213.d člen ZKP

Zahtevo za sodno varstvo po prvem odstavku 83. člena ZIKS-1 lahko vloži le obsojenec, ne pa tudi priprti obtoženec. Zanj varstvo njegovih pravic med izvrševanjem pripora ureja Pravilnik o izvrševanju pripora.

Pritožbene navedbe, da se v obravnavani zadevi uporabljajo določbe 80. člena ZIKS-1, ki določa postopek za premestitev obsojencev iz enega v drug zavod ali oddelek drugega zavoda, niso utemeljene. Po oceni pritožbenega sodišča se navedena določba glede pripornikov ne uporablja najprej zato, ker bi po tem stališču sodišče sploh ne bilo pristojno za odločitev o premestitvi, drugič pa tudi zato, ker je pritožnik, ko pravno podlago za uporabo določb ZIKS-1 vidi v 213.č členu ZKP, spregledal, da se na isti pravni podlagi določbe zakona, ki ureja izvrševanje kazenskih sankcij in na njegovi podlagi izdanih predpisov smiselno uporabljajo le v primeru, če z ZKP in s predpisi, izdanimi na njegovi podlagi (v obravnavani zadevi Pravilnikom o izvrševanju pripora), ni drugače določeno. V obravnavani zadevi je drugače določeno v ZKP v 209. do 213.d členu ter v predpisu izdanem na njegovi podlagi, to je v Pravilniku o izvrševanju pripora. Slednjega je na podlagi 84. člena ZKP-A izdal minister, pristojen za pravosodje, 85. člen prej navedenega zakona pa je še izrecno določil, da z dnem, ko začne veljati ta zakon, prenehajo veljati določbe Zakona o izvrševanju kazenskih sankcij, ki se nanašajo na

Za odločanje o zatrjevani kršitvi oziroma posegu v tožnikove ustavne pravice z dejanji vklepanja v zavodu in načinom prevoza od zavoda do sodišča oziroma do naroka za glavno obravnavo je (bilo) pristojno Upravno sodišče, saj ni bilo drugega učinkovitega sodnega varstva. Sodišče prve stopnje pa je ob obravnavi tožbe v tem delu napačno uporabilo 6. točko prvega odstavka 36. člena ZUS-1 in napačno zavrglo tožbo kot da očitno ne posega v tožnikovo pravico ali v njegovo neposredno na zakon oprto korist. Po tej določbi je mogoče tožbo zavreči, kadar gre za pomanjkanje aktivne legitimacije za tožbo, ker z izpodbijanim aktom ni bilo odločeno o kakšni tožnikovi pravici ali o kakšni njegovi neposredni na zakon oprti osebni koristi oziroma z dejanjem ni bilo poseženo v njegov pravni položaj. Že na prvi pogled mora biti očitno, da mu določena pravica ne pripada oziroma da izpodbijani akt (ali dejanje) ne posega v njegove pravne koristi. Glede zatrjevanih posegov v ustavne pravice z uporabo prisilnih ukrepov in številčnim spremstvom pravosodnih policistov na glavni obravnavi pa ima tožnik zagotovljeno sodno varstvo v samem kazenskem postopku. V okvir vodstva glavne obravnave, kot