VSK Sodba II Kp 50560/2012

I. Pritožbi zagovornika obtoženega P. V. se deloma ugodi in se izpodbijana sodba v obsodilnem delu v odločbi o premoženjskopravnih zahtevkih spremeni tako, da se odločitev o premoženjskopravnem zahtevku F. S. s.p. izpusti.

II. V ostalem se pritožba kot neutemeljena zavrne in v nespremenjenih, a izpodbijanih delih potrdi sodba sodišča prve stopnje.

1Okrožno sodišče v Kopru je z izpodbijano sodbo v točki I. izreka obtoženega P. V. spoznalo za krivega storitve kaznivega dejanja oškodovanja upnikov po prvem odstavku 227. člena KZ-1 in mu izreklo pogojno obsodbo, v okviru katere mu je določilo kazen eno leto in šest mesecev zapora ter preizkusno dobo dveh let. Na podlagi prvega odstavka 95. člena Zakona o kazenskem postopku (ZKP) je obdolžencu naložilo v plačilo stroške kazenskega postopka iz 1. do 6. točke drugega odstavka 92. člena ZKP, ki bodo odmerjeni s posebnim sklepom, in sodno takso v višini 400,00 EUR. Na podlagi drugega odstavka 105. člena ZKP je oškodovanca F. S. s.p. in oškodovano družbo V. T. d.o.o. z njunima premoženjskopravnima zahtevkoma napotilo na pravdo. V točki II. izreka je obtožene J. C., D. M. in J. P. na podlagi 358. člena ZKP oprostilo obtožbe za kaznivo dejanje oškodovanja upnikov po prvem odstavku 227. člena KZ-1. Na podlagi prvega odstavka 96. člena ZKP je odločilo, da stroški kazenskega postopka iz 1. do 5. točke drugega odstavka 92. člena ZKP, potrebni izdatki obtožencev ter potrebni izdatki in nagrade njihovih zagovornikov, bremenijo proračun. Na podlagi drugega odstavka 105. člena ZKP je oškodovanca F. S. s.p. in oškodovano družbo V. T. d.o.o. z njunima premoženjskopravnima zahtevkoma napotilo na pravdo.

2Zoper sodbo je pritožbo vložil zagovornik obtoženega P. V. zaradi kršitev kazenskega zakona, bistvenih kršitev določb kazenskega postopka ter zaradi zmotne ugotovitve dejanskega stanja. Pritožbenemu sodišču predlaga, da pritožbi ugodi in izpodbijano sodbo spremeni tako, da obtoženca oprosti obtožbe oziroma podrejeno, da sodbo razveljavi in zadevo vrne v novo odločanje.

3Pritožba je deloma utemeljena.

4Sodišče druge stopnje zaradi jasnosti in preglednosti obrazložitve najprej odgovarja na zagovornikovo uveljavljanje pritožbenega razloga kršitve kazenskega zakona. Pritožba se v tem delu in v zvezi z očitanim kaznivim dejanjem oškodovanja upnikov po prvem odstavku 227. člena KZ-1 ne strinja z obstojem zakonskega znaka „zadolženega premoženja“ in njegovo konkretizacijo v opisu kaznivega dejanja. Meni, da zgolj dolžnikova insolventnost ne pomeni tudi njegove zadolženosti. V zvezi z razlago pojma se sklicuje na določbe Zakona o finančnem poslovanju, postopkih zaradi insolventnosti in prisilnem prenehanju (v nadaljevanju ZFPPIPP). Nasprotuje široki interpretaciji kazenske norme in navaja, da ne bi bilo logično, da bi zakonodajalec ob jasno navedeni insolventnosti kot predpostavki obravnavanega kaznivega dejanja, prav slednjo določil tudi kot kriterij za presojo zakonskega znaka zadolženosti premoženja. Ta znak ni bil vnesen brez razloga. Premoženje dolžnika ni zadolženo, če aktiva presega pasivo. Ravno zadolženost premoženja dolžnika po oceni pritožnika omogoča tudi razlikovanje med prekrškom po prvem odstavku 489.a člena ZFPPIPP in predmetnim kaznivim dejanjem. Zadolženost premoženja družbe I. M. d.d. naj ne bi bila v ničemer konkretizirana na primer z navedbo stanja kapitala, aktive in pasive oziroma vrednosti terjatev in dolgov.

5Povzetim pritožbenim izvajanjem ni mogoče pritrditi. Nanje je prepričljivo in povsem pravilno odgovorilo že sodišče prve stopnje v točkah 19 in 20 obrazložitve izpodbijane sodbe. Pritožba sicer pravilno izpostavlja blanketno naravo definicije kaznivega dejanja po prvem odstavku 227. člena KZ-1 in potrebo po uporabi insolvenčne zakonodaje, vendar pa se slednja izkaže za upoštevno predvsem z vidika ustrezne razlage in določitve zakonskega znaka dolžnikove „nezmožnosti za plačilo“, ne pa tudi z vidika razumevanja znaka „zadolženosti“ premoženja, s katerim naj bi storilec razpolagal na nedovoljen način. Ni nepomembno, da že z vidika razlage in ugotavljanja dolžnikove nezmožnosti plačila iz zakonskega besedila ne izhaja neposredna blanketna napotitev, ampak gre za neizrecno sklicevanje oziroma tiho blanketno normo. Kazenskopravno ugotavljanje relevantnih okoliščin bo tako le glede vprašanja nezmožnosti plačila povezano z definicijo insolventnosti po ZFPPIPP, medtem ko pojma zadolženosti navedeni predpis sploh ne ureja.

6Skladno z določbami 14. člena ZFPPIPP je insolventnost podana, če je dolžnik (1.) trajno nelikviden ali (2.) dolgoročno plačilno nesposoben. Znotraj iste zakonske določbe je nato določenih več domnev, kdaj pri dolžniku nastane prva ali druga oblika insolventnosti. Položaj prezadolženosti, ko je vrednost premoženja (aktive) manjša od obveznosti (pasive), je le ena od oblik dolgoročne plačilne nezmožnosti in posledično insolventnosti. Prezadolženost, ki jo kot ključno poskuša predstaviti pritožba, je skrajna in v tem smislu najbolj izrazita oblika insloventnosti. Sicer pa je insolventnost in s tem tudi stanje nezmožnosti plačila, ki je izhodišče za morebitno storitev kaznivega dejanja po 227. členu KZ-1, lahko podana že prej oziroma ko dolžnik, ne glede na stanje aktive in pasive, postane trajno nelikviden. Že v povezavi z navedeno razlago, ko je torej mogoče obravnavano kaznivo dejanje storiti tudi v stanju dolžnikove trajne nelikvidnosti, je jasno, da z vidika izpolnjenosti zakonskega znaka zadolženosti premoženja ni potrebna tudi prezadolženost slednjega. V tem pogledu se izpodbijana sodba v točki 21 obrazložitve ustrezno sklicuje na teleološko razlago, hkrati pa pravilno uporabi tudi sistematično razlago kazenske norme. Da pri zakonskem znaku zadolženosti ne gre za blanketno napotitev na insolvenčno zakonodajo, izhaja že iz dejstva, da ZFPPIPP tega pojma ne pozna in ga ne definira.

7Predvsem pa sodišče prve stopnje z uporabo jezikovne razlage, ki je kot takšna osnova in okvir za vse druge razlagalne metode, prepričljivo zaključi, da zadolženost ni pogojena z ugotavljanjem prezadolženosti. Pri tem se je pravilno oprlo na razlage v Slovarju slovenskega knjižnega jezika, po katerih gre pri zadolženosti za to, da nekdo nekomu postane nekaj dolžan oziroma za stanje zadolženega človeka. Zgolj pritrditi gre tudi razlagi, da je prezadolženost več od zadolženosti oziroma, kakor nazorno opiše izpodbijana sodba, za zadolženost preko zmožnosti zadolžitve. Da je ta razlaga edina pravilna, izhaja že iz osnovnega razumevanja predpone „pre...“, ki v razmerju do osnovne besede, torej zadolženosti, poudarja preseganje tega stanja oziroma pove, da gre za nekaj več. Z vidika ustreznega razumevanja zakonskega znaka pritožba ne more uspeti s sklicevanjem na del obrazložitve v sodbi Višjega sodišča v Ljubljani opr. št. I Cp 3723/2008 z dne 15. 4. 2009, katero v drugem delu povzema tudi izpodbijana sodba. Gre zgolj za obrazložitev sodišča v civilnopravnem postopku, ki se nanaša na drugačno dejansko stanje in na razlago določbe Zakona o dedovanju. Kot takšna ne more biti osnova za podrobnejše razumevanje in primerjavo določenih pojmov insolvenčne zakonodaje ter razlago zakonskih znakov kaznivega dejanja zoper gospodarstvo. Tudi sicer pri zadolženosti ne gre za pravni termin, ki bi zahteval posebno pravno definicijo. Gre za pojem znotraj kazenskopravne norme, besedni pomen katerega je razmeroma jasen. Kot takšen z vidika konkretizacije zakonskega znaka ne zahteva povzemanja bilančnih stanj gospodarske družbe v opisu kaznivega dejanja, kakor to navaja pritožba. Zadolženost premoženja je v predmetni zadevi v opisu kaznivega dejanja povsem ustrezno konkretizirana s trditvijo, da je bila družba I. M. d.d., razen večmesečne insolventnosti, tudi sicer nezmožna izvrševati plačila svojim upnikom. Prav to, torej okoliščina, da družba svojim 153 upnikom s skoraj 3 milijoni evrov terjatev, le-teh ne more plačati, opisuje zadolženost njenega premoženja.

8V zvezi z ugotavljanjem pomena zakonskega znaka zadolženega premoženja pritožba tudi ne more uspeti s sklicevanjem na načelo ultima ratio kazenskega sankcioniranja in zatrjevanjem, da je ravno zadolženost premoženja tisti znak, ki omogoča razlikovanje med obravnavanim kaznivim dejanjem in prekrškom po 489.a členu v zvezi s 34. členom ZFPPIPP. Iz primerjave zakonskih določb jasno izhaja, da sta predvsem povzročitev velike premoženjske škode, dodatno pa tudi krivdna oblika direktnega naklepa tista zakonska znaka, ki jasno ločita kaznivo dejanje po prvem odstavku 227. člena KZ-1 od navedenega prekrška.

9Pritožba izpodbijani sodbi očita tudi kršitev določb postopka, ker naj bi bil izrek sodbe sam s seboj v nasprotju, saj se obtožencu povzročitev velike premoženjske škode očita le v abstraktnem delu opisa, medtem ko konkretni del vsebuje opis, da je takšna premoženjska škoda nastala. Zgolj nastanek škode pa naj bi negiral ravnanje z direktnim naklepom in nastalo škodo opredeljeval le kot objektivni pogoj kaznivosti. Te pritožbene navedbe ne držijo. Nanje je popolnoma odgovorilo že sodišče prve stopnje v točkah 38 in 39 obrazložitve izpodbijane sodbe. Pritožbeno sodišče tako zgolj povzema pravilno odločitev, da nastanek škode ni v ničemer v nasprotju z njeno povzročitvijo, kakor je zatrjevana v uvodnem delu opisa kaznivega dejanja. Tudi iz opisa okoliščin, ki se jih obtoženec zavedal in opisa njegovih aktivnih ravnanj, s katerimi je spravil določene upnike v ugodnejši položaj, zgolj dodatno izhaja intelektualna in voljna vsebina očitanega mu kaznivega dejanja. Abstraktni in konkretni del opisa kaznivega dejanja predstavljata celoto in kot takšen opis vsebuje ustrezno konkretizacijo obtoženčeve povzročitve velike premoženjske škode upnikom, kakor tudi sicer njegovo ravnanje z direktnim naklepom. Pritožbi tudi ni mogoče pritrditi v delu, ko ta zatrjuje obstoj nasprotij med izrekom in razlogi sodbe. Čeprav sodišče v razlogih navaja, da je obtoženec ravnal tudi z namenom pridobitve premoženjske koristi dvema upnikoma, pa s tem predvsem poudarja in ugotavlja obtoženčevo ravnanje z namenom spravljanja teh dveh upnikov v ugodnejši položaj, v ničemer pa ne zanika obtoženčevega krivdnega odnosa glede povzročitve velike premoženjske škode ostalim upnikom. Obrazložitev je glede slednjega jasna.

10V delu, ko pritožba uveljavlja pritožbeni razlog zmotno ugotovljenega dejanskega stanja in se v zvezi z vprašanjem zadolženosti premoženja družbe I. M. d.d. sklicuje na pozitivno stanje na njenem bančnem računu, na lastniški kapital družbe in knjigovodsko vrednost aktive nad pasivo, pa pritožbeno sodišče ponovno pojasnjuje, da zgolj računovodski izkazi in kapitalska ustreznost družbe oziroma dejstvo, da slednja ni bila prezadolžena (kar ugotavlja tudi izpodbijana sodba), še ne pomeni, da ni bila insolventna oziroma nezmožna za plačila oziroma da njeno premoženje ni bilo zadolženo. V okoliščinah realnega gospodarskega poslovanja, ko je delovanje družbe, bolj kakor od bilančnih izkazov aktive in pasive, odvisno od kvalitete in trenutne likvidnosti njenega premoženja, so lahko stanja v smislu zakonskih znakov iz prvega odstavka 227. člena KZ-1 podana ne glede na vprašanje prezadolženosti subjekta. Zlasti v točkah 22. do 25. obrazložitve je sodišče prve stopnje navedlo zelo prepričljive razloge glede stopnjevanja likvidnostnih težav družbe I. M. d.d., večletnega poslovanja z izgubo in tudi priprav vodstva družbe glede predlaganja insolvenčnih postopkov. Ugotovitev o trajni nelikvidnosti družbe pritožba niti ne izpodbija. Sodišče se je pravilno oprlo tudi na izpovedbo priče B. P. V., da družba že v sredini leta 2010 ni imela več prilivov, da so upniki zahtevali plačila, vendar družba za to ni imela likvidnih sredstev. Sodišče pravilno zaključi, da je bila družba I. M. d.d. številnim upnikom dolžna večje vsote denarja. Tako ugotovljene okoliščine, ko nekdo ne plačuje in ne more plačevati svojih obveznosti, pa nedvomno pomenijo, da je ta subjekt oziroma njegovo premoženje zadolženo. Pritožbene navedbe, da je družba imela sredstva na bančnem računu, izgubijo svojo težo, če se upošteva, da so bile na drugi strani terjatve upnikov bistveno višje. Enako velja tudi glede preostalega premoženja družbe in navedb obrambe, da je bilo le-to podvrednoteno. Ob dejstvu trajne nelikvidnosti in zadolženosti premoženja v trenutku, ko je obdolženi ravnal, kakor se mu očita, je z vidika ugotavljanja zakonskih znakov kaznivega dejanja nepomembno poznejše vodenje in izid stečajnega postopka. Obravnavano kaznivo dejanje je dokončano že pred tem in njegova storitev ni odvisna od kasnejše uspešnosti unovčenja stečajne mase. Presoja objektivnih in subjektivnih elementov obtoženčevih ravnanj je vezana na trenutek, ko je bila družba nezmožna za plačila in zadolžena. Ravno okoliščine tempore criminis je pravilno upoštevalo tudi sodišče prve stopnje, ki je relevantno dejansko stanje ugotovilo popolno in pravilno.

11Zagovornik obtoženca se ne strinja tudi z dejanskimi ugotovitvami izpodbijane sodbe glede subjektivnih znakov obravnavanega kaznivega dejanja. Kaznivo dejanje po prvem odstavku 227. člena KZ-1 je namreč mogoče storiti le z direktnim naklepom, kar izhaja iz zakonskega opisa, po katerem mora storilec določenega upnika namenoma spraviti v ugodnejši položaj. Pritožba trdi, da je obtoženec ravnal z izključnim namenom rešiti podjetje, z nadaljevanjem in končanjem del pa bi družba pridobila prilive denarnih sredstev. Poudarja, da so dogovore glede prodaje nepremičnine in kompenzacije vodili drugi zaposleni v družbi oziroma so pogovori potekali tudi z drugimi upniki, pri čemer za sodišče prve stopnje sploh ni relevantno, zakaj so se odločili ravno za upnika A. d.o.o. in F. S. s.p. Obtoženi naj bi tudi sicer le nadaljeval s poslovanjem, ki je bilo utečeno še preden je postal izvršni direktor. Podobno naj bi tudi sodišče v stečajnem postopku dovolilo dokončanje določenih nujnih poslov, glede katerih je bila glavnina materiala že nabavljena in se ni pričakovalo večjih stroškov. Pritožbeno sodišče se tudi v tem delu ne strinja z izvajanji pritožnika in pritrjuje ugotovitvam izpodbijane sodbe. V razlogih slednje je prepričljivo ugotovljeno, kako je bil obtoženi s strani pristojnih služb kot član upravnega odbora in kasneje kot izvršni direktor družbe I. M. d.d. seznanjen o stopnjevanju likvidnostnih težav družbe in nato tudi o njeni insolventnosti. Sodišče pravilno upošteva izpovedbo priče S. H. o tem, da je člane upravnega odbora opozoril na posledice insolventnosti in prepoved neenakega obravnavanja upnikov. Čeprav pritožbeno sodišče dopušča, da so se tudi z drugimi upniki pogovarjali o možnosti prodaje sporne nepremičnine ter da so pri tem sodelovali tudi drugi zaposleni v družbi, pa je sam obtoženi v svojem zagovoru povedal, da so na ta način reševali najbolj „tečne“ upnike. Nobenega dvoma torej ni, da se je obtoženec zavedal, da ima nelikvidna družba več upnikov, katere bi moral kot izvršni direktor obravnavati enako, pa se je kljub temu odločil, da bo dal prednost najbolj vztrajnim upnikom ter jih s kompenzacijo plačil za prodano nepremičnino spravil v ugodnejši položaj. Glede na neizogibnost nastanka te posledice, pri obtožencu ni šlo samo za to, da bi v posledico privolil, bil do nje indiferenten ali bi mu bilo glede nje vseeno oziroma bi ravnal na način „kar bo pa bo“. Ni šlo torej za ravnanje z zgolj eventualnim naklepom. Tudi pritožbeno sklicevanje, da naj bi bil sklenjen posel pomemben za dokončanje del na objektih in priliv sredstev, se izkaže za pavšalno. Ni namreč obrazloženo, katera naj bi bila ta nedokončana dela, kakor tudi ne, kako naj bi bila s temi deli povezana upnika F. S. s.p. in A. d.o.o. Pritožbeno zatrjevanje, da naj bi si družba z dokončanjem poslov pridobila priliv denarnih sredstev v neopredeljeni višini, ne more biti prepričljivo že zgolj ob upoštevanju, da je na drugi strani z inkriminiranim poslom ostala brez nepremičnine velike vrednosti. V tem smislu pritožba spornega posla tudi ne more primerjati z dokončanjem del, ki jih je v stečajnem postopku dovolilo sodišče, saj pri slednjih večji stroški oziroma odsvajanje premoženja ni bilo predvideno. Obtoženec se je torej zavedal, da se bo s poslom zmanjšalo premoženje, iz katerega bi se lahko poplačali ostali upniki, in bo hkrati dal prednost drugima dvema upnikoma. Ker ni šlo zgolj za možnost nastanka ali eventualnost posledice, je razumljivo toliko večja tudi intenzivnost voljne sestavine obtoženčevega naklepa in s tem njegovo hotenje, da določene najbolj vztrajne upnike spravi v ugodnejši položaj. Ravno gotovost nastanka posledice in storilčeva zavest o tem, namreč vključujeta tudi njegovo hotenje te posledice in posledično ravnanje z direktnim naklepom. Ali je obtoženec ob tem zasledoval tudi morebitne druge interese povezane s poslovanjem družbe oziroma ali je obstajala možnost prodaje nepremičnine tudi drugim upnikom, pa ob navedenem in z vidika obstoja direktnega naklepa ni ključno.

12Nadalje se pritožnik ne strinja tudi s tistim delom izreka izpodbijane sodbe, v katerem je sodišče prve stopnje F. S. s.p. z njegovim premoženjskopravnim zahtevkom napotilo na pravdo. Navaja, da je bil slednji s kaznivim dejanjem privilegiran in kot takšen ni mogel imeti statusa oškodovanca, zaradi česar je sodišče nepravilno uporabilo določbe ZKP glede odločanja o premoženjskopravnem zahtevku. Pritožba je v tem delu utemeljena. Že iz opisa kaznivega dejanja po obtožbi, kakor tudi sedaj izpodbijani sodbi, jasno izhaja, da je bil samostojni podjetnik F. S. z inkriminiranimi ravnanji obtoženca spravljen v ugodnejši položaj oziroma so bila njegove terjatve poplačane v večjem deležu. Iz same narave kaznivega dejanja po 227. členu KZ-1, pa tudi iz konkretnega dejanskega stanu v tem postopku obravnavanega kaznivega dejanja, ne izhaja potrebna vzročna zveza, ki bi utemeljevala, da se privilegiranemu upniku podeli status oškodovanca v kazenskem postopku. Slednje ni upoštevno le ob obravnavanju morebitnega premoženjskopravnega zahtevka udeleženca na podlagi prvega odstavka 100. člena ZKP, ampak že v zvezi z odločanjem o statusu tega udeleženca v postopku. V skladu z določbo 144. člena ZKP je oškodovanec zgolj tisti, kateremu je kakršnakoli njegova osebna ali premoženjska pravica s kaznivim dejanjem prekršena ali ogrožena. Gre torej za osebo, ki je s kaznivim dejanjem neposredno oškodovana in je subjekt oziroma nosilec pravice, ki je bila s kaznivim dejanjem prekršena ali ogrožena. Z ravnanji obtoženca, kakor izhajajo iz opisa v izreku in ki pomenijo zakonske znake kaznivega dejanja, pa pravice F. S. niso mogle biti kršene. Slednje tudi ne v primeru uspešnega izpodbijanja spornega posla v pravdnem postopku, saj gre pri tem le za civilnopravno obliko sankcioniranja nedovoljenih ravnanj obtoženca in favoriziranega upnika, kar pa na status slednjega v kazenskem postopku ne vpliva. Sodišče prve stopnje je torej nepravilno in v nasprotju z določbo 144. člena ZKP F. S. s.p. priznalo položaj oškodovanca oziroma mu je ta položaj priznavalo tudi še ob odločanju z izpodbijano sodbo. Ker navedeni tega položaja ni imel, ampak je bil zgolj udeleženec postopka v smislu priče, posledično tudi ni bil upravičen podati premoženjskopravnega zahtevka oziroma ni šlo za zahtevek, o katerem bi sodišče moralo in moglo odločati na podlagi 105. člena ZKP. Nepravilna uporaba navedenih določb postopka je vplivala na pravilnost tega dela sodbe (drugi odstavek 371. člena ZKP). Pritožbeno sodišče je zato na podlagi prvega odstavka 394. člena ZKP pritožbi deloma ugodilo in izpodbijano sodbo v njenem obsodilnem delu v odločbi o premoženjskopravnem zahtevku spremenilo tako, da je odločitev o premoženjskopravnem zahtevku F. S. s.p. izpustilo.

13Pritožbeno sodišče je po uradni dolžnosti (386. člen ZKP) izpodbijano sodbo preizkusilo v odločbi o kazenski sankciji. Sodišče prve stopnje je ravnalo pravilno, ko se je ob upoštevanju obdolženčeve nepredkaznovanosti odločilo za izrek sankcije opominjevalne narave. Pri odmeri določene kazni zapora, kakor tudi v zvezi s trajanjem preizkusne dobe, je sodišče ustrezno upoštevalo težo kaznivega dejanja na eni strani, kakor tudi olajševalne okoliščine pri obtožencu na drugi strani. V pravilno odločitev o kazenski sankciji tako ni bilo potrebno poseči.

14V ostalem torej pritožba obtoženčevega zagovornika ni utemeljena, zato jo je sodišče druge stopnje na podlagi 391. člena ZKP kot neutemeljeno zavrnilo in v nespremenjenih, a izpodbijanih delih potrdilo sodbo sodišča prve stopnje, potem, ko je še ugotovilo, da v postopku ni prišlo do drugih kršitev, na katere je v smislu prvega odstavka 383. člena ZKP pazilo po uradni dolžnosti. Glede na to, da je obtoženec v pritožbenem postopku deloma uspel, izrek o stroških pritožbenega dela postopka v smislu drugega odstavka 98. člena ZKP kot nepotreben odpade.