VSRS Sodba in sklep III Ips 56/2018

I. Revizija zoper sklep o stroških se zavrže.

II. Sicer se revizija zavrne.

III. Tožena stranka krije sama svoje stroške revizijskega postopka.

1Sodišče prve stopnje je tožencu naložilo, da mora v stečajno maso tožeče stranke plačati 2,359.224,80 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od vložitve tožbe dalje.

2Sodišče druge stopnje je prvostopenjsko sodbo spremenilo v obrestnem delu tako, da je zakonske zamudne obresti prisodilo od 19. 8. 2011 dalje, v preostalem delu je obrestni zahtevek zavrnilo, potrdilo pa je prvostopenjsko sodbo v delu, ki se nanaša na plačilo glavnice.

3Zoper del sodbe, s katerim ni uspel, toženec vlaga revizijo zaradi bistvenih kršitev določb pravdnega postopka in zmotne uporabe materialnega prava. Predlaga, da revizijsko sodišče reviziji ugodi in sodbi sodišč druge in prve stopnje spremeni tako, da tožbeni zahtevek v celoti zavrne.

4Revizija je bila vročena tožeči stranki, ki nanjo ni odgovorila.

5Revizija ni utemeljena.

6Sodba sodišča prve stopnje je bila izdana pred začetkom uporabe Zakona o spremembah in dopolnitvah Zakona o pravdnem postopku - ZPP-E (Uradni list RS 10/17), zato se glede na določbo prvega in tretjega odstavka 125. člena ZPP-E v tem revizijskem postopku uporabljajo pravila Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP), veljavna pred uveljavitvijo novele ZPP-E.

7S trditvami, da je sodišče druge stopnje spregledalo toženčeve pritožbene navedbe, ki se nanašajo na stroške postopka, revident izpodbija sklep o stroških, kar v revizijskem postopku ni dovoljeno. Odločba o stroških postopka ima pravno naravo sklepa (peti odstavek 128. člena ZPP). To velja tudi za primer, ko je izrek o stroških vsebovan v sodbi, s katero je odločeno o glavni stvari (prvi odstavek 166. člena ZPP). Stranke lahko vložijo revizijo le zoper tisti sklep sodišča druge stopnje, s katerim je bil postopek pravnomočno končan (prvi odstavek 384. člena ZPP). V obravnavani zadevi se je postopek med pravdnima strankama končal s pravnomočno sodbo pritožbenega sodišča. Ker torej sklep o stroških ni sklep, s katerim se je postopek pravnomočno končal, revizija zoper tak sklep ni dovoljena, zato jo je Vrhovno sodišče v tem delu zavrglo (377. člen ZPP).

8Iz dejanskih ugotovitev sodišč prve in druge stopnje, na katere je revizijsko sodišče vezano (tretji odstavek 370. člena ZPP), izhajajo naslednja pravno relevantna dejstva:

— Nad tožečo stranko se je leta 1996 začel stečajni postopek.

— Toženec je bil stečajni upravitelj tožeče stranke v obdobju od 19. 12. 1997 do 15. 3. 2004, ko je bil s tega položaja razrešen.

— Toženec je 15. 1. 2001 kot stečajni upravitelj z družbo A., d.o.o. sklenil Pogodbo o kratkoročnem posojilu št. 2 za znesek 370,364.999,50 SIT. Vračilo je bilo dogovorjeno z odpoklicem po dogovoru. Posojilna pogodba je bila odpoklicana 23. 1. 2004. Posojilo tožeči stranki ni bilo nikoli vrnjeno. Posojilo je toženec zavaroval 13. 2. 2004 s sporazumom o zavarovanju terjatve. Nepremičnina, ki je bila predmet zavarovanja, ni bila v lasti družbe A., d.o.o.

— Toženec je kot stečajni upravitelj z družbo A., d.o.o. sklenil Pogodbo o kratkoročnem posojilu št. 5 z dne 15. 3. 2001 za znesek 8,000.000,00 SIT. Ta znesek se je kasneje znižal na 5,099.631,80 SIT.

— Posojila družbi A., d.o.o. je toženec zavaroval z akceptnim nalogom oziroma menico.

— Toženec je kot stečajni upravitelj tožeče stranke in kot stečajni upravitelj družbe B., d.o.o. - v stečaju sklenil še pogodbo o odstopu terjatve z dne 7. 3. 2003 med cedentom družbo B., d.o.o. - v stečaju, tožečo stranko kot cesionarjem in družbo A., d.o.o. kot cessusom. Na dan 9. 12. 2002 je družba B., d.o.o. - v stečaju tožeči stranki dolgovala 190,000.000,00 SIT, istočasno pa je družba A., d.o.o. družbi B., d.o.o. - v stečaju dolgovala enak znesek. Tožeči stranki je bila namesto izpolnitve odstopljena terjatev družbe B., d.o.o. - v stečaju do družbe A., d.o.o.

— Družba A., d.o.o. je tožeči stranki na podlagi vseh treh pogodb dolgovala skupno 565,464.631,30 SIT.

— Tožeča stranka je kot upnik v stečajnem postopku nad družbo A., d.o.o. prijavila svoje terjatve, ki so ji bile priznane v višini 809,026.492,93 SIT z obrestmi. Stečajni postopek nad družbo A., d.o.o. je bil 18. 8. 2011 pravnomočno končan. Terjatev tožeče stranke ni bila poplačana.

— Družba A., d.o.o. je bila družba z enim družbenikom (fizično osebo) ter z lastnim deležem. Osnovni kapital družbe je bil registriran v višini 35,000.000,00 SIT. Od 28. 8. 2002 dalje je imela blokiran račun zaradi izterjave davčnih obveznosti v višini 24,000.000,00 SIT.

— Toženec je bil v kazenskem postopku spoznan za krivega storitve kaznivega dejanja zlorabe uradnega položaja ali uradnih pravic iz četrtega odstavka 261. člena Kazenskega zakonika (v nadaljevanju KZ), ker je od 12. 4. 2000 dalje iz sredstev stečajne mase tožeče stranke družbi A., d.o.o. posodil skupaj 558,000.000,00 SIT na podlagi posojilnih pogodb z dne 15. 1. 2001 in 15. 3. 2001 ter pogodbe o odstopu terjatev z dne 7. 3. 2003, pri čemer znaša skupni dolg družbe A., d.o.o. do tožeče stranke 555,000.000,00 SIT, družbam v skupini C. pa je nastala velika škoda (sodba Okrožnega sodišča v Murski Soboti II K 9993/2009 z dne 18. 9. 2015 v zvezi s sodbo Višjega sodišča v Mariboru II Kp 9993/2009.

9Tožeča stranka je zahtevala povračilo škode od toženca, ki je bil njen stečajni upravitelj. Očitala mu je, da je v stečajnem postopku sklepal posojilne pogodbe v nasprotju z določbami tedaj veljavnega Zakona o prisilni poravnavi, stečaju in likvidaciji (v nadaljevanju ZPPSL). Zaradi nevrnjenih posojil naj bi ji nastala škoda v višini zmanjšanja njene stečajne mase.

10Sodišče prve stopnje je sledilo stališču Vrhovnega sodišča,¹ da je udeleženec v stečajnem postopku tudi stečajni dolžnik, ki je zato aktivno procesno legitimiran za vložitev tožbe za povrnitev škode zoper prejšnjega stečajnega upravitelja. Presodilo je, da so sporne pogodbe nove pogodbe, sklenjene v nasprotju s 134. členom ZPPSL. Zaključilo je, da toženec ni ravnal s potrebno skrbnostjo ob sklepanju posojilnih pogodb in pogodbe o odstopu terjatve, saj družba A., d.o.o. ni bila finančno stabilna družba. Posojanje sredstev iz unovčene stečajne mase taki družbi pa ne predstavlja nalaganja premoženja zaradi ohranjanja oziroma povečanja stečajne mase. Njegovo ravnanje je ocenilo kot hudo malomarno.

11Sodišče druge stopnje je pritrdilo stališču sodišča prve stopnje. Pojasnilo je še, da je pravdno sodišče vezano na kazensko obsodilno sodbo glede obstoja kaznivega dejanja in kazenske odgovornosti storilca.

12Drugi odstavek 80. člena ZPPSL (ki se glede na čas storitve očitanih protipravnih ravnanj uporablja za odločanje v tej zadevi) določa, da stečajni upravitelj odgovarja vsakemu udeležencu v stečajnem postopku za škodo, ki mu jo prizadene namenoma ali iz hude malomarnosti. Za škodo, nastalo zaradi dejanja stečajnega upravitelja, ki ga je odobril stečajni senat ali predsednik stečajnega senata, ali zaradi tega, ker je stečajni upravitelj ravnal po navodilu predsednika stečajnega senata, stečajni upravitelj ni odgovoren, razen če je na goljufiv način izposloval odobritev ali navodilo.

13Toženec v reviziji ponavlja svoje nasprotovanje stališču Vrhovnega sodišča glede aktivne legitimacije tožeče stranke, zavzetem v odločbi III Ips 62/2012 z dne 10. 12. 2013, izdani v prejšnjem sojenju med pravnima strankama. Vrhovno sodišče je pojasnilo, da ZPPSL pojma udeleženca stečajnega postopka izrecno ne opredeljuje. Stečajni dolžnik lahko tožbo z zahtevkom za plačilo škode, nastale stečajni masi, zoper razrešenega stečajnega upravitelja vloži po novem stečajnem upravitelju. Stečajni dolžnik je udeleženec stečajnega postopka v smislu 80. člena ZPPSL in s tem aktivno procesno legitimiran za vložitev obravnavane tožbe. Od navedenega stališča Vrhovno sodišče tudi v tej zadevi ne odstopa,² z vsemi argumenti revidenta pa se je soočilo že pri sprejemu stališča v prejšnjem sojenju.³ Na njegove obširne argumente zato v tej zadevi ni ponovno odgovarjalo.

14Toženec v reviziji ponavlja svoje navedbe, podane pred sodiščem prve in druge stopnje, da je pred letom 2001 s svojim poslovanjem tožeči stranki in drugim družbam v skupini C. z naložbami in posojili pridobil velike koristi v obliki obresti. Že sodišče prve stopnje je pojasnilo, da tožeča stranka zahteva povrnitev škode zaradi ravnanj toženca po 15. 1. 2001. Četudi je s svojimi ravnanji pred tem obdobjem tožeči stranki pridobil obresti, na oceno njegove odškodninske odgovornosti in višino škode to ne more vplivati. Tožeča stranka tožencu očita neskrbno ravnanje za njegova ravnanja po 15. 1. 2001, zato sodišči prve in druge stopnje pravilno nista upoštevali obdobja pred tem datumom. Tudi določbo tretjega odstavka 243. člena Obligacijskega zakonika (v nadaljevanju OZ) je treba razumeti na način, da se upošteva morebitna korist, ki je nastala s škodnim ravnanjem in ne že pred njim. Protipravno ravnanje, ki se očita tožencu, je sklenitev posojilnih pogodb in pogodbe o odstopu terjatve, te pa so bile sklenjene po 15. 1. 2001. Za to časovno obdobje pa toženec ni podal trditev, da bi z njegovim dejanjem nastala kakšna korist.

15Neutemeljene so tudi trditve, da bi bilo treba upoštevati koristi vseh družb v skupini C. Kot je pravilno pojasnilo že sodišče prve stopnje (ki mu je pritožbeno sodišče smiselno pritrdilo), ima vsaka družba v skupini C. svojo stečajno maso, zato posledice sklenjenih pogodb, ki zavezujejo eno izmed družb, ni mogoče avtomatično povezovati z drugimi družbami, nad katerimi se je začel stečajni postopek v istem časovnem obdobju.

16Toženec se sklicuje na četrti odstavek 243. člena OZ tudi v zvezi z dolžnostjo tožeče stranke, da zmanjša svojo škodo. Navedena določba določa, da mora stranka, ki se sklicuje na kršitev pogodbe, storiti vse razumne ukrepe, da bi se zmanjšala škoda, ki jo je ta kršitev povzročila, sicer lahko druga stranka zahteva zmanjšanje odškodnine. Ta določba se uporablja tudi za nepogodbene obveznosti, če ni z zakonom za posamezen primer določeno kaj drugega (peti odstavek 243. člena OZ). Toženec trdi, da tožeča stranka v stečajnem postopku nad družbo A., d.o.o. ni storila vseh razumnih ukrepov, da bi se zmanjšala škoda, ker ni dala soglasja za prevzem terjatev do dolžnikov stečajnega dolžnika. S tem naj bi po toženčevih trditvah dosegla 45,9 % poplačila svoje prijavljene terjatve.

17Očitek ni utemeljen. Drži sicer, da sta se sodišči prve in druge stopnje napačno sklicevali na 282. člen OZ, ki določa, da je izpolnitev v izvršitvi tistega, kar je vsebina obveznosti, zato je niti dolžnik ne more izpolniti s čim drugim, niti ne more upnik zahtevati kaj drugega. Kot pravilno opozarja revident, se ta določba nanaša na izpolnitev pogodbene obveznosti in ne na dolžnost oškodovanca zmanjšati škodo iz četrtega odstavka 243. člena OZ. Kljub sklicevanju sodišč na napačno pravno podlago, pa je njuna odločitev pravilna. Trditve toženca, da bi s prevzemom terjatev, ki jih je imela družba A., d.o.o. do svojih dolžnikov, tožeča stranka prišla do 45,9 % poplačila svojih prijavljenih terjatev, ne zadoščajo. Toženec bi moral v postopku pred sodiščem prve stopnje trditi in dokazati, da bi bile te prevzete terjatve tudi izterljive, in ne le, kolikšna je bila siceršnja vrednost prevzetih terjatev. Tožeča stranka je namreč trdila, da terjatev ni bilo mogoče izterjati, toženec pa je na te trditve odgovoril z navedbami, da majhna verjetnost izterljivosti še ne pomeni, da se terjatev dejansko ne bi dalo izterjati. Trditveno in dokazno breme za dokaz verjetnosti poplačila tožeče stranke s prevzemom terjatev, ki jih je imela družba A., d.o.o. do svojih dolžnikov, je bila na tožencu. Ta z opisanimi navedbami trditvenemu bremenu ni zadostil. Odločitev sodišč prve in druge stopnje, ki sta presodili, da tožeča stranka kot oškodovanka ni ravnala v nasprotju s svojo dolžnostjo zmanjšati škodo, je zato pravilna.

18Toženec nadalje sodiščema prve in druge stopnje očita uporabo napačnega standarda skrbnosti stečajnega upravitelja. Trdi, da bi moral biti upoštevan standard „vsakega stečajnega upravitelja“ in ne standard povprečnega stečajnega upravitelja, izkušenega stečajnega upravitelja ali dobrega stečajnega upravitelja. Sklicuje se na odločbo Vrhovnega sodišča III Ips 60/2009 z dne 27. 11. 2012.⁴ V tej odločbi je Vrhovno sodišče zapisalo, da je toženi stranki (stečajnemu upravitelju) mogoče očitati, da je ravnala s hudo malomarnostjo, če ni ravnala tako, kot bi ravnal vsak stečajni upravitelj (torej ne samo skrben, temveč tudi neskrben stečajni upravitelj). Nadalje je zavzelo stališče, da se mora vsak stečajni upravitelj prepričati o sposobnosti posojilojemalca, da bo vrnil posojilo. Presoja hude malomarnosti tožene stranke je zato odvisna od tega, ali se je pred sklenitvijo posojilne pogodbe prepričala o gospodarski moči družbe, ki je nastopala v vlogi posojilojemalke, njeni (dobri) bonitetni oceni, rasti in razvoju dejavnosti, s katero se družba ukvarja. Če je pri tem napravila napačno bonitetno oceno sposobnosti posojilojemalca vrniti prejeto posojilo, ji zaradi tega praviloma še ni mogoče očitati hude malomarnosti, pač pa le lahko malomarnost.

19S sklicevanjem na povzeto odločbo revident ne more uspeti. Sodišči prve in druge stopnje sta namreč ugotovili, da toženec bonitete družbe A., d.o.o. ni preveril, da družba od leta 2001 dalje ni vračala posojil (razen posojila v višini 3,000.000,00 SIT) ter da bi toženec moral vedeti, da družba ni likvidna. Te ugotovitve kažejo na ravnanje toženca, ki je v nasprotju s standardom skrbnosti vsakega stečajnega upravitelja, saj je bila sposobnost družbe A., d.o.o. vrniti posojilo vprašljiva že ob sklenitvi posojilne pogodbe in pogodbe o odstopu terjatve.⁵

20Drži stališče revidenta, da drugi odstavek 80. člena ZPPSL ni določal obrnjenega dokaznega bremena za ugotavljanje krivde kot predpostavke odškodninske odgovornosti stečajnega upravitelja. Vendar pa sodišči prve in druge stopnje tožencu nista naložili trditvenega in dokaznega bremena za ekskulpacijo krivde. Sodišči sta zaključili, da je ravnal s hudo malomarnostjo. Tega zaključka pa nista naredili na podlagi stališča, da se ni uspel razbremeniti krivde. Očitek zmotne uporabe materialnega prava v tem delu tako ni utemeljen.

21Nadalje toženec sodiščema prve in druge stopnje očita zagrešitev številnih procesnih kršitev. Navaja, da sodišče prve stopnje izvedenki ni zastavilo vprašanj, ki jih je predlagal toženec zaradi napačnega materialnopravnega stališča (opustitev uporabe tretjega odstavka 243. člena OZ). Kot je bilo pojasnjeno v 12. točki obrazložitve te odločbe, stališče sodišč prve in druge stopnje o upoštevanju koristi, ki naj bi jo toženec „prislužil“, ni napačno. Že zato očitek procesne kršitve ni utemeljen.

22Neutemeljeni so očitki, da bi moralo sodišče prve stopnje imenovati novega izvedenca. Pogoji za postavitev novega izvedenca so določeni v drugem in tretjem odstavku 254. člena ZPP. Sodišči prve in druge stopnje sta ocenili, da je izvedensko mnenje izvedenke finančne stroke, ki jo je postavilo prvostopenjsko sodišče, popolno in jasno obrazloženo. Tožencu sta pojasnili, da razlogi za postavitev novega izvedenca niso podani. Navedb toženca sodišči nista ignorirali, temveč sta se do njih obrazloženo opredelili. Zgolj nestrinjanje revidenta z izvedenskim mnenjem pa ni razlog za postavitev novega izvedenca. Očitane bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz prvega odstavka 339. člena ZPP v zvezi z 254. členom ZPP sodišči nista zagrešili. Sodna praksa, na katero se pri utemeljitvi svojih očitkov sklicuje revident, se ne nanaša na primerljive situacije. V sklepu Višjega sodišča v Ljubljani II Cp 1355/2014 z dne 3. 9. 2014 je sodišče druge stopnje zavzelo stališče, da je v primeru, ko je odločilen sestavni del izvedenskega mnenja neko izvedenčevo izkustveno prepričanje, ki ga stranka postavlja pod vprašaj, sodišče pa o pravilnosti tega izkustvenega prepričanja vsebinskega odgovora stranki ne more dati (njegove pravilnosti torej vsebinsko ne more preizkusiti), podan položaj, ko je za zagotovitev polne pravice do sodnega varstva treba to izkustveno prvino preveriti še z drugim izvedencem. V obravnavani zadevi pa ne gre za tak primer. Sodišči prve in druge stopnje sta jasno in izčrpno pojasnili, zakaj sta izvedenskemu mnenju sledili ter zakaj kljub pripombam toženca v pravilnost izvedenskega mnenja ne dvomita. Odločba Ustavnega sodišča Up-77/01 z dne 13. 5. 2003 pa se nanaša na primer, ko izvedba dokaza z izvedencem oziroma predlog za dodatno zaslišanje izvedenca ni obrazloženo zavrnjen. V tej zadevi sta se sodišči do predloga opredelili in ga obrazloženo zavrnili.

23Iz sodb sodišč prve in druge stopnje izhaja, da je bil toženec obsojen storitve kaznivega dejanja zlorabe uradnega položaja ali uradnih pravic iz četrtega in tretjega odstavka 261. člena KZ, ker je kot stečajni upravitelj tožeče stranke z družbo A., d.o.o. sklenil dve posojilni pogodbi in pogodbo o odstopu terjatev. Zaradi sklenjenih pogodb skupni dolg družbe A., d.o.o. do tožeče stranke znaša 555,000.000,00 SIT.

24V tretjem odstavku 261. člena KZ je določeno, da kaznivo dejanje zlorabe uradnega položaja ali uradnih pravic stori uradna oseba, ki z namenom, da bi sebi ali komu drugemu pridobila protipravno premoženjsko korist, izrabi svoj uradni položaj ali prestopi meje uradnih pravic, ali ne opravi uradne dolžnosti, pa pri tem niso podani znaki drugega kaznivega dejanja. Strožje se kaznuje storilec, ki je z dejanjem iz prejšnjega odstavka pridobil veliko protipravno premoženjsko korist in mu je šlo za to, da si pridobi tako korist (četrti odstavek 261. člena KZ). Drži, da nastanek škode ni zakonski znak opisanega kaznivega dejanja, vendar pa v obravnavanem primeru to ni relevantno. Med strankama ni bilo sporno, da družba A., d.o.o. posojil tožeči stranki ni vrnila. Tožeči stranki je zato nastala škoda v vtoževanem znesku. Zgolj s trditvami, da nastanek škode ni zakonski znak kaznivega dejanja, na obstoj katerega je pravdno sodišče vezano (14. člen ZPP), toženec ne more izpodbiti ugotovitev sodišč o obstoju vzročne zveze med njegovim ravnanjem in nastalo škodo. Sodišči sta nastanek škode ugotavljali in se nista le oprli na kazensko obsodilno sodbo (glej 32., 34. in 35. točko obrazložitve prvostopenjske sodbe ter 65. in 66. točko obrazložitve drugostopenjske sodbe).

25Revident trdi, da je prvostopenjsko sodišče samo pridobilo pravnomočno obsodilno sodbo kazenskega sodišča, s katero je bil toženec spoznan krivega kaznivega dejanja iz tretjega in četrtega odstavka 261. člena KZ. Meni, da tega kljub vezanosti sodišča na kazensko obsodilno sodbo sodišče samo ne bi smelo storiti, saj je tožeča stranka v kazenskem postopku nastopala kot oškodovanka. Obsodilna sodba naj bi ji bila vročena, zaradi česar bi jo morala kot dokaz predložiti sama.

26Navedene trditve so utemeljene. 14. člen ZPP določa, da je pravdno sodišče glede obstoja kaznivega dejanja in kazenske odgovornosti storilca vezano na pravnomočno obsodilno sodbo, izdano v kazenskem postopku, kadar tožbeni zahtevek temelji na istem dejanskem stanju, na podlagi katerega je že bilo odločeno v kazenskem postopku. Navedeni člen ne predpisuje načina, kako pravdno sodišče kazensko sodbo pridobi, zato je za pridobitev in vpogled v obsodilno sodbo treba uporabiti druge določbe ZPP, ki določajo predložitev dokazov. V pravdnem postopku velja razpravno načelo, v skladu s katerim morajo stranke navesti vsa dejstva, na katera opirajo svoje zahtevke, in predlagati dokaze, s katerimi ta dejstva dokazujejo (prvi odstavek 7. člena ZPP). Smiselno enako določbo vsebuje tudi 212. člen ZPP. Preiskovalno načelo je izjema. Uveljavljeno je za primer, kadar sodišče meni, da imajo stranke namen razpolagati z zahtevki, s katerimi ne morejo razpolagati (drugi odstavek 7. člena v zvezi s 3. členom ZPP). Glede listin ZPP v prvem in tretjem odstavku 226. členu določa, da jo mora predložiti stranka, ki se nanjo sklicuje v dokaz svojih navedb. Če je listina pri državnem organu ali pri osebi, ki ji je poverjeno izvrševanje javnega pooblastila, pa sama stranka ne more doseči, da se listina izroči ali pokaže, si jo sodišče preskrbi po uradni dolžnosti.

27Tretji odstavek 226. člena ZPP torej omogoča, da sodišče (na predlog stranke) preskrbi kazensko obsodilno sodbo samo, vendar le v primeru, če stranka sodbe ne more pridobiti sama. Če stranka to lahko doseže, velja predložitvena dolžnost stranke.⁶ Tožeča stranka je v kazenskem postopku, ki je tekel zoper toženca, sodelovala kot oškodovanka. Toženec v reviziji trdi, da ji je bila sodba kazenskega sodišča vročena. Drži, da predložitvene dolžnosti tožeča stranka, če ji je bila sodba vročena, ni odvezana, vendar pa to na obstoj bistvene kršitve določb pravdnega postopka v konkretnem primeru ne vpliva.

28Sodišče druge stopnje je prekršilo določbe ZPP, ko je presodilo, da je bilo prvostopenjsko sodišče zaradi vezanosti na kazensko obsodilno sodbo dolžno samo pridobiti sodbo kazenskega sodišča, vendar pa je kršitev relativne narave (prvi odstavek 339. člena ZPP). Bistvena kršitev je v takem primeru podana, če je vplivala ali bi lahko vplivala na zakonitost in pravilnost sodbe. Čeprav je sicer pritožbeno sodišče zapisalo, da toženec zaradi vezanosti na kazensko obsodilno sodbo nima več ugovorov, da njegovo ravnanje ni protipravno, da ni nastala protipravna posledica ter da ni vzročne zveze, pa je kljub temu presojalo pritožbene argumente o navedenih elementih odškodninske odgovornosti. Že prvostopenjsko sodišče je kljub kazenski obsodilni sodbi samo ugotavljalo obstoj predpostavk odškodninske odgovornosti toženca, enako pa je storilo tudi pritožbeno sodišče, ko je preizkušalo pritožbene navedbe revidenta. Odločitev sodišč o obstoju kaznivega dejanja in odgovornosti toženca je tako vezana na dva prirejena argumenta: na obsodilno sodbo kazenskega sodišča ter na ugotovitev in presojo sodišč, da so ti elementi podani. Očitana bistvena kršitev določb pravdnega postopka, ker je sodišče prve stopnje samo pridobilo sodbo kazenskega sodišča tako na pravilnost in zakonitost odločitve ni vplivala, saj se odločitev o ugoditvi tožbenemu zahtevku ne opira le na obsodilno sodbo.

29Z nasprotovanjem zavrnitvi dokaznega predloga s poizvedbami pri bankah, ki so kreditirale družbo A., d.o.o., toženec prav tako neutemeljeno izpodbija sodbi sodišča druge in prve stopnje zaradi zatrjevane procesne kršitve. Sodišče na podlagi drugega odstavka 213. člena ZPP samo odloča, katere dokaze bo izvedlo za ugotovitev odločilnih dejstev in ne zagreši bistvene kršitve določb pravdnega postopka, če ne izvede vseh dokazov, ki jih predlagajo stranke.⁷ Sodišče prve stopnje je zavrnitev dokaznega predloga obrazložilo, zato tožencu ni bila kršena pravica do obravnavanja pred sodiščem iz 8. točke drugega odstavka 339. člena ZPP oziroma iz 22. člena Ustave Republike Slovenije.

30Neutemeljeni so očitki o arbitrarnosti, ker naj bi bila ugotovitev sodišča prve stopnje (ki ji je drugostopenjsko sodišče pritrdilo), da naj bi bilo tožencu jasno, da terjatev družbe B., d.o.o. do družbe A., d.o.o. nima nobene likvidne vrednosti, brez osnove in neobrazložena. Sodišče prve stopnje je v 24. točki obrazložitve svoje sodbe jasno navedlo, da je na to sklepalo, ker je bila družba B., d.o.o. v stečajnem postopku. Očitana bistvena kršitev določb ZPP ni podana.

31Tudi trditve, da pritožbeno sodišče ni obravnavalo vseh pritožbenih navedb toženca, niso utemeljene. Kot je Vrhovno sodišče že večkrat poudarilo, je standard obrazloženosti odločb sodišča druge stopnje nižji od standarda obrazloženosti prvostopenjskih odločb.⁸ Razlog za to je v nesmotrnosti ponavljanja razlogov o spornih vprašanjih, kadar se pritožbeno sodišče strinja s tistimi, ki so navedeni v odločbi sodišča prve stopnje. Obrazložitev mora biti taka, da stranka lahko spozna, da se je sodišče druge stopnje z njenimi argumenti seznanilo in jih obravnavalo. Zahtevani standard ne terja obravnavanja vseh pritožbenih argumentov (tudi očitno neutemeljenih in nesmiselnih). V obravnavanem primeru je sodišče prve stopnje izčrpno in jasno obrazložilo okoliščine, pomembne za njegovo odločitev, zato je standard obrazloženosti drugostopenjske odločbe nižji.

32Sodišče druge stopnje je tako v zadostni meri odgovorilo na pritožbene očitke o bistveni kršitvi določb ZPP zaradi nepostavitve drugega izvedenca (45. do 47. točka obrazložitve drugostopenjske sodbe). Iz obrazložitve izhaja, da se je sodišče druge stopnje seznanilo s pritožbenimi argumenti toženca in nanje podalo zadosten odgovor. Enako velja za odgovor na pritožbene navedbe glede izločitve izvedenke, hude malomarnosti toženca pri sklepanju Pogodbe o odstopu terjatve, poročil stečajnemu senatu, „prigospodarjenih“ obrestih, zmotne uporabi določb ZPPSL o novih pravnih poslih, vedenja toženca, da ima družba A., d.o.o. likvidnostne težave in glede vzročne zveze. Čeprav je sodišče druge stopnje v pretežni meri prepisalo oziroma povzelo stališče sodišča prve stopnje, iz sodbe izhaja, da je pritožbene argumente toženca obravnavalo. Ker je prvostopenjska sodba v teh delih izčrpna, je takšna obrazložitev dopustna, če drugostopenjsko sodišče k razlogom nima kaj dodati.

33Toženec navaja še, da je zaradi zavlačevanja postopka prišlo do vsebinske obravnave tožbenega zahtevka, čeprav bi ta po njegovem mnenju zaradi nezapadlosti terjatve sicer moral biti zavrnjen. V reviziji toženec ne pojasni, kakšno pravno posledico zasleduje s temi trditvami, zato Vrhovno sodišče nanje ni odgovarjalo.

34Ker razlogi, zaradi katerih je bila revizija vložena, niso podani (371. člen ZPP), je Vrhovno sodišče revizijo na podlagi 378. člena ZPP kot neutemeljeno zavrnilo.

35Na podlagi prvega odstavka 154. člena v zvezi s prvim odstavkom 165. člena ZPP je Vrhovno sodišče odločilo, da toženec sam krije svoje stroške revizijskega postopka.

¹ Sodba in sklep III Ips 62/2012 z dne 10. 12. 2013, ki ga je Vrhovno sodišče izdalo v prejšnjem sojenju.
² Enako stališče je zavzelo tudi v odločbah III Ips 60/2009 z dne 27. 11. 2012 in II Ips 341/2013 z dne 1. 10. 2015.
³ Te je navedel v odgovoru na revizijo tožeče stranke.
⁴ Čeprav iz revizije izhaja, da naj bi šlo za odločbo III Ips 160/2009, je iz vsebine odločbe razvidno, da gre za napako v zapisu revidenta.
⁵ Glej 16. točko obrazložitve sklepa Vrhovnega sodišča III Ips 60/2009 z dne 27. 11. 2012.
⁶ Glej tudi Jan Zobec, Pravdni postopek, zakon s komentarjem, 2. knjiga, komentar k 226. členu ZPP, str. 427, in opombo št. 1 v sodbi Vrhovnega sodišča II Ips 4/2014 z dne 10. 7. 2014.
⁷ Glej tudi odločbi Vrhovnega sodišča II Ips 13/2009 z dne 1. 9. 2011 in II Ips 358/2017 z dne 12. 4. 2018.
⁸ Glej npr. odločbe Vrhovnega sodišča II Ips 961/2007 z dne 12. 11. 2009, II Ips 205/2006 z dne 15. 10. 2008 in III Ips 71/2009 z dne 17. 4. 2012.