206. člen ZZZDR-UPB1

Sodišče ugotavlja, da gre pri reševanju ugovorov zoper delo skrbnika za opravilo strokovne narave. Centri za socialno delo namreč izvajajo naloge, ki imajo dvojno naravo: v določenem delu so upravne, v določenem pa strokovne oziroma storitvene narave. Tako predstavlja postopek postavitve skrbnika upravni postopek (179. člen ZZZDR), medtem ko pa je izvajanje skrbniških nalog oziroma spremljanje dela skrbnika pri izvajanju njegovih skrbniških nalog strokovna in ne upravna naloga CSD.

Tožnika v predmetnem upravnem sporu, glede na predmet izpodbijanja, ki se po vsebini nanaša na skrbništvo nad drugotožnikom (razrešitev skrbnice za posebni primer in postavitev upravnega organa kot skrbnika drugotožnika), s tem, ko je drugotožnik po vložitvi tožbe umrl, ne izkazujeta več pravnega interesa za izpodbojno tožbo, ker izpodbijana odločba za tožnika oziroma prvotožnico in dediče drugotožnika zaradi smrti drugotožnika ne more imeti več nikakršnih pravnih učinkov. Ob navedenem dejanskem stanju bi lahko bil kvečjemu podan pravni interes za ugotovitveno tožbo, za katero pa ni bil podan niti ustrezen tožbeni zahtevek niti ni bil posledično utemeljen in izkazan pravni interes za njeno vložitev. Sodišče v zvezi s tem tožnika ni dolžno pozivati.

Tožena stranka je postopek postavitve pod skrbništvo izvedla po tem, ko je pristojno sodišče tožnici delno odvzelo poslovno sposobnost za urejanje vseh zadev, ki se nanašajo na razpolaganje z nepremičninami. Tožnico je seznanila s potekom postopka in ji dala možnost, da se izjavi, svojo odločitev pa oprla na relevantne določbe takrat veljavnega ZZZDR in pri tem upoštevala obseg poslovne sposobnosti, ki je bila z odločitvijo nepravdnega sodišča odvzeta tožnici.

Odločitev o spremembi skrbništva, s katero center za socialno delo razreši prejšnjega skrbnika in imenuje novega (prim. 220. člen ZZZDR), je enotna (ena) odločba, zato ne more postati dokončna in pravnomočna le v enem delu (v delu, v katerem je prejšnji skrbnik razrešen dolžnosti), v drugem (v katerem je imenovan nov skrbnik) pa ne. Drugačna razlaga bi dopuščala položaje, ko bi bila oseba, ki ji je bila odvzeta poslovna sposobnost in ji je bil skrbnik iz tega razloga že imenovan, začasno brez skrbnika (zakonitega zastopnika). To bi bilo v nasprotju z namenom instituta stalnega skrbništva nad osebo, ki ji je odvzeta poslovna sposobnost, ter določbo 210. člena ZZZDR, skladno s katero skrbništvo preneha šele, če sodišče osebi z odločbo vrne poslovno sposobnost.

Sodišče mora v svoji odločbi okvirno, vendar pa predvsem jasno določiti posle oziroma področja, na katerih poslovno omejena oseba ohranja poslovno sposobnost, ali obratno, posle oziroma področja, na katerih je posamezniku poslovna sposobnost odvzeta in jih torej brez skrbnika ne more opravljati. Le tako vsebinsko opredeljen delen odvzem poslovne sposobnosti, upoštevajoč načelo sorazmernosti, ne posega prekomerno v človekove pravice.

Odločitev sodišča, da se delno odvzame „poslovna sposobnost glede podajanja izjav volje glede zdravljenja nasprotne udeleženke“, presega polje dopustnega odločanja sodišča o odvzemu poslovne sposobnosti. Taka odločitev v bistvu pomeni, da skrbnik duševnega bolnika lahko odloči ali je hospitalizacija „prostovoljna“ ali pa ne. S tem je nedvomno lahko poseženo v bolničine ustavno varovane pravice, ki jih ni mogoče omejiti z odvzemom poslovne sposobnosti.

Od pravnomočnosti sklepa pristojnega sodišča o odvzemu poslovne sposobnosti dalje je bilo tožnici onemogočeno, da bi sama odločala o svojih pravicah in koristih, da bi izražala svojo voljo in samostojno nastopala v pravnem prometu. Zato tožnica glede na okoliščine obravnavnega primera tudi ne more veljavno prenesti pooblastila za zastopanje na drugo osebo. Sposobnost podeliti pravdno pooblastilo je namreč del procesne sposobnosti, zato lahko veljavno pooblastilo podeli le polno procesno sposobna oseba ali njen zakoniti zastopnik.

Upoštevajoč določbe 189., 190. in 194. člena ZUP pri odločitvi uporabljeno mnenje ne predstavlja izvedenskega mnenja, saj ga ni izdelal v postopku postavljeni izvedenec, ampak gre za mnenje strokovnjaka, izdelano na zahtevo ene od strank. Ker je upravni organ sam ocenil, da v zadevi ne bo mogel odločiti brez dokaza z izvedencem, nato pa se je oprl na mnenje, ki ga je predložila stranka, to ne more biti zadosten dokaz o dejstvih, na podlagi katerih temelji pravni sklep CSD.

Razen v posebnih okoliščinah je zaslišanje udeleženca obligatorno, ne glede na to, ali predlaga svoje zaslišanje ali ne (47. čl. ZNP). Posebne okoliščine, zaradi katerih se osebe, ki naj se ji odvzame poslovna sposobnost, ne zasliši, mora sodišče posebej utemeljiti, če je njeno zaslišanje opustilo.