216. člen ZZZDR-UPB1

Sodišče prve stopnje se je s postavitvijo skrbnika za posebni primer izognilo zahtevam ZPP o postavitvi začasnega zastopnika. Iz razlogov izpodbijanega sklepa ni mogoče razbrati, da bi centru za socialno delo predlagalo postavitev zakonitega zastopnika, skrbnika ali skrbnika za posebni primer (in bi tak postopek predlogo trajal); skrbnika za posebni primer pa je postavilo tudi ne da bi izvedlo postopek, kakršnega za postavitev pod skrbništvo predvideva ZZZDR. Pritožbeno sodišče ne izključuje povsem možnosti, da bi sodišče postavilo skrbnika za posebni primer (če se bo v nadaljevanju postopka res pokazalo, da tožnica ne razume pomena svojih dejanj in ne zmore oblikovati ali izraziti prave volje, ter CSD ne bo postavil skrbnika), a opozarja, da bo morala biti v tem primeru raven vsebinske presoje pogojev za postavitev in primernosti osebe skrbnika takšna, kot je pred CSD. Stranki pa morajo biti ob tem tudi zagotovljene pravice, ki ji jih daje ZZZDR v postopku postavitve skrbnika. Sodišče prve stopnje je zaključilo, da tožnica ni sposobna razumeti pomena svojih dejanj in oblikovati prave volje ter ustrezno skrbeti za varstvo svojih pravic in koristi v pravdnem postopku.

V obravnavanem primeru ne gre za kolizijo med interesi mladoletnih otrok in staršev, temveč za spor med staršema o izvrševanju roditeljske pravice pri upravljanju premoženja mladoletnih otrok.

V predmetni zadevi je pritožbeni organ pravilno ugotovil, da pogoji za obnovo postopka niso izpolnjeni, saj predloga za obnovo predmetnega postopka ni podala upravičena oseba, kot jo določa 261. člena ZUP. Po določbah ZZZDR ima v postopku postavitve pod skrbništvo položaj stranke oziroma stranskega udeleženca samo oseba, ki se postavlja pod skrbništvo in skrbnik. Druge osebe, ki niso stranke v postopku tudi ne morejo izpodbijati odločbe o postavitvi skrbnika. Tožnika nista bila niti stranka niti stranski udeleženec v predmetnem postopku postavitve pod skrbništvo v katerem tudi ne varujeta svojih pravic in svojih pravnih koristi.

V postopku nastanitve pod skrbništvo ima le ta oseba položaj stranke, ne pa tudi njeni morebitni sorodniki. Sorodniki osebe, ki se postavlja pod skrbništvo postopku postavitve pod skrbništvo ne varujejo svojih pravic in koristi ter tako tudi ne morejo biti stranke v tem postopku. Posledično tudi ne morejo zoper odločitev, sprejeto v tem postopku vložiti pritožbe.

Stranka v upravnih postopkih skrbništva je le oseba, ki se ji postavlja skrbnik, zaradi varovanja njenih pravic in pravnih koristi, in oseba, ki je postavljena za skrbnika, ker prevzema določene obveznosti, kot jih nalaga ZZZDR.

Iz določb ZZZDR izhaja, da je glavno vodilo pri odločanju o skrbništvu korist varovanca. Skrbništvo ni pravica postavljenega skrbnika, temveč dolžnost, iz katere za skrbnika izvira upravičenje ukreniti vse, kar je potrebno za varstvo varovančeve osebnosti in njegovih pravic. Glede na izčrpno izpeljan dokazni postopek je tudi po presoji sodišča B.B. naloge, ki so bile s sklepi z dne 26. 6. 2007, 2. 7. 2007 in 31. 8. 2008 (torej takoj po bolezni) prenesene na tožnika, zmožna opravljati sama. Zato je center za socialno delo pravilno odločil, da skrbništvo za poseben primer nad B.B. preneha ter da se tožnika razreši s funkcije skrbnika za poseben primer.

Upoštevajoč določbe 189., 190. in 194. člena ZUP pri odločitvi uporabljeno mnenje ne predstavlja izvedenskega mnenja, saj ga ni izdelal v postopku postavljeni izvedenec, ampak gre za mnenje strokovnjaka, izdelano na zahtevo ene od strank. Ker je upravni organ sam ocenil, da v zadevi ne bo mogel odločiti brez dokaza z izvedencem, nato pa se je oprl na mnenje, ki ga je predložila stranka, to ne more biti zadosten dokaz o dejstvih, na podlagi katerih temelji pravni sklep CSD.

Položaj stranke v postopku za postavitev skrbnika za poseben primer gre le osebi, ki se postavlja pod skrbništvo in osebi, ki je postavljena za skrbnika. Druge osebe v tem postopku ne morejo varovati svojih pravic in pravnih koristi, saj se o njih ne odloča.

Sposobnost biti stranka v upravnem postopku je procesna predpostavka in pogoj za vodenje upravnega postopka, pa tudi upravnega spora. Status stranke v postopku postavitve skrbnika se presoja po materialnem pravu, ki ga mora uporabiti upravni organ. Po določbi 216. člena ZZZDR se postopek za postavitev skrbnika osebi, kateri je odvzeta opravilna sposobnost, začne po uradni dolžnosti, zato je stranka v upravnem postopku oseba, kateri je treba postaviti skrbnika, kot stranka z interesom v upravnem postopku pa sodeluje tudi oseba, ki je določena za skrbnika. Center za socialno delo v postopku za postavitev skrbnika lahko upošteva tudi mnenja in stališča najbližjih sorodnikov, ki pa zaradi tega še ne pridobijo statusa stranke tega upravnega postopka. Zato je napačno stališče, da imajo najbližji sorodniki tudi položaj stranke v postopku postavitve skrbnika njihovemu sorodniku.

Postopek postavitve skrbnika za posebni primer se začne in vodi po uradni dolžnosti na podlagi 216. člena ZZZDR. Besedilo navedenega določila namreč jasno in nedvoumno nalaga centru za socialno delo, da začne in vodi takšne postopke, torej gre za postopek po uradni dolžnosti, kjer pa so najbližji sorodniki, člani gospodinjstva in sosedje dolžni obvestiti center za socialno delo o tem, da je treba nekoga postaviti pod skrbništvo ali da mu je potrebna kakšna oblika varstva, ki jo daje center za socialno delo (2. alinea 217. člena ZZZDR). Položaj stranke v upravnem postopku za postavitev skrbnika za posebni ima primer oseba, ki se ji postavlja skrbnik zaradi varovanja njenih pravic in pravnih koristi, kot tudi oseba, ki je postavljena za skrbnika, ker prevzema določene obveznosti, kot jih nalaga ZZZDR. Ker pa tožnica z odločbo centra za socialno delo z dne 6. 12. 2003 ni prevzela nobenih dodatnih obveznosti k tistim, ki jih ima že na podlagi prejšnjih dveh odločb, ne more imeti položaja stranke v postopku v zvezi z odločbo z dne 6. 12. 2003.

Glede na določbo 216. člena ZZZDR, ki organu pri postavitvi skrbnika nalaga upoštevanje okoliščin posameznega primera, je določbo 3. odstavka 67. člena ZDen treba razlagati v tem smislu, da se okoliščine posameznega primera (ter predpisi v zvezi s tem) upoštevajo tudi pri postavljanju skrbnika, ki mu bo izročeno v začasno upravljanje denacionalizirano premoženje. To pa pomeni, da se v tem okviru lahko določi tudi več skrbnikov za posebni primer, če je to potrebno zaradi upravljanja s premoženjem ter v interesu pravnih naslednikov po upravičencu ipd. ter če to ne onemogoča izvršitve denacionalizacijske odločbe. Zavezanec utemeljeno ugovarja v zvezi s postavitvijo skrbnika le tedaj, če bi bila izpolnitev obveznosti iz denacionalizacijske odločbe skrbniku otežkočena ali onemogočena. Če je zavezancu z denacionalizacijsko odločbo naloženo, da je dolžan izročiti obveznice v višini priznane odškodnine dvema skrbnikoma, ne da bi bila pri tem navedena njuna deleža, svojo obveznost, če se s skrbnikoma ne dogovori drugače, po zakonu pravilno izpolni tako, da izroči skrbnikoma obveznice v enakih deležih (v skladu z določbo 3. odstavka 393. člena Obligacijskega zakonika).

V tem postopku ima položaj stranke samo oseba, ki se postavlja pod skrbništvo in oseba, ki je postavljena za skrbnika in s tem prevzema pravice in dolžnosti, postopek postavitve skrbnika pa se vodi po uradni dolžnosti (216. in 219. člen ZZZDR). Druge osebe v tem postopku svojih pravic in pravnih koristi niti ne morejo varovati, saj se o njih v postopku sploh ne odloča.

Postopek postavitve začasnega skrbnika je namenjen izključno varstvu pravic in pravnih koristi osebe, ki se postavlja pod skrbništvo. V tem postopku ima položaj stranke samo oseba, ki se postavlja pod skrbništvo in oseba, ki je postavljena za skrbnika in s tem prevzema pravice in dolžnosti, postopek postavitve skrbnika pa se vodi po uradni dolžnosti (216. in 219. člen ZZZDR). Pri imenovanju začasnega skrbnika pristojni organ sicer upošteva želje zavarovančevih bližnjih sorodnikov, če je to v korist varovanca (183. člen ZZZDR), vendar ti sorodniki, tudi če sodelujejo v postopku, v njem ne varujejo svojih pravic in pravnih koristi.