VSRS Sodba XI Ips 38605/2010-31 (XI Ips 41/2010)

Zahteva za varstvo zakonitosti se zavrne.

A.

1Okrajno sodišče v Ljubljani je na podlagi drugega odstavka 307. člena Zakona o kazenskem postopku (v nadaljevanju ZKP) zoper obdolženega B.S. z uvodoma navedenim sklepom odredilo pripor. Višje sodišče v Ljubljani je pritožbo obdolženčevega zagovornika zavrnilo kot neutemeljeno.

2Obdolženčev zagovornik je zoper pravnomočni sklep o odreditvi pripora vložil zahtevo za varstvo zakonitosti zaradi kršitev iz 1. in 2. točke prvega odstavka 420. člena ZKP. Zagovornik Vrhovnemu sodišču predlaga, da izpodbijani pravnomočni sklep razveljavi in pripor odpravi, podrejeno pa, da vrne zadevo sodišču prve stopnje v ponovno odločanje.

3Na zahtevo za varstvo zakonitosti je odgovoril vrhovni državni tožilec, ki se nagiba k ugoditvi zahtevi.

4Vrhovno sodišče je odgovor vrhovnega državnega tožilca na podlagi drugega odstavka 423. člena ZKP poslalo obdolžencu in njegovemu zagovorniku, ki se o njem nista izjavila.

B.

5Obdolženčev zagovornik v zahtevi za varstvo zakonitosti navaja, da je dosedanja praksa sodišč, da za odreditev pripora po drugem odstavku 307. člena ZKP ni potreben predlog državnega tožilca, ni zakonita. Ob tem se vložnik sklicuje na odločbo Ustavnega sodišča U-I-50/09 z dne 18.3.2010. Nadalje vložnik navaja, da je utemeljenost suma storitve kaznivega dejanja ključni dejavnik tudi v primeru pripora po drugem odstavku 307. člena ZKP. Sodišče naj v obravnavani zadevi ne bi navedlo razlogov o utemeljenosti suma, kar naj bi predstavljalo kršitev po 11. točki prvega odstavka 371. člena ZKP. Ker predlog za odreditev pripora ni bil podan s strani državnega tožilca, naj bi bila podana tudi kršitev po 5. točki prvega odstavka 371. člena ZKP, prav tako naj bi bila kršena obdolženčeva pravica do enakosti orožij v kazenskem postopku. Vložnik meni, da je sodišče po uradni dolžnosti ugotavljalo utemeljenost suma in zoper obdolženca odredilo pripor, kar naj bi bilo nesprejemljivo, saj naj obdolžencu ne bi bilo zagotovljeno enako varstvo pravic v postopku, ker naj bi mu tako kot v primeru preiskave naproti stala dva državna organa – tako državni tožilec kot sodišče. Odreditev pripora s strani sodišča naj bi bila protiustavna, saj predloga zanjo ni podal državni tožilec, ki tudi ni izkazal in obrazložil utemeljenosti suma, ki bi upravičevala pripor. Kršitev enakega varstva pravic naj bi bila podana zato, ker sodišče v sklepu o odreditvi pripora ni obrazložilo utemeljenosti suma, pri čemer se vložnik sklicuje na sodbo Vrhovnega sodišča XI Ips 120/2009 z dne 7.1.2010.

6V obravnavani zadevi je za odločanje o obtožnem predlogu državnega tožilca stvarno pristojno okrajno sodišče. Po določbi 429. člena ZKP se v postopku pred okrajnim sodiščem uporabljajo določbe 430. do 444. člena tega zakona, za vprašanja, ki niso urejena v teh določbah, pa se smiselno uporabljajo druge določbe tega zakona. Če je obdolženčeva navzočnost na glavni obravnavi nujna, obdolženec pa še ni bil zaslišan (prvi odstavek 442. člena ZKP), sme sodnik posameznik zoper obdolženca, ki je bil v redu povabljen in ki se očitno izmika in noče priti na glavno obravnavo, za pripor pa ni nobenega od razlogov iz 201. člena ZKP, odrediti pripor, da zagotovi njegovo navzočnost na glavni obravnavi (drugi odstavek 307. člena ZKP). Pripor sme trajati le do izdaje sodbe, v vsakem primeru najdlje en mesec, sicer pa se zanj smiselno uporabljajo določbe 200. člena, drugega, tretjega, četrtega in šestega odstavka 202. člena ter 208. člena do 213.d člena ZKP. Ustavno sodišče je v odločbi Up-755/04 z dne 20.9.2004, v kateri je odločilo o vprašanju dopustnosti zahteve za varstvo zakonitosti zoper sklep o odreditvi pripora (četrti odstavek 420. člena ZKP) po drugem odstavku 307. člena ZKP, tudi obrazložilo, da gre pri odreditvi pripora po drugem odstavku 307. člena ZKP za enakovrsten poseg v pravico do osebne svobode iz prvega odstavka 19. člena Ustave kot pri odreditvi pripora po prvem odstavku 201. člena ZKP in s tem za enak pravni položaj obdolžencev. V odločbi U-I-50/09 z dne 18.3.2009 je Ustavno sodišče ob obravnavanju vprašanja, ali sme tudi preiskovalni sodnik predlagati podaljšanje pripora, ugotovilo, da zakonska ureditev iz četrtega odstavka 205. člena ZKP, v kateri se sme pripor v fazi sodne preiskave do vložitve obtožnice podaljšati tudi na predlog preiskovalnega sodnika, ni skladna z obdolženčevo pravico do enakosti orožij iz 22. člena Ustave, saj mu nasproti stojita kar dva državna organa – tako preiskovalni sodnik kot državni tožilec. Takšna ureditev pa pomeni poseg v obdolženčevo pravico iz 22. člena Ustave do enakega varstva pravic, ki mu zagotavlja tako imenovano enakost orožij. Iz tretjega stavka drugega odstavka 307. člena ZKP je razvidno, da zakon v tem primeru ne predvideva smiselne uporabe določbe 205. člena ZKP. Nadalje Vrhovno sodišče meni, da obdolženčevega položaja v fazi sodne preiskave ni mogoče povsem enačiti z njegovim položajem v fazi glavne obravnave. Na glavni obravnavi je predsednik senata oziroma sodnik posameznik tisti, ki je gospodar postopka (dominus litis). V tem okviru predsednik senata oziroma sodnik posameznik med drugim tudi skrbi, da sta na glavni obravnavi prisotna tako upravičeni tožilec kot obdolženec. Če na glavno obravnavo ne pride državni tožilec, ki je bil pravilno vabljen in svojega izostanka ni opravičil, se glavna obravnava preloži, predsednik senata oziroma sodnik posameznik pa o izostanku obvesti generalnega državnega tožilca zaradi disciplinskega ukrepanja (prvi odstavek 306. člena ZKP). Če na glavno obravnavo ne pride v redu povabljeni obdolženec in ne opraviči svojega izostanka, senat oziroma sodnik posameznik zoper njega odredi prisilno privedbo (prvi odstavek 307. člena ZKP). V primeru, ko se obdolženec očitno izmika in noče priti na glavno obravnavo, sme senat oziroma sodnik posameznik po zgoraj citirani določbi drugega odstavka 307. člena ZKP odrediti pripor. Glede na navedeno lahko torej sodišče sankcionira tako neopravičen izostanek državnega tožilca kot obdolženca. Vrhovno sodišče ocenjuje, da vodenja glavne obravnave z vidika zagotavljanja obdolženčeve navzočnosti na glavni obravnavi ni mogoče prepustiti (ne)aktivnosti državnega tožilca. V primeru, ko državni tožilec ne bi predlagal odreditve pripora po drugem odstavku 307. člena ZKP, obdolženec pa bi se izmikal glavni obravnavi (ob pogoju, da je njegova navzočnost nujna in da je bil pred tem že zaslišan), kazenskega postopka oziroma glavne obravnave sploh ne bi bilo mogoče izvesti. Glede na povedano tudi ni utemeljeno zatrjevanje, da v primeru odreditve pripora po drugem odstavku 307. člena ZKP obdolžencu stojita naproti dva državna organa. Vrhovno sodišče tako vztraja pri razlogih načelnega pravnega mnenja z dne 16.6.1999 (ki jih je kasneje ponovilo v več odločbah, na primer I Ips 275/2002 z dne 26.9.2002 in XI Ips 22/2009 z dne 26.3.2009), po katerem za odreditev pripora po drugem odstavku 307. člena ZKP ni potreben predlog državnega tožilca. Takšen pripor predstavlja poseben ukrep zoper obdolženca, ki ne spoštuje sodne oblasti in s tem otežuje izvedbo in končanje kazenskega postopka.

7Vrhovno sodišče je v odločbi XI Ips 120/2009 z dne 7.1.2010 v zvezi z ugotavljanjem utemeljenosti suma ob odrejanju pripora po drugem odstavku 307. člena v skrajšanem postopku obrazložilo, da po določbah prvega odstavka 435. člena ZKP v zvezi s 437. členom ZKP (materialni) preizkus obtožnega predloga obsega pogoje iz 1. do 3. in 5. točke prvega oziroma iz drugega odstavka 277. člena ZKP. Preizkus, ali je zadosti dokazov, da je obdolženec utemeljeno sumljiv dejanja, ki je predmet obtožbe (4. točka prvega odstavka 277. člena ZKP), se opravi le, če so bila opravljena posamezna preiskovalna dejanja. Drugače kot v rednem postopku, zakon obdolžencu v skrajšanem postopku pred okrajnim sodiščem pri tem ne daje možnosti vložitve pravnega sredstva (ugovora) zoper obtožni akt, temveč njegov preizkus opravi sodnik. Če ugotovi, da niso podani pogoji za zavrženje obtožnega predloga, sodnik o tem ne izda formalne odločbe, temveč v skladu s tretjim odstavkom 435. člena odredi vročitev obtožnega predloga in takoj razpiše glavno obravnavo. V nasprotju z obtožnico, ki po odločitvi o ugovoru ali poteku določenega roka postane pravnomočna (285. člen ZKP), obtožni predlog tudi ne postane formalno pravnomočen. Navedeno pomeni, da do (formalnega) začetka kazenskega postopka pred okrajnim sodiščem praviloma pride (le) na podlagi ocene upravičenega (državnega) tožilca, da je podan utemeljen sum storitve očitanega kaznivega dejanja. Povedano drugače; skrajšani postopek se (praviloma) začne, ne da bi bil v zakonu predviden sodni preizkus utemeljenega suma niti na zahtevo stranke niti po uradni dolžnosti. Glede na povedano je Vrhovno sodišče zaključilo, da mora sklep o odreditvi pripora med drugim obsegati tudi določno navedbo razlogov, iz katerih izhaja utemeljen sum, da je oseba storila očitano kaznivo dejanje.

8Vložnik se ob uveljavljanju kršitve iz 11. točke prvega odstavka 371. člena ZKP, češ da izpodbijani sklep nima razlogov o utemeljenosti suma, neutemeljeno sklicuje na zgoraj citirano sodbo Vrhovnega sodišča XI Ips 120/2009. Obravnavana zadeva in zadeva v tisti sodbi namreč nista identični, kot meni vložnik. Vrhovno sodišče je s citirano sodbo XI Ips 120/2009 razveljavilo sklep o odreditvi pripora, odrejen po drugem odstavku 307. člena ZKP, zaradi odsotnosti vsakršnih dejstev, ki utemeljujejo sum, da je obdolženec storil očitana kazniva dejanja, prav tako sodišče ni navedlo dokazov, iz katerih ta dejstva (na ravni utemeljenega suma) izhajajo. V obravnavani zadevi pa je sodišče prve stopnje v izpodbijanem sklepu (stran 2, drugi odstavek) navedlo, da utemeljen sum izhaja iz podatkov kazenske ovadbe, uradnih zaznamkov o razgovorih s šestimi poimensko navedenimi pričami in iz zapisnikov o zasegu predmetov. Po oceni Vrhovnega sodišča je na tej stopnji kazenskega postopka takšna opredelitev utemeljenega suma in dokazov zanj zadostna.

C.

9Vrhovno sodišče ni ugotovilo zatrjevanih kršitev kazenskega zakona in bistvenih kršitev določb kazenskega postopka, zato je zahtevo za varstvo zakonitosti obdolženčevega zagovornika na podlagi 425. člena ZKP zavrnilo kot neutemeljeno.