje tega poročila ni pridobilo, tudi zato dejanskega stanja ni pravilno ugotovilo, medtem ko je izvedensko mnenje izvedenca ekonomske stroke neuporabno, saj je nepopolno. Temelji na pomanjkljivi dokumentaciji ter brez da bi bilo upoštevano, da nihče od predsednikov in članov nadzornih svetov ni ocenil, da bi bilo z njegovim vodenjem karkoli narobe ter še, da sam na posledice prisilne poravnave ni mogel vplivati. Podobno velja za podvajanje funkcij v obeh gospodarskih družbah ter v NK L., na katere je bil izbran po drugih ljudeh in ne po kakšnem predhodnem usklajevanju.

8Izhajajoč iz opisov dejanj, zadnja pritožbena navedba ni v nobeni zvezi z odločilnimi dejstvi v teh opisih, zlasti ne s pritožnikovim položajem v obeh gospodarskih družbah, ki je nedvomen. Odločilno je, da je bil pritožnik tedaj direktor gospodarske družbe N. P. d.o.o. in nato še N. L. d.o.o., da je ta položaj izrabil in hkrati prestopil meje pravic (pooblastil), ki jih je glede na direktorski položaj imel zato, da bi nogometno društvo L. NK N. 1903 pridobilo premoženjsko korist. Kako je bil na direktorski položaj izbran in imenovan, kakšen je bil njegov položaj v navedenem društvu ter kako je bil izbran in imenovan na ta položaj, pa ni več odločilno, zaradi česar niti sodišče prve stopnje teh dejstev ni bilo dolžno posebej ali dodatno ugotavljati.

9Drugače je glede dejstev, povezanih z opisanim pritožnikovim ravnanjem, ko je sodišče prve stopnje najprej s pomočjo izvedenca ekonomske stroke pravilno ugotovilo, da pritožnikova ravnanja navedenima gospodarskima družbama niso koristila. To je eden izmed pogojev za izrabo položaja, pri čemer je izvedenčeva primerjava med neodplačno naravo sponzorskih in donatorskih pogodb na eni strani ter slabim poslovanjem gospodarskih družb, ki ni nujno v vzročni zvezi s pritožnikovim direktorskim položajem, na drugi, tudi po presoji pritožbenega sodišča umestna. Sponzoriranje in doniranje denarja za neposlovne namene pri slabem poslovanju ne deluje smotrno, kot ni bilo smotrno v obravnavanem primeru, ko je bilo pravilno ugotovljeno, da zato sami gospodarski družbi, nasprotno od navedenega nogometnega društva, nista ničesar pridobili. Glede na to, in ker pritožnik v pritožbeni obrazložitvi ni konkretiziral listin, ki bi jih navedeni izvedenec po njegovem moral pregledati in ne, kaj konkretno novega bi utegnil zato ugotoviti, pritožbeno sodišče v dokazanost pritožnikove izrabe položaja kot prve izmed izvršitvenih oblik, s katero so bila storjena kazniva dejanja, ni dvomilo.

10Enako velja za prestop meja pravic kot drugo izvršitveno obliko. Ker je posredi t.i. pravni znak kaznivega dejanja in ker so sodišča po prvem odstavku 18. člena ZKP pri presoji dokazov prosta, je jasno, da v obravnavanem primeru sodišče prve stopnje ni bilo vezano z ravnanji in oceno pritožnikovega naslednika v gospodarski družbi N. L. d.o.o. in ni bilo vezano s priloženimi ocenami različnih revizorjev, izdelanih po nastopu novega vodstva nadzornega sveta. Še zlasti, ko je bilo mogoče ugotoviti navedeni prestop meja pravic pri kaznivih dejanjih pod točko I izreka sodbe že po jezikovni razlagi 3. člena Pogodbe o omejitvi pravic z dne 6. 10. 2007, pri kaznivima dejanja pod točko II izreka sodbe pa najprej po razliki v višini prevzetih sponzorskih in donatorskih sredstev, z višino sredstev kot je bila predvidena v poslovnih načrtih gospodarske družbe N. L. d.o.o. ter nato znova po jezikovni razlagi določb internega Pravilnika o sponzorstvu in dotacijah v skupini N. L.. Tudi ta so bila namreč povsem jasna, pa tako niti poročilo, ki bi po pritožbeni obrazložitvi moralo biti dodatno pridobljeno, ugotovljenega ne more spremeniti.

11Obdolženčevi zagovorniki izrecno uveljavljajo bistveno kršitev določb kazenskega postopka iz 11. točke prvega odstavka 371. člena ZKP ter posredno še bistvene kršitve določb kazenskega postopka iz drugega odstavka tega člena. Pravijo, da sodba nima razlogov o odločilnih dejstvih, hkrati pa so ti razlogi v nasprotju s seboj in izrekom sodbe. Sodišče prve stopnje se namreč v razlogih sodbe ni opredelilo do dejstva, da zoper obdolženega po nobenem od nazornih svetov niso bile vložene odškodninske tožbe ali kazenske ovadbe, medtem ko je krivda v razlogih dejansko obrazložena z malomarnostjo, s katero pa obravnavanih kaznivih dejanj ni mogoče storiti. Pravijo tudi, da je bilo obdolžencu z zavrnitvijo dokaznega predloga onemogočeno izvajanje dokazov v njegovo korist, posledično pa niti dejansko stanje ni bilo pravilno ugotovljeno.

12Po 1. točki prvega odstavka 359. člena ZKP so odločilna dejstva tista iz opisa dejanja z njegovimi zakonskimi znaki ter (dodatno) tista dejstva, od katerih je odvisna uporaba posamezne določbe kazenskega zakona. Ker ravnanje članov nadzornih svetov v razmerju do obdolženca ni sestavni del opisa dejanj iz izreka sodbe in ne dejstvo, od katerega bi bila odvisna uporaba posamezne določbe kazenskega zakona, zatrjevane prve pomanjkljivosti v razlogih sodbe že po sebi ne more biti. Pri navedenem ravnanju gre kvečjemu za t.i. indično dejstvo ter po vrsti zgolj za dokaz, do katerega se je sodišče dolžno opredeliti po zapovedi iz sedmega odstavka 364. člena ZKP. V nasprotnem ter ob izkazanem dejanskem ali potencialnem vplivu na pravilnost in zakonitost sodbe, je posredi bistvena kršitev določb kazenskega postopka iz drugega odstavka 371. člena ZKP, ki pa je v obravnavanem primeru prav tako izključena. Sodišče prve stopnje se je namreč o ravnanjih nadzornih svetov posredno izreklo po povzetkih izpovedb posameznih prič (npr. K. F., R. F. idr.) ter neposredno v 19. do 22. točki obrazložitve sodbe. Ker je to storilo na razumljiv način niti druge zatrjevane pomanjkljivosti v razlogih sodbe ne more biti. Predmet dokazne ocene v 20. točki obrazložitve sodbe je nedvoumen ter ga v nasprotju s pritožbeno obrazložitvijo z obdolženčevo krivdo kot posredno izhaja iz opisov dejanj v izreku sodbe in kot je bila razumljivo ugotovljena v 29. točki obrazložitve sodbe v nobenem oziru ni mogoče povezati. Končno v 3. točki obrazložitve sodbe so navedeni razumljivi razlogi še za zavrnitev dokaznega predloga do česar je bilo sodišče prve stopnje ob drugem, predhodno že pridobljenem dokazu, upravičeno, pritožniki pa v tej zvezi konkretno ne povedo, katero izmed odločilnih dejstev iz opisa dejanj zato ni bilo ugotovljeno. Pomeni, da zatrjevane pomanjkljivosti v razlogih sodbe po pritožbenem preizkusu niso bile potrjene, kot ni bila potrjena zatrjevana nedovoljena omejitev obdolženčeve pravice do izvajanja dokazov v lastno korist in je bilo pritožnike glede obeh uveljavljanih bistvenih kršitev določb kazenskega postopka zavrniti.

13Pritožniki uveljavljane kršitve kazenskega zakona niso opredelili. Iz pritožbene obrazložitve je razumeti, da zatrjujejo kršitev iz 1. in 4. točke 372. člena ZKP, ker po njihovem obdolženi z opisanim ravnanjem ni kršil nobenih notranjih pravil gospodarskih družb in ne prekoračil pooblastil, danih s strani države kot njunih ustanoviteljic. Kvečjemu je opustil pridobiti soglasje za posamezne posle iz opisov dejanj, kar pa je življenjsko gledano absurd. Razen tega omejitev v 3. členu pogodbe o omejitvi pravic z dne 6. 10. 2007 nikoli niso bile tolmačene na način kot izhaja iz razlogov sodbe, zoper obdolženega pa nihče s strani gospodarskih družb civilno pravno ali kazensko pravno ni ukrepal.

14Vsebinsko gledano povzeta pritožbena obrazložitev ne odstopa od obrazložitve v obdolženčevi pritožbi, v kateri sta bili zatrjevani isti dve kršitvi kazenskega zakona. Do teh se je pritožbeno sodišče že opredelilo, zaradi česar je ponoviti le, da je protipravnost posameznih ravnanj stvar objavljenih predpisov ter da je ta v dejanskih opisih v obravnavanem izreku sodbe konkretizirana na način, ki povsem ustreza zakonskim opisom kaznivih dejanj. O kaznivosti dejanj z vidika njihove zakonske določenosti tako ne more biti nobenega dvoma, opuščeno ukrepanje zoper obdolženega pa protipravnosti kljub zatrjevanemu drugačnemu tolmačenju pogodb o omejitvi pravic z dne 6. 10. 2007 ne izključuje. Pri zadnjem ne gre več za obdolženčevo protipravno ravnanje temveč za njegovo protipravno zavest, ki mu je morala biti posebej dokazana. Temu pritožniki v nadaljevanju pritožbe prav tako nasprotujejo, kar pa je predmet izpodbojnega razloga zmotne oziroma nepopolne ugotovitve dejanskega stanja. Le tedaj, ko bi sodišče prve stopnje ugotovilo, da se obdolženec ni zavedal okoliščin, ki jih zakon določa kot znake kaznivih dejanj ali je zmotno mislil, da so okoliščine takšne, da so bila dejanja dopusta (dejanska zmota) oziroma iz upravičenih razlogov ni vedel, da so dejanja v nasprotju s pravom (pravna zmota), bi moralo obdolženca obtožbe oprostiti. Toda v tem primeru ne zato, ker dejanja po zakonu ne bi bila kazniva (1. točka 358. člena ZKP), ampak zaradi okoliščin, ki izključujejo krivdo (2. točka 358. člena ZKP). To pa je že predmet kršitve kazenskega zakona in 2. točke 372. člena ZKP, ki je pritožniki izrecno in v obrazloženem kontekstu ne uveljavljajo.

15Pritožniki se z ugotovljenim dejanskim stanjem ne strinjajo, najprej kot rečeno, zaradi obdolženčeve protipravne zavesti in nato posebej zaradi učinkov njegovih ravnanj. Pravijo, da nobena od zaslišanih prič o obdolžencu ni povedala ničesar slabega, da je bil obdolženi v primerih obeh družb v razmerju do nadzornih svetov kooperativen in da ni ničesar prikrival. Glede učinkov pa, da ni bilo upoštevano, kdo je bil sponzoriran oziroma komu so bile namenjene donacije, potem posledične koristi, ki jih je bilo deležno širše okolje in na koncu, da ni bila upoštevana možnost vrnitve sredstev gospodarskima družbama po „prodaji“ igralcev, ki je bila po dokaznem predlogu v zadostnem obsegu izkazana.

16Sodišče prve stopnje je ravnalo pravilno, ko je v oceni obdolženčeve protipravne zavesti izhajalo iz splošno znanih dejstev, obdolženčevega življenjskega obdobja in zlasti poslovnih izkušenj, povezanih z direktorskim položajem. Da obdolženi ne bi vedel, da je bil pri pravicah ali pooblastilih pri razpolaganju s sredstvi gospodarskih družb omejen ter da so bile te omejitve določene z akti družb tudi po presoji pritožbenega sodišča ne more držati. Hkrati so bile omejitve tako jasno določene, da so bile že mimo njihovega namena znane meje, ki niso smele biti prestopljene in je zatrjevanje o obdolženčevih zmotnih predstavah kot posledici različnih tolmačenj omejitev še po pritožbenem preizkusu zavrniti. Drugače je z zatrjevanji o koristih obdolženčevih ravnanj za širše okolje, ki jih pritožbeno sodišče v splošnem ne more zanikati, spet po drugi strani pa pritrjuje ugotovitvam sodišča prve stopnje, po katerih navedeni gospodarski družbi N. P. d.o.o. in N. L. d.o.o. za dana sredstva nogometnemu društvu L. NK N. 1903 nista prejeli nobene ekonomske protivrednosti, ki končno po izvedenčevih ugotovitvah v pogodbah ni bila določena. Pomeni, da sami gospodarski družbi od obdolženčevih ravnanj v obravnavanem obdobju po nedoločeni ter v nedoločno prihodnost postavljeni prodaji igralcev, nista imeli nobenih koristi. Za te in ne morebiti za koristi širšega okolja pa je bil obdolženi glede na njegov direktorski položaj v obeh družbah tudi po pritožbenem sodišču dolžan skrbeti.

17Obdolženi pritožbe zoper odločbo o kazenski sankciji ni opredelil (specificiral), njegovi zagovorniki pa pritožbe v tem delu niso obrazložili. Glede na uveljavljane izpodbojne razloge je bila tako odločba o kazenski sankciji preizkušena le po 386. členu ZKP, ko je pritožbeno sodišče najprej ugotovilo, da so bile kazni pretežno določene pod zakonsko predpisano mejo (42. člen KZ in 50. člen KZ-1), medtem ko je enotna izrečena kazen veliko pod seštevkom posamično določenih kazni. Že to je dovolj, da pritožbeno sodišče v odločbah o kazenski sankciji v obdolženčevo korist ni posegalo, kaj šele zaradi najvišje oblike krivde, s katerimi so bila kazniva dejanja storjena.

18Obdolženi ni specificiral niti pritožbe zoper odločbo o stroških kazenskega postopka, vendar v tem primeru kakršenkoli preizkus izven manjkajoče pritožbene obrazložitve v zakonu ni predviden.

19Po obrazloženem, in ko pritožbeno sodišče pri preizkusu iz 383. člena ZKP ni zasledilo drugih kršitev zakona na katere je dolžno samo paziti, je o pritožbi obdolženega M. H. in njegovih zagovornikov odločilo tako kot izhaja iz izreka te sodbe (391. člen ZKP).

20Odločba o stroških pritožbenega postopka temelji na prvem odstavku 98. člena in prvem odstavku 95. člena ZKP v zvezi s 7. točko prvega odstavka 5. člena Zakona o sodnih taksah in številki 7113 ter 7122 Taksne tarife. Je posledica neuspešnih pritožb in obdolženčevih premoženjskih razmer kot so bile posredovane sodišču prve stopnje.