VSM Sodba II Kp 5695/2014

I. Pritožbi zagovornika obdolženca D.E. se ugodi in se sodba sodišča prve stopnje v odločbi o krivdoreku in odločbi o kazenski sankciji spremeni tako, da glasi:

Obdolženec D.E. (osebni podatki kot v prvostopenjski sodbi),

je kriv,

da je naklepoma pomagal I.C., Z.R., P.K. pri naklepnem kaznivem dejanju, ki izpolnjuje zakonske znake kaznivega dejanja velike tatvine iz 1. točke prvega odstavka 205. člena Kazenskega zakonika, ki so ga zgoraj navedeni storilci izvršili v času med 21. 12. 2013 in 24. 12. 2013, v Avstriji v kraju W., na naslovu G. S. 130, na ta način, da so z uporabo različnega orodja na silo odprli več vrat, ki vodijo v prostore družbe W. L. S. & Co. GesmbH in na ta način, torej z vlomom vstopili v notranjost skladiščnih prostorov, od koder so vzeli tuje premične stvar, to je 846,5 kosov usnjenih kož, v skupni vrednosti 190.000,00 EUR, jih naložili v transportno vozilo in si jih na škodo prej navedene družbe protipravno prisvojili, kar je D.E. storil na ta način, da je v mesecu decembru 2013 v J. pomagal pri izvršitvi zgoraj opisanega kaznivega dejanja velike tatvine tako, da je vedoč za načrtovani vlom, v dogovoru z I.C. priskrbel vozilo za transport odtujenega blaga iz Avstrije v Slovenijo, s tem, ko je dne 19. 12. 2013 iz mobilnega telefona s klicno številko 041/352-... poklical I.Š. (na tel. št. 041/588-...) ter se vedoč za kaj je vozilo potrebno, z njim dogovoril za izposojo kombiniranega vozila znamke Renault Master Furgon, reg. oznak MB ..., na podlagi tega dogovora pa je I.Š. še istega dne poklical P.K. in se z njim dogovoril o prevzemu vozila, izposojo katerega je uredil E., ter vozilo dne 21. 12. 2013 na domu Š. tudi prevzel, nato pa so storilci v času do 24. 12. 2013 vozilo uporabljali za prevoz ukradenega blaga oziroma dela ukradenega blaga in sicer iz kraja, od koder je bilo odtujeno, v Slovenijo; na zgoraj opisan način pa je D.E. storilcem naklepoma pomagal pri naklepnem kaznivem dejanju velike tatvine, storjene na škodo avstrijske družbe W.L.S. & Co. GesmbH,

s čimer je storil kaznivo dejanje pomoči pri kaznivem dejanju velike tatvine po 1. točki prvega odstavka 205. člena Kazenskega zakonika v zvezi z 38. členom Kazenskega zakonika.

II. Na podlagi prvega odstavka 205. člena Kazenskega zakonika se obdolžencu izreče kazen 6 (šest) mesecev zapora,

v katero se mu všteje čas, prestan v priporu od 10. 2. 2014 od 12.20 ure do 26. 2. 2014 ob 14.47 ure.

III. V ostalem se pritožba kot neutemeljena zavrne in se sodba sodišča prve stopnje v nespremenjenem obsegu potrdi.

IV. Pritožba obdolženca F.M. se zavrne kot neutemeljena in se potrdi sodba sodišča prve stopnje.

V. Obdolženec F.M. je dolžan plačati 200,00 EUR sodne takse.

1Okrožno sodišče na Ptuju je s sodbo I K 5695/2014 obdolženca D.E. spoznalo za krivega storitve kaznivega dejanja pomoči pri kaznivem dejanju velike tatvine po 1. točki prvega odstavka 205. člena Kazenskega zakonika (v nadaljevanju KZ-1) v zvezi z 38. členom KZ-1 in mu na podlagi istega zakonskega določila izreklo kazen dve leti zapora, v njo pa vštelo pripor od 10. 2. 214 od 12.20 ure do 26. 2. 2014 do 14.47 ure. Obdolženca F.M. je z navedeno sodbo spoznalo za krivega storitve kaznivega dejanja prikrivanja po tretjem v zvezi s prvim odstavkom 217. člena KZ-1 in mu po 57. členu KZ-1 izreklo pogojno obsodbo z določeno kaznijo enega leto zapora in s preizkusno dobo treh let. Obdolžencema je naložilo plačilo stroškov kazenskega postopka iz 1. do 5. točke 92. člena Zakona o kazenskem postopku (v nadaljevanju ZKP) in sodno takso iz 6. točke 92. člena ZKP, obdolžencu D.E. še krivdno povzročene stroške. Po prvem odstavku 105. člena ZKP je oškodovano avstrijsko družbo W.L.S. & Co. GesmbH s premoženjskopravnim zahtevkom napotilo na pravdo.

2Zoper sodbo sta se pritožila obdolženec D.E. po svojem zagovorniku in obdolženec F.M.. Zagovornik obdolženca D.E. uvodoma navaja, da pritožbo vlaga iz razloga 3. točke prvega odstavka 370. člena ZKP v zvezi z 373. členom ZKP, to je zmotne ugotovitve dejanskega stanja. Predlaga, da pritožbeno sodišče pritožbi ugodi, izpodbijano sodbo razveljavi ter zadevo vrne v novo sojenje. Obdolženec F.M. pritožbenega razloga ne poimenuje, iz pritožbene obrazložitve pa izhaja, da se pritožuje zaradi bistvene kršitve določb kazenskega postopka, kršitve kazenskega zakona in zmotne ugotovitve dejanskega stanja. Predlaga, da pritožbeno sodišče pritožbi ugodi in izpodbijano sodbo spremeni tako, da ga obtožbe oprosti.

3V predmetni zadevi je pritožbeno sodišče na zahtevo zagovornika obdolženca D.E. opravilo javno sejo, po določbi četrtega odstavka 378. člena ZKP v navzočnosti višjega državnega tožilca Z.K..

K pritožbi zagovornika obdolženca D.E.

4Pritožba se ne strinja z dokazno oceno, da je obdolženec z gotovostjo vedel za načrtovani vlom in da vedenje dokazuje pogosta komunikacija v inkriminiranem času (od 1. 12. 2013 do 4. 2. 2014) z znancem I.C.. Vsi trije obsojenci, ki pred zaslišanjem pred avstrijskim sodiščem niso imeli nobene možnosti za dogovor, so povedali, da obdolženec z obravnavanim vlomom nima nobene zveze. Zatrjevanje sodišča prve stopnje, da iz avstrijske pravnomočne sodbe izhajajo rezultati kriminalističnih preiskav avstrijskih varnostnih organov, ki kažejo na udeležbo obdolženca D.E., je neumestno, ker obdolženec ni sodeloval v postopku pred avstrijskim sodiščem in se zato ni mogel braniti.

5Z dokazno oceno, kot jo v tem delu ponuja pritožba, ni mogoče soglašati. Sodišče prve stopnje je v predmetni zadevi smelo obsodilno sodbo opreti na pravnomočno sodbo Deželnega sodišča za kazenske zadeve v Grazu št. 132 Hv 15/14b z dne 22. 10. 2014. Z njo so bili storilci (temeljnega) kaznivega dejanja, pri katerem je obdolženec D.E. sodeloval kot pomočnik (po očitku obtožbe), spoznani za krive in obsojeni na visoke zaporne kazni. Iz izreka pravnomočne sodbe avstrijskega sodišča izhaja, da so bili I.C., Z.R. in P.K. spoznani za krive hudega kaznivega dejanja velike tatvine z vlomom po 127. členu, 2. odstavku 128. člena, 1. točki 129. člena avstrijskega Kazenskega zakonika (StGB), storjenega s tem, da so z zavestnim in namernim sodelovanjem D.E. ter doslej neznanih sostorilcev v ne točno znanem trenutku med 21. in 24. 12. 2013 v več napadih v W. odgovornim osebam družbe W.L.S. & Co. GesmbH z namenom neupravičene pridobitve premoženjske koristi z nasilnim odprtjem več vrat s pomočjo orodja, torej z vlomom, odvzeli tuje premičnine, namreč 846,5 komadov usnjenih kož v skupni vrednosti 190.000,00 EUR. V sodbi opisana ravnanja obsojenih storilcev ter objektivne okoliščine storitve kaznivega dejanja so pomembne za oceno ali je obdolžencu očitano ravnanje, to je v dogovoru z obsojenim I.C. ureditev izposoje kombiniranega vozila, ki je bilo uporabljeno za transport ukradenih kož iz Avstrije v Slovenijo, objektivno pomenilo podporo oziroma omogočanje izvršitve kaznivega dejanja. V zvezi z obsojenim I.C. je bilo z natančnim pregledom klicev, opravljenih z njegovih mobilnih telefonov v obdobju med 21. in 24. 12. 2013 (v povezavi z izsledki odrejenih ukrepov - tajnega opazovanja v smislu 149 a. člena ZKP, navideznega odkupa v smislu 155. člena ZKP in tajnega delovanja v smislu 155. a člena ZKP) ugotovljeno, da so bili mobilni telefoni istočasno prijavljeni v omrežje v neposredni bližini oziroma na območju kaznivega dejanja in so se večkrat premikali med Slovenijo in W., v tem času pa je imel v najemu kombinirano vozilo - transporter znamke Renault, Master Furgon 2.5. To vozilo je po dogovoru z obsojenim I.C. obsojeni P.K. prevzel od I.Š.. Tudi za obsojenca P.K. je bilo s pregledom klicev, opravljenih z njegovega mobilnega telefona ugotovljeno, da se je v tem obdobju večkrat nahajal v bližini kraja kaznivega dejanja. I.Š. je v postopku pred avstrijskim sodiščem izpovedal, da je za najem kombiniranega vozila dogovoril vse potrebno po telefonu obdolženec D.E., ki mu je rekel, da nekdo potrebuje to vozilo za prevoz materiala iz Avstrije domov in v nadaljevanju kot prevzemnika vozila identificiral P.K.. Slednji je vozilo prevzel 21. 12. 2013. Iz avstrijske sodbe izhaja, da bilo odtujenih 846,5 komadov kakovostnih kož, namenjenih za notranjo opremo avtomobilov, skupne teže okoli 5 ton in da je maksimalna nosilnost kombiniranega vozila (1, 5 ton) zahtevala večkraten odvoz ukradenega blaga. 347 kosov usnjenih kož, ki izvirajo iz kaznivega dejanja na škodo avstrijske družbe, katerih skladiščenje je uredil obdolženec D.E. pri F.M., je 4. 2. 2014 obsojeni I.C. prodal tajnemu policijskemu delavcu.

6Obdolženec D.E. ne zanika, da je v dogovoru z obsojenim I.C. priskrbel kombinirano vozilo in v ta namen poklical I.Š., zanika poznavanje namena in rabe tega vozila. Sodišče prve stopnje zagovoru obdolženca v tem delu utemeljeno ni sledilo in za svojo odločitev navedlo razloge, ki tudi po presoji pritožbenega sodišča po splošnih življenjskih izkušnjah dokazujejo obdolženčevo naklepno pomoč pri storitvi kaznivega dejanja velike tatvine. Objektivni potek dogodkov kot izhaja iz pravnomočne sodbe avstrijskega sodišča, (obremenilni deli so bili obdolžencu na glavni obravnavi predočeni) dokazuje, da obsojeni storilci brez sodelovanja obdolženca D.E. kaznivega dejanja vlomne tatvine v Avstriji ne bi mogli izvršiti. Za prevoz ukradenih kož je bilo potrebno primerno transportno vozilo, za katerega je vedel obdolženec, ki je v dogovoru z obsojenim I.C. uredil njegovo izposojo, vozilo pa je bilo prevzeto 21. 12. 1013 s strani obsojenca P.K., katerega je z mestom prevzema seznanil obsojeni I.C.. Dejstvo, da je obdolženec izgovoril izposojo prav določenega transportnega vozila, tega bi naj uporabljal I.Š. za osebne potrebe, to je z zaprtim zadnjim delom, največje dovoljene mase 1, 5 ton, v času neposredno pred izvršenim vlomom v avstrijsko družbo W.L.S. & Co. GesmbH, in je vozilo ustrezalo potrebam načrtovanega kaznivega dejanja, to je transporta odtujenega blaga iz Avstrije v Slovenijo, ter okoliščine, da je to storil po predhodnem dogovoru z obsojenim I.C., s katerim je bil po podatkih spisa v telefonskih kontaktih v času pred (do 19. 12. 2013 sta imela 12 komunikacij, na dan 19. 12. 2013 - tega dne je obdolženec prvič klical Š., sta imela 4 komunikacije) in med izvrševanjem kaznivega dejanja 21. 12. 2013 in 24. 12 2013 (dnevno po štiri komunikacije), intenzivnost klicev pa presega razumen okvir zgolj prijateljskega kramljanja po telefonu, tudi po presoji pritožbenega sodišča dokazujejo obdolženčevo vedenje za organiziran vlom in tatvino usnjenih kož v Avstriji, ter da pri njem sodeluje kot pomočnik. Da je ureditev prevoza predstavljala del kriminalnega načrta in ne zgolj uslugo prijatelju I.C., kateremu bi naj obdolženec kot sam navaja priskrbel le telefonsko številko I.Š., dokazujejo telefonski kontakti med obdolžencem in I.Š. še na dan prevzema vozila 21. 12. 2013 in za tem še 22. 12. 2013 in 23. 12 2013, to je med izvrševanjem kaznivega dejanja na škodo avstrijske družbe, pri čemer je I.Š. povedal, da ga je obdolženec seznanil, da se bo z vozilom opravil prevoz v Avstrijo in nazaj. Sicer pa je izrazito neverjetno, da se je obsojeni I.C. poslužil dodatnega pomočnika, ki je vedel o kaznivem dejanju šele pri skrivanju (skladiščenju) ukradenih usnjenih kož.

7Pritožbena navedba, da obsojeni storilci velike tatvine niso v ničemer obremenili obdolženca, nima nobene teže, ker vedenje neposrednih storilcev za obdolženca kot pomagača ni potrebno, niti ni treba, da bi sploh vedeli, da jim kdo pomaga. Ključno je, da pomagač ve, da pomaga pri določenem kaznivem dejanju. Ta očitek pa je obdolžencu dokazan. Iz opisa kaznivega dejanja izhaja, da je šlo za pomoč obdolženca neposredno pred kaznivim dejanjem in ne med, kot to zmotno meni zagovornik obdolženca.

8Pravilna je ugotovitev pritožbe, da je bilo dejanje obdolženca najprej okvalificirano kot kaznivo dejanje prikrivanja (po četrtem odstavku 164 paragrafa avstrijskega Kazenskega zakonika). Iz podatkov spisa izhaja, da je bil v postopku zoper I.C., Z.R., P.K., osumljenih storitve kaznivega dejanja velike tatvine, in Z.G., osumljene pomoči h kaznivemu dejanju velike tatvine, zoper osumljenega D.E. 1. 4. 2014 izdan Evropski nalog za prijetje zahtevane osebe in predajo zaradi uvedbe kazenskega postopka z opisom kaznivega dejanja, da je v neznanem časovnem obdobju do najmanj februarja 2014 v J. pomagal I.C. in Z.R. skriti usnjene kože v skupni vrednosti 190.000,00 EUR, ki so bile predhodno ukradene z vlomom v poslopje podjetja W.L., tako da je priskrbel skladišče za ukradeni plen, pri čemer je vedel, da usnjene kože izvirajo iz velike tatvine z vlomom. Predaja zahtevane osebe D.E. Republiki Avstriji je bila pravnomočno zavrnjena, okrožna državna tožilka pa je 20. 1. 2015 na Okrožno sodišče na Ptuju vložila zahtevo za preiskavo zoper obdolženca zaradi kaznivega dejanja pomoči pri kaznivem dejanju velike tatvine z opisom, enakim kot v obtožbi in sedaj izpodbijani prvostopenjski sodbi (poleg ureditve vozila za transport odtujenega blaga vsebuje očitek organizacije skladišča za hrambo ukradenega blaga, razpolaganje z ukradenim blagom in sodelovanje pri predaji ukradenega blaga kupcu).

9V zvezi s pritožbeno trditvijo, da izvršitvena ravnanja po storitvi kaznivega dejanja, ki je dokončano z odvzemom tujih premičnih stvari, ne morejo pomeniti pomoči pri kaznivem dejanju tatvine, je pritožbeno sodišče presojalo ali nadaljnja izvršitvena ravnanja, opisana v obtožbi, pomenijo pomoč pri kaznivem dejanju v smislu 38. člena KZ-1. Obtožencu se očita, da je storilcem naklepoma pomagal pri naklepnem kaznivem dejanju velike tatvine na škodo avstrijske družbe še s tem:- da je v januarju 2014 premestil 347 odtujenih kož iz neznanega skladišča na naslov K. št. 71 ter jih v pomožnem prostoru F.M. skladiščil in v tem času ponujal na prodaj; - štiri kože obljubil F.M. kot plačilo za prostor skladišča, kjer so se kože skladiščile vse do 4. 2. 2014,- po predhodnem dogovoru z I.C. slednjega s kupcem pripeljal do navedenega skladišča, kjer je bilo nato 347 usnjenih kož predanih kupcu.

10Po drugem odstavku 38. člena KZ-1 se kot pomoč pri storitvi kaznivega dejanja šteje zlasti: če da kdo storilcu nasvet ali navodila, kako naj stori kaznivo dejanje, če mu da na razpolago sredstva ali odstrani ovire za storitev, če vnaprej obljubi, da bo prikril kaznivo dejanje, storilca, sredstva, s katerimi bo kaznivo dejanje storjeno, sledi kaznivega dejanja, predmete, nastale s kaznivim dejanjem ali premoženjsko korist, pridobljeno s kaznivim dejanjem. Pomoč, kakor je določena v tem členu, je mogoča samo pred ali med izvrševanjem kaznivega dejanja, ne pa tudi po izvršenem kaznivem dejanju¹.

11Pritožbeno sodišče pritrjuje zagovorniku obdolženca, da je opisano izvršitveno ravnanje „spravljanje na varno“, to je skrivanje ukradenih premetov, zunaj biti kaznivega dejanja tatvine, zato vnaprej neobljubljena podpora pri tem kaznivem dejanju ne more biti pomoč pri kaznivem dejanju tatvine. Pritožba je v tem delu utemeljena, zato je pritožbeno sodišče očitek, ki v dejanskem in pravnem smislu ne predstavlja objektivno in subjektivno pomoč pri kaznivem dejanju velike tatvine po 212. členu KZ-1, izpustilo iz opisa kaznivega dejanja ter opis temu ustrezno prilagodilo. Izpuščen očitek predstavlja drugo kaznivo dejanje (kaznivo dejanje pomoči storilcu po storitvi kaznivega dejanj po 282. členu KZ-1, prikrivanje po tretjem v zvezi s prvim odstavkom 217. člena KZ-1), vendar bi pritožbeno sodišče z obsodbo obdolženca za novo kaznivo dejanje v njegovo škodo kršilo kazenski zakon.

12Po obrazloženem, in ker pritožba tudi v ostalem ne navaja ničesar takšnega, kar bi lahko omajalo pravilnost in popolnost na prvi stopnji ugotovljenega dejanskega stanja, je prvostopenjski krivdni izrek, razen v delu, kjer utemeljeno uveljavlja, da ne gre za pomoč pri kaznivem dejanju velike tatvine, neutemeljena.

13Po obrazloženem je pritožbeno sodišče izpodbijano sodbo spremenilo tako, kot izhaja iz izreka te sodbe, potem ko ni ugotovilo drugih kršitev zakona, na katere je dolžno paziti po uradni dolžnosti (prvi odstavek 383. člena ZKP), v ostalem pa pritožbo zagovornika obdolženca D.E. kot neutemeljeno zavrnilo in sodbo sodišča prve stopnje potrdilo.

14Ker pritožba zaradi zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja ter kršitve kazenskega zakona, ki se poda v korist obdolženca, obsega tudi pritožbo zaradi odločbe o kazenski sankciji (386. člen ZKP), je pritožbeno sodišče prvostopenjsko sodbo preizkusilo tudi v tem delu. Pri tem je ugotovilo, da je sodišče prve stopnje pravilno ocenilo težo kaznivega dejanja in stopnjo obdolženčeve krivde ter mu v ustrezni meri kot olajševalne okoliščine upoštevalo nekaznovanost, obliko udeležbe in oddaljenost od storitve kaznivega dejanja ter mu izreklo zaporno kazen. Zaradi zmanjšanja kriminalne količine v opisu kaznivega dejanja, nastale z izpustitvijo več izvršitvenih ravnanj, je pritožbeno sodišče temu ustrezno znižalo zaporno kazen. Tako izrečena zaporna kazen ustreza vsem na prvi stopnji pravilno ugotovljenim in upoštevanim okoliščinam.

15Sodba pritožbenega sodišča temelji na prvem odstavku 394. člena ZKP in 391. člena ZKP.

16Sodna taksa kot strošek pritožbenega sodišča ni bila določena, ker je bilo z odločbo pritožbenega sodišča deloma odločeno v korist obdolženca (drugi odstavek 98. člena ZKP).

K pritožbi obdolženca F.M.

17Pritožba neutemeljeno uveljavlja bistveno kršitev določb kazenskega postopka iz 11. točke prvega odstavka 371. člena ZKP z navedbo, da sodba sodišča prve stopnje naj ne bi imela dokazne ocene o tem, na podlagi katerih dokazov se obdolžencu dokazuje vedenje, da kože izvirajo iz kaznivega dejanja, torej da sodba nima razlogov o odločilnem dejstvu. Sodba sodišča prve stopnje pogrešano dokazno oceno ima v točki 15 obrazložitve sodbe, v točki 17 pa je podana obrazložitev, da je obdolženec kaznivo dejanje prikrivanja storil s krivdno obliko direktnega naklepa.

18Pritožba uveljavlja zmotno uporabo materialnega prava z navedbo, da se sodišče prve stopnje ukvarja z okoliščinami kaznivega dejanja iz drugega odstavka 217. člena KZ-1 in ugotavlja, ali bi obdolženec moral in mogel vedeti, da kože izhajajo iz kaznivega dejanja, in ne z okoliščinami, da je to vedel, v tem pa vidi tudi nesklepčnost sodbe. Povzeta pritožbena zatrjevanja so protispisna. Iz izreka in razlogov sodbe izhaja, da je obdolženec vedel, da kože izvirajo iz kaznivega dejanja, zato zatrjevana nesklepčnosti sodbe ni podana, prav tako pa ni podana kršitev kazenskega zakona iz 1. točke 372. člena ZKP, da opis kaznivega dejanja naj ne bi vseboval vseh zakonskih znakov kaznivega dejanja "prikrivanja po drugem v zvezi s prvim odstavkom 211. člena KZ-1".

19Prav tako pritožba ni utemeljena, kolikor izpodbija dejansko stanje očitanega kaznivega dejanja in odgovornost zanj. Na vsa pomembna vprašanja je sodišče prve stopnje v izpodbijani sodbi odgovorilo in k temu, kar je navedlo v podrobni in prepričljivi obrazložitvi v točkah 15, 16 in 17 izpodbijane sodbe, ni kaj dodati. Jedro pritožbe je v ponovitvi obdolženčevega zagovora, da ni vedel, da so kože ukradene. Pritožbeno sodišče ugotavlja, da je obdolženec brez sence dvoma sprejel v hrambo 347 usnjenih kož, ki izvirajo iz kaznivega dejanja vlomne tatvine, izvršene na škodo družbe W.L.S. & Co. GesmbH v času med 21. in 24. 12. 2013, katere mu je pripeljal v avtomobilski prikolici D.E., in katere sta zložila v pomožni prostor ob stanovanjski hiši. Obdolženec je vedel, da kože izvirajo iz kaznivega dejanja in da jih je sprejel v hrambo z namenom, da jih prikrije. Da je šlo za veliko količino kož, kaže že podatek, da so bile pripeljane z avtomobilsko prikolico in da sta za preložitev po zagovoru obdolženca dva odrasla moška potrebovala najmanj eno uro. Prav tako pa je šlo za specifične kože, o čemer se je obdolženec osebno prepričal. Vsako kožo je imel v roki in po otipu zaznal, kot se je sam zagovarjal, da so bile kvalitetne, in da se takšne uporabljajo za izdelavo sedežev v avtomobilih, vrednih 100.000,00 EUR in več, kakršne je videl v tovarni BMW v času opravljanja vzdrževalnih del. Obdolženec je vedel, da se tako specifično blago (ne gre za navadne usnjene kože, ki se oglašujejo na spletnih portalih) na prostem trgu na ta način ne prodaja, še posebej, ko je bil ob prevzemu kož v skladiščenje od D.E. opozorjen, da naj bo o tem tiho. V pritožbi obdolženec sam pojasnjuje, da je bilo opozorilo dano v smislu, da naj ne govori sosedom, da D.E. pri njem hrani kože. To vse so tudi po prepričanju pritožbenega sodišča tako pomembne okoliščine, da jim ne more zmanjšati teže pritožbena navedba, po kateri si obdolženec ne bi mogel misliti, da mu je D.E. v hrambo pripeljal ukradene kože. Znano je, da se sklepajo razne kupčije z ukradenimi stvarmi po gostinskih lokalih, intenzivnost klicev med obdolžencem in D.E. v decembru 2013 ter januarju in začetku februarja 2014 (v obdobju slabih dveh mesecev - 9. 12. 2013 do 4. 2. 2014, skupaj 31 komunikacij) pa dokazuje, da sta bila v stikih pred, v in po storjenem kaznivem dejanju velike tatvine, iz katere izvirajo kože. Glede na obdolženčevo poznavanje količine, kvalitete in namembnosti kož, je imelo sodišče prve stopnje tudi po presoji pritožbenega sodišča zadostno podlago za zaključek, da je obdolženec vedel, da je vrednost kož velika (presega 50.000,00 EUR).

20Brez posebne teže je pritožbeni očitek, da je kvečjemu ravnal malomarno pri prevzemu kož v hrambo, ker se ni prepričal, od kod je D.E. dobil pripeljane kože. Četudi je obdolženec dobremu znancu vračal uslugo, ker mu dolguje denar, pa ni nobenega dvoma, da gornje okoliščine dokazujejo obdolženčevo vedenje in ne zgolj sklepanje, da takšnega blaga D.E. ni mogel dobiti drugače kot s kaznivim dejanjem.

21Preizkus izpodbijane sodbe v smeri pritožbenih navedb je tako pokazal, da je sodišče prve stopnje dejansko stanje glede obdolžencu očitanega naklepnega kaznivega dejanja prikrivanja, storjenega v kvalificirani obliki, pravilno in popolno ugotovilo, saj je izvedlo vse dokaze, slednje ustrezno kritično ocenilo in na tej podlagi sprejelo utemeljene dokazane zaključke, ter v sodbi vsa odločilna dejstva tudi primerno obrazložilo. Ugotovljena dejstva in okoliščine omogočajo oceno, da ni dvoma, da je obdolženec očitano kaznivo dejanje storil in je zanj tudi kazensko odgovoren.

22Ker pritožba zaradi zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja ter kršitve kazenskega zakona, podana v korist obdolženca, obsega tudi pritožbo zaradi odločbe o kazenski sankciji, je pritožbeno sodišče preizkusilo izpodbijano sodbo tudi v tem delu. Pri tem je ugotovilo, da je sodišče prve stopnje upoštevalo in pravilno ovrednotilo vse pomembne okoliščine, ki vplivajo na izbiro kazenske sankcije in odmero kazni. Obdolžencu izrečena pogojna obsodba z določeno kaznijo v trajanju enega leta in preizkusno dobo treh let, je primerna glede na težo kaznivega dejanja, stopnjo krivde in obdolženčevo osebnost.

23Glede na vse povedano pritožbena izvajanja obdolženca niso utemeljena, zato je pritožbeno sodišče pritožbo na podlagi 391. člena ZKP zavrnilo in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje, potem ko je ugotovilo, da v postopku ni prišlo do takšnih kršitev, na katere je v smislu prvega odstavka 383. člena ZKP moralo paziti po uradni dolžnosti.

24Ker obdolženec s pritožbo ni uspel, je na podlagi prvega odstavka 98. člena ZKP v zvezi s prvim odstavkom 95. člena ZKP dolžan plačati stroške kazenskega postopka, to je sodno takso, ki se v skladu z zakonom o sodnih taksah odmeri v znesku 200,00 EUR (tarifne številke 7112, 71113 in 7122 ZST-1).

¹ Bavcon Ljubo, Kazensko pravo, Splošni del, Ljubljana,Uradni list Republike Slovenije, 2009, stran 337.