VSL Sklep V Cpg 442/2019

I. Pritožba se zavrne in se izpodbijani sklep potrdi.

II. Tožeča stranka je dolžna povrniti toženi stranki stroške pritožbenega postopka v višini 1.771,44 EUR v 15 dneh od vročitve tega sklepa, v primeru zamude pa še z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki bodo začele teči s 16. dnem od vročitve tega sklepa.

1Tožeča stranka je vložila predlog za obnovo postopka. Sklep prvostopenjskega sodišča o tem predlogu ima opr. št. IV Pg 543/2015-78 in je z dne 18. 4. 2019. Prvostopenjsko sodišče je predlog za obnovo postopka zavrnilo.

2S predlogom za obnovo postopka je tožeča stranka želela doseči obnovo postopka, ki se je končal s sodbo opr. št. IV Pg 543/2015-48, pred pritožbenim sodiščem pa je imel opr. št. VSL V Cpg 1037/2017. V tem postopku je tožeča stranka zahtevala izbris znamke "X." z registrsko številko 001. Tožeča stranka je svojo zahtevo za izbris znamke oprla na trditve, da je bila s podelitvijo znamke "X." kršena avtorska pravica (črka f prvega odstavka 44. člena ZIL-1) in da je bila pridobljena v slabi veri (črka a prvega odstavka 119. člena ZIL-1). Pritožbeno sodišče bo ta postopek, za katere obnovo si prizadeva tožeča stranka, označevalo kot "prejšnji postopek" (395. člen ZPP), če bo to potrebno zaradi jasnosti ali kratkosti obrazložitve. Prvostopenjsko sodišče je tožbeni zahtevek zavrnilo. Pritožbeno sodišče je sodbo prvostopenjskega sodišča potrdilo.

3Zoper sklep, s katerim je bilo odločeno o predlogu za obnovo postopka (opr. št. IV Pg 543/2015-78) je vložila pritožbo tožeča stranka. Pritožbo je razdelila na dva dela, vsakega pa je označila z rimsko številko. V delu, označenem z „I“ je navedla razloge, ki se nanašajo na pristranskost sodnice. V delu, označenem z „II“ pa je navedla razloge, ki se nanašajo na odločitev v zvezi s predlogom za obnovo postopka.

4V prvem delu pritožbe (označenem z „I.“) je tožeča stranka navedla, da naj bi prvostopenjska sodnica tožeči stranki preprečila dati substancirano zahtevo za svojo izločitev. Sodnica naj bi v izjavi predsedniku Okrožnega sodišča v Ljubljani navedla, da naj bi bil predlog za njeno izločitev nepopoln. Sodnica naj bi v izpodbijani sklep o zavrnitvi predloga za obnovo postopka prepisala navedbe tožene stranke iz njene pripravljalne vloge z dne 29. 10. 2018. Poleg tega naj bi osebno ali po zapisničarki stopila v stik s toženo stranko. O tem naj ne bi vodila zapisnika, niti naj ne bi napravila uradnega zaznamka. Prvostopenjsko sodišče naj bi v obrazložitvi sklepa o zavrnitvi predloga obsežno prepisalo navedbe tožene stranke, argumente tožeče stranke pa prezrlo.

5Pritožnica je v drugem delu pritožbe (označenem z „II.“) navedla, da naj bi B. B. ne bila tista oseba, ki si je izmislila znak "X.". Iz zapisnika zvočnega posnetka glavne obravnave pri Okrožnem sodišču v Slovenj Gradcu z dne 6. 9. 2018 (opr. št. I Pg 122/2014), naj bi bilo razvidno, da naj bi A. A. potrdil, da naj bi B. B. s področja trakov ne imel znanj, zato naj bi k toženi stranki povabil prav njega. Tega pa naj bi A. A. ne izpovedal v okviru prejšnjega postopka. Tožeča stranka naj bi poleg tega predložila še nove dokaze, ki kažejo na to, da je bil poslovodja tožene stranke A. A. seznanjen z naročilom za pripravo znamke "X." s strani tožeče stranke. S tem naročilom naj bi bil po pritožbenih navedbah seznanjen še v času, ko je bil predsednik uprave pri tožeči stranki. Dokazi o seznanitvi A. A. z naročilom naj bi bili:

1e-mail C. C. z dne 22. 9. 2011,

2e-mail D. D., poslan C. C. dne 10. 10. 2011,

3e-mail korespondenca med C. C. in D. D. z dne 23. 9. 2011, v kateri D. D. prosi za podaljšanje roka izvedbe,

4povabilo na sestanek, ki naj bi bil 1. 12. 2011 ob 10.00 in je bilo vabilo poslano po elektronski pošti.

6Ker naj bi priča C. C. izpovedala, da je ona razvila znamko "X.", ko je še delala pod A. A., naj bi bila podana slaba vera toženke. Pritožbeno sodišče naj ne bi opravilo dokazne ocene prilog (elektronske korespondence), ki so bile priložene pritožbi v prejšnjem postopku. Neutemeljeno naj bi bilo stališče prvostopenjskega sodišča, da je del predlog za obnovo postopka nedovoljen zato, ker je te dokaze tožeča stranka predložila že v prejšnjem postopku, in sicer v zvezi s pritožbo. Predložene nove listine se nanašajo na korespondenco C. C., katere delodajalec ne bi smel samovoljno pregledovati. Nepravilno naj bi bilo stališče prvostopenjskega sodišča, da naj bi bila korespondenca C. C. priložena tožbi in da naj bi ji pozneje (namreč C. C.) dala v podpis še natipkano izjavo z dne 5. 10. 2017. Nepravilno naj bi bilo tudi stališče prvostopenjskega sodišča, da je tožeča stranka razpolagala s celotno korespondenco iz službenega računalnika C. C. in da naj bi C. C. še pred vložitvijo tožbe korespondenco posredovala tožeči stranki, ki naj bi je v prejšnjem postopku ne predložila v celoti.

7Tožena stranka je pritožbenim navedbam nasprotovala v svojem odgovoru na pritožbo. Predlagala je zavrnitev pritožbe in je zahtevala povrnitev stroškov odgovora na pritožbo.

8Pritožba je neutemeljena, zato jo je pritožbeno sodišče zavrnilo in potrdilo sklep sodišča prve stopnje (2. točka 365. člena ZPP). Prvostopenjsko sodišče ni storilo nobene kršitve pravdnega postopka, ki bi vplivala na zakonitost in pravilnost sodbe (prvi odstavek 339. člena ZPP).

9Pritožba obširno navaja različne kršitve ustavnih pravic in tistih po EKČP, ki naj bi bile kršene. Pritožbeno sodišče očitkom ne pritrjuje. Prvostopenjsko sodišče je uporabilo procesno pravo tako, da ni kršilo niti ustavnih, niti konvencijskih pravic tožeče stranke. Ustavne in konvencijske pravice se uresničujejo s pravilno uporabo zakonov, v tem primeru s pravilno uporabo določbe procesnega prava.

10Očitana kršitev pravil pravdnega postopka zaradi pristranskosti sodnice ni podana. Pritožba je v tem delu neutemeljena.

11Stranka lahko zahteva izločitev domnevno pristranskega sodnika. Izločitev lahko zahteva najkasneje do konca obravnave pred sodiščem (1. in 2. odstavek 72. člena ZPP). Pristojnost za odločanje o izločitvi ima predsednik sodišča. Predsednik sodišča je predlog za izločitev sodnika obravnaval, kot je pritožba sama navedla. Njegov sklep z dne 8. 4. 2019 se nahaja na l. št. 552 in nasl. Predlog za izločitev je zavrnil.

12Ne glede na to je prvostopenjsko sodišče navedlo razloge v prid nepristranskosti sodnice v obrazložitvi sklepa, s katerim je odločila o predlogu za obnovo postopka.

13Pritožbo je tožeča stranka (predlagateljica obnove) vložila le zoper prvostopenjski sklep z dne 18. 4. 2019, s kateri je prvostopenjsko sodišče zavrnilo predlog za obnovo postopka.

14O svoji pristranskosti, in posledično izločitvi, ne odloča sodnica sama. Tisti del obrazložitve prvostopenjskega sklepa, ki se nanaša na pristranskost in izločitev sodnice, sploh ne bi smeli biti vključeni v prvostopenjski sklep. Izpodbijati prvostopenjskega sklepa zaradi takšnih razlogov tudi ne more pritožnica. Zato pritožbeno sodišče na njih ne bo odgovarjalo. Sklepa predsednika prvostopenjskega sodišča pa pritožnica ni izpodbijala.

15Pritožba je neutemeljena tudi v tistem delu, ki se nanaša na utemeljenost predloga za obnovo postopka. Tožeča stranka namreč ni predložila dopustnih novih dokazov (10. točka 394. člena ZPP). Poleg tega je predložena korespondenca C. C. dokaz, ki ga je predložila že v teku prejšnjega postopka (drugi odstavek 395. člena ZPP).

16Zvočni posnetek zaslišanja A. A. na Okrožnem sodišču v Slovenj Gradcu z dne 6. 9. 2018 ni takšen nov dokaz, zaradi katerega bi bilo mogoče dopustiti obnovo postopka. Sodna praksa Vrhovnega sodišča RS je jasna in ustaljena glede vprašanja, kateri dokaz je dopusten nov dokaz. To je le tisti dokaz, ki je obstajal v prejšnjem postopku (VSRS II Ips 133/2018, r. št. 15 in Dsp 2/2017 r. št. 11). Takšna sodna praksa se opira tudi na mnenje v literaturi (Ude v: Ude/Galič, Pravdni postopek, Zakon s komentarjem, tretja knjiga, Ljubljana 2009, Komentar k 395. členu, r. št. 22). Prejšnji postopek se je končal s pravnomočno sodbo Višjega sodišča v Ljubljani, opr. št. V Cpg 1037/2017 z dne 5. 7. 2018. Zaslišanje A. A. je z dne 6. 9. 2018, torej iz časa, ko je bil prejšnji postopek že končan. Že iz tega razloga je pritožba v tem delu neutemeljena. Vendar to ni edini razlog za njeno neutemeljenost.

17Sicer pa ta dokaz ni nov tudi zato, ker je že iz izpovedi A. A. v prejšnjem postopku izhajalo, da po njegovem mnenju B. B. ni imel sposobnosti izpeljati posel z trakovi (glej prvostopenjsko sodbo, r. št. 7 na str. 14 in 15).

18Poleg tega mora biti nov dokaz takšen, da lahko vpliva na odločitev o stvari sami. Celo če bi bil zvočni posnetek glavne obravnave z dne 6. 9. 2018 dopusten dokaz, ne bi mogel vplivati na odločitev. Tožeča stranka je namreč v prejšnjem postopku navajala, da je bila s podelitvijo znamke "X." kršena avtorska pravica (črka f prvega odstavka 44. člena ZIL-1) in da je bila pridobljena v slabi veri (črka a prvega odstavka 119. člena ZIL-1). Znamko namreč lahko registrira oseba brez posebnih znanj s kateregakoli področja, in isto velja tudi za nastanek avtorskega dela. Predlog za obnovo postopka ne pojasni na logičen način, kakšen bi lahko bil pomen okoliščine, da naj bi priča B. B. ne imela nobenih znanj s področja trakov, zaradi česar je k toženi stranki povabil A. A., na odločitev o registraciji znamke.

19Tožeča stranka se je na str. 9 in 11 pritožbe sklicevala na nove dokaze; gre za različna e-poštna sporočila (glej obrazložitev tega sklepa, r. št. 5.; tam je celoten seznam dokazov). Za te dokaze trdi (str. 11 pritožbe), da je ta „Del korespondence … tožeča stranka prejela šele po izteku roka za vložitev pritožbe … in tako slednje, kljub temu, da je le ta obstajal že prej, ni mogla uveljavljati v pritožbenem postopku.“

20V zvezi s temi listinami je tožeča stranka še navedla, da naj bi prvostopenjsko sodišče zapisalo, da naj bila korespondenca C. C. priložena tožbi. Očitek je očitno neutemeljen. Prvostopenjsko sodišče je v resnici zapisalo, da je bila korespondenca priložena pritožbi, in ne, da je bila priložena tožbi.

21Trditve tožeče stranke o trenutku odkritja novih dokazov so očitno nepravilne. Vse e-pošte je tožeča stranka predložila kot priloge že v pritožbi v prejšnjem postopku (priloga A42; priloga ima več strani!), in ne, kot trdi na str. 11 pritožbe, po izteku roka za vložitev pritožbe. Vložila jih je torej pravočasno, da bi se lahko upoštevale v prejšnjem postopku, če bi bilo to glede na 1. odstavek 337. člena ZPP dovoljeno. Ponovno pa je tožeča stranka predložila iste listine kot prilogo v predlogu za obnovo postopka (priloga A48; tudi ta ima več strani), le da tokrat prepozno.

22Res je, da pritožbeno sodišče v prejšnjem postopku v svoji sodbi teh listin ni uporabilo. Vendar celo, če bi pritožbeno sodišče zaradi tega ravnalo nepravilno, je to napaka, ki se lahko odpravi le v revizijskem postopku. Morebitno nepravilno postopanje pritožbenega sodišča ni dopusten razlog za obnovo postopka. Sicer pa takšno ravnanje ni niti izkazano: tožeča stranka bi morala v zvezi z listinami že v pritožbi zoper prvostopenjsko sodbo podati dovolj natančne trditve, kaj naj bi te listine dokazovale. Njene trditve na str. 20 pritožbe pa so ostale povsem splošne.

23Poleg tega, da predložene listine sploh niso nove, je tudi očitno, da bi jih tožeča stranka lahko predložila že mnogo prej v prvostopenjskem postopku, kot jih je. E-pošta C. C. z dne 22. 9. 2011 je navedena že sploh v prvi vlogi, s katero se pravdni postopek začne – namreč v tožbi. Mišljena je tožba v prejšnjem postopku (gl. str. 5 tožbe). Če se stranka na listino sklicuje, je pa ne predloži in tudi ne da nobenega predloga po 228. členu ZPP, potem bo izpostavljena očitku neskrbnega pravdanja. Za vse ostale listine, ki jih pritožba našteva na strani 9 in 11 (e-mail D. D., poslan C. C. dne 10. 10. 2011, e-mail korespondenca med C. C. in D. D. z dne 23. 9. 2011, v kateri D. D. prosi za podaljšanje roka izvedbe in povabilo na sestanek, ki naj bi bil 1. 12. 2011 ob 10.00) pa prav tako velja, da bi jih tožeča stranka lahko predložila že v prejšnjem postopku, če bi bila ravnala dovolj skrbno. Tožeča stranka je očitno vedela, da obstaja korespondenca med C. C. in oblikovalko D. D., saj korespondenco omenja na strani 5 spodaj v tožbi v prejšnjem postopku. Ne drži torej niti njena trditev na str. 6 pritožbe (spodaj), da tožeča stranka ni imela indica, da je obstajala korespondenca. Nihče tudi ni pričakoval od tožeče stranke, da bi elektronsko korespondenco C. C. samovoljno pregledovala. Tožeči stranki pa je stal na razpolago predlog po 228. členu ZPP. Tožeča stranka ne trdi, da ga je v prejšnjem postopku kdajkoli postavila. V pritožbi tožeča stranka tudi ne trdi, da je kadarkoli zahtevala od C. C., da bi ji dovolila vpogled v svoj računalnik, ali da naj ji predloži vse listine, ki so bile shran­jene na njenem službenem računalniku. Tako ni ravnala niti, četudi jo je predlagala za pričo, in je ta priča zaposlena pri tožeči stranki. Vse to pa bi lahko storila. Oseba, ki primerno skrbno vodi postopek, si seveda prizadeva za to, da si pridobi vse razpoložljive dokaze, za katere ve, vsaj na takšen način. Kdor ne ravna tako, tega doleti očitek, da dokazov ni mogel uveljavljati zaradi svojega krivdnega ravnanja (drugi odstavek 395. člena ZPP).

24S sklicevanjem na izjavo C. C. iz prejšnjega postopka, da naj bi bila sama tista, ki je razvila blagovno znamko „X.“ želi doseči pritožnica ponovno presojo dokazov, ki je bila opravljena že v prejšnjem postopku. To pa ni dopustno že zato, ker e-poštna korespondenca C. C. ni dopusten nov dokaz.

25Pritožbeno sodišče ne razume, kaj želi v svoji pritožbi tožeča stranka v zvezi z izjavo C. C. z dne 5. 10. 2017 sploh očitati prvostopenjskemu sodišču. Navedena izjava C. C. je tudi res nastala po zadnjem naroku za glavno obravnavo, saj to izhaja že iz njenega datuma. Tožeča stranka jo je predložila prav zaradi dokazovanja pravočasnosti predložitve novih listin šele v obnovitvenem postopku.

26Utemeljen pa je očitek v pritožbi tožeče stranke, da je prvostopenjsko sodišče napačno sklepalo, da je C. C. že pred vložitvijo tožbe vso svojo korespondenco posredovala tožeči stranki, ki pa naj bi je takrat očitno ne predložila v celoti. Pritožbeno sodišče ne najde nobenega utemeljenega razloga za sklepanje, da je tožeča stranka imela še pred vložitvijo tožbe na razpolago vso korespondenco C. C.

27Vendar to za odločitev v tej zadevi niti ni zares pomembno. Tožeča stranka namreč ni niti trdila, da takšne korespondence brez svoje krivde ni mogla pridobiti pred koncem prejšnjega postopka. Zaradi tega je sicer nepravilno sklepanje prvostopenjskega sodišča ostalo brez vsakih škodljivih posledic za pravilnost odločitve prvostopenjskega sodišča.

28Ker je prvostopenjsko sodišče pravilno ravnalo, ker ni upoštevalo e-poštne korespondence, so očitno neutemeljena tudi vsa zatrjevanja tožeče stranke, da bi bilo z njimi mogoče dokazati, da je znamko razvila C. C. Isto velja tudi za dokaz, da je bil s tem seznanjen A. A.

29Če se je v svoji obrazložitvi izpodbijanega sklepa prvostopenjsko sodišče naslonilo na razloge, ki jih je navajala že tožena stranka v svojih vlogah, ni bila s tem sama po sebi storjena še nobena kršitev določb pravdnega postopka. Odločilno je, ali so razlogi pravilni ali niso. Z razlogi prvostopenjskega sodišča pa se pritožbeno sodišče strinja, saj so pravilni. Pritožbena navedba, da je prvostopenjsko sodišče spregledalo navedbe tožeče stranke je tako splošna, da nanjo pritožbeno sodišče niti ne more odgovoriti. Odgovorilo bi lahko le, če bi tožeča stranka navedla konkretno katere njene trditve so ostale spregledane.

III. ODLOČITEV O STROŠKIH POSTOPKA

30Ker pritožnica s pritožbo ni uspela, mora sama nositi svoje stroške pritožbenega postopka (1. odstavek 165. člena in 1. odstavek 154. člena ZPP). Toženi stranki pa mora povrniti stroške odgovora na pritožbo.

31Nagrada za delo odvetnika tožene stranke se odmerja glede na vrednost spornega predmeta v višini 200.001,00 EUR in glede na vrednost odvetniške točke 0,60 EUR.

32Pritožbeno sodišče je odločalo o pritožbi zoper v postopku z izrednim pravnim sredstvom izdani sklep. Za ta primer Odvetniška tarifa ne določa ničesar. Pritožba je sicer redno pravno sredstvo, toda vložena je bila v postopku z izrednim pravnim sredstvom. Edina določba, ki se nanaša na vodenje postopka z izrednim pravnim sredstvom, pa je v 3. odstavku tar. št. 21 OdvT. Ker ni druge določbe, je torej pritožbeno sodišče uporabilo to določbo. Tožena stranka je zato upravičena do povrnitve nagrade po tar. št. 18 OdvT, zvišane za 50 %. Upravičena je do povrnitve nagrade v višini 2.400 OT, do povrnitve materialnih stroškov v zahtevani višini 20 OT, in do povrnitve DDV. Skupaj je torej tožena stranka upravičena do povrnitve 1.771,44 EUR. Ta znesek bo morala poravnati tožeča stranka v 15 dneh. V primeru zamude bo morala dolžnica plačati še zakonske zamudne obresti, ki bodo začele teči s 16. dnem od vročitve odločbe (1. odstavek 299. in 1. odstavek 378. člena OZ).