212. člen KZ-1

V izreku sodbe so konkretizirani vsi zakonski znaki kaznivega dejanja po četrtem v zvezi s prvim odstavkom 212. člena KZ-1, saj se obsojencu očita, da je organiziral in izvajal denarno verigo z vsemi značilnostmi piramidnega sistema, ki je udeležence spodbujal k pridobivanju novih članov, edini denarni priliv v igro pa so predstavljali vplačani (darovani) gotovinski zneski udeležencev, ki so lahko po vključitvi v igro pričakovali plačilo denarnih zneskov od ostalih udeležencev, ki bi se za njimi vključili v posamezno shemo igre. Vsa denarna vplačila udeležencev je prevzemal obsojenec, ki si je na ta način z zavajanjem oškodovancev (obljubami visokih zaslužkov z majhnimi vložki) pridobil 85.500 EUR, kar je velika premoženjska korist.

Pri kaznivih dejanjih zoper premoženje ni odločilno, ali je storilec pridobil protipravno premoženjsko korist zase. Že v 23. poglavju, v katerega so umeščena kazniva dejanja zoper premoženje, je vrsta kaznivih dejanj, ki ne terjajo pridobitve premoženjske koristi le za storilca kaznivega dejanja samega, pač pa zadostuje, da s kaznivim dejanjem pridobi protipravno premoženjsko korist komu drugemu (npr. kazniva dejanje goljufije po členu 211 KZ-1, organiziranja denarnih verig in nedovoljeno prirejanje iger na srečo po členu 212 KZ-1, izsiljevanja po členu 213 KZ-1, oderuštva po členu 214 KZ-1, izneverjanja po členu 215 KZ-1). Tako se pokaže, da pritožnik s stališčem, da njegove vloge pri kaznivem dejanju zlorabe prostitucije (pri čemer sam v pritožbi priznava, da je od oškodovank prejel denarne zneske in jih po navodilih nadrejenih izročal nadrejenim), ker pri tem zase ni pridobil protipravne premoženjske koristi in zato njegovega kaznivega dejanja ni moč opredeliti kot kaznivo dejanje zoper premoženje, ne more uspeti.

Denarne verige so na podlagi drugega odstavka 7. člena Zakona o igrah na srečo prepovedane in zanje na območju Slovenije ni mogoče pridobiti dovoljenja, v obravnavanem primeru pa sodišče prve stopnje utemeljeno ni prezrlo tudi, da so vplačila potekala gotovinsko brez izdaje potrdil o prejemu denarja, netransparetno z vidika sheme, kamor so se po vplačilu še drugih oseb uvrstili posamezni oškodovanci, ter na podlagi darilnih pogodb oziroma izjav, s podpisom katerih so darovalci denar za obdarjence izplačali obdolžencu in se uvrstili v shemo pod vrh obdarjenca, s podpisom izjave pa se zavezali, da iz tega naslova ne bodo uveljavljali civilnih ali kazenskih zahtevkov. Premoženjske razmere obdolženca in njegova obveznost, da preživlja otroka, sodišču prve stopnje niso dajale podlage za zaključek, da bo s plačilom stroškov kazenskega postopka njegovo preživljanje in preživljanje otroka ogroženo, zato mu jih je utemeljeno naložilo v plačilo.

Pomoč, kakor je določena v drugem odstavku 38. člena KZ-1, je mogoča samo pred ali med izvrševanjem kaznivega dejanja, ne pa tudi po izvršenem kaznivem dejanju. Skrivanje ukradenih premetov je zunaj biti kaznivega dejanja tatvine, zato vnaprej neobljubljena podpora pri tem kaznivem dejanju ne more biti pomoč pri kaznivem dejanju tatvine. Pritožba je v tem delu utemeljena, zato je pritožbeno sodišče očitek, ki v dejanskem in pravnem smislu ne predstavlja objektivno in subjektivno pomoč pri kaznivem dejanju velike tatvine po 212. členu KZ-1, izpustilo iz opisa kaznivega dejanja ter opis temu ustrezno prilagodilo. Izpuščen očitek predstavlja drugo kaznivo dejanje (kaznivo dejanje pomoči storilcu po storitvi kaznivega dejanj po 282. členu KZ-1, prikrivanje po tretjem v zvezi s prvim odstavkom 217. člena KZ-1), vendar bi pritožbeno sodišče z obsodbo obdolženca za novo kaznivo dejanje v njegovo škodo kršilo kazenski zakon.

Inkriminacija po prvem odstavku 212. člena KZ-1 se nanaša na denarne verige oziroma piramidne sheme (t.i. ponzijeve sheme), katerih bistvo je, da udeleženci vplačujejo denarne zneske organizatorjem ali drugim, v igro ali dejavnost predhodno vključenim udeležencem, obenem pa pričakujejo izplačila od drugih udeležencev, ki naj bi se za njimi vključili v tako igro ali dejavnost. Opisano veriženje denarnih sredstev je ključna prvina prepovedanih denarnih verig, saj je zanje značilno, da se financirajo z vplačili oziroma vložki novih udeležencev, celotna shema pa se podre, ko zmanjka novih vlagateljev in s tem prilivov novega kapitala, s katerim bi se lahko poplačali drugi, v igro ali dejavnost predhodno vključeni vlagatelji. Vrhovno sodišče RS je že zavzelo stališče, da se mora storilec pri izvršitvi tega kaznivega dejanja zavedati in tudi hoteti, da gre pri denarni verigi za igro ali dejavnost, v kateri končni udeleženci plačane denarne zneske izgubijo in je s tega vidika zanje vselej "goljufiva".