192. člen ZUP

Tožena stranka v zvezi z zahtevo za izločitev, ki jo je tožnica vložila z dopisom z dne 3. 1. 2017, ni odločila po ZUP tako, da bi izdala sklep o (ne)utemeljenosti zahteve za izločitev, temveč je izdala sklep o imenovanju skupine strokovnjakov. Tožnica bi morala v skladu s tretjim odstavkom 192. člena ZUP o tožničinem predlogu za izločitev odločiti s sklepom o izločitvi, zoper katerega bi tožnica morala imeti pravico do pritožbe. Ker tožena stranka odločitve glede izločitve ni sprejela s sklepom o izločitvi v skladu s pravili ZUP, je podana bistvena kršitev določb postopka.

Izvajalec športnih vsebin, ki je registriran na podlagi ZDru-1 pri programih 1.1. Interesna športna vzgoja predšolskih otrok, 1.2 Interesna športna vzgoja šoloobveznih otrok, 1.5 Interesna športna vzgoja mladine, 1.8 Interesna športna dejavnost študentov in 2. Športna rekreacija kandidira samo s svojimi člani in sicer na podlagi urejene evidence o članstvu in o plačani članarini. Sofinanciranje je odvisno od števila članov s plačano članarino. Iz spisov sledi, da je tožnik z dopisom z dne 20. 5. 2015 kot pristopne izjave svojih članov predložil vpisne liste. Iz pristopne izjave tudi po presoji sodišča sledi, da je namenjena pristopu k navedenemu fitnes studiu in ne pristopu k članstvu tožnika.

Ni dvoma, da bi bil s tem, ko je kot tolmač v postopku sodelovala oseba, ki je zaposlena v organu, ki je vodil prekrškovni postopek, lahko okrnjen videz nepristranskosti, vendar takšna praksa prekrškovnega organa ne predstavlja kršitve, da bi že zaradi tega procesno dejanje prekrškovnega organa predstavljalo nedovoljen dokaz. Utemeljeno zagovornik graja odločitev sodišča prve stopnje, ki je nekritično in neobrazloženo sledilo očitku v izreku odločbe o prekršku, da je bila na tovornem vozilu vgrajena manipulacijska naprava, ki bi se lahko uporabljala za izvajanje posegov, kot so ponarejanje, zatajitev ali uničenje podatkov. Kot je razvidno iz spisovnih podatkov, takšna naprava v postopku prekrškovnega organa ni bila najdena, sodišče prve stopnje pa se niti ni ukvarjalo z vprašanjem, ali v tahograf znamke S. priklopljen električni vodnik, kateri ni njegov sestavni del, že sam predstavlja manipulacijsko napravo, ki bi se lahko uporabljala za izvajanje posegov, kot so ponarejanje, zatajitev ali uničenje podatkov. Ni dvoma, da je C.M. v postopku prekrškovnega organa izjavo podal kot zastopnik pravne osebe (v smislu določbe 2. odstavka 92. člena ZP-1), glede na t

Iz odločb upravnega organa prve stopnje in upravnega organa druge stopnje ter ostale dokumentacije v spisu izhaja, da je tožnik v predmetnem stanovanju odstranil pet sten, od tega štiri stene v celoti in eno steno delno. V zadevi ni sporno, da je 35 cm široka vzdolžna stena, ki je bila odstranjena v sanitarnih prostorih, podpirala stropnike, kar pomeni, da je tožnik odstranil eno izmed nosilnih sten, s čimer je nedvomno posegel v konstrukcijo objekta. Že to pa glede na navedene opredelitve del zadostuje za opredelitev, da pri obravnavanih delih ne gre zgolj za vzdrževalna dela, kot zatrjuje tožnik. Tožnik niti ne zatrjuje, da bi bil pri postavljenem izvedencu prof. dr. B.B. podan izločitveni razlog iz 35. člena ZUP, niti ne navaja, da bi v postopku zahteval njegovo izločitev (tudi po izdelanem izvedeniškem mnenju) oz. da bi to predlagal sam izvedenec (36. člen ZUP), zato tožbeni ugovor, da bi navedeni izvedenec moral biti izločen, ni utemeljen.

Ker se s strokovnim mnenjem komisije za opustitev cepljenja ni postopalo kot z izvedenskim mnenjem po pravilih, ki jih določajo določbe od 189. do 197. člena ZUP, tožeči stranki s tem ni bila dana možnost, da se izjavi o dejstvih in okoliščinah, pomembnih za izdajo odločbe.

Če upravni organ nima potrebnega strokovnega znanja za to, da ugotovi utemeljenost razlik v cenitvi posameznih izvedencev in pojasni svoje stališče do tega, ima po ZUP možnost, da v postopek vključi za to potrebne strokovnjake (183. člen ZUP/86).

Za pravilno in zakonito vodenje ugotovitvenega postopka je odgovoren pristojni upravni organ oz. njegova pooblaščena oseba. Zato v konkretnem primeru ni mogoče prenesti odgovornosti za izpodbijano odločbo na toženo stranko, ki je soglašala z ugotovitvenim postopkom le glede vračanja prostorov v pritličju predmetne stavbe.

V obrazložitvi sklepa o stroških organ prve stopnje ni razložil, zakaj je organ ugotavljanje vrednosti premoženja z izvedencem sploh odredil (2. odst. 209. čl. ZUP), zaradi česar ni bilo mogoče preizkusiti zakonitosti izpodbijanega sklepa in so bila s tem bistveno kršena pravila postopka. Po 113. členu ZUP gredo stroški postopka v breme tistega, ki je ves postopek povzročil in to praviloma. To pomeni, da te in drugih določb o stroških postopka ni mogoče uporabljati samih zase, marveč v korelaciji s procesnimi dejanji organa in strank. Povračila oz. nagrade izvedencem gredo po naravi stvari v breme tistega, ki ima dokazno breme, pri čemer imajo prednost cenejša dokazna sredstva pred dražjimi ob enakih rezultatih.

Določba 3. odstavka 40. člena ZDRS terja izpolnitev zakonskih pogojev po 1. odstavku tega člena, saj, če ne bi bili izpolnjeni zakonski pogoji po 1. odstavku (prijavljeno stalno prebivališče na dan 23.12.1990 in dejansko življenje v Republiki Sloveniji), upravni organ po 3. odstavku tega člena sploh ne bi mogel odločati in bi moral vlogo stranke za pridobitev slovenskega državljanstva zavrniti že po 1. odstavku. Kadar tožena stranka (Ministrstvo za notranje zadeve) v konkretnem primeru na podlagi storjenih kaznivih dejanj ugotavlja, da bi sprejem prosilca v slovensko državljanstvo pomenil nevarnost za javni red, lahko kot podlago za tako ugotovitev upošteva le obsodbe, ki v času odločanja niso izbrisane iz kazenske evidence, saj z izbrisom obsodbe iz te evidence nehajo njene pravne posledice.

Če davčni organ davka od dobička iz kapitala ne odmeri po davčni napovedi, ugotavlja osnovo za davek po pravilih postopka, ki urejajo dokazovanje z izvedencem, davčnemu zavezancu pa mora dati možnost, da v postopku sodeluje. Cenitev po pravilniku o enotni metodologiji za izračun prometne vrednosti stanovanjskih hiš in stanovanj ni edina podlaga za ugotavljanje v davčnem postopku upoštevane prodajne cene stanovanja, če so se v času prodaje stanovanja v prostem prometu dejansko oblikovale nižje cene. Vrednost kapitala v času pridobitve se ugotavlja z valorizacijo dejanske cene, plačane za stanovanje po stanovanjskem zakonu.