VSRS Sodba I Ips 33119/2013

I. Zahtevi za varstvo zakonitosti se delno ugodi in se izpodbijana pravnomočna sodba v odločbah o krivdi, kazenskih sankcijah, premoženjskopravnem zahtevku in stroških postopka tako spremeni, da se obsojeni R. S. na podlagi 1. točke 358. člena Zakona o kazenskem postopku

oprosti obtožbe,

da je pri opravljanju gospodarske dejavnosti pri sklenitvi posla preslepil drugega s prikazovanjem, da bodo obveznosti izpolnjene, zaradi celotne neizpolnitve obveznosti pa je za drugega nastala premoženjska škoda, in sicer tako, da se je kot direktor gospodarske družbe P., d. o. o. v začetku leta 2011 v ... dogovoril z A. Č., da mu bo prodal viličarja znamke Linde H30, letnik 2005 za ceno 24.000,00 EUR, ki ga bo A. Č. izročil potem, ko bo ta prišel s prestajanja zaporne kazni, na kar je A. Č. pristal in R. S. kot direktorju družbe P., d. o. o. dne 7. 3. 2011 izročil 24.000,00 EUR kupnine, R. S. pa mu je v imenu družbe P., d. o. o. izdal račun št. 2011/02000004 na ime I. Č., ki je A. Č. dala denar za kupnino, konec meseca novembra 2011, ko je A. Č. prišel iz zapora in od R. S. zahteval izročitev viličarja, pa mu le-ta viličarja ni izročil, s čimer je I. Č. oškodoval za 24.000,00 EUR,

s čimer naj bi storil kaznivo dejanje poslovne goljufije po prvem odstavku 228. člena Kazenskega zakonika.

II. Stroški tega dela sodbe na podlagi določbe prvega odstavka 96. člena Zakona o kazenskem postopku bremenijo proračun.

III. Razveljavi se odločbo o enotni kazni in se obsojencu na podlagi 2. točke drugega odstavka 53. člena Kazenskega zakonika ob upoštevanju določenih kazni, za dejanje pod točko 2. izreka sodbe sodišča prve stopnje 5 (pet) mesecev zapora in za dejanje pod točko 3. izreka sodbe sodišča prve stopnje 7 (sedem) mesecev zapora izreče

enotna kazen

10 (deset) mesecev zapora.

IV. Odločba o premoženjskopravnem zahtevku se na podlagi določbe drugega odstavka 105. člena Zakona o kazenskem postopku spremeni tako, da je obsojenec dolžan I. Č. plačati 18.080,00 EUR, s preostankom pa se I. Č. na podlagi določbe tretjega odstavka 105. člena Zakona o kazenskem postopku napoti na pravdo.

A.

1Okrožno sodišče v Celju je s sodbo I K 33119/2013 z dne 26. 1. 2016 obsojenega R. S. spoznalo za krivega storitve kaznivih dejanj poslovne goljufije po prvem odstavku 228. člena Kazenskega zakonika in dveh kaznivih dejanj goljufije po prvem odstavku 211. člena Kazenskega zakonika (v nadaljevanju KZ-1). Za kaznivo dejanje poslovne goljufije mu je določilo kazen devet mesecev zapora, za kaznivi dejanji goljufije pa kazen pet mesecev zapora in sedem mesecev zapora. Na podlagi določbe 2. točke drugega odstavka 53. člena KZ-1 mu je izreklo enotno kazen eno leto in osem mesecev zapora. Sodišče prve stopnje je odločilo, da je obsojenec dolžan plačati stroške kazenskega postopka ter I. Č. plačati premoženjskopravni zahtevek v znesku 42.080,00 EUR, s preostankom premoženjskopravnega zahtevka pa je I. Č. napotilo na pravdo. Višje sodišče v Kopru je s sodbo II Kp 33119/2013 z dne 1. 12. 2016 pritožbi obsojenčevega zagovornika delno ugodilo in izpodbijano sodbo v odločbi o kazenski sankciji spremenilo tako, da je obsojencu izrečeno enotno kazen znižalo na eno leto in šest mesecev zapora. V preostalem je pritožbo kot neutemeljeno zavrnilo in v nespremenjenem delu potrdilo sodbo sodišča prve stopnje.

2Zoper navedeno pravnomočno sodbo so zahtevo za varstvo zakonitosti vložili obsojenčevi zagovorniki, kot navajajo v uvodu zahteve, zaradi kršitev določb kazenskega postopka, kršitve kazenskega zakona in kršitve ustavno zagotovljenih človekovih pravic in temeljnih svoboščin. V obrazložitvi zahteve v zvezi s kaznivim dejanjem poslovne goljufije trdijo, da dejanje, opisano v izreku sodbe sodišča prve stopnje, ni kaznivo dejanje, ker iz opisa ne izhaja preslepitveni namen obsojenca. V zvezi s kaznivima dejanjema goljufije pa trdijo, da je obrazložitev sodbe glede subjektivnih elementov kaznivih dejanj pomanjkljiva. Vrhovnemu sodišču predlagajo, da zahtevi za varstvo zakonitosti ugodi, izpodbijano sodbo pa tako spremeni, da obsojenca oprosti obtožbe, oziroma, da izpodbijano pravnomočno sodbo razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo odločanje.

3Vrhovna državna tožilka Irena Kuzma je v odgovoru na zahtevo, podanem skladno z določbo drugega odstavka 423. člena ZKP, predlagala njeno zavrnitev. Navedla je, da so zakonski znaki kaznivega dejanja poslovne goljufije določno navedeni, da je obsojenec v pritožbi uveljavljal le, da v opisu ni konkretizirano koga naj bi preslepil, ni pa zatrjeval, da v izreku ni konkretiziran preslepitveni namen, ter da je sodišče svoje stališče glede preslepitvenega namena obsojenca v razlogih sodbe obširno obrazložilo.

4Z odgovorom Vrhovnega državnega tožilstva so bili obsojenec in njegovi zagovorniki seznanjeni. Obsojenec je v izjavi na odgovor Vrhovnega državnega tožilstva ponovil trditve zahteve za varstvo zakonitosti v zvezi s konkretizacijo preslepitvnega namena, ter poudaril, da ne drži trditev vrhovne državne tožilke, da njegov tedanji zagovornik v pritožbi opisanih kršitev ni zadostno konkretiziral. V drugem odstavku na 4. strani pritožbe je jasno navedeno, da je v točki 1. izreka izpodbijane sodbe izostala konkretizacija dejstva, koga naj bi pritožnik preslepil.

B.

5Vložniki zahteve v zvezi s kaznivim dejanjem poslovne goljufije trdijo, da je podana kršitev kazenskega zakona, ker dejanje, opisano v izreku sodbe sodišča prve stopnje ni kaznivo dejanje. Kršitev utemeljujejo z navedbami, da opis kaznivega dejanja v točki 1. izreka sodbe sodišča prve stopnje ne konkretizira abstraktnega zakonskega znaka preslepitve drugega s prikazovanjem, da bodo obveznosti izpolnjene, saj iz njega ni razvidno, katere okoliščine naj bi obsojenec lažno prikazoval ter s tem preslepil oškodovanca, in v čemer je bil njegov preslepitveni namen. Uveljavljeno kršitev sklenejo z navedbo, da v opisu kaznivega dejanja poslovne goljufije niso opisane okoliščine, ki bi obsojenčevo ravnanje umestile „nad neizpolnitev civilno pravne obveznosti.“

6Iz opisa kaznivega dejanja poslovne goljufije je v konkretnem primeru mogoče razbrati naslednje očitke obsojencu:

˗ da se je kot direktor gospodarske družbe z A. Č. dogovoril, da mu bo prodal viličarja in mu ga izročil potem, ko bo oškodovanec prišel s prestajanja zaporne kazni;

˗ da je A. Č. obsojencu izročil kupnino v znesku 24.000,00 EUR, ki mu jo je zagotovila I. Č.;

˗ da je obsojenec A. Č. izdal račun na ime I. Č.;

˗ ter da obsojenec A. Č., potem, ko je prišel iz zapora, ni izročil viličarja.

7Upoštevaje ustaljeno sodno prakso Vrhovnega sodišča¹ je treba pritrditi vložnikom zahteve, da v opisu kaznivega dejanja poslovne goljufije ni konkretiziran obsojenčev preslepitveni namen. Kaznivo dejanje mora biti že v tenorju obtožnice (2. točka drugega odstavka 269. člena ZKP) in nato v izreku sodbe (četrti odstavek 364. člena v zvezi s 1. točko prvega odstavka 359. člena ZKP) do te meje določno opredeljeno, da je že na podlagi opisa mogoče ugotoviti, da obdolžencu očitano dejanje predstavlja uresničitev zakonskih znakov očitanega kaznivega dejanja. Takšna zahteva izhaja iz ustavnega načela zakonitosti. Tako tudi konkretizacija zakonskega znaka preslepitve spada v tenor obtožnega akta oziroma izrek sodbe, saj šele to dejstvo storilčevemu ravnanju daje jasen kazenskopravni značaj. Brez navedbe konkretnih dejanskih okoliščin, ki kažejo na to, da so izjave obsojenca prazne in neresnične, torej lažne ali na prikrivanje okoliščin, ki so pomembne za izpolnitev obveznosti na strani dolžnika, življenjski primer ostaja na polju civilno-pravne neizpolnitve obveznosti, ki ne sodi v polje dometa kazenskopravne represije. Preslepitev, ki mora biti opisana v konkretnem delu opisa kaznivega dejanja, se odraža v vedenju storilca, da kljub danim obljubam, do izpolnitve obveznosti ne bo prišlo. To je tisti element (diferencia specifica), ki glede na dane okoliščine primera spremeni naravo dolžnikovih ravnanj, in jih jasno in določno razmeji od enostavne (civilno-pravne) neizpolnitve obveznosti.

8V konkretnem primeru so ravnanja, ki se očitajo obsojencu v opisu kaznivega dejanja poslovne goljufije (dogovor za prodajo viličarja, sprejem kupnine od oškodovanca, izdaja računa ter ne izročitev predmeta prodajne pogodbe) zgolj potrebni, ne pa hkrati tudi že zadostni pogoji za uresničitev zakonskega znaka preslepitve. Za uresničitev (konkretizacijo) znaka preslepitve se v takih primerih opisov ravnanj zahteva (bistveno) več. To je vedenje oziroma zavest storilca, da kljub danim pogodbenim zavezam do izpolnitve obveznosti ne bo prišlo. Ta zakonski znak kaznivega dejanja poslovne goljufije v obravnavanem primeru v opisu kaznivega dejanja ni konkretiziran, zato ravnanje, ki se obsojencu očita, ni kaznivo dejanje.

9Obsojenčevi zagovorniki v zvezi s kaznivima dejanjema goljufije uveljavljajo kršitev po 11. točki prvega odstavka 371. člena ZKP ter kršitev določbe 22. člena Ustave, ker v obrazložitvi izpodbijane sodbe manjkajo razlogi o goljufivem namenu obsojenca ob sklenitvi pogodbe za nakup motornega kolesa in različnih strojev. Poudarjajo, da bi moralo sodišče za vsako od očitanih kaznivih dejanj posebej pojasniti in obrazložiti okoliščine, iz katerih naj bi izhajal goljufivi namen obsojenca v času sklenitve pravnih poslov. V zvezi s temi očitki pritožbenemu sodišču smiselno očitajo kršitev po prvem odstavku 395. člena ZKP, ker je na te pritožbene navedbe le pavšalno odgovorilo.

10Zatrjevana kršitev ni podana. Sodišče prve stopnje je v 21. točki razlogov sodbe navedlo, da je obsojenec kaznivi dejanji storil z direktnim naklepom. Pri dejanjih, opisanih pod točko 2. in 3. izreka sodbe sodišča prve stopnje se je zavedal, da so njegova ravnanja protipravna, saj je kot izkušen podjetnik vedel, da je sklepanje kupoprodajnih pogodb zavezujoče za obe strani in da je treba zaveze iz pogodb izpolniti v dogovorjenem roku, še zlasti, ker je nasprotna pogodbena stranka izpolnila svojo zavezo ter mu izročila kupnino. Sodišče je navedlo še, da obsojenec ob vrnitvi A. Č. s prestajanja zaporne kazni motornega kolesa in delovnih strojev ni izročil, ker takšnega namena ni imel že ob sklenitvi pogodbe, tega pa ni storil niti po pozivu odvetnika, niti v času sojenja, prav tako pa oškodovancu ni vrnil plačanih kupnin. Iz navedenih okoliščin je sodišče sklepalo, da obsojenec ni imel namena izpolnitve pogodb že ob njuni sklenitvi. Takšne razloge o obsojenčevem goljufivem namenu je treba povezati z razlogi v 19. točki obrazložitve sodbe sodišča prve stopnje. Sodišče je v tem delu sodbe navedlo, da obsojenec v času storitve kaznivih dejanj goljufije ni imel toliko denarja, kot ga je takrat potreboval za nakup surovine, kredita pa ni mogel dobiti, zato je prikazoval lažnive okoliščine in s tem zavedel oškodovanko in jo spravil v zmoto zato, da je od nje pridobil protipravno premoženjsko korist.

11Sodba sodišča prve stopnje ima torej vse potrebne razloge o odločilnem dejstvu – goljufivem namenu obsojenca pri storitvi kaznivih dejanj goljufije. Temu je utemeljeno pritrdilo tudi pritožbeno sodišče v 11. točki razlogov sodbe.

12Obsojenčevi zagovorniki z navedbo v zahtevi, da je obsojenec med kazenskim postopkom natančno pojasnil razloge, zaradi katerih je prišlo do razkoraka med ocenjeno vrednostjo strojev, ki je bila desetkrat višja od dogovorjene kupnine, izpodbija s pravnomočno odločbo ugotovljeno dejansko stanje; iz tega razloga pa zahteve za varstvo zakonitosti v skladu z določbo drugega odstavka 420. člena ZKP, ni mogoče vložiti.

C.

13Vrhovno sodišče je ugotovilo, da je zahteva obsojenčevih zagovornikov za varstvo zakonitosti utemeljena v delu, ki se nanaša na kršitev kazenskega zakona v zvezi s kaznivim dejanjem poslovne goljufije, opisanim pod točko 1. izreka sodbe sodišča prve stopnje. Zato je pravnomočno sodbo glede tega dejanja, na podlagi pooblastila iz določbe prvega odstavka 426. člena ZKP spremenilo tako, da je obsojenca iz razloga po 1. točki 358. člena ZKP oprostilo obtožbe za kaznivo dejanje poslovne goljufije po prvem odstavku 228. člena KZ-1. Izdaja oprostilne sodbe v tem delu je imela za posledico poseg v odločbe o enotni kazni, premoženjskopravnem zahtevku in stroških postopka. Vrhovno sodišče je zato ob upoštevanju določenih kazni za kaznivi dejanji goljufije, in sicer pet mesecev zapora in sedem mesecev zapora, obsojencu na podlagi določbe 2. točke drugega odstavka 53. člena KZ-1 izreklo enotno kazen deset mesecev zapora, ki jo ob upoštevanju olajševalnih in obteževalnih okoliščin, ki so ugotovljene že v sodbi sodišča prve in druge stopnje, ocenjuje kot pravično. Posledica spremembe krivdoreka je tudi spremenjena odločba o premoženjskopravnem zahtevku. Vrhovno sodišče je obsojencu naložilo v plačilo premoženjskopravni zahtevek v znesku 18.080,00 EUR, s preostankom pa je oškodovano I. Č. v skladu z določbo tretjega odstavka 105. člena ZKP napotilo na pravdo. Vrhovno sodišče je v skladu z določbo prvega odstavka 96. člena ZKP stroške kazenskega postopka oprostilnega dela sodbe iz 1. do 5. točke drugega odstavka 92. člena ZKP in potrebne izdatke obsojenca ter potrebne izdatke in nagrado njegovega zagovornika naložilo v breme proračuna.

14Sicer pri presoji zahteve za varstvo zakonitosti, kot je bilo že pojasnjeno, Vrhovno sodišče ni ugotovilo drugih zatrjevanih kršitev, zahteva pa je vložena tudi iz razloga zmotne ugotovitve dejanskega stanja, zato jo je v tem delu v skladu z določbo 425. člena ZKP zavrnilo.

¹ Primer sodbe I Ips 93283/2010 z dne 21. 9. 2017, I Ips 47130/2015 z dne 27. 10. 2017 in I Ips 52304/2012 z dne 23. 11. 2017