UPRS sodba I U 360/2010

Tožbi se ugodi, odločba Centra za socialno delo Ljubljana Moste-Polje št. ... z dne 7. 12. 2009 se odpravi v 1., 2. in 4. točki izreka in se zadeva v tem obsegu vrne upravnemu organu prve stopnje v ponovni postopek.

Zahteva prizadete stranke A.A. za povrnitev stroškov tega postopka se zavrne.

Toženka je z izpodbijano odločbo odločila, da nad A.A. preneha skrbništvo za posebni primer, določen s pravnomočnimi odločbami Centra za socialno delo (CSD) št. ... z dne 26. 6. 2007, 2. 7. 2007 in 31. 3. 2008 (1. točka izreka), da se tožnik razreši funkcije skrbnika za posebni primer, ki mu je bila določena z omenjenimi odločbami CSD (2. točka izreka), da se predlog (A.A. – opomba sodišča) za izdajo začasne odredbe zavrne (3. točka izreka) in da v tem postopku stroški niso nastali (4. točka izreka).

V obrazložitvi je navedeno, da je bil A.A. postavljen skrbnik za posebni primer, to je za dvigovanje priporočenih pošiljk, za dvigovanje in razpolaganje z denarnimi sredstvi na tam navedenem osebnem računu, za urejanje vseh zadev v zvezi z registracijo osebnega avtomobila, za urejanje osebnih dokumentov in za urejanje institucionalnega varstva. CSD je po prejeti vlogi za odpravo skrbništva s strani odvetniške družbe opravil razgovor z A.A. (5. 10. 2009), ki je prav tako izrazila zahtevo, da sama prevzame kontrolo nad upravljanjem in razpolaganjem s svojimi denarnimi sredstvi in da se tožnika razreši skrbništva za posebni primer. O tem je 26. 10. 2009 poslala tudi pisno izjavo. V nadaljevanju obrazložitve organ navaja, da je predlagatelja postopka razrešitve skrbništva za posebni primer na podlagi 1. odstavka 189. člena Zakona o splošnem upravnem postopku (v nadaljevanju ZUP) pozval, da posreduje izvedensko mnenje o sposobnosti A.A. za samostojno življenje. Na podlagi tega je stalni sodni izvedenec za psihiatrijo B.B. izdelal psihiatrično poročilo in izvedensko mnenje z dne 24. 10. 2009 o njeni opravilni sposobnosti in o sposobnosti, da uveljavlja svoje koristi in izvršuje svoje pravice ter posledično o potrebi nadaljnjega vzdrževanja skrbništva za posebni primer. Iz tega mnenja je razvidno, da je A.A. razsodna, da lahko izraža svojo voljo in je sposobna skrbeti za svoje pravice in koristi, da je opravilno povsem sposobna in da ni več vzrokov za skrbništvo. Nato je bila 30. 11. 2009 razpisana tudi ustna obravnava, na kateri so bile stranke ponovno seznanjene z navedenim mnenjem in jim je bilo omogočeno, da se o njem izjasnijo. V zaključku organ meni, da v skladu z določbo 211. člena Zakona o zakonski zvezi in družinskih razmerjih (v nadaljevanju ZZZDR) ni več pogojev za skrbništvo za posebni primer, pri čemer je upošteval izvedenčevo mnenje, zaradi česar je razrešil tudi dosedanjega skrbnika za posebni primer.

Upravni organ druge stopnje je tožnikovo pritožbo zavrnil in v razlogih poudaril, da je prvostopenjski organ na podlagi pridobljenega izvedenskega mnenja odločil, da njegova funkcija skrbnika za posebni primer preneha, ker je A.A. sposobna sama skrbeti za svoje pravice in koristi. Glede pritožbenih navedb, da mu je bilo v postopku onemogočeno izražanje njegovih interesov in interesov njegove mladoletne hčerke, pojasnjuje, da je za skrbniški organ pri odločanju o skrbniških zadevah glavno vodilo korist varovanca in zavarovanje njegovih koristi in interesov. Organ je dolžan presoditi, ali posameznik potrebuje varstvo v obliki skrbništva in če ga, mora ugotoviti, kdo bi bil najbolj primeren za opravljanje te funkcije. Ko ta potreba preneha, mora izdati odločbo o prenehanju funkcije skrbnika za posebni primer. Organ ni pristojen za odločanje o premoženjskopravnih razmerjih med varovancem in skrbnikom.

Tožnik se s tako odločitvijo ne strinja in v tožbi navaja, da bi moral CSD v postopku s sklepom imenovati izvedenca in mu opredeliti naloge. Namesto tega je predlagatelj postopka sam naročil izdelavo izvedenskega mnenja, pri čemer njegove naloge niso bile jasno opredeljene. Opozarja, da je v času izdelave mnenja uradna oseba, ki je vodila postopek, sodelovala na skupnem sestanku z izvedencem in predlagatelji postopka, kjer je bilo dogovorjeno, kaj je treba narediti za potrebe izvedenskega mnenja. Na temelju dogovorjenih aktivnosti na tem sestanku in tako pridobljenih listin je izvedenec pripravil psihiatrično poročilo in izvedensko mnenje, ki ga je predlagatelj postopka vložil v spis. Meni, da bi se moral izvedenec po določbah 57. člena Kodeksa medicinske deontologije Slovenije izločiti, saj gre za osebo, ki sodeluje pri terapiji tožnikove žene A.A.. V nadaljevanju tožnik podrobno opisuje nepravilnosti pri sestavljanju dokumentov zadeve, naknadnem vlaganju listin v spis, neoštevilčenih straneh do 26. 10. 2009 in nepravilno sestavljenih zapisnikih. Nekatere od teh nepravilnosti je ugotovil tudi Inšpektorat za javno upravo, v zvezi s čemer tožnik povzema ugotovitve njegovega zapisnika z dne 24. 11. 2009. Izrecno je bilo opozorjeno na neizdajo pisnega sklepa o postavitvi izvedenca, prav na to mnenje pa je organ oprl svojo odločitev. Ustno obravnavo 30. 11. 2009 je vodil odvetnik stranke, prav tako ni bila dana možnost celotne podaje pripomb na izvedensko mnenje. Opozarja tudi na pomanjkljivosti drugostopenjske odločbe, saj se pritožbeni organ ni izrekel glede spornosti izvedenskega mnenja in je kljub drugačnim ugotovitvam Inšpektorata za javno upravo in CSD navedel, da je bil postopek pred odločbo pravilen. V nadaljevanju tožbe tožnik oporeka ugotovitvi, da je A. A. sposobna skrbeti za svoje interese in navaja razloge za tako svoje stališče. Poudarja, da sam ni nikoli zahteval skrbništva, že odobreno skrbništvo pa tako ni bilo več aktualno, saj so bila skrbniška dejanja realizirana in sploh ni več potrebe po njemu dodeljenih skrbništvih, razen glede institucionalnega varstva in dviganja pošte. Ves čas je zahteval izključno pooblastilo za vodenje postopkov pred delovnim in socialnim sodiščem, kliničnim centrom in informacijsko pooblaščenko v zvezi s pridobitvijo odškodnine. Zaradi nujnosti vodenja postopkov je od CSD celo zahteval takojšnjo izdajo pooblastila drugi osebi namesto njemu. Po njegovih informacijah so vsi postopki ustavljeni, ekonomsko socialni položaj žene A.A. in mladoletne 7-letne hčerke C.C. pa bistveno prizadet. Tako je ukinitvi skrbništva oporekal „iz naslova polne poslovne sposobnosti“ A.A., saj so bila vsa njena dejanja glede uveljavljanja pravic nasprotna dejanjem razumnega človeka. Zahteval je, naj CSD imenuje drugega skrbnika, ki naj prevzame odgovornost za vodenje vseh postopkov, problem pa je, da CSD te odgovornosti ni želel prevzeti. Še več, niti najeti odvetnik ne želi prevzeti dokumentacije za vodenje postopkov, ne dviga uradne pošte za postopke, niti ne daje CSD nobenih informacij o tem, kaj se dogaja z njimi. Priznava, da je bil proti svoji razrešitvi iz krivdnih razlogov in poudarja, da je delal vse za ohranitev premoženja tudi v korist nepreskrbljene edine hčerke iz zakonske zveze z A.A. V zaključku navaja, da so se v predlogu tožbe imenovani skrbniki (očitno mišljeni D.D., E.E., F.F. – opomba sodišča) že sami ponudili kot skrbniki s tem, ko so sami začeli postopke pred CSD, pridobili A. pooblastila in pooblastila odvetniške pisarne, zato jih lahko CSD z odločbo takoj še formalno postavi za skrbnike. Tožnik predlaga, da sodišče izpodbijano odločbo odpravi in vrne v ponovno obravnavo, podrejeno, da spremeni izpodbijani pravni akt v skladu s tožbenim predlogom.

Toženka v odgovoru na tožbo predlaga zavrnitev tožbe iz razlogov, navedenih v izpodbijani odločbi.

Na tožbo je odgovorila tudi A.A. Meni, da je bil izvedenec v postopku postavljen v skladu z določbami ZUP oz. ZZZDR. Iz tega mnenja izhaja, da je opravilno povsem sposobna in sposobna skrbeti za svoje pravice in koristi. Zavrača zatrjevane nepravilnosti glede ustne obravnave 30. 11. 2009 in opozarja, da tožnik glede dejanskega stanja prepleta več zgodb, ki s predmetno zadevo nimajo ničesar skupnega, medtem ko glede ugotovitev v mnenju, da ni več potrebe po vzdrževanju skrbnika za posebni primer, ne ponudi nikakršnih trditev ali dokazov, zaradi katerih bi bilo treba odločbo odpraviti. Predlaga, da sodišče tožbo zavrže kot prepozno, podrejeno, da jo kot neutemeljeno zavrne. Zahteva tudi povračilo stroškov tega postopka.

K 1. točki izreka

Tožba je utemeljena.

Iz predloženih upravnih spisov je razvidno, da je tožnik drugostopenjsko odločbo z dne 22. 2. 2010 prejel 25. 2. 2010. Ker je tožbo v tem upravnem sporu vložil 23. 3. 2010, je ta pravočasna, saj je vložena v 30-dnevnem roku od vročitve upravnega akta, s katerim je bil postopek končan (1. odstavek 28. člena Zakona o upravnem sporu, Uradni list RS, št. 105/06; v nadaljevanju ZUS-1). Predlog prizadete stranke za zavrženje prepozne tožbe je zato neutemeljen.

Predmet preizkusa v tem upravnem sporu je zakonitost odločbe, s katero je nad A.A. prenehalo skrbništvo za posebne primere, tožnik pa je bil razrešen funkcije skrbnika za te primere, na katero je bil postavljen na podlagi prejšnjih odločb CSD z dne 26. 6. 2007, 2. 7. 2007 in 31. 3. 2008. Sodišče po vpogledu v upravne spise ugotavlja, da je bilo tožniku z odločbo z dne 26. 6. 2007 dano pooblastilo za zastopanje A.A. pri dvigovanju priporočenih pošiljk, naslovljenih na njeno ime; z odločbo z dne 2. 7. 2007 mu je bilo dovoljeno zastopanje pri dvigovanju in upravljanju z denarnimi sredstvi na njenem osebnem računu, ki je naveden v izreku te odločbe, nadalje pri urejanju vseh zadev v zvezi z registracijo tam navedenega osebnega avtomobila in pri urejanju osebnih dokumentov glede novega naslova ..., na pristojni upravni enoti; z odločbo z dne 31. 3. 2008 pa mu je bilo dano pooblastilo za zastopanje pri podaji prošnje za sprejem A.A. v institucionalno varstvo, pri sklenitvi dogovora o zagotavljanju storitev institucionalnega varstva in pri dvigovanju priporočenih pošiljk, naslovljenih na njeno ime.

Ker je skrbništvo prenehalo le za navedene posebne primere in je bil tožnik le glede njih razrešen s funkcije skrbnika A.A., je za odločitev v zadevi bistvena ugotovitev, ali A.A. še vedno potrebuje skrbnika, ki bo v naštetih primerih varoval njene pravice in koristi, kot to za postavitev skrbnika za posebni primer oz. za skrbnika za določeno vrsto opravil predpisuje 211. člen ZZZDR (Uradni list SRS, št. 15/76 in naslednji). Navedeno obenem pomeni, da so za odločitev o tej zadevi pravno nepomembne tožbene navedbe o drugih primerih, na katere se že omenjene odločbe o postavitvi skrbnika za posebni primer in s tem posledično izpodbijana odločba ne nanašajo, med drugim tožnikova stališča o potrebnosti takega skrbnika v zvezi z vodenjem postopkov pred delovnim in socialnim sodiščem, kliničnim centrom in informacijsko pooblaščenko v zvezi z odškodninskim postopkom zaradi škode, ki jo je povzročil klinični center. Če kot mož A.A. meni, da so podane okoliščine za postavitev skrbnika za primer vodenja postopkov pred posameznimi organi oz. inštitucijami, in je o tem obvestil tudi pristojni CSD, je ta v skladu s 1. odstavkom 216. člena ZZZDR dolžan ukreniti vse potrebno za varstvo pravic in koristi take osebe, ni pa to predmet odločanja v tem upravnem sporu.

Če je osebi s sodbo sodišča odvzeta poslovna sposobnost, je CSD v skladu s 1. odstavkom 206. člena ZZZDR dolžan osebo postaviti pod skrbništvo, vendar gre tudi v tem primeru za drug upravni postopek, ki se vodi po določbah 206. do 210. člena ZZZDR, in ne za obravnavanega. Tožnik zato ne more uspešno oporekati zakonitosti izpodbijane odločbe niti iz razloga, ker meni, da A.A. ni polno poslovno sposobna, saj se o tem odloča v sodnem postopku. Da gre za različne oblike skrbništva, je nenazadnje razvidno tudi iz pooblastil skrbnikov: če gre za skrbnika osebe, ki ji je odvzeta poslovna sposobnost, že sam zakon v 208. členu natančno določa obseg njegovih pooblastil, medtem ko so pooblastila skrbnika za posebne primere odvisna od narave oz. vsebine primerov, za katere se skrbnik postavlja, zato je obseg pooblastil razviden šele iz odločbe, v kateri mora CSD določiti skrbnikove dolžnosti (186. člen ZZZDR). Izpodbijana odločba se nanaša le na prenehanje slednjih.

Tožniku pa je treba pritrditi, da bistvena ugotovitev v zadevi, da A.A. zaradi varstva svojih pravic in koristi ne potrebuje več skrbnika v predhodno navedenih primerih, temelji na mnenju B.B., ki ni bilo pridobljeno v skladu z določbami ZUP (Uradni list RS, št. 80/99 in naslednji) o izvedbi dokaza z izvedencem. CSD po določbi 1. odstavka 219. člena ZZZDR pri odločanju o postavitvi pod skrbništvo, pri imenovanju ali razrešitvi skrbnika, pri odločanju o obsegu skrbnikovih pravic in dolžnosti ter o pravicah in koristih varovanca, ravna po predpisih, ki veljajo za splošni upravni postopek, če ni v tem zakonu drugače določeno.

Iz obrazložitve izpodbijane odločbe je razvidno, da je organ štel, da v zadevi ne razpolaga s strokovnim znanjem, potrebnim za ugotovitev pomembnih dejstev, in da je zato treba opraviti dokaz z izvedencem. To je tudi vsebina določbe 1. odstavka 189. člena ZUP. V ta namen pa mora uradna oseba po določbi 1. odstavka 190. člena ZUP določiti izvedenca in o tem izdati pisni sklep, v katerem se opredeli njegove naloge in določi rok za njihovo izvedbo. Izvedensko delo se opravi po določbah 194. člena ZUP, in sicer na ustni obravnavi (1. odstavek), v nasprotnem primeru pa mora izvedenec na njej podati svoj izvid in mnenje (2. odstavek istega člena). V bolj zapletenih primerih uradna oseba naroči izvedencu, naj pripravi pisni izvid in mnenje, ki mora biti stranki vročen pred narokom, na katerem se bo obravnaval (3. odstavek 194. člena ZUP). Temu sledi ustna obravnava, na kateri lahko uradna oseba in stranke izvedencu postavljajo vprašanja ter zahtevajo pojasnila glede izvida in mnenja (4. odstavek).

Upoštevajoč navedene določbe ZUP sodišče drugače kot upravna organa obeh stopenj meni, da pri odločitvi uporabljeno mnenje ne predstavlja izvedenskega mnenja, saj ga ni izdelal v postopku postavljeni izvedenec, ampak gre za mnenje strokovnjaka, izdelano na zahtevo ene od strank. To je razvidno že iz same obrazložitve prvostopenjske odločbe, v kateri organ navaja, da je predlagatelja postopka pozval, da posreduje izvedensko mnenje. Navedeno pa ugotavlja tudi sodišče po vpogledu v upravne spise, kjer se med drugim nahaja predlagateljev dopis B.B. z dne 1. 10. 2009 s predlogom za izdelavo izvedenskega mnenja. Poleg tega B.B. v nadaljevanju postopka na ustni obravnavi 30. 11. 2009 ni bil zaslišan kot izvedenec v smislu 4. odstavka 194. člena ZUP, zato njegovega mnenja tudi iz tega razloga ni mogoče obravnavati kot izvedenskega mnenja.

Ker je upravni organ sam ocenil, da v zadevi ne bo mogel odločiti brez dokaza z izvedencem, nato pa se je oprl na mnenje, ki ga je predložila stranka, to ne more biti zadosten dokaz o dejstvih, na podlagi katerih temelji pravni sklep CSD, da A.A. v obravnavanih primerih ne potrebuje več skrbnika. Še zlasti ne, ker v razlogih izpodbijane odločbe ni opravil presoje predloženega mnenja, kot to zahteva 3. točka 1. odstavka 214. člena ZUP, in ni navedel, zakaj ga v celoti sprejema. Zgolj pavšalna navedba, da je pri odločitvi upošteval mnenje izvedenca, ne zadošča.

Kršitev pravil postopka o dokazovanju z izvedencem in nezadostni razlogi o edinem uporabljenem dokazu, zaradi česar odločbe v tem delu ni mogoče preizkusiti, je imelo za posledico izdajo nezakonite odločbe.

Glede ostalih tožbenih navedb pa sodišče še dodaja:

V postopku kot izvedenci ne smejo sodelovati osebe, ki so z zadevo ali s stranko v razmerju, ki pomeni izločitveni razlog iz 35. člena ZUP (v zvezi s 1. odstavkom 192. člena ZUP). Med njimi strankin zdravnik ni naštet. Po 1. odstavku 37. člena ZUP lahko stranka zahteva izločitev izvedenca tudi v primeru, kadar druge okoliščine vzbujajo dvom o njegovi nepristranosti. Glede na to, da je vsak izvedenec pri izdelavi mnenja dolžan upoštevati pravila svoje stroke, s področja katere daje mnenje, zgolj dejstvo, da je B.B. zdravnik A.A., samo po sebi ni ovira, da v zadevi ne bi opravljal izvedenskega dela, ne da bi bile pri tem prisotne še druge okoliščine, iz katerih bi izhajalo, da verjetno ne bo mogel izdelati nepristranskega mnenja. Teh pa tožnik ne zatrjuje.

Ker je sodišče ugotovilo, da je tožba utemeljena, jo je v skladu z določbo 3. točke 1. odstavka 64. člena ZUS-1 odpravilo - razen v 3. točki izreka, s katero je bilo odločeno o zahtevi A. A. za izdajo začasne odredbe in za izpodbijanje katere tožnik nima pravnega interesa - in zadevo vrnilo upravnemu organu prve stopnje v ponovni postopek (3. odstavek istega člena).

K 2. točki izreka

Sodišče ni ugodilo zahtevku prizadete stranke za povrnitev stroškov postopka. V skladu z določbo 3. odstavka 25. člena ZUS-1 ima v primeru, če sodišče tožbi ugodi, pravico do povračila stroškov postopka le tožnik. Ta je namreč s tožbo uspel, medtem ko je prizadeta stranka v postopku zastopala nasprotni interes.