217. člen KZ-1

Tatvina stvari, katere vrednost ne presega 500,00 EUR, storilec pa si je hotel prilastiti stvar takšne vrednosti, glede na sedaj veljavni, za obdolženca milejši zakon (ZNUZJV), ni več kaznivo dejanje, zato pogojne obsodbe, ki je bila pred začetkom veljavnosti ZNUZJV izrečena za kaznivo dejanje po drugem v zvezi s prvim odstavkom 204. člena KZ-1, ni mogoče preklicati in v njej določene zaporne kazni upoštevati pri izreku enotne zaporne kazni in kazen izvršiti.

Po oceni pritožbenega sodišča se očitek, ki izhaja iz konkretnega kazenskega postopka glede kaznivega dejanja prikrivanja po prvem odstavku 217. člena KZ-1 nikakor ne ujema oz. ni identičen očitku prekrška po ZTuj-2, za katerega je bil storilec že obravnavan in je že poravnal globo. Pritožbeno sodišče kot neutemeljene ocenjuje navedbe obrambe, da obdolženec ni mogel vedeti, da je vozilo ukradeno, ker je ključ deloval kot original in da poškodb na vozilu ni prepoznal kot tipičnih za vlom. Drugi dokazi, zlasti omenjene fotografije šasije, namreč izkazujejo, da je bil obdolženec seznanjen z nezakonitim izvorom vozila, kot omenjeno pa to dodatno utrjuje tudi dejstvo, da je posedoval ponarejen račun in kopijo prometnega dovoljenja.

Skladno z drugim odstavkom 87. člena ZDR-1 mora delodajalec v odpovedi pogodbe o zaposlitvi pisno obrazložiti dejanski razlog za odpoved pogodbe o zaposlitvi, na pisno obrazloženi dejanski razlog odpovedi pa je vezan v sporu o zakonitosti odpovedi pred sodiščem. Povedano drugače: delodajalec mora v odpovedi navesti dejstva, dejanske okoliščine oziroma dejansko ravnanje, ki je razlog za odpoved, in to toliko konkretizirano, da bo delavcu in delodajalcu jasno, za katera dejstva gre, ter da je mogoča individualizacija odpovednega razloga. To je toženka storila. Bistvo kršitve, ki jo je očitala tožniku, je, da je preko družbenega omrežja ponujal v prodajo elektronske cigarete, pri čemer se je kot policist (zlasti zaradi nižje oglaševane cene v razmerju do maloprodajne) moral zavedati, da gre za blago nezakonitega izvora.

Zakon poleg nakupa in sprejema v zastavo inkriminira tudi vsakršno drugo obliko pridobitve oziroma t. i. splošno obliko pridobitve, v katero so zajeta tudi vsa ravnanja, ki sicer ne ustrezajo tipiziranim pravnim poslom in jih torej niti ni mogoče opisati drugače kot s splošnim pojmom pridobitve.

V izpodbijani sodbi je sodišče prve stopnje zavrnilo očitek toženke, da je tožnik storil kršitev, ki ima znake kaznivega dejanja prikrivanja po 217. členu KZ-1, posledično je zavrnilo trditev toženke, da je podan razlog iz 1. alineje drugega odstavka 110. člena ZDR-1. Ker je materialnopravno zmotno ugotovilo obstoj kršitve, ki tožniku v izredni odpovedi ni bila očitana, ni presojalo, ali je tožnik storil v izredni odpovedi navedeno kršitev in ali je ta kršitev utemeljen odpovedni razlog po 2. alineji prvega odstavka 110. člena ZDR-1, v zvezi s katerim nadaljevanje delovnega razmerja ni več mogoče niti do poteka odpovednega roka. Glede na navedeno je bilo treba tožnikovi pritožbi ugoditi in izpodbijani del sodbe razveljaviti ter zadevo v tem obsegu vrniti sodišču prve stopnje v novo sojenje (prvi odstavek 355. člena ZPP).

Okoliščine in dejstva glede pridobitve stvari, na podlagi katerih sodišče sklepa o dokazanosti zavesti oziroma védenju storilca o izvoru predmeta prikrivanja, navede v obrazložitvi sodbe, tako kot tudi razloge za zaključke o subjektivnem elementu kaznivega dejanja, saj je dokazna ocena del obrazložitve sodbe in ne izreka. Tako ni treba, da je subjektivni odnos storilca opisan v izreku sodbe, morajo pa biti tam zapisana tista objektivna dejstva, ki ga opredeljujejo navzven.

V konkretnem delu opisa kaznivih dejanj je navedeno, da obsojenec ni prejel nobene dokumentacije o lastništvu vozil, dele vozil, agregat in vozičke pa je pridobil brez ustreznih listin, računov in listin o izvoru lastništva. Zakonski znak, da je storilec vedel, da so bile stvari pridobljene s kaznivim dejanjem, se zato ne nahaja samo v abstraktnem delu opisa kaznivih dejanj, temveč ga je sodišče prve stopnje v izreku sodbe opredelilo še z navedbo konkretnih objektivnih dejstev. Zapisnik o sprejemu ustne ovadbe je sodišče prve stopnje povzelo v obrazložitvi sodbe ter ustrezno navedlo, da ne gre za dokaz, ki bi ga bilo treba iz spisa izločiti. Pri presoji se je oprlo na rezultate ocene navedenih drugih dokazov in ne na obsojenčeve navedbe v kazenski ovadbi, ki jo je na glavni obravnavi prebralo, v sodbi pa njeno vsebino le povzelo ter jo s tem dejansko presojalo le kot dokaz v spoznavnem smislu, njeno vsebino pa v postopku šele dokazalo.

Toženec bi lahko z ostalimi povzročitelji škode odgovarjal le za povzročitev škode, ki ustreza vrednosti predmetov, ki jih je prikril. Ker toženec ni bil obsojen kot pomagač pri storitvi kaznivega dejanja velike tatvine, in ker je kaznivo dejanje prikrivanja povezano s predmetom kaznivega dejanja (z ukradeno stvarjo), ne s prikrivanjem storilca kaznivega dejanja tatvine, ugotovitev, da je toženec prikril dele ukradenega vozila in ukraden računalnik (njegov delež glede na celotno povzročeno škodo je torej znan), ne zadošča za sklep o njegovi odškodninski odgovornosti za vso škodo, ki izvira iz kaznivega dejanja velike tatvine. Aktivno ravnanje (opustitev) v smeri preprečitve identifikacije storilca kaznivega dejanja velike tatvine (oviranje odkritja odgovorne osebe za nastalo škodo) je tožencu mogoče očitati zgolj v zvezi s prikrivanjem delov ukradenega vozila in ukradenega računalnika. Glede na podano trditveno podlago bi lahko toženec le v tem obsegu skupaj s povzročiteljem škode odškodninsko odgovarjal za škodo, ki izvira iz »tujega« kaznivega dejanja. Kot je bilo že izpostavljeno, pa tožnica te škode ni zajela v svoj regresni zahtevek.

Storilec mora imeti pri konkretnem kaznivem dejanju namen, da si pridobi protipravno premoženjsko korist, in sicer v trenutku, ko drugega spravi v zmoto. V primeru, ko storilec z drugim sklepa pogodbo je ta časovni trenutek ob sami sklenitvi pogodbe in ne šele ob njeni izvršitvi. Za obravnavano kaznivo dejanje ni treba, da bi bila zapeljana oseba identična z oškodovancem, saj je eden izmed zakonskih znakov kaznivega dejanja goljufije dejstvo, da drugemu (ki ravna v zmoti) ali tretjemu (zaradi ravnanja drugega, ki je v zmoti) nastane premoženjska škoda, pri čemer je škoda vsakršni premoženjski minus, podan v času (dokončane) izvršitve tega kaznivega dejanja.

Neutemeljeno je pritožbeno navajanje, da tožnika v konkretnih okoliščinah ni mogoče šteti za uradno osebo, ki bi lahko naklepno zlorabila svoj uradni položaj. Splošna opredelitev uradne osebe je določena v 3. točki prvega odstavka 99. člena KZ-1, in sicer gre za osebo, ki pri državnem organu (ali organu samoupravne lokalne skupnosti ali pri drugi osebi javnega prava) opravlja uradne naloge ali ima uradno funkcijo z vodstvenimi pooblastili in odgovornostmi. Glede na navedeno je tako pravilna ugotovitev sodišča prve stopnje, da je tožnik kot kriminalist specialist, zaposlen na Policijski upravi I., imel lastnost uradne osebe, ki mu jo dajejo pooblastila iz ZODPol, ZNPPol, ZKP in drugih zakonov. Pri preiskovanju kaznivega dejanja prikrivanja po tretjem odstavku 217. člena KZ-1 na škodo domnevne oškodovanke G.G. je namreč opravljal uradne naloge kriminalista specialista, kar je treba povezati z njegovim položajem in pooblastili, ki mu jih daje zakonodaja. Pri tem ni pomembno, da tožnik sam ni imel pooblastila, da odredi oziroma vrne vozilo dobrovernemu kupcu ali komu drugemu, ter s tem vzvoda, da omogoči legalizacijo ukradenega vozila (protipravno premoženjsko korist). Za kaznivo de

Sklep sodišča o sprejemu priznanja obdolženca mora biti ustrezno obrazložen, tako da je iz te obrazložitve razvidno, da je sodišče prve stopnje pred sprejemom priznanja presodilo, ali so izpolnjene vse predpostavke iz prvega odstavka 258.c člena ZKP. Sodišče bi moralo obdolženca dodatno povprašati o okoliščinah storitve dejanja in na tej podlagi presoditi, ali je priznanje res jasno, popolno in podprto z drugimi dokazi v spisu, svojo presojo pa bi moralo tudi ustrezno obrazložiti.

Kaznivo dejanje prikrivanja v izvršitveni obliki pridobitve stvari ne vsebuje zakonskega znaka, da storilec ravna z namenom prikriti izvor stvari.

Drži trditev pritožbe, da se obt. T. V. za kaznivo dejanje, opisano pod točko 2) izreka izpodbijane sodbe na podlagi drugega v zvezi s prvim odstavkom člena 217 KZ-1 očita storitev kaznivega dejanja prikrivanja iz malomarnosti, ne pa z direktnim naklepom, kar je inkriminacija po prvem odstavku člena 217 KZ-1, zato je sodišče prve stopnje (točka 5 izpodbijane sodbe) pri tehtanju vseh okoliščin storitve tega kaznivega dejanja napačno štelo, da je obt. T. V. vsa kazniva dejanja, ki se mu očitajo z izpodbijano sodbo storil z direktnim naklepom, kot najvišjo obliko krivde.

Sodišče je o vročitvi prvostopenjske sodbe obsojencu opravilo poizvedbe in pridobilo dokazila o tem, da je bila sodba v prevodu obsojencu dvakrat osebno vročena na naslovu njegovega prebivališča v Italiji. Obsojencu je bila vročena pritožba državne tožilke zoper sodbo, na katero je odgovoril in navedel, da se je zoper sodbo pritožil tudi njegov zagovornik. Ob tem ni navedel, da sodbe sodišča prve stopnje ne bi prejel. Vložnika s svojimi navedbami tako izpodbijata dejanske ugotovitve in presojo sodišč ter verodostojnost pridobljenih pisnih dokazil o opravljeni vročitvi sodbe obsojencu, s tem pa uveljavljata razlog, iz katerega tega izrednega pravnega sredstva ni mogoče vložiti. Prav tako ni mogoče pritrditi očitkom zagovornika o pristranskosti sodišča zaradi zatrjevanega prepisovanje sodbe, s katero sta bila obsojena M. in B. Sam način ubeseditve razlogov sodišča v sodbi ni ključen, bistveno je, da so razlogi, ki jih je sodišče navedlo razumni, prepričljivi in koherentni, obrazložitev sodbe pa notranje konsistentna. Če so razlogi za zaključek o določenem dejstvu ali okoliščini isti ali enaki, ni potrebno, da so podani z drugimi besedami.

Glede na določbe Direktive 2010/64/EU Evropskega parlamenta in Sveta z dne 20. oktobra 2010 o pravici do tolmačenja in prevajanja v kazenskih postopkih in drugi ter četrti odstavek 74. člena ZKP, ki temeljijo na zagotavljanju pravice do poštenega sojenja in pravice do obrambe, torej ne glede na to, ali zagovornik zastopa stranko po pooblastilu ali po uradni dolžnosti ali po brezplačni pravni pomoči, stroški tolmačenja za zaupni pogovor obdolženca z odvetnikom vedno bremenijo proračun. Sodišče prve stopnje je s tem, ko je zavrnilo plačilo nagrade in potrebnih izdatkov tolmačke za tolmačenje pogovorov zagovornika in obdolženca v prostorih ZPKZ, obdolžencu, ki je tujec in ne govori slovenskega jezika, onemogočilo posvet z zagovornikom v svojem jeziku.

Iz opisa kaznivega dejanja tako izhaja, da je obdolženec od oškodovanca pridobil denar z lažnivim prikazovanjem dejanskih okoliščin. Ta zakonski znak je zadostno konkretiziran z navedbami, da je obdolženec z lažnivim prikazovanjem oškodovancu obljubil, da si bo uredil kredit in mu denar vrnil do 1. 6. 2008 ter ga s tem pregovoril in zapeljal, da mu je posodil 52.000,00 EUR, tega denarja pa mu že ob sklenitvi dogovora ni imel namena vrniti in mu ga tudi ni vrnil. Očitek obtožbe opisuje obdolženčevo ravnanje, s katerim je oškodovanca preslepil, da mu je verjel, da mu bo denar vrnjen, čeprav tega namena nikdar ni imel.

Popolnoma gre pritrditi razlogom izpodbijane sodbe, da je obdolženčev zagovor, češ da mu je neznanec že vnaprej izročil relativno visok znesek 500,00 EUR, pri čemer si nista izmenjala nobenih osebnih podatkov oziroma telefonske številke, pozneje pa mu izročil še vozilo večje vrednosti, neživljenjski ter s tem brez dvoma neverodostojen.

Pri tako imenovanih predlagalnih deliktih se storilec preganja po uradni dolžnosti, vendar glede dopustnosti pregona zakon upošteva interes oškodovanca, saj je njegov predlog procesna predpostavka, da lahko državni tožilec začne in vztraja pri kazenskem pregonu. Upoštevajoč določbo tretjega odstavka 154. člena ZKP ni dopustno dokazov, pridobljenih na podlagi odredb po 149.b členu ZKP, uporabiti pri kaznivih dejanjih tatvine po drugem in prvem odstavku 204. člena KZ-1. Ne glede na to, da so bili sporni izsledki sicer pridobljeni zakonito, se jih ne sme uporabiti v predmetnem postopku za kazniva dejanja po drugem v zvezi s prvim odstavkom 204. člena KZ-1, zato jih je potrebno iz spisa izločiti.

Ker je torej glede na vse navedeno obdolženec ob nakupu obravnavanega kolesa z motorjem nedvomno vedel, da le to izvira iz kaznivega dejanja, kot je pravilno zaključilo sodišče prve stopnje, nenazadnje ni mogoče pritrditi pritožbeni navedbi zagovornice, da bi bilo obdolžencu mogoče kvečjemu očitati storitev kaznivega dejanja prikrivanja po drugem odstavku 217. člena KZ-1. Tako ni mogoče pritrditi zagovornici, ki se zavzema za izrek pogojne obsodbe in izpostavlja, da si je obdolženec sedaj uredil življenje in se redno zaposlil, zaradi višine enotne pa bo izgubil zaposlitev in s tem vir preživljanja. Tovrstne navedbe namreč ne predstavljajo (olajševalnih) okoliščin, ki bi narekovale spremembo izrečene kazni zapora v korist obdolženca.

V opisu dejanja niso navedena dejstva in okoliščine, iz katerih bi izhajalo, da je vozilo Alfa Romeo 147 izviralo iz kaznivega dejanja. To pomeni, da v konkretnem delu opisa dejanja ni ustrezno konkretiziran eden izmed zakonskih znakov kaznivega dejanja prikrivanja po prvem odstavku 217. člena KZ-1, in sicer znak, da je bila stvar pridobljena s kaznivim dejanjem. Konkretni del opisa dejanja vsebuje le ponovitev abstraktnega dela, to je navedbo, da je osebni avtomobil izviral iz kaznivega dejanja, kar pa po presoji višjega sodišča ne zadostuje. Opis dejanja kot historičnega dogodka je najpomembnejši del vsakega obtožnega akta. Vsebovati mora vsa odločilna dejstva, ki po objektivni in subjektivni plati konkretizirajo kaznivo dejanje. Obdolženec mora zaradi možnosti učinkovite obrambe vedeti, kaj točno se mu očita, zato mora biti to v opisu dejanja tudi ustrezno in dovolj natančno konkretizirano.