507. člen ZOR

Za izgubo pravic kupca iz naslova garancije nasproti prodajalcu se glede pričetka teka prekluzivnega roka smiselno uporablja 487. člen OZ. V primeru, ko pa kupec svojih upravičenj ni mogel pravočasno uporabiti zaradi prodajalčeve prevare, pa ob smiselni razlagi prvega odstavka 480. člena OZ prodajalčevo sklicevanje na potek prekluzivnega roka ne more biti upoštevno. Kupcu pri razvezi prodajne pogodbe na podlagi petega odstavka 111. člena OZ ne pripadajo zakonske zamudne obresti do dneva, ko je bila pogodba razvezana.

Tožbo je torej treba vložiti v roku enega leta po notifikaciji napake ne glede na to, ali gre za zahtevek iz pogodbeno dogovorjene garancije ali za jamčevalni zahtevek na podlagi zakona. ZOR glede sodnega uveljavljanja pravic med jamčevalnimi in garancijskimi zahtevki ne razlikuje. Določilo 507. čl. ZOR določa, da pravice kupca nasproti prodajalcu iz garancije ugasnejo po enem letu od zahteve za odpravo napak, 1. odst. 616. ZOR pa določa, da naročnik, ki je prevzemnika pravočasno obvestil o napakah izvršenega posla, po enem letu ne more več sodno uveljavljati svoje pravice. Namen takšne ureditve je, da prodajalec, podjemnik ali izvajalec gradbenih del ni v negotovosti glede dokončne ureditve razmerja.

Manjša vrednost stvari zaradi ne brezhibnega delovanja pomeni za kupca neposredno škodo in zahtevek za njeno povrnitev ni izločen iz področja garancije. Zato je vezan na enake predpostavke kot zahtevki iz garancije, torej tudi na predpostavko pravočasnega uveljavljanja.

Bistvo garancije v obravnavanem primeru ni (toliko) v jamčevanju za brezhibno in neovirano funkcioniranje strešne kritine, pač pa v izrecnem zagotovilu njene visoke kakovosti, tj. v garanciji kvalitete.

Dopustitev revizije v zvezi z uveljavljanjem zahtevka za odpravo napak na podlagi pogodbene določbe o garanciji.

Rok za vložitev tožbe za uveljavljanje zahtevkov na podlagi garancije (tudi iz gradbene pogodbe) je prekluziven rok.

Stališče sodišč, da tožnik po izreku enoletnega roka od podaje zahteve za zamenjavo strešnikov ne more uspeti s takim zahtevkom v pravdi, je pravilno.

Ker je bila tožba vložena po poteku enoletnega roka, je prva tožeča stranka izgubila pravico do sodnega varstva. Škoda iz naslova jamčevalnih napak je posebna vrsta poslovne odškodninske odgovornosti. Gre za specialne določbe zakona, ki izključujejo določbe o splošni poslovni odškodninski odgovornosti. Splošne določbe se uporabijo le v primeru refleksne škode, torej škode, ki nastane zaradi stvarne napake na drugih dobrinah, za katero pa ne gre v obravnavanem primeru (primerjaj 3. odstavek 488. člena ZOR). Pravno priznana škoda za strah.

Rok za uveljavljanje pravic iz garancije ne poteče med odpravljanjem napak. Če ni odpravljena napaka na določenem vitalnem delu, za katerega garancija še velja, se lahko zahteva razveza pogodbe za celo stvar, katere sestavni del je prej omenjeni vitalni del.

Zahtevek za znižanje cene je mogoče uveljavljati le kot sankcijo v okviru jamčevanja za stvarne napake, ni pa ga mogoče uveljavljati kot zahtevek iz garancije

Pritožbeno sodišče se strinja z izhodiščem sodišča prve stopnje, ki je v okviru pravilne uporabe materialnega prava ugotavljalo in presojalo o pravočasnosti uveljavljanega zahtevka. Prekluzivni roki materialnega prava, s katerimi je opredeljena pravočasnost zahtevkov in naslova garancije in iz naslova jamčevanja za napake, so namreč del materialnega prava. ZOR pa ne določa, da bi jih sodišče smelo upoštevati le na ugovor tožene stranke. Ravno nasprotno. V 370. členu izrecno izključuje pravila o zastaranju v primerih, ko je v zakonu določen rok, v katerem je treba vložiti tožbo ali opraviti določeno dejanje, ker bi bila sicer pravica izgubljena. Pritožbeno sodišče v celoti sprejema razloge sodišča prve stopnje, da gre v obravnavanem primeru lahko le za specialno ureditev odškodninske odgovornosti za škodo zaradi zaupanja (1. tč. 1. odst. 488. člena in 1. odst. 502. čl. ZOR). To je za škodo, ki se kaže kot zmanjšanje vrednosti stvari zaradi napake. To pa pomeni, da obravnavanega tožbenega zahtevka ni moč obravnavati po splošnih načelih odškodninskega prava.

Na podlagi garancijskega lista jamčita prodajalec in proizvajalec kupcu za brezhibno delovanje proizvoda v garancijskem roku. V primeru odgovornosti iz garancijskega lista (501. do 507. člen ZOR) ne veljajo kratki notifikacijski roki. V primeru garancije se predpostavlja, da hibe na tehnični stvari sodijo v sfero odgovornost garanta, ki pa lahko dokaže nasprotno.

Na telefonskem aparatu je prišlo do dveh istovrstnih okvar (poškodbe izolacije in vezja zaradi prenapetosti nad 1000 voltov), ki jih tožena stranka ob upoštevanju garancijskih pogojev, ki jih je tožnik prejel in bil tedaj z njimi seznanjen, ni bila dolžna odpraviti v garancijskem roku brezplačno. Tožena stranka je prvo okvaro odpravila, tožnik pa je plačilo popravila odklonil. Sodišči druge in prve stopnje sta zato utemeljeno zavrnili tožnikovo zahtevo, da mora tožeča stranka brezplačno odpraviti drugo istovrstno okvaro in mu po odpravi okvare še podaljšati garancijski rok.

Ker je pooblaščeni serviser reklamacijo tožeče stranke sprejel, dejstvo prijave napake na nedeljo, ne glede na splošne pogoje v garancijski knjižici, ki določajo, da mora lastnik vozila vozilo pripeljati na servis med delovnim časom, ne spremeni teka rokov.

Ker je tožena stranka trdila in dokazovala, da je bil med strankama kot predmet pogodbe dogovorjen star agregat, ki ga je tožena tudi vgradila, tožeča pa njenih trditev in dokazov ni izpodbila, je povsem pravilna obrazložitev sodišča prve stopnje, da je tožena s tem svoj del pogodbene obveznosti izpolnila. Trditev tožeče stranke, da ni bilo dogovora o vgraditvi starega agregata, je novota, ki jo tožeča stranka prvič uveljavlja šele v obravnavani pritožbi, zato teh trditev sodišče druge stopnje ni upoštevalo, saj tožnik niti ne zatrjuje, da te trditve brez svoje krivde ni mogel postaviti že v postopku pred sodiščem prve stopnje.

Jamčevanje na podlagi garancije lahko uveljavlja kupec stvari le napram prodajalcu; proti popravljalcu pa le v primeru, če je od njega stvar tudi kupil.

Temelj tožbenega zahtevka izhaja iz garancije (501. do 507. člen zakona o obligacijskih razmerjih, v nadaljevanju ZOR). Tožeča stranka je imela pravico zahtevati odpravo napak, kar je tudi storila. Ker do odprave napak ni prišlo, je upravičeno zahtevala zamenjavo vozila. Ker pa ji tožena stranka vozila tudi zamenjati ni hotela, je upravičeno zahtevala protivrednost vozila enake znamke in enakega tipa, kakršnega je kupila. Če je namreč zahtevek na plačilo protivrednosti vozila garancijski, ga je potrebno enako obravnavati kot zahtevek za zamenjavo vozila. Ne gre torej za razdrtje pogodbe in odškodnino, temveč za nadomestno izpolnitev. Če pa tožena stranka vozila ni hotela zamenjati, tudi nima pravice do amortizacije zanj. Če je tožeča stranka medtem vozilo uporabljala, je to počela upravičeno, saj je sklenila veljavno kupno pogodbo. Takšno uporabo bi tožena stranka lahko preprečila takoj, ko je tožnik začel uveljavljati napake.