VSRS Sodba III Ips 60/2018

I. Reviziji se delno ugodi in se sodbi sodišča druge in prve stopnje v obrestnem delu spremenita tako, da se zavrne zahtevek za plačilo zakonskih zamudnih obresti od 96.929,15 EUR od 16. 3. 2006 do 5. 1. 2010.

II. V preostalem delu se revizija zavrne.

III. Tožena stranka sama nosi svoje stroške revizijskega postopka.

Dosedanji tek postopka

1Tožeča stranka je v delu, ki je predmet revizijskega postopka, od tožene stranke uveljavljala vrnitev plačane kupnine za osebni avtomobil v višini 96.929,15 EUR ter zakonske zamudne obresti od tega zneska od 16. 3. 2006 dalje.

2Sodišče prve stopnje je tožbenemu zahtevku ugodilo za znesek 67.850,41 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 16. 3. 2006 dalje.

3Sodišče druge stopnje je delno ugodilo pritožbama obeh pravdnih strank in sodbo sodišča prve stopnje spremenilo tako, da je toženi stranki naložilo plačilo celotnega vtoževanega zneska 96.929,15 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 16. 3. 2006 dalje in sicer takrat, ko ji bo tožeča stranka vrnila osebni avtomobil Mercedes-Benz S 320 CDI, kar je ta dolžna storiti v roku 15 dni od prejema sodbe sodišča druge stopnje. V preostalem delu je pritožbi zavrnilo in nespremenjeni del sodbe sodišča prve stopnje potrdilo.

4Na predlog tožene stranke je Vrhovno sodišče s sklepom III DoR 15/2018-9 z dne 10. 4. 2018 dopustilo revizijo glede vprašanj:

- ali se za izgubo pravic kupca iz naslova garancije nasproti prodajalcu smiselno uporablja 487. člen Obligacijskega zakonika (OZ), ki ureja izgubo pravic kupca iz naslova garancije nasproti proizvajalcu, ali pa se smiselno uporablja 480. člen OZ, ki ureja izgubo pravic kupca iz naslova odgovornosti prodajalca za stvarne napake;

- ali kupcu pri razvezi prodajne pogodbe na podlagi petega odstavka 111. člena OZ pripadajo zakonske zamudne obresti od kupnine od njenega plačila dalje.

5Tožena stranka je v zakonskem roku vložila revizijo in uveljavljala revizijska razloga zmotne uporabe materialnega prava ter bistvenih kršitev določb pravdnega postopka. Vrhovnemu sodišču je predlagala, da izpodbijani sodbi spremeni tako, da tožbeni zahtevek tožeče stranke v celoti zavrne in tožeči stranki naloži v plačilo vse pravdne stroške tožene stranke s pripadajočimi zakonskimi zamudnimi obrestmi, podrejeno temu pa, da sodbo sodišča druge stopnje razveljavi ter zadevo vrne temu sodišču v novo sojenje oziroma razveljavi sodbi sodišč druge in prve stopnje ter zadevo vrne v novo sojenje sodišču prve stopnje.

6Revizija je bila vročena tožeči stranki, ki nanjo ni odgovorila.

Ugotovljeno dejansko stanje v sodbah sodišč prve in druge stopnje

7Tožeča stranka je 16. 3. 2006 pri toženi stranki kupila in prevzela osebno vozilo Mercedes-Benz S 320 CDI. Na ta dan je pričel teči dveletni garancijski rok, ki se je iztekel 16. 3. 2008.

85. 3. 2008 je tožnik pri pooblaščenem serviserju (A., d. o. o.) prvič reklamiral, da „vozilo po ravni cesti vleče v desno“ in da „volan trese pri 100 km/h“.

9Na vozilu sta pooblaščeni servis oziroma toženka opravila več posegov, vendar je tožnik še vedno zatrjeval, da napaka ni odpravljena. Tako je tudi 5. 1. 2009 ponovno opozoril na isto napako.

10Toženka te pomanjkljivosti ni uspela odpraviti niti do 21. 1. 2009.

11Tožnik je toženko 28. 1. 2009 pozval, da zahteva natančno tako vozilo, kot ga je naročil in plačal.

129. 2. 2009 je toženka tožnika obvestila, da ne opazijo napake po tem, ko so nastavili geometrijo vozila. Tožnik je odklonil prevzem vozila, ker glede na preostalo dokumentacijo ni verjel, da je bila napaka odpravljena.

13Na sestanku pri pooblaščenem serviserju 5. 3. 2009 je bil sestavljen zapisnik, iz katerega sta nižjestopenjski sodišči sklepali, da napaka ni bila odpravljena. Tožnik je na sestanku uveljavljal zahtevo po zamenjavi vozila.

14Z dopisom z dne 9. 3. 2009 je toženka zavrnila zahtevo za zamenjavo vozila, 9. 5. 2009 pa je tožnika ponovno pozvala na prevzem vozila.

155. 1. 2010 je tožeča stranka vložila tožbo zoper toženko in proizvajalca vozila. S primarnim zahtevkom je uveljavljala izročitev drugega novega vozila. S podrejenim zahtevkom pa je uveljavljala razvezo pogodbe in vrnitev plačane kupnine. S sodbo sodišča prve stopnje XII Pg 14/2010 z dne 26. 10. 2012 v zvezi s sodbo in sklepom sodišča druge stopnje I Cpg 207/2013 z dne 18. 6. 2014 je bil pravnomočno zavrnjen primarni zahtevek zoper oba toženca in podrejeni zahtevek zoper proizvajalca. Odločanje o podrejenem zahtevku zaradi razveze pogodbe je bilo vrnjeno sodišču prve stopnje.

Nosilni argumenti sodišč prve in druge stopnje

16Sodišče prve stopnje je v ponovljenem sojenju zavzelo stališče, da je glede na podane izjave pogodbenih strank prišlo do razveze pogodbe najkasneje 9. 3. 2009, ko je toženka odgovorila na tožnikovo zahtevo za zamenjavo vozila. Pri tem se je sklicevalo na 471. člen OZ in na stališče sodišča druge stopnje v razveljavitvenem sklepu I Cpg 207/2013 z dne 18. 6. 2014. Odločitev o vrnitvi kupnine pa je oprlo na določbi 111. in 477. člena OZ.

17Sodišče druge stopnje se je glede pravočasnosti tožbe sklicevalo na prvi odstavek 480. člena OZ. Upoštevalo je, da je tožnik zahtevo za odpravo napake vlečenja vozila v desno uveljavljal 5. 3. 2008. Upoštevalo pa je tudi, da je toženka po vloženi zahtevi delovala v smeri odpravljanja napake, saj je še iz dopisa pooblaščenega serviserja A., d. o. o. z dne 21. 1. 2009 izhajala pripravljenost, da bodo napako odpravili. Ko v takih okoliščinah prodajalčev poskus sanacije ni bil uspešen, bi bilo njegovo sklicevanje na potek enoletnega prekluzivnega roka, šteto od prvega obvestila o napaki, zloraba pravnega varstva. Po mnenju sodišča druge stopnje bi bil edini rok, ki bi v takem primeru prišel v poštev, splošni zastaralni rok, na potek katerega pa se toženka ni sklicevala. Glede same razveze pogodbe pa je sodišče druge stopnje zavzelo stališče, da je tožnik šele 9. 3. 2009 nedvomno vedel, da mu toženka avtomobila ne bo zamenjala in je od pogodbe lahko odstopil. To pravico pa je tožnik izkoristil z vložitvijo tožbe 5. 1. 2010. Glede določbe 487. člena OZ pa je zavzelo stališče, da ta določba ne vsebuje posebnega pravila, ki bi veljalo za uveljavljanje zahtevkov do prodajalca. Zato se je sklicevalo na smiselno uporabo pravil o prodajalčevi odgovornosti za stvarne napake, določene v 480. členu OZ. Glede prisojenih zakonskih zamudnih obresti pa se je sklicevalo na določbo petega odstavka 111. člena OZ. Čeprav zakon ne govori o zakonskih zamudnih obrestih, pa to ne pomeni, da upnik do njih nikoli ni upravičen. Kazenska funkcija zamudnih obresti naj ne bi bila upravičena takrat, ko je plačilo prejela pogodbi zvesta stranka. V konkretnem primeru pa je bila toženka tista, ki ni pravilno izpolnila pogodbo. Zato naj bi bilo v nasprotju z načelom vestnosti in poštenja sklicevanje toženke, da tožnica ni upravičena do zakonskih zamudnih obresti od 16. 3. 2006 dalje.

Glede obsega dopuščene revizije

18Sodba sodišča prve stopnje je bila izdana pred začetkom uporabe Zakona o spremembah in dopolnitvah Zakona o pravdnem postopku (ZPP-E, Uradni list RS 10/17), zato se glede na določbo prvega in tretjega odstavka 125. člena ZPP-E v tem revizijskem postopku uporabljajo pravila ZPP, veljavna pred uveljavitvijo novele ZPP-E.

19V primeru dopuščene revizije revizijsko sodišče preizkusi izpodbijano sodbo samo v tistem delu in glede tistih konkretnih pravnih vprašanj, glede katerih je bila revizija dopuščena (drugi odstavek 371. člena ZPP).

Glede prvega dopuščenega revizijskega vprašanja

20Jamstvo, ki izvira iz garancijskega lista, ki ga prodajalec izroči kupcu in s katerim proizvajalec jamči za brezhibno delovanje stvari v določenem času, ustvarja zavezo prodajalca in proizvajalca, da na zahtevo kupca stvar, ki brezhibno ne deluje, v primernem roku popravi ali, če tega ne stori, da mu izroči stvar, ki brezhibno deluje (prvi odstavek 481. člena OZ). To pomeni, da je na podlagi sklenjene kupoprodajne pogodbe pod temi pogoji vzpostavljeno tudi obligacijsko razmerje med proizvajalcem stvari in kupcem. To razmerje temelji na enostranskem jamstvu brezhibnega delovanja stvari, ki ga zagotavlja proizvajalec v garancijskem listu. Čeprav je glavni zavezanec iz garancijskega lista proizvajalec, ki je izdelal predmet prodajne pogodbe, zakonodajalec kupcu ne nalaga vrstnega reda, po katerem lahko uveljavlja jamčevalne zahtevke od obeh zavezancev. Nasprotno, daje mu izbirno pravico, zoper koga bo uveljavljal jamčevalne zahtevke, ki mu pripadajo na tej podlagi (prvi odstavek 482. člena OZ). Iz tega je sklepati, da je položaj proizvajalca kot glavnega zavezanca za brezhibno delovanje stvari odločilen predvsem v notranjem razmerju med proizvajalcem in prodajalcem glede regresnih zahtevkov na podlagi utemeljenih zahtevkov kupca iz tega naslova. Ta položaj namreč omogoča regresno upravičenje le v razmerju prodajalca do proizvajalca, ne pa obratno.

21Tudi jamstvo za brezhibno delovanje stvari na podlagi garancijskega lista predstavlja obliko varovanja pravilnosti izpolnitve prodajalčeve obveznosti iz prodajne pogodbe. Zasleduje torej isti cilj kot določbe OZ, ki urejajo jamčevalne zahtevke zaradi stvarnih napak (458. do 480. člena OZ). Vendar se ti zahtevki, ki imajo različno podlago (468. člen oziroma 482. ter 484. člen OZ), medsebojno ne izključujejo (drugi odstavek 481. člena OZ). Po drugi strani pa se jamčevalni zahtevki kupca zaradi stvarnih napak po 458. členu OZ tudi razlikujejo od zahtevkov iz jamstva za brezhibnost delovanja stvari, ki jih kupec (le) v podrejenem vrstnem redu lahko uveljavlja po pravilih iz 482. do 484. člena OZ. Vendar zgolj okoliščina, da vsebuje zakon posebne določbe, ki urejajo uveljavljanje tovrstnih upravičenj kupcev, še ne izključuje smiselne uporabe tudi določil zakona, ki se nanašajo na uveljavljanje jamčevalnih zahtevkov za stvarne napake, ki niso v izrecnem nasprotju z navedenimi posebnimi določbami.

22V zvezi z uveljavljanjem pravic iz jamstva za brezhibno delovanje stvari ureja OZ dva materialna prekluzivna roka. Prvi predstavlja garancijski rok, ki pomeni časovno obdobje, za katerega izdajatelj garancije jamči brezhibno delovanje predmeta prodaje in v katerem mora kupec podati zahtevo prodajalcu oziroma proizvajalcu, da ga popravi oziroma zamenja. Pravočasnost uveljavljanja takšne zahteve v garancijskem roku v konkretnem primeru ni sporna in ni predmet dopuščenega revizijskega vprašanja.

23Drugi prekluzivni rok pa je določen v 487. členu OZ, ki določa, da pravice kupca nasproti proizvajalcu iz garancijskega lista ugasnejo po enem letu, šteto od dneva, ko je zahteval popravilo ali zamenjavo stvari. Za odgovor na dopuščeno revizijsko vprašanje je treba pojasniti, pod kakšnimi pogoji kupec izgubi pravice iz naslova garancije v razmerju do prodajalca, glede na to, da se 487. člen OZ sklicuje zgolj na izgubo pravic kupca nasproti proizvajalcu. Ali ima torej ureditev v 487. členu OZ za posledico različno trajanje varstva kupčevih pravic iz garancijskega lista nasproti proizvajalcu v primerjavi z uveljavljanjem teh pravic nasproti prodajalcu? Na prvi pogled se ponujajo tri možne razlage tega položaja. (1) Prva razlaga bi izhajala iz zakonskega razlikovanja položaja. Ker zakon prekluzije v razmerju do prodajalca ne ureja, prekluzija v tem razmerju sploh ne nastopi. (2) Druga razlaga bi lahko izhajala iz smiselne razlage same določbe 487. člena OZ tako, da jo je treba uporabiti tudi za prodajalca v enakem besedilu, kot je predpisana za proizvajalca. (3) Tretja možna razlaga pa bi temeljila na zakonsko neurejenem položaju prodajalca, ki ga je potrebno napolniti s smiselno razlago drugih primerljivih položajev, ki so urejeni z zakonom.

24Vrhovno sodišče se v dosedanji sodni praksi do navedene določbe OZ še ni izrecno opredeljevalo. Pri tem pa ne gre spregledati okoliščine, da je navedena določba povsem enaka določbi 507. člena Zakona o obligacijskih razmerjih¹ (v nadaljevanju ZOR), ki je pred tem urejal isto vprašanje. Prav tako sta povsem enaki tudi določbi prvega odstavka 480. člena OZ (na katerega se je smiselno sklicevalo sodišče druge stopnje) in prvega odstavka 500. člena ZOR. Te okoliščine narekujejo upoštevanje tudi stališč pravne teorije in sodne prakse, ki so bila izoblikovana v času veljavnosti navedenih določb ZOR.

25ZOR je bil uveljavljen v letu 1978 kot zvezni predpis z veljavnostjo na območju celotne takratne skupne države Jugoslavije. Pravni teoretiki si po uveljavitvi ZOR niso bili enotni glede razlage te določbe.² Od slovenskih avtorjev je Cigoj poudarjal načelo akcesornosti prodajalčeve zaveze glede na zavezo proizvajalca, v posledici česar prodajalčeva zaveza ne more trajati potem, ko je proizvajalec prost.

26Vrhovno sodišče SR Slovenije je na občni seji 21. 11. 1984 v zvezi s tem vprašanjem sprejelo naslednje pravno mnenje: Pravice kupca iz garancijskega lista tudi nasproti prodajalcu ugasnejo po enem letu, šteto od dneva, ko je zahteval od njega popravilo ali zamenjavo stvari (507. člen ZOR). Obveznosti prodajalca nasproti kupcu iz garancije za brezhibno delovanje prodane stvari so namreč v razmerju s proizvajalčevimi obveznostmi iz tega naslova akcesorne narave.³

27To stališče pa ni v celoti prevladalo na območju bivše skupne države, saj je bilo na XXVIII. skupni seji Zveznega sodišča, republiških in pokrajinskih vrhovnih sodišč ter Vrhovnega vojaškega sodišča novembra 1985 v Beogradu to stališče sprejeto le kot manjšinsko, medtem, ko je bilo sprejeto naslednje načelno stališče: Pravice kupca nasproti prodajalcu iz garancijskega lista niso pogojene s pravočasnim in pravilnim obvestilom prodajalca o napaki v delovanju kupljene stvari in ugasnejo po enem letu, šteto od dneva, ko je od prodajalca zahteval popravilo ali zamenjavo stvari, razen če jih zaradi prodajalčeve prevare ni mogel uporabiti.⁴

28Ne glede na razlike v navedenih stališčih je obema skupno, da tudi pravice kupca iz garancijskega lista nasproti prodajalcu ugasnejo po enem letu, šteto od dneva, ko je zahteval od njega popravilo ali zamenjavo stvari. Vrhovno sodišče je tudi v sodbi II Ips 89/2009 z dne 24. 11. 2011 (torej skoraj deset let po uveljavitvi OZ) implicitno zavzelo stališče, da prekluzivni rok iz 507. člena ZOR velja tudi glede zahtevkov kupca do prodajalca.⁵ Gre torej za utrjeno stališče sodne prakse, ki se je oblikovala na podlagi določb ZOR. Glede na skladnost besedila 507. člena ZOR s 487. členom OZ imajo ta stališča enako težo tudi pri razlagi 487. člena OZ. To pomeni, da tudi v razmerju do prodajalca prične teči enoletni prekluzivni rok za uveljavljanje pravic od vložitve zahtevka za popravilo ali zamenjavo stvari.

29Izenačitev položaja kupca v razmerju do obeh zavezancev iz garancijskega lista terja že okoliščina, da je obveznost prodajalca ob nastanku akcesorna obveznosti proizvajalca, ki daje jamstvo za delovanje stvari, ki jo je proizvedel.⁶ Vendar zgolj ta značilnost ne izključuje možnosti, da sta oba zavezanca v razmerju do kupca pri uresničevanju zahtevkov v različnem položaju. To izhaja že iz izbirne pravice kupca, zoper koga bo uveljavljal jamčevalne zahtevke iz garancije. Posledično lahko pride do učinka prekluzije v razmerju do zavezanca, zoper katerega kupec ni (pravočasno) uveljavljal zahtevkov, medtem ko bo ostal v zavezi zavezanec, zoper katerega je kupec pravice pravočasno uveljavljal.

30Za odgovor na dopuščeno revizijsko vprašanje pa je treba upoštevati, da tožbeni zahtevek tožeče stranke predstavlja kondikcijski zahtevek v posledici uveljavljenega odstopa kupca od prodajne pogodbe. To oblikovalno upravičenje lahko uveljavlja kupec le v razmerju do prodajalca (484. člen OZ), ob predpostavki, da je pred tem neuspešno uveljavljal zahtevo za popravilo ali zamenjavo stvari. Glede na pojasnjeno stališče, da tudi v razmerju do prodajalca velja prekluzivni rok iz 487. člena OZ, je treba odgovoriti še na vprašanje, ali na upoštevanje prekluzivnega roka v razmerju do prodajalca (toženke) vpliva ugotovljena dejanska okoliščina (na katero je revizijsko sodišče vezano), da se je toženka odzvala na pravočasno zahtevo tožnika za popravilo vozila, delovala v smeri odprave napake in je šele po izteku enoletnega roka od vložene zahteve za popravilo, ko napake ni odpravila, zavrnila zahtevek za zamenjavo vozila.

31Besedilo 487. člena OZ ne vsebuje določbe, ki bi izključevala učinek prekluzije na primerljiv način kot je zakonodajalec to uredil pri ureditvi prekluzije za uveljavljanje zahtevkov kupca iz naslova stvarnih napak v prvem odstavku 480. člena OZ za primer, ko kupec pravic ni mogel uporabiti zaradi prodajalčeve prevare. Pojem prevare opredeljuje OZ v splošnih določbah o napakah volje v 49. členu kot zavestno povzročitev zmote pri drugi stranki ob sklenitvi pogodbe. V prvem odstavku 480. člena OZ je sankcionirana tudi zavestna povzročitev zmote pri nasprotni stranki glede uveljavljanja pravovarstvenih zahtevkov, ki ji pripadajo na podlagi zakona. Sodna praksa je izoblikovala zelo jasno stališče, da ima ravnanje stranke, ki izraža pripravljenost, da bo napake odpravila, kasneje pa se skuša tej obveznosti izogniti z ugovorom nepravočasnosti, znake prevare, s katero je tožnico odvrnila od takojšnje vložitve tožbe.⁷ Gre za varovanje temeljnega načela vestnosti in poštenja pri sklepanju in izvrševanju obligacijskih razmerij (5. člen OZ).

32Določilo iz prvega odstavka 481. člena OZ o podrejenem vrstnem redu uveljavljanja jamčevalnih zahtevkov iz naslova garancije za brezhibno delovanje prodane stvari zasleduje načelo ohranjanja pogodbenih razmerij, k čemur so zavezane vse pogodbene stranke (9. člen OZ). V primeru, ko zavezanka deluje v smeri zagotavljanja pravilne izpolnitve pogodbene obveznosti in s tem pri nasprotni stranki ustvarja zaupanje, da bo nepravilnost v izpolnitvi odpravljena, bi bilo v nasprotju z načelom mirnega reševanja sporov (11. člen OZ) siljenje kupca, da mora svoje zahtevke uveljavljati sodno.

33Tožena stranka v reviziji izpostavlja različno ureditev v 487. členu glede na ureditev v 480 členu OZ. Zagovarja torej stališče, da je bil izrecen namen zakonodajalca, da morebitna prevara prodajalca ne vpliva na učinek prekluzivnega roka iz 487. člena OZ. Takšno stališče je materialnopravno zmotno. Če bi zakonodajalec takšen namen izrecno zapisal v zakonsko normo, bi bila takšna določba v nasprotju z ustavnim načelom pravne države (2. člen Ustave) in bi kršila načelo zaupanja v pravo. Zato je zakonsko ureditev, ki določa materialnopravne prekluzivne roke za uveljavljanje pravovarstvenih zahtevkov, treba ustavnoskladno razlagati tako, da so izključeni primeri, ko bi takšni učinki za pogodbeno stranko nastopili z zlorabo pravic nasprotne stranke. Skladno s tem izhodiščem je stališče sodišča druge stopnje, da se tožena stranka ne more uspešno sklicevati na učinek prekluzije potem, ko je sama prispevala k temu, da tožeča stranka v prekluzivnem roku ni uveljavljala svojih upravičenj. S tem, ko se je sodišče druge stopnje v tem delu sklicevalo na primerljivo ureditev v prvem odstavku 480. člena OZ, ni zmotno uporabilo materialnega prava.

34Neutemeljeno je tudi revizijsko sklicevanje, da naj bi iz dejanskih ugotovitev sodišča druge stopnje izhajalo, da je tožena stranka tožnika že 9. 2. 2009 (to je znotraj enoletnega roka od 5. 3. 2008) obvestila, da po nastavitvi geometrije podvozja napake ni več opazila in tožnika pozvalo na prevzem. Odločilna je dejanska ugotovitev sodišč prve in druge stopnje, da tožena stranka ni dokazala odprave napake na vozilu. S tem, ko je tožnik 5. 3. 2009 uveljavljal zamenjavo vozila, je uveljavljal naslednje upravičenje, ki mu po vrstnem redu iz 481. člena OZ pripada. Na takšno zahtevo pa se je tožena stranka izrecno odzvala z zavrnitvijo zahteve šele 9. 3. 2009.

35Upoštevaje navedeno se odgovor na prvo dopuščeno revizijsko vprašanje glasi:

Za izgubo pravic kupca iz naslova garancije nasproti prodajalcu se glede pričetka teka prekluzivnega roka smiselno uporablja 487. člen OZ. V primeru, ko pa kupec svojih upravičenj ni mogel pravočasno uveljaviti zaradi prodajalčeve prevare, pa ob smiselni razlagi prvega odstavka 480. člena OZ prodajalčevo sklicevanje na potek prekluzivnega roka ne more biti upoštevno.

36Neutemeljeno je revizijsko sklicevanje, da naj bi takšna razlaga neupravičeno postavljala prodajalca v slabši položaj od proizvajalca kot drugega zavezanca iz garancije. Obseg odgovornosti proizvajalca iz naslova garancije ni bil predmet odločitve sodišča v izpodbijani sodbi. Zato se tudi dopuščeno revizijsko vprašanje na to razmerje ne nanaša. Revizijsko sodišče se zato do vprašanja posledic prevare proizvajalca na učinkovanje prekluzije uveljavljanja zahtevkov zoper njega ni dolžno opredeljevati (drugi odstavek 371. člena ZPP).

37Glede na podan odgovor na prvo dopuščeno revizijsko vprašanje se izkaže, da napačno stališče sodišča druge stopnje, da se določba 487. člena OZ v razmerju do prodajalca sploh ne uporablja, za presojo utemeljenosti tega dela revizije ni odločilno. Za zavrnitev ugovora tožene stranke glede izgube pravic kupca v tem razmerju in posledično za zavrnitev tega dela revizije je odločilna pravilna smiselna uporaba prvega odstavka 480. člena OZ v okoliščinah prodajalčeve prevare.

Glede drugega dopuščenega vprašanja

38Posledica razveze pogodbe so kondikcijski zahtevki, ki so urejeni v 111. členu OZ. Glede vračanja denarnih izpolnitev peti odstavek tega člena prejemniku denarne izpolnitve nalaga poleg vračila denarja tudi plačilo obresti od dneva, ko je prejel izplačilo. Zakon uporablja splošen pojem obresti, ki je kot tak opredeljen v 374. členu OZ, teorija pa ga razlaga kot plačilo za prepustitev rabe denarja ali drugih nadomestnih stvari.⁸ Tega pojma pa ni mogoče enačiti z ožjim pojmom zamudnih obresti, ki so pojmovno opredeljene v 378. členu OZ, stopnja obrestne mere pa je določena z Zakonom o predpisani obrestni meri zamudnih obresti⁹ (ZPOMZO-1). Glede na določbo prvega odstavka 378. člena OZ so zamudne obresti vezane na zamudo dolžnika pri izpolnitvi denarne obveznosti. Po svoji vsebini zasledujejo penalni učinek, ki sili dolžnika k izpolnitvi svoje obveznosti. Zato je predpisana stopnja zamudnih obresti praviloma višja od stopnje obresti, po kateri je mogoče na trgu pridobiti denarna sredstva. V primeru, ko je do razveze pogodbe prišlo na podlagi oblikovalnega upravičenja ene od pogodbenih strank, nasprotna stranka, ki mora vračati prejeto denarno izpolnitev, ne more biti v zamudi, preden je odstopno upravičenje uveljavljeno. Zakon ne daje podlage, da bi bilo mogoče pojem obresti iz petega odstavka 111. člena OZ razlagati kot zamudne obresti zgolj v posledici ugotovitve, da so obstajali krivdni razlogi za razvezo pogodbe na strani tožene stranke. Do takšnega zaključka ni mogoče priti zgolj s sklicevanjem na načelo vestnosti in poštenja, kot je zmotno argumentiralo svojo odločitev sodišče druge stopnje.

39Pojem obresti iz petega odstavka 111. člena OZ je za obdobje od prejema denarne izpolnitve do uveljavljanja odstopnega upravičenja treba razlagati ožje in sicer kot korist, ki jo je bila deležna prejemnica z uporabo tega denarja. Na nasprotni strani se to kaže kot prikrajšanje pogodbi zveste stranke, ki v tem času denarja ni mogla uporabljati. Okoliščine, ki vplivajo na višino takšne koristi, izvirajo tako iz sfere pogodbenih strank kot tudi iz objektivnih razmer na finančnem trgu. V tem delu pa je trditveno in dokazno breme glede obstoja takšne koristi na strani tistega, ki njeno vrnitev uveljavlja. Peti odstavek 111. člena zato pomeni specialno določbo glede na splošno določbo 193. člena OZ, ki pri vrnitvenih zahtevkih v primeru neupravičene pridobitve pravico do zamudnih obresti od dneva pridobitve veže na nepoštenost pridobitelja.

40Odgovor na drugo dopuščeno revizijsko vprašanje zato glasi:

Kupcu pri razvezi prodajne pogodbe na podlagi petega odstavka 111. člena OZ ne pripadajo zakonske zamudne obresti do dneva, ko je bila pogodba razvezana.

Glede odločitve o reviziji

41Iz obrazloženih odgovorov na dopuščena revizijska vprašanja je razvidno, da je revizija utemeljena v delu ki se nanaša na drugo dopuščeno revizijsko vprašanje. Do zakonskih zamudnih obresti od plačane kupnine do uveljavljenega odstopa od pogodbe tožeča stranka ni upravičena. Ker tožeča stranka ni zadostila trditvenemu in dokaznemu bremenu glede obresti, ki bi jih za to obdobje kot neupravičeno korist lahko uveljavljala na podlagi petega odstavka 111. člena OZ, je Vrhovno sodišče ob pravilni uporabi materialnega prava reviziji delno ugodilo ter sodbi sodišč druge in prve stopnje spremenilo tako, da je obrestni del zahtevka za obdobje do uveljavljene razveze pogodbe (5. 1. 2010) zavrnilo (prvi odstavek 380. člena ZPP).

42Neutemeljena pa je revizija v delu, ki se nanaša na prvo dopuščeno revizijsko vprašanje. Enako velja tudi v povezavi z drugim dopuščenim vprašanjem v delu, s katerim zastopa stališče, da naj bi zamuda tožene stranke nastopila šele s pravnomočnostjo odločitve prvostopenjskega sodišča o primarnem tožbenem zahtevku. Revizija v tem delu ni ustrezno obrazložena, saj se zgolj sklicuje na procesno pravilo, ki se nanaša na vrstni red odločanja o podrejeno uveljavljanih tožbenih zahtevkih. Oblikovalno upravičenje kupca za razvezo pogodbe po 484. členu OZ namreč ni vezano na sodno uveljavljanje, saj kupec le-to lahko uveljavlja že z enostransko izjavo volje. Zato je Vrhovno sodišče v preostalem delu revizijo zavrnilo (378. člen ZPP).

Glede stroškov postopka

43Tožena stranka je z revizijo uspela zgolj glede dela stranskega (obrestnega) zahtevka tožeče stranke. Zato je Vrhovno sodišče v skladu z drugim odstavkom 154. člena v zvezi s prvim odstavkom 165. člena ZPP odločilo, da tožena stranka sama nosi svoje stroške revizijskega postopka.

¹ Uradni list SFRJ 29/78 s spremembami)
² Povzetek stališč različnih teoretikov je podal Janez Vlaj v članku Prodajalčeva odgovornost iz garancije (507. člen ZOR), Pravnik 8-10/1986, stran 418. Na razlike v stališčih opozarja tudi S. Cigoj v Komentarju obligacijskih razmerij, ČZ Uradni list SRS, 1985, stran 1502.
³ Poročilo sodne prakse Vrhovnega sodišča SR Slovenije, št. II/1984, stran 18/2.
⁴ Bilten Zveznega sodišča, št. 23, stran 2.
⁵ V navedeni zadevi je tožeča stranka uveljavljala zahtevek za plačilo manjvrednosti traktorja zaradi nepravilnega delovanja v času garancije. Vrhovno sodišče je pritrdilo stališču sodišča druge stopnje, da bi morala tožeča stranka ta zahtevek uveljavljati v roku iz 507. člena ZOR.
⁶ N. Plavšak, Obligacijski zakonik s komentarjem, 3. knjiga, GV Založba, 2004, stran 208.
⁷ Sodba VS RS II Ips 938/93 z dne 30. 3. 1995.
⁸ S. Cigoj, isto delo, stran 1209.
⁹ Uradni list RS, št. 56/2003 s spremembami.