458. člen OZ

S pogodbo je nedopustno izključiti prodajalčevo odgovornost za pogodbeno dogovorjene lastnosti kupljene stvari. Takšne določbe bi bile v medsebojnem nasprotju, prav tako bi prodajalcu omogočile postopati nemoralno in kupca izigrati. Ne držijo zatrjevanja toženca v odgovoru na pritožbo, da pogodbeno dogovorjeno število opravljenih delovnih ur niti ni bistveno. Pritožbeno sodišče ocenjuje, da je (predvsem oziroma tudi) zaradi oglaševane in pogodbeno dogovorjene nizke količine delovnih ur, kupec lahko upravičeno pričakoval (boljše oziroma izpravno) stanje traktorja. Še posebej se ta lastnost za bistveno izkaže, ker gre za rabljen traktor.

Tudi izvedene priče se zaslišuje o konkretnih okoliščinah, ki so jih same zaznale. Zaradi svojega strokovnega znanja so v boljšem spoznavnem položaju od drugih oseb, ki tega znanja nimajo. Ne smejo pa prevzeti naloge izvedenca in sodišču podajati strokovnih znanj, saj je slednje naloga izvedencev.

V obravnavani zadevi tožnik zatrjuje, da mu stroški kredita ne bi nastali, če prodajne pogodbe za nakup vozila (s stvarno napako) ne bi sklenil. S tem tožnik po eni strani uveljavlja škodo zaradi zaupanja po drugem odstavku 468. člena OZ (lat. damnum circa rem), v okviru katere uveljavlja t.i. negativni pogodbeni interes. Tu gre za izdatke, ki se zaradi kršitve pogodbe izjalovijo, postanejo nekoristni. Gre za škodo, ki je nastala, ker je ena stranka zaupala v pošteno in skrbno ravnanje nasprotne stranke. Ta škoda je posledica premoženjskih razpolaganj pogodbi zveste stranke, pravnih in dejanskih, opravljenih na podlagi zaupanja, da izpolnitev pogodbe sopogodbenika nima napak, ta razpolaganja pa se zaradi kršitve pogodbe izkažejo za nepotrebna, nekoristna ali celo škodljiva. Gre sicer za posredno škodo, a je tesno povezana s predmetom izpolnitve, zato je pravno priznana. Pritožbeno sodišče izpostavlja, da sodišče prve stopnje ni upoštevalo pravila o prepovedi obogatitve oškodovanca - oškodovanec lahko namreč prejme zgolj toliko, kolikor je treba, da bo njegovo premoženjsko stanje enako, kot je bilo pred škodnim dogodkom; nič več nič manj.

Zmotno je pritožbeno stališče, da v konkretnem primeru ni mogoče uporabiti določb ZVKSES. Obširne pritožbene navedbe o namenu zakona (zakonodajalca) in o zakonskih možnostih kupca v razmerju do prodajalca (investitorja) so pravilne, niso pa podlaga za neuporabo določb ZVKSES. Skladno s 4. členom ZVKSES se določbe 2. poglavja ZVKSES, ki vključujejo določbe o odgovornosti prodajalca za skrite napake, uporabljajo za prodajne pogodbe, ki izpolnjujejo naslednje pogoje: 1. njihov predmet je enostanovanjska stavba, 2. kot prodajalec jih sklepa investitor (tj. oseba, ki je oziroma bo naročila ali izvajala gradnjo enostanovanjske stavbe na zemljiški parceli, katere lastnik je, z namenom, da jo proda kupcem; prvi odstavek 3. člena ZVKSES), in 3. kupec ima položaj končnega kupca in potrošnika. Pritožnik neutemeljeno nasprotuje ugotovitvi sodišča prve stopnje, da je imel kot prodajalec položaj investitorja. Toženec ni le izražal pripravljenosti za odpravo napak, o katerih sta ga tožnika obvestila, začel jih je tudi odpravljati. S svojim ravnanjem je tožnika pustil v prepričanju, da bo napake tudi odpravil. V takšni situaciji bi bilo sklicevanje prodajalca na potek enoletnega prekluziv

Namen potrditve izjave izvedenca o predlogu na njegovo izločitev (četrti odstavek 73. člena v zvezi z 247. členom ZPP) je zgolj v pridobitvi mnenja izvedenca glede očitkov o nepristranskosti oziroma glede okoliščin v zvezi z njegovim delom.

Predlog za dopustitev revizije se zavrne.

Zakon ne predpisuje nobene posebne (na primer pisne) oblike za obvestilo o napaki. Bo pa kupec seveda težje dokazal, da je ta predpostavka odgovornosti izpolnjena, če bo prodajalec zanikal, da je bil o napaki obveščen. V pravdnem postopku velja načelo prirejenosti dokaznih sredstev. Vendar dokaz z zaslišanjem strank in prič sodišče ocenjuje kot vse druge dokaze, torej posebej in v povezavi z drugimi, glede na trditve, dokazno ponudbo ter uspeh celotnega postopka (8. člen ZPP). Če kupec uresniči zahtevek za izročitev druge stvari brez napake, mora prodajalcu vrniti prvo stvar, stvar z napako, ki mu jo je prodajalec najprej izročil. Obveznost prodajalca izročiti drugo stvar brez napake (vsebina kupčevega zahtevka na podlagi prodajalčeve odgovornosti za napako) in obveznost kupca vrniti prodajalcu prvo stvar sta vzajemni (prvi odstavek 477. člena v zvezi s tretjim odstavkom 111. člena OZ). Položaja, ki nastane, če kupec ni sposoben vrniti prve stvari, OZ v zvezi s kupčevim zahtevkom za izročitev druge stvari ne ureja. Ta položaj je enak (istovrsten) položaju, ki je urejen v 475. členu OZ v zvezi s kupčevo pravico odstopiti od pogodbe. Ob smiselni uporabi prvega odstavka 475.

Toženka je v prvi pripravljalni vlogi trdila, da je ograja zaradi pomanjkljivosti "v celoti neuporabna", da ne ustreza naročilu, kar naj bi pojasnila tožnici oziroma njenim (so)delavcem, ki so postavili ograjo, hkrati pa je bilo v postopku prepričljivo ugotovljeno, da je nasprotovala, da direktor tožnice odstrani in odpelje ograjo. Pritožbeno sodišče v tem delu sledi prepričljivim ugotovitvam sodišča prve stopnje, da toženka 20. 9. 2019 ni dopustila, da bi direktor tožnice odpeljal ograjo oziroma da bi (so)delavci tožnice dokončali storitev z dokončno/fino nastavitvijo ograje. Toženka je torej prepovedala tožnici, da odpelje v celoti neuporabno ograjo, ki je še vedno nameščena v njeni hiši, ob tem, da ni plačala niti dela dogovorjenega plačila. Toženka je vse napake (razen napake, da je ograja odrezana pod kotom) prvič notificirala v pripravljalni vlogi z dne 26. 4. 2019, in tudi če se upošteva ugovor, ki je bil vložen 17. 12. 2018, so bile te napake notificirane po poteku dvomesečnega roka iz 37.a člena ZVPot, s tem, da toženka ni dopustila tožnici, da napake odpravi oziroma da dokonča storitev.

Področje odgovornosti za napake na izdelku je, v skladu z že uveljavljenim načelom lojalne razlage, treba razlagati usklajeno z Direktivo Sveta št. 85/374/ES z dne 25. julija 1985 o približevanju zakonov in drugih predpisov držav članic v zvezi z odgovornostjo za proizvode z napako. Po navedeni ureditvi je za škodo odgovoren proizvajalec, distributer oziroma uvoznik pa le subsidiarno, če proizvajalca ni mogoče identificirati oziroma ga distributer ne imenuje.

Čeprav ni bilo ovir za to (tožnica ni trdila, da čistilna naprava ni izpolnjevala pogojev za pridobitev dovoljenja), tožnica ni pridobila ustreznega okoljevarstvenega dovoljenja. Ker se na pozive upravnega organa za dopolnitev zahteve za izdajo okoljevarstvenega dovoljenja ni odzvala, njeni zahtevi ni bilo ugodeno. Res je, da do škode ne bi prišlo, če bi komunalna čistilna naprava ob primopredaji imela okoljevarstveno dovoljenje, vendar je pravno pomembno tudi dejstvo, da bi tožnica lahko preprečila nastanek škode. Vzročna zveza med ravnanjem tožencev in nastalo posredno škodo je bila pretrgana z neskrbnim ravnanjem tožnice, zato je posredna škoda njeno stroškovno breme. Za uveljavljanje odškodninskega zahtevka za škodo zaradi zaupanja morajo biti izpolnjene enake predpostavke kot za prodajalčevo odgovornost za stvarne napake (drugi odstavek 468. člena OZ), med drugim sodna uveljavitev zahtevka v enoletnem prekluzivnem roku. Tožba je v delu, v katerem tožnica zahteva znižanje kupnine v višini stroškov, potrebnih za opravo stvarne napake – zamakanja v kleti, nesklepčna. Toženca sta v več pripravljalnih vlogah nasprotovala stališču tožnice, da je upravičena do vrnitve

Sposobnost stroja za preverjanje pristnosti bankovcev predstavlja tehnično karakteristiko stroja, ki je gotovo odvisna od tehničnega ustroja oziroma njegove programske opreme, ki stroju zagotavlja njegovo funkcionalnost, zato za ugotovitev stvarne napake tehnične narave in glede na obrazložene in dokazno podprte trditve tožene stranke, da gre pri dobavljenih strojih za OEM verzijo stroja, ki je izkazano prestal testiranje ECB, ne more biti odločilna okoliščina, da stroji družbe A., ki jih je dobavila tožena stranka, niso bili na seznamu ECB kot stroji z opravljenim 100% testom evro detekcije. Ker je sodišče druge stopnje spremenilo sodbo sodišča prve stopnje tako, da je tožbeni zahtevek tožeče stranke zavrnilo, je odpadla potreba po odločanju o pobotnem ugovoru tožene stranke. Pogoj za odločanje, ali obstoji terjatev tožene stranke iz naslova pobota, ki jo tožena stranka uveljavlja kot obrambno sredstvo zoper tožbeni zahtevek, je, da se ugotovi utemeljenost tožbenega zahtevka. Glede na zavrnitev tožbenega zahtevka pobotni ugovor ni (več) predmet presoje in odločitve. Temu ustrezno sodišče druge stopnje ugotavlja, da tožeča stranka za pritožbo, s katero izpodbija odločite

Tožnik zahteva plačilo 5.000 EUR, ker vozilo BMW, ki ga je oglaševala toženka, nima oglaševanih lastnosti in sicer ni letnik 2011, temveč 2009, predhodno je imelo štiri lastnike in ne le enega, nima aktivnega tempomata, nima adoptivnih bi-xenonskih žarometov, ni slovenskega porekla in nima TV.

Pritožbeno sodišče je vezano na ugotovljeno dejansko stanje, kot ga je ugotovilo prvostopno sodišče v izpodbijani sodbi v gospodarskih sporih majhne vrednosti.

Ni podan nobeden izmed zakonskih dejanskih stanov iz 14. tč. drugega odst. 339. člena ZPP. Njihova skupna značilnost je, da sodbe zaradi teh napak objektivno ni mogoče preizkusiti, kar za sodbo sodišča prve stopnje ne velja. Sodišče druge stopnje poudarja, da gre pri tovrstnem preizkusu le za formalen (procesni) preizkus razumljivosti sodbe in njenih razlogov, ne pa tudi njene razumnosti, ki je vsebinski kriterij, kajti tudi sodba z nerazumnimi, nelogičnimi protislovnimi pravnimi stališči je lahko razumljiva. V danem primeru gre za skrito stvarno napako, ki je tožnika z običajnim pregledom ob primopredaji nista mogla zaznati, saj bi bilo neživljenjsko pričakovati, da bodo kupci ob običajnem pregledu stanovanjske hiše stanje vodovodne instalacije preverjali na način, da bodo odvijali perlatore s pip, naročali analizo vode iz vodovodnih cevi ali morda celo pregledovali notranjost le - teh.

Določila prvega odstavka 458. člena OZ izrecno določajo, da prodajalec za stvarne napake, ki jih je stvar imela takrat, ko je nevarnost prešla na kupca, odgovarja ne glede na to, ali mu je bilo to znano ali ne. Torej ne glede na krivdo. Zato pa toženčeva (ne)skrbnosti ob nakupu in nadaljnji prodaji leasingodajalcu ni pravno pomembna in ga ne razbremenjuje odgovornosti za stvarne napake vozila. Nevarnost preide na kupca v trenutku izročitve predmeta v posest in neodvisno od trenutka prehoda lastninske pravice. Res se je sodna praksa in sodna teorija že v času bistveno pred tožnikovo vložitvijo tožbe izrekla, da o znižanju kupnine ni mogoče odločiti kot o predhodnem vprašanju. Gre za oblikovalno pravico, ki jo je mogoče uresničiti s tožbo z oblikovalnim zahtevkom in o njej odločiti z oblikovalno sodbo. Zahtevek za znižanje kupnine je oblikovalen. Usmerjen je k prilagoditvi cene zmanjšani vrednosti stvari, ki je posledica stvarnih napak. Če pogodbeni stranki ne dosežeta sporazuma o znižanju kupnine, jo sodišče zniža za razliko med vrednostjo stvari brez napake in med vrednostjo stvari z napako v času sklenitve pogodbe. Zato pa je pred zahtevkom za vračilo preplačane kup

Predlog se zavrne.

Sodišče prve stopnje je torej ugovor tožene stranke pravilno zavrnilo kot pavšalen, ker tožena stranka že pravno relevantnih dejstev v zvezi z zatrjevano napako nabavljenega blaga ni podala. Manjkajoče trditvene podlage ni mogoče nadomestiti z dokazi. Stališče pritožnice, da njen ugovor ni bil pavšalen, ker je k ugovoru priložila dokaze, se tako izkaže za neutemeljen.

V predmetni zadevi je sodnica, ki je o zadevi razsodila, dne 20. 8. 2020 glavno obravnavo opravila in se je ta tudi začela znova. Kršitev načela neposrednosti pomeni absolutno bistveno kršitev določb pravdnega postopka po 1. točki drugega odstavka 339. člena ZPP tedaj, kadar sprejme odločbo sodnik, ki na glavni obravnavi sploh ni sodeloval, kar pa ni primer v tej zadevi. Spremembe Letnega razporeda dela med letom so dovoljene, če se pri sodišču izprazni ali zasede eno ali več sodniških mest, če jih narekujejo spremembe v pripadu zadev in drugih primerih, ki jih določi zakon ali jih predvidi sodni red (osmi odstavek 71. člena ZS), sodni red pa tem razlogom dodaja tudi daljšo sodnikovo odsotnost (tretji odstavek 154. člena). Sodišče prve stopnje je pravilno in utemeljeno zaključilo, da je vozilo ob nakupu imelo skrito stvarno napako (prevelika poraba olja in obraba batov in batnih obročkov), za katero tožnici kot kupcu odgovarja tožena stranka kot prodajalec.

O pritožbi je v tem sporu majhne vrednosti odločal senat. Kot bistveno vprašanje je presojal s pritožbo izpodbijano stališče sodišča prve stopnje, da je v konkretnem primeru kljub temu, da tožeča stranka v tožbi ni navedla datuma, ko je toženo stranko z SMS sporočilom obvestila o napaki, tožba sklepčna, ker datum, to je 10. 8. 2018 izhaja iz SMS sporočila (priloga A3) in bi bilo prisiljeno trditi, da zaradi izostanka navedbe tega datuma, ob vseh ostalih neprerekanih dejstvih v zvezi s SMS sporočilom, tožba ni sklepčna. Ugotovljeno nesklepčnost je sodišče prve stopnje samo odpravilo tako, da je v nasprotju s 7. členom ZPP svojo odločitev oprlo na dejstva, ki jih nobena od strank ni zatrjevala, ampak jih je ugotovilo z vpogledom v priložene tožničine dokaze (SMS sporočila) ter toženi stranki tako onemogočilo, da se o njih izjavi (kršitev 5. člena ZPP). S tem je kršilo pravico tožene stranke do izjavljanja in načelo kontradiktornosti, kar predstavlja absolutno bistveno kršitev določb pravdnega postopka iz 8. točke drugega odstavka 339. člena ZPP.

Ne držijo pritožbeni očitki o samovolji sodišča pri določitvi deleža znižanja kupnine. Višje sodišče se strinja, da je bilo v obravnavnem primeru dopustno o znižanju odločiti po prostem preudarku, saj je bilo nedvomno vozilo zaradi opisanih napak vredno manj. Pri odločitvi pa je sodišče izhajalo iz podatkov celotnega spisa in ugotovljenega dejanskega stanja ter tudi iz predpravdnega cenilnega mnenja, ki ga je pravilno štelo kot del navedb tožeče stranke.