VSL Sodba I Cp 2582/2018

I. Pritožbi tožene stranke se delno ugodi in se sodba sodišča prve stopnje v I. točki izreka spremeni tako, da zakonske zamudne obresti od zneska 26.692,57 EUR tečejo od 6. 2. 2017.

II. V ostalem delu se pritožba tožene stranke in v celoti pritožba tožeče stranke zavrneta in se sodba v izpodbijanem a nespremenjenem delu potrdi.

III. Vsaka stranka krije svoje stroške pritožbenega postopka.

1Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo toženi stranki naložila, da mora tožeči stranki v 15 dneh plačati 26.692,57 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 24. 7. 2010 do plačila. Višji tožbeni zahtevek je zavrnilo in toženi stranki naložilo, da mora tožeči stranki v 15 dneh povrniti 1.530,48 EUR pravdnih stroškov, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od prvega dne po poteku roka za prostovoljno izpolnitev obveznosti do plačila.

2Proti navedeni sodbi sta se pritožili obe pravdni stranki.

3Tožeča stranka (v nadaljevanju tožnik) nasprotuje zaključku sodišča prve stopnje, da ni uspel dokazati, da sta podpisa na listinah, ki jih je predložila tožena stranka (v nadaljevanju toženec) kot dokaz delnega plačila za opravljena dela, ponarejena. Zaključek prvostopnega sodišča je v osnovi nepravilen in nezakonit, ker je tožnik škodo v predmetnem postopku po višini utemeljeval na podlagi pravnomočne in izvršljive sodbe II Pg 4345/2013. Morebitna delna plačila bi bila za predmetno zadevo relevantna le v primeru, da bi do plačil prišlo po izdaji predhodno omenjene sodbe. Domnevna delna plačila iz leta 2010 bi morala družba A. d. o. o. zatrjevati in dokazovati v postopku, ki se je pred Okrožnim sodiščem v Ljubljani vodil pod opr. št. II Pg 4345/2013. V omenjenem postopku je bilo meritorno ugotovljeno tudi, da so bila vsa naročena dela v celoti in kvalitetno opravljena. Kot tožnica je sicer nastopala B. d. o. o., ki je od C., s. p. prevzela terjatev na podlagi računa št. 2010-00031 z dne 30. 6. 2010 in tako vstopila v upniško razmerje do dolžnika A. d. o. o., ki je lahko v skladu z drugim odstavkom 421. člena Obligacijskega zakonika (v nadaljevanju OZ) proti prevzemniku uveljavljal vse ugovore, ki bi jih lahko uveljavljal proti odstopniku terjatev do takrat, ko je izvedel za odstop. Izbrisana družba se nikoli ni sklicevala, da naj bi tožniku opravljena dela že plačala, kaj šele, da bi za to predložila kakršnokoli listino. To dejstvo ji je glede na datum priloženih potrdil moralo biti znano, poleg tega je bila družba A. d. o. o. edina legitimirana za tovrstne ugovore. Družba B. je s Pogodbo o odstopu terjatve z dne 26. 11. 2015 sodno ugotovljeno terjatev z zakonitimi zamudnimi obrestmi od 24. 7. 2010 prenesla nazaj na tožnika, ki je od takrat naprej razpolagal s pravnomočno ugotovljeno terjatvijo. V predmetnem postopku toženec ne more več podajati ugovorov glede višine terjate, saj je že ugotovljena s pravnomočno in izvršljivo sodbo. Temelj in višina terjatve tožnika do družbe A. d. o. o. ne moreta biti več predmet presoje. Predmetni postopek se ni več vodil zoper družbo A. d. o. o. temveč zoper direktorja omenjene družbe, ki je bil odgovoren za njeno poslovanje. Za ta odškodninski zahtevek se uporabljajo določbe 42. člena ZFPPIPP. Sodišče je sicer pravilno uporabilo določbe ZFPPIPP, nedopustno pa je, da je odločalo o višini povzročene škode, čeprav je bila ta že zdavnaj ugotovljena z izvršilnim naslovom. Sodišče bi moralo zato tožbenemu zahtevku v celoti ugoditi. Tudi če terjatev ne bi temeljila na pravnomočni in izvršljivi sodbi, bi moralo sodišče zahtevku v celoti ugoditi. Ni namreč res, da naj bi tožnik le pavšalno ugovarjal, da je podpis na potrdilih o plačilu ponarejen, saj primarno ni jasno, kako bi se takšen ugovor teoretično sploh lahko dodatno konkretiziral in substanciral. Gre za zatrjevanje negativnega dejstva, ki ga niti ni mogoče obrazložiti. Nasprotno pa toženec ni pojasnil nobenih relevantnih okoliščin v zvezi s podpisom potrdi, ki so bila poleg tega predložena le v kopiji. Tožnik meni, da je s svojo procesno aktivnostjo procesno dokazno breme prevalil na toženca, ki bi moral predlagati izvedbo dokaza z grafologom, če bi želel dokazati, da je potrdili dejansko podpisal tožnik.

4Toženec se ne strinja z ugotovitvami o obstoju njegove odškodninske odgovornosti kot poslovodje na podlagi določb 442. člena ZFPPIPP. Sodišče je pri navajanju obveznosti poslovodstva v primeru insolventnosti prezrlo, da gre za majhno družbo, ki ni imela nadzornega sveta in je bil v njej zaposlen le pritožnik kot direktor. Obveznosti po ZFPPIPP, ki jih sodišče našteva glede obveščanja nadzornega sveta in poročanja, v konkretnem primeru niti smiselno ne morejo priti v poštev. Tudi sicer niso izpolnjene vse predpostavke odškodninske odgovornosti. Popolnoma zgrešena je trditev sodišča, da toženec ni dokazal, da je vestno in pošteno izpolnjeval svoje dolžnosti poslovodje. Pritožniku noben pravni predpis ne narekuje, da bi moral takšno ravnanje v postopku dokazovati. Jasno je navedel, da je ves čas kot poslovodja družbe ravnal z vso zahtevano skrbnostjo, na objektivne okoliščine gospodarske krize pa ni mogel vplivati. Sodišče sploh ni ugotovilo, kdaj naj bi nastopila insolventnost. Sodišče bi moralo upoštevati, da je do izbrisa družbe prišlo zaradi ravnanja državnega organa in da je kljub pritožbi takšna odločitev obstala. Pritožnik ni imel nobenega namena oškodovati morebitne upnike. Tudi če bi pritožnik še lahko predlagal uvedbo stečajnega postopka, tudi v stečajnem postopku noben upnik ne bi bil poplačan, saj družba ni imela nobenega premoženja. Meni, da s tem, ko naj bi dopustil, da je prišlo do izbrisa subjekta, ni ravnal protipravno. Kot pravnemu laiku mu je mogoče očitati le, da iz nevednosti ni predlagal stečaja. Tožnik z računom ni dokazal višine nastale škode, saj je bil zavrnjen že s strani družbe A. d. o. o. z obrazložitvijo, da dela, kot so bila zaračunana, niso bila opravljena v obsegu, kot je bilo dogovorjeno s pogodbo, saj je tožnica gradbišče predčasno zapustila. Tožnica je kljub zavrnitvi računa ter delnemu plačilu vztrajala na celotnem plačilu računa zoper pravno osebo A. d. o. o. Tudi v tej pravdi je pritožnik ves čas argumentirano ugovarjal višini škode, ki temelji na navedenem zavrnjenem računu. Da dela dejansko niso bila opravljena v celotnem obsegu, dokazuje izjava pritožnika, ko je bil zaslišan kot priča, in tudi izjava priče investitorja D. D., ki je povedal, da so bila dela opravljena le v približno polovičnem obsegu. Zamudne obresti ne morejo teči od 24. 7. 2010 ampak kvečjemu od dneva izdaje pravnomočne sodbe, s katero bo ugotovljena morebitna odškodninska odgovornost pritožnika. Gre za odškodnino in ne za plačilo računa za storitev, kjer tečejo zamudne obresti od dneva zapadlosti računa.

5Tožnik se v odgovoru na pritožbo toženca strinja se z zaključki sodišča prve stopnje o obstoju odškodninske odgovornosti toženca in predlaga zavrnitev pritožbe.

6Toženec v odgovoru na pritožbo nasprotuje pritožbenim navedbam tožnika in opozarja, da odločitev sodišča v drugi zadevi ne more predstavljati kakršnegakoli vira odločitve v predmetnem postopku.

7Pritožba toženca je delno utemeljena, pritožba tožnika pa ni utemeljena.

O pritožbi toženca

8Materialnopravno podlago tožbenega zahtevka predstavlja določba 442. člena Zakona o finančnem poslovanju, postopkih zaradi insolventnosti in prisilnem prenehanju (v nadaljevanju ZFPPIPP), ki v uvodu določa, da izbris iz sodnega registra (brez likvidacije) ne vpliva na pravico upnika izbrisane pravne osebe zahtevati povrnitev škode od članov poslovodstva ali organa nadzora izbrisane pravne osebe (2. točka prvega odstavka 442. člena ZFPPIPP). V skladu z drugim odstavkom 442. člena ZFPPIPP se za ta odškodninski zahtevek smiselno uporabljajo določbe 42.¹ in 43.² člena ter prvi do četrti odstavek 44. člena tega zakona. Pri smiselni uporabi omenjenih določb na podlagi izrecne določbe 2. točke tretjega odstavka 442. člena ZFPPIPP velja naslednja domneva vzročne zveze: „Če poslovodstvo ne dokaže drugače, velja, da je imel upnik zaradi opustitev ali dejanj poslovodstva iz prvega odstavka tega člena škodo, ki je enaka razliki med celotnim zneskom njegove terjatve in zneskom, do katerega je bila ta terjatev plačana v stečajnem postopku.³“ Zmotno je torej stališče pritožbe, da ne obstaja noben predpis, ki bi tožencu narekoval, da bi moral dokazovati, da je vestno in pošteno izpolnjeval dolžnosti poslovodje.

9Neutemeljen je tudi pritožbeni očitek, da sodišče prve stopnje ni ugotovilo, kdaj je družba A. d. o. o. postala insolventna. Že sam toženec je povedal, da je družba postala insolventna „tam leta 2013 ali 2014“, poleg tega pa je bilo ugotovljeno (in tega pritožba ne izpodbija), da je bil transakcijski račun družbe blokiran od 2. 2. 2012 do 23. 5. 2013 in od tedaj dalje zaprt.

10Nadalje ni res, da sodišče prve stopnje ni navedlo, katera „izrecna navodila“ ZGD-1 in ZFPPIPP je toženec kršil. Sodišče prve stopnje je v 8. točki povzelo vse obveznosti poslovodstva, ki so določene v 34. členu oziroma 35. - 39. členu ZFPPIPP in ugotovilo, da toženec ni niti pokušal izpolniti katere od teh oziroma da kot poslovodja, od katerega se terja profesionalna skrbnost (6. člen OZ), ni pravočasno izvedel potrebnih ukrepov finančnega prestrukturiranja niti ni sprožil stečajnega postopka. S tem je podana protipravnost njegovega ravnanja kot eden izmed potrebnih elementov za nastanek toženčeve odškodninske odgovornosti. Pritožnik se ne more razbremeniti obveznosti skrbnega ravnanja le s sklicevanjem na objektivne okoliščine na trgu, na gospodarsko krizo oziroma krizo v gradbeništvu, ampak bi moral dokazati, da je vsaj poskušal sanirati stanje družbe z izvedbo katerega od predpisanih ukrepov iz 35. - 39. člena ZFPPIPP. Posledično zato ni uspel izpodbiti domneve, da je opustitev teh ukrepov v vzročni zvezi s škodo, ki je nastala tožniku.

11Tožnik v tem postopku kot škodo uveljavlja terjatev iz naslova izvedenih kamnoseških del na objektu stanovanjske hiše v ... (po pogodbi z dne 12. 10. 2009), za katere je tožnik družbi A. d. o. o. dne 23. 7. 2010 izstavil račun št. 2010 - 00031 v višini 43.272,57 EUR. Pritožbeno sodišče se strinja s stališčem sodišča prve stopnje, da toženec ni konkretizirano zatrjeval, katera dela⁴ niso bila opravljena oziroma so bila opravljena nekvalitetno. Sklicevanje na dopisa z dne 15. 7. 2010 in 26. 7. 2010, iz katerih tudi ni razvidno, da bi družba A. d. o. o. nasprotovala konkretnim izmeram in cenam⁵, ne pomeni konkretizacije trditev. Tudi izjava investitorja, da so bila dela opravljena le do polovice, še ne dokazuje, da niso bila opravljena tista dela, ki so predmet računa 2010 - 00031.

12Pravilno pa pritožba opozarja, da zamudne obresti od prisojenega zneska ne morejo teči od zapadlosti računa. Gre za drugo podlago (odškodnino), zato je za nastanek zamude potreben najprej zahtevek za plačilo obveznosti (299. člen OZ). Ker tožnik ni navedel, kdaj je od toženca zahteval plačilo odškodnine, je upravičen do zakonskih zamudnih obresti le od vložitve tožbe.

O pritožbi tožnika

13Večina pritožbenih navedb je rezultat zmotnega stališča, da toženec v tem postopku nima nobenih ugovorov oziroma da v tem postopku ni mogoče več ugotavljati temelja in višine terjatve, ker naj bi bilo o tem odločeno že v gospodarskem sporu II Pg 4345/2013. Ta spor je tekel med tožečo stranko B. d. o. o. (ki ji je tožnik cediral terjatev iz naslova opravljenih kamnoseških del) in toženo stranko A. d. o. o. Ker ne gre za nobeno od izjem⁶ od pravila, da sodba učinkuje le med strankama, ne drži pritožbena trditev, da je bila terjatev po višini že ugotovljena s pravnomočno in izvršljivo sodbo. Čeprav je po pravnomočno zaključenem postopku II Pg 4345/2013 B. d. o. o. prenesla (nazaj) na tožnika, slednji razpolaga s pravnomočno ugotovljeno terjatvijo le v razmerju do družbe A. d. o. o. ne pa tudi v razmerju do toženca.

14Ker toženec v tem postopku ni isti kot toženec v gospodarskem sporu, je v obravnavanem sporu lahko ugovarjal tako temelju kot višini terjatve oziroma škode⁷. V okviru presoje višine terjatve je sodišče prve stopnje pravilno upoštevalo predloženi potrdili o prejemu plačil, iz katerih izhaja, da je tožnik na račun kamnoseških del na objektu prejel 16.580 EUR. Zaradi že omenjenih subjektivnih mej pravnomočnosti so neutemeljene pritožbene navedbe, da bi moral potrdili o plačilih predložiti že A. d. o. o. v gospodarskem sporu II Pg 4345/2013.

15Tožnik je trdil, da je njegov podpis na potrdilih ponarejen in predlagal dokaz z izvedencen grafologom, ki ga je kasneje umaknil. Sodišče prve stopnje je pravilno zaključilo, da je bilo dokazno breme za dokazovanje tega dejstva na tožniku. Ne gre za dokazovanje negativnega dejstva, ki ga sploh ni mogoče dodatno obrazložiti, kot skuša prikazati tožnik v pritožbi. Gola trditev, da je podpis tožnika ponarejen⁸, (še) ni prevalila dokaznega bremena na toženca, zato so neutemeljene (in tudi prepozne) pritožbene trditve, da toženec ni pojasnil, zakaj naj bi bilo plačilo izvršeno v gotovini, kdaj naj bi bila gotovina dvignjena s transakcijskega računa družbe, zakaj se plačuje le delno ipd..

16Glede na navedeno je pritožbeno sodišče pritožbi toženca delno ugodilo in sodbo sodišča prve stopnje na podlagi 358. člena ZPP spremenilo glede začetka teka zakonskih zamudnih obresti. V preostalem delu je pritožbo toženca in v celoti pritožbo tožnika zavrnilo in sodbo sodišča prve stopnje v izpodbijanem in nespremenjenem delu potrdilo (353. člen ZPP).

17Izrek o stroških temelji na prvem in drugem odstavku 165. člena ZPP. Tožnik s pritožbo ni uspel (prvi odstavek 154. člena ZPP), toženec pa je uspel le v sorazmerno majhnem delu, zaradi katerega posebni pritožbeni stroški niso nastali (tretji odstavek 154. člena ZPP). Stroški odgovorov na pritožbi niso bili potrebni za rešitev zadeve na pritožbeni stopnji (prvi odstavek 155. člena ZPP).

¹ 42. člen ZFPPIPP napotuje na določbe 35. do 39. člena istega zakona, ki predpisujejo ukrepe, ki jih mora poslovodstvo opraviti v primeru nastanka insolventnosti, sicer odgovarja za škodo.
² Ki ureja odškodninsko odgovornost članov nadzornega sveta.
³ Drugi odstavek 442. člena ZFPPIPP.
⁴ Račun z dne 30. 6. 2010 vsebuje natančno navedbo del, izmer, količin in cen.
⁵ V prvem je zahtevala dostavitev „potrjenega obračuna z realnimi cenami“, v drugem pa predložitev „overjenih izmer in skic“.
⁶ Sodba učinkuje na širši krog oseb na primer pri pravnem nasledstvu in nekaterih primerih sosporništva. Več o subjektivnih mejah pravnomočnosti in njihovemu širjenju glej A. Galič, Pravdni postopek; zakon s s komentarjem, 3. knjiga, stran 173 do 176.
⁷ Škoda je enaka razliki med celotnim zneskom upnikove terjatve in zneskom, do katerega je bila ta terjatev plačana v stečajnem postopku (drugi odstavek 42. člena ZFPPIPP).
⁸ Tožnik šele v pritožbi navaja, da mu niso znane okoliščine glede potrdil, kdo jih je napisal, kdo podpisal...