208. člen ZZZDR-UPB1

Sodišče prve stopnje je izhajalo iz ustavnega načela sorazmernosti, kot enenega izmed načel pravne države (2. člen Ustave RS) ter delni odvzem poslovne sposobnosti presojalo restriktivno in poslovno sposobnost nasprotnega udeleženca omejilo, tako da ne bo več mogel samostojno vlagati aktov pred pravosodnimi organi, pred organi pregona (policija in Državno tožilstvo) in ne bo mogel samostojno nastopati pred pravosodnimi organi na aktivni ali pasivni strani ter pred organi pregona.

Delni odvzem poslovne sposobnosti ne pomeni, da je oseba popolnoma nerazsodna, torej nesposobna razumeti kakšen pomen imajo njena ravnanja in nesposobna ravnati skladno s tako oblikovano voljo. V konkretnem primeru se razumevanje pomena dejanj in njegovih posledic ne nanaša na področja, na katerih je toženka omejeno poslovno sposobna, ampak na osnovna pravila sobivanja v večstanovanjskem objektu in posledice kršitve teh pravil. V konkretnem primeru so izpolnjeni pogoji, ki jih za odpoved najemne pogodbe določa SZ-1 v 5. točki prvega odstavka 103. člena v zvezi z 3. odstavkom istega člena. Sodišče je tehtalo sorazmernost posega v toženkino pravico do spoštovanja doma, do katerega je prišlo z odločitvijo o odpovedi najemne pogodbe in naložitvijo izselitve, upoštevajoč pri tem okvire, ki jih je začrtalo Ustavno sodišče RS z odločbo Up-619/17. Sodišče je pri zaključku, da je v konkretnem primeru odpoved in izselitev toženke nujna, poudarilo, da je šlo s strani toženke za kontinuirane, pogoste in skrajno ekscesne kršitve mirnega sosedskega sobivanja; da krivdni odpovedni razlog v času sojenja še obstaja; in da pravica toženke ni v koliziji s premoženjskimi interesi

Tožniku je bila poslovna sposobnost delno odvzeta, ker je bilo ugotovljeno, da pri njem obstaja psihična motnja kverulantske paranoje, ki med drugim izključuje tožnikovo sposobnost ocene, ali bi bila sprožitev konkretnega sodnega postopka v njegovo korist. V takšnem primeru za pravilno zaščito resničnih interesov osebe skrbi postavljeni skrbnik - v obravnavani zadevi skrbnik za posebni primer, ki ima zato pravico in dolžnost, da v konkretnem primeru presodi, ali je določeno dejanje potrebno in smiselno za varstvo tožnikovih pravic.

Tožniku ni mogel začeti teči trimesečni rok za izpodbijanje sodne poravnave zaradi napačnega zastopanja, preden mu je bila vrnjena poslovna sposobnost.

Pojem poslov, ki bistveno vplivajo na življenje nasprotne udeleženke, ki ji je v tej zvezi delno odvzeta poslovna sposobnost, mora biti določen že v izreku o delnem odvzemu.

Ker obdolženec, kot upravičenec do vložitve predmetnega izrednega pravnega sredstva, te pravice zaradi odvzete poslovne sposobnosti ne more udejaniti, saj je bilo s citirano odločbo uveljavljanje njegovih pravic, torej tudi pravice do vlaganja pravnih sredstev oziroma zahteve za varstvo zakonitosti preneseno na skrbnika, ni mogoče sprejeti zaključka prvostopenjskega sodišča, da v predmetnem primeru Center za socialno delo ni upravičenec za vložitev pravnega sredstva.

Organ prve stopnje je v celoti sledil navodilom ZZZDR, saj je upošteval željo skrbnika po njegovi razrešitvi (199. člen ZZDR), prav tako pa ZZZDR določa, da je dolžnost skrbnika prostovoljna in častna (179. člen). Skrbnik je torej lahko le oseba, ki se strinja s tem, da bo postavljena za skrbnika. Glede na upravne spise tudi sodišče ugotavlja, da ne Center za socialno delo Č., ne Odvetniška zbornica in ne varuh človekovih pravic te obveznosti niso želeli oziroma zmogli sprejeti. Organ prve stopnje je tako utemeljeno uporabil določbo 185. člena ZZZDR in za skrbnika postavil sebe.

S podanostjo odobritve procesnih dejanj s strani skrbnika tožnika, je bila zagotovljena veljavnost procesnih dejanj tožnika v postopku, saj takšna dejanja ne ustrezajo poslom iz 191. člena ZZZDR, za katere bi bila potrebna še odobritev CSD.

Sodišče v postopku za odvzem poslovne sposobnosti ugotavlja, ali je posameznik zaradi določenih dejanskih vzrokov omejen v sposobnosti za samostojno odločanje ter uresničevanje in varstvo svojih pravic in interesov, pazi torej na največjo korist tega posameznika in ne na koristi ostalih udeležencev v postopku. Pogoje za odvzem poslovne sposobnosti sodišče ugotavlja s pomočjo izvedenca medicinske stroke, torej neodvisnega strokovnjaka, katerega mnenje je ključno za ugotavljanje izpolnjenosti zakonskih kriterijev.

Tožnika, ki mu je bila delno odvzeta opravilna sposobnost, bi ob vložitvi vloge za začetek postopka in v nadaljnjem postopku moral zastopati skrbnik oziroma bi moral skrbnik odobriti njegova dejanja.

Sodišče mora v svoji odločbi okvirno, vendar pa predvsem jasno določiti posle oziroma področja, na katerih poslovno omejena oseba ohranja poslovno sposobnost, ali obratno, posle oziroma področja, na katerih je posamezniku poslovna sposobnost odvzeta in jih torej brez skrbnika ne more opravljati. Le tako vsebinsko opredeljen delen odvzem poslovne sposobnosti, upoštevajoč načelo sorazmernosti, ne posega prekomerno v človekove pravice.

ZP-1 nima posebnih določb o zastopanju oseb, ki jim je (delno ali v celoti) odvzeta poslovna sposobnost. Sodišče mora to pravno praznino zapolniti z uporabo analogije legis ter smiselno uporabiti določbe ZP-1, ki urejajo položaj mladoletnih storilcev prekrškov.

Večjo predlagateljevo samostojnost je mogoče doseči zgolj s samostojnim nastopanjem v pravnem prometu oz. zgolj z zmanjšanjem omejitev na tem področju. Ker se je zdravstveno stanje osebe, ki ji je bila odvzeta poslovna sposobnost, spremenilo tako, da je sposobna sprejeti odločitev glede svojega bivanja in razpolagati z denarjem, potrebnim za pokrivanje vsakodnevnih življenjskih stroškov, ji je vrnjena delna poslovna sposobnost.

Odločitev sodišča, da se delno odvzame „poslovna sposobnost glede podajanja izjav volje glede zdravljenja nasprotne udeleženke“, presega polje dopustnega odločanja sodišča o odvzemu poslovne sposobnosti. Taka odločitev v bistvu pomeni, da skrbnik duševnega bolnika lahko odloči ali je hospitalizacija „prostovoljna“ ali pa ne. S tem je nedvomno lahko poseženo v bolničine ustavno varovane pravice, ki jih ni mogoče omejiti z odvzemom poslovne sposobnosti.

Od pravnomočnosti sklepa pristojnega sodišča o odvzemu poslovne sposobnosti dalje je bilo tožnici onemogočeno, da bi sama odločala o svojih pravicah in koristih, da bi izražala svojo voljo in samostojno nastopala v pravnem prometu. Zato tožnica glede na okoliščine obravnavnega primera tudi ne more veljavno prenesti pooblastila za zastopanje na drugo osebo. Sposobnost podeliti pravdno pooblastilo je namreč del procesne sposobnosti, zato lahko veljavno pooblastilo podeli le polno procesno sposobna oseba ali njen zakoniti zastopnik.

Sodišče je dne 17. 9. 2012 prejelo obvestilo skrbnice tožnice, da z vloženo tožbo ne soglaša, in meni, da nadaljnje obravnavanje tožbe ni potrebno. Sodišče je navedeno izjavo skrbnice štelo kot umik vložene tožbe in je postopek ustavilo.

Sklep je pomanjkljiv, ker se ne opredeli do vprašanja, katera so tista področja, na katerih je nasprotni udeleženec še sposoben oziroma ni več sposoben za sprejemanje pravnoposlovnih odločitev.

Odločitev, da se posamezniku poslovna sposobnost odvzame delno brez vsaj načelne, okvirne opredelitve poslov oziroma področij, na katerih je njegova poslovna sposobnost omejena, pomeni prevelik, prekomeren poseg v njegove pravice. Sodišče mora v izreku sklepa (vsaj) okvirno določiti posle oziroma področja, na katerih poslovno omejena oseba ohranja poslovno sposobnost, ali obratno, posle oziroma področja, na katerih je posamezniku poslovna sposobnost odvzeta in jih torej brez skrbnika ne more opravljati, center za socialno delo pa nato sodno odločbo z odločbo po drugem odstavku 208. člena ZZZDR pravzaprav le dopolni oziroma konkretizira.

Sodna praksa v posameznih primerih pri delnem odvzemu poslovne sposobnosti določa posle, ki jih sme oseba z delno odvzeto poslovno sposobnostjo sklepati sama, vendar pa je po veljavni zakonodaji opredelitev poslov, za katere oseba z delno odvzeto poslovno sposobnostjo ne potrebuje soglasja skrbnika, v pristojnosti Centra za socialno delo in ne v pristojnosti sodišča.

Upoštevajoč določbe 189., 190. in 194. člena ZUP pri odločitvi uporabljeno mnenje ne predstavlja izvedenskega mnenja, saj ga ni izdelal v postopku postavljeni izvedenec, ampak gre za mnenje strokovnjaka, izdelano na zahtevo ene od strank. Ker je upravni organ sam ocenil, da v zadevi ne bo mogel odločiti brez dokaza z izvedencem, nato pa se je oprl na mnenje, ki ga je predložila stranka, to ne more biti zadosten dokaz o dejstvih, na podlagi katerih temelji pravni sklep CSD.