VSL Sklep III Ip 1272/2018

I. Pritožbi se ugodi in se izpodbijani sklep spremeni tako, da se ugovoru ugodi in se sklep o nadaljevanju izvršbe z dne 6. 4. 2017 razveljavi ter predlog za nadaljevanje izvršbe zavrže, upnika pa sta dolžna dolžnici povrniti 995,00 EUR stroškov ugovornega postopka v roku 8 dni od prejema tega sklepa, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi od poteka roka za prostovoljno izpolnitev, medtem ko svoje stroške ugovornega postopka upnika krijeta sama.

II. Upnika sta dolžna dolžnici povrniti 1.096,00 EUR stroškov pritožbenega postopka v roku 8 dni od prejema tega sklepa, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi od poteka roka za prostovoljno izpolnitev.

III. Upnika sama krijeta svoje stroške odgovora na pritožbo.

1Sodišče prve stopnje je z izpodbijanim sklepom zavrnilo ugovor dolžnice z dne 4. 5. 2017 zoper novo izvršilno sredstvo (prvi odstavek) ter dolžnici naložilo, da je dolžna v roku 8 dni od prejema tega sklepa upnikoma povrniti 967,58 EUR stroškov izvršilnega postopka, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi (drugi odstavek izreka).

2Dolžnica je zoper ta sklep po pooblaščencu vložila pravočasno pritožbo iz vseh pritožbenih razlogov po prvem odstavku 338. člena Zakona o pravdnem postopku - ZPP, v zvezi z določbo 15. člena Zakona o izvršbi in zavarovanju - ZIZ. Priznava, da je stanovanje št. 10, na katero je bilo dovoljeno nadaljevanje izvršbe (v nadaljevanju tudi: sporno stanovanje), sicer še vedno v njeni lasti, vendar pa opozarja, da je bilo (tudi) to stanovanje prodano, četudi ločeno od preostalih 7 stanovanj (v nadaljevanju pojasnjuje razloge za sklenitev posebne prodajne pogodbe za sporno stanovanje). Trdi, da je v zvezi z navedenim v ugovoru priložila dokaze in navedla razloge, zakaj na spornem stanovanju ni bilo mogoče vknjižiti lastninske pravice kupca v zemljiško knjigo. Vztraja pri ugovoru litispendence, ker je bil identičen predlog za nadaljevanje izvršbe istočasno vložen na dve sodišči. Poudarja, da pri napačni navedbi datuma v izreku sklepa z dne 6. 4. 2017 ne gre le za očitno pomoto, saj je sklep zaradi tega nerazumljiv in zavajajoč, poleg tega pa ima sklep še to pomanjkljivost, da nikjer v njem ni naveden datum vloženega predloga. Ni ji razumljivo, kako je lahko dovoljena izvršba na predmet izvršbe, za katerega je upnik pred tem v istem izvršilnem postopku že izdal izbrisno dovoljenje in dovolil njegovo prodajo, sama pa je tudi izpolnila vse pogoje za izdajo izbrisnega dovoljenja. Opozarja, da je bila izvršba na sporno stanovanje že pravnomočno končana, saj se je na osnovi izdanega izbrisnega dovoljenja na njem pravnomočno izbrisala hipoteka, izvršba nanj je bila na predlog upnikov pravnomočno ustavljena in zaznamba izvršbe izbrisana iz zemljiške knjige. Trdi, da je bilo z dogovorom med strankami, izdajo izbrisnega dovoljenja, predlogom za ustavitev izvršbe in predlogom za izbris zaznambe izvršbe sporno stanovanje pravnomočno izvzeto iz izvršbe, kar predstavlja enega od ugovornih razlogov, ki preprečuje izvršbo (razlog iz 7. točke 55. člena ZIZ). Meni, da sta upnika ravnala goljufivo, ko sta po izdaji izbrisnega dovoljenja in umiku izvršilnega predloga ponovno vložila predlog za nadaljevanje izvršbe na isti predmet. Zavrača ugotovitve sodišča, da ni navedla ugovornih razlogov, ki bi preprečevali izvršbo, ter da ni predložila ustreznih dokazov. Zatrjevala in dokazala je, da sta bila upnika temeljito obveščena o načinu prodaje stanovanj in da se v ugovornem postopku samo sprenevedata. Poleg tega poudarja, da med pogoji za izdajo izbrisnega dovoljenja ni bilo nobenega posebnega pogoja glede načina prodaje. Sama je izpolnila vse zapisane pogoje prodaje in upnika sta prejela dogovorjen znesek kupnine. Nikjer v dogovoru ni bilo zapisano, da bi morala sama upnika kaj posebej obveščati, vendar sta bila dejansko z njene strani vseskozi sproti obveščena o vseh postopkih, ki so bili dolgotrajni zaradi brisanja več bremen. Trdi, da sta upnika še na naroku za sklenitev notarskega zapisa imela možnost dodati kakšne svoje pogoje, vendar nista imela nobenih predlogov ali pripomb na postopek prodaje. Pojasnjuje, da odpoved upnikov pravici do poplačila iz spornega stanovanja sicer res ni bila zapisana v dogovoru, saj ni mogla predvidevati, da bosta upnika znova predlagala izvršbo na nepremičnino, za katero sta enkrat že ustavila izvršbo in izdala izbrisno dovoljenje. Kot dodatni argument, da sta upnika ravnala nepošteno, navaja dejstvo, da sta upnika prej imela slabši vrstni red hipoteke kot banka, sedaj pa imata prvovrstno hipoteko, s čimer sta oškodovala tudi banko. Nasprotuje zaključku sodišča glede racionalnosti odločitve upnikov, da sta z izdajo izbrisne pobotnice in delnim umikom predloga za izvršbo prejela vsaj nekaj od prodaje slabo zavarovanih nepremičnin, saj poteka izvršba tudi na druge njene nepremičnine in bi bila upnika že davno poplačana, če ne bi z vsemi sredstvi ovirala prodaje. Oporeka navedbi sodišča, da sta upnika izdala zgolj "golo pogojno namero za izdajo izbrisnega dovoljenja", saj sta izdala izbrisno dovoljenje ter predlagala ustavitev izvršbe in izbris zaznambe izvršbe. Kot napačno zavrača ugotovitev sodišča o tem, da ima poleg upnikoma znanih upnikov še druge upnike. Trdi, da dolguje le banki A. d.d. oziroma njenemu prevzemniku terjatve in upnikoma tega postopka ter se v zvezi s tem sklicuje na redni izpisek iz zemljiške knjige za sporno stanovanje. Poudarja, da si upnika ne moreta še enkrat obetati poplačila terjatve iz prodaje stanovanja, ki je že prodano, kupnina pa nakazana v skladu z dogovorom z upnikoma. Pojasnjuje, da upnika oziroma banka niso vložili nobenega delnega umika, čeprav je bila terjatev delno plačana v zneskih 30.000,00 EUR in 180.000,00 EUR. Meni, da lahko upnika ravnata enako kot B. B. (kupec spornega stanovanja) ter odkupita najmanj še tri neprodana stanovanja in se poplačata s prodajo teh stanovanj, če bosta našla kupca, ki bo plačal kupnino za pogojno izdano izbrisno dovoljenje. Trdi, da upnika prodajnih pogodb oziroma njihovih osnutkov nikoli nista prejela, ker jih nikoli nista zahtevala, sicer bi jih zagotovo prejela, ker pač prej ne bi izdala izbrisnega dovoljenja. Poudarja, da v dogovoru za izdajo izbrisnega dovoljenja ni bilo dogovorjeno nič posebnega glede načina prodaje, ampak samo, katera stanovanja se bodo prodala in bo zanje izdano izbrisno dovoljenje ter koliko denarja in kako mora biti nakazano. Upnika se torej ne moreta izgovarjati, da sta ponovno vložila izvršbo na sporno stanovanje, češ da nista bila seznanjena s prodajnim postopkom. Opozarja, da v primeru, da bi kupec ali hranilnica vedela, da bosta upnika znova vložila predlog za izvršbo na kakšno od prodanih nepremičnin, kupec nikakor ne bi kupil teh nepremičnin, hranilnica pa za ta nakup nikoli ne bi odobrila kredita, pa tudi poroštvo ne bi bilo nikoli podpisano. Zanika, da bi bil njen ugovor vložen zgolj zaradi zavlačevanja, saj si sama ves čas prizadeva, da bi s prodajo nepremičnin poplačala dolg, upnika pa jo pri tem ovirata z vlaganjem izvršb z različnimi sredstvi in predmeti izvršbe, samo da ji povzročata nove izvršilne stroške. Višjemu sodišču predlaga, naj izpodbijani sklep razveljavi in razveljavi sklep o nadaljevanju izvršbe z dne 6. 4. 2017 ter o predlogu upnikov za razširitev izvršbe z dne 5. 4. 2017 odloči tako, da ta predlog zavrne, oziroma naj zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo odločanje. Zahteva tudi povrnitev stroškov pritožbe z zakonskimi zamudnimi obrestmi od preteka izpolnitvenega roka do plačila.

3Upnika v odgovoru na pritožbo po pooblaščeni odvetniški družbi zavračata vse pritožbene očitke kot neutemeljene in za ta izvršilni postopek pretežno pravno nepomembne. Zanikata, da bi bila ves čas natančno obveščena o postopkih prodaje ter o razlogih, zaradi katerih ni prišlo do realizacije pogodbe o prodaji spornega stanovanja. Kot že v odgovoru na ugovor trdita, da sta se z določenimi navedbami dolžnice seznanila šele z vročitvijo njenega ugovora. Menita, da se dolžnica večine zatrjevanj poslužuje zgolj za potrebe tega postopka, pri čemer tudi v sami pritožbi navaja in dokazuje določena nova dejstva (npr. ko pojasnjuje dodatni razlog za sklenitev posebne prodajne pogodbe za sporno stanovanje), česar v skladu s 337. členom ZPP v zvezi s 15. členom ZIZ ni mogoče upoštevati. Poudarjata, da nikoli nista bila seznanjena z vsemi podrobnostmi prodaje zadevnih nepremičnin, četudi je njun pooblaščenec brata dolžnice C. C., ki dejansko ureja prodajo teh nepremičnin, še pred podajo izbrisne pobotnice in delnega umika izvršbe večkrat zaman pozval na predložitev prodajne pogodbe. Posledično jima do vročitve ugovora ni bilo znano, da je bilo sporno stanovanje predmet posebne prodaje oziroma da sta bili sklenjeni dve prodajni pogodbi, še manj pa jim je bila znana vsebina pogodb. Opozarjata, da se je C. C. po pooblastilu in v imenu dolžnice dne 24. 2. 2017 oglasil pri njunih pooblaščencih ter obljubljal, da je sporno stanovanje rezervirano ravno zanju in da ga sam potrebuje za "ureditev" zadev in poplačilo upnikov; da je bilo sporno stanovanje že predmet prodaje v juniju s kupcem B. B., je C. C. zamolčal. Iz previdnosti pripominjata, da so dodatni razlogi za sklenitev ločenih prodajnih pogodb kot tudi vsi drugi dogovori glede prodaje spornega stanovanja med dolžnico in kupcem predmet izključno njunih notranjih medsebojnih razmerij oziroma predmet razmerij med kupcem in porokom ter s konkretno zadevo nimajo nobene zveze. Poudarjata dejstvo, da je bila dolžnica lastnica spornega stanovanja ob vložitvi predloga za nadaljevanje izvršbe in je to tudi še sedaj. Zato je njen očitek upnikoma, da sta zaradi ponovne vložitve predloga za izvršbo na sporno stanovanje ravnala nepošteno in goljufivo, neresničen in neutemeljen. Trdita, da v njunem postopanju ni nič protipravnega. Zanikata očitek dolžnice, da ovirata prodajo nepremičnin, saj je ravno obratno - ta postopek in druge izvršilne postopke zavlačuje ravno dolžnica. Poleg tega se dolžnica spreneveda, da ima zgolj dva upnika. Strinjata se z zaključkoma sodišča prve stopnje, da se z izdajo izbrisne pobotnice nikakor nista odpovedala svoji pravici do poplačila iz dolžničinih nepremičnin ter da njuna izdaja izbrisne pobotnice oziroma delni umik predloga za izvršbo ne moreta predstavljati ovire za vložitev ponovnega predloga za nadaljevanje izvršbe. S sklicevanjem na več določb ZIZ (43. člen, tretji odstavek 34. člena, 32. člen in 177. člen ZIZ) utemeljujeta dopustnost svojega ravnanja in pravilnost izpodbijane odločitve. Glede napačne navedbe datuma v izreku sklepa o nadaljevanju izvršbe z dne 6. 4. 2017 menita, da gre zgolj za očitno pisno pomoto, glede neobstoja litispendence pa se sklicujeta na svoje pravno naziranje v odgovoru na ugovor, ki mu je sledilo tudi sodišče prve stopnje. Višjemu sodišču predlagata, naj pritožbo v celoti zavrne kot neutemeljeno in potrdi izpodbijani sklep ter dolžnici naloži plačilo stroškov pritožbenega postopka, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi od poteka roka za prostovoljno izpolnitev.

4Pritožba je utemeljena.

5Višje sodišče uvodoma pojasnjuje, da na sprejem predmetne odločitve nima vpliva dejstvo, da je bil po podatkih iVpisnika izvršilni postopek In 455/2015, ki se vodi pred Okrajnim sodiščem v Ljubljani in predstavlja osnovo za vodenje predmetnega izvršilnega postopka (glede na določbo drugega odstavka 166. člena ZIZ), z dnem 27. 4. 2018 prekinjen (glej sklep o prekinitvi In 455/2015 z dne 23. 8. 2018, izdan s sklicevanjem na določbo prvega odstavka 1. člena Zakona o prekinitvi postopkov proti družbenikom izbrisanih družb - ZPPDID). S prekinitvijo izvršilnega postopka In 455/2015 pred Okrajnim sodiščem v Ljubljani je sicer prišlo tudi do prekinitve predmetnega postopka (kajti ta dva postopka kljub teku pred različnima sodiščema oziroma kljub "tehnični" ločitvi zadev predstavljata enoten izvršilni postopek), vendar pa je ta prekinitev postopka nastopila šele po izdaji izpodbijanega sklepa in opravi vseh procesnih dejanj strank na pritožbeni stopnji, z izdajo odločbe višjega sodišča pa procesna upravičenja strank niso v ničemer ogrožena (primerjaj drugi odstavek 207. člena ZPP v zvezi s 15. členom ZIZ in sodbo Vrhovnega sodišča RS III Ips 41/97 z dne 4. 12. 1998).

6Sodišče prve stopnje je v obrazložitvi izpodbijane odločitve ocenilo, da ugovornih razlogov dolžnice ni mogoče šteti za razloge, ki bi preprečevali izvršbo v skladu s 55. členom ZIZ. Poudarilo je, da se upnika z izdajo izbrisne pobotnice nikakor nista odpovedala svoji terjatvi do dolžnice in posledično tudi svoji pravici do poplačila iz njenih nepremičnin, pač pa sta podala zgolj golo pogojno namero in zemljiškoknjižno dovolilo za izbris hipotek z več nepremičnin. Glede izdaje izbrisne pobotnice in delnega umika predloga za izvršbo s strani upnikov je navedlo, da je šlo pri teh dejanjih zgolj za posledico njune tedanje racionalne odločitve, da sta prejela vsaj nekaj malega (30.000,00 EUR) od prodaje slabo zavarovanih nepremičnin (saj je bila njuna hipoteka vpisana v slabšem vrstnem redu od visoke hipoteke banke A. d.d.) ter da ti njuni dejanji upoštevaje določila 43. člena ZIZ ne moreta biti nikakršna ovira za vložitev ponovnega predloga za nadaljevanje izvršbe na isti predmet. Ocenilo je, da sta upnika glede na obremenjenost nekaterih dolžničinih nepremičnin še z drugimi hipotekami in obstoj dodatnih upnikov tako poslovno kot tudi pravno gledano postopala pravilno, ko sta ponovno predlagala izvršbo na sporno stanovanje. Kot dodatne argumente za pravilnost njunega postopanja je navedlo še: da za sporno stanovanje očitno obstoji interes za nakup; da upnika do vročitve ugovora nista bila seznanjena z obstojem dolžničinega dolga do B. B. (kupca spornega stanovanja) na podlagi posojilne pogodbe iz leta 2006; da se upnika nikoli nista zavezala, da v prihodnosti na katerokoli nepremičnino ne bosta več posegla z vložitvijo novega predloga za izvršbo; da dolg dolžnice še vedno znaša okrog 250.000,00 EUR ter da sta upnika upravičena izterjati svojo terjatev iz kateregakoli dolžničinega dobroimetja vse do njenega dokončnega poplačila, pri čemer je izbira predlaganih izvršilnih sredstev in njihov vrstni red izključno na njuni strani. Na podlagi vsega navedenega je sodišče prve stopnje zaključilo, da je bil ponovni predlog upnikov za izvršbo na sporno stanovanje vložen povsem upravičeno in v skladu z zakonom, medtem ko je bil dolžničin ugovor vložen zgolj zaradi zavlačevanja postopka.

7Dolžnica v pritožbi utemeljeno opozarja na pomembnost dejstva, da je bil v času teka predmetnega izvršilnega postopka med strankami sklenjen dogovor o prodaji spornega stanovanja (skupaj z drugimi dolžničinimi stanovanji) izven tega postopka, na podlagi tega dogovora pa sta upnika izdala izbrisno pobotnico za izbris hipoteke na spornem stanovanju in predlagala ustavitev izvršbe nanj ter je bil predmetni izvršilni postopek na sporno stanovanje dejansko pravnomočno ustavljen, zaznamba izvršbe pa izbrisana iz zemljiške knjige.¹ Z opisanim ravnanjem se upnika sicer nista odpovedala izterjevani terjatvi (saj dolžnici nista izrecno odpustila dolga - glej 319. člen Obligacijskega zakonika - OZ) niti ne pravici do izterjave te terjatve na splošno, sta se pa nedvomno odpovedala zavarovanju izterjevane terjatve z zastavno pravico na spornem stanovanju (glej 320. člen OZ), in - kar je za odločitev v predmetni zadevi bistveno - pravici do izterjave te terjatve z izvršbo na sporno stanovanje v predmetnem izvršilnem postopku.² Četudi sta predlog za nadaljevanje izvršbe z izvršbo na isti predmet vložila v prepričanju, da dolžnica ni ravnala v skladu s sklenjenim dogovorom o izvensodni prodaji stanovanj, upnika svojega umika predloga za izvršbo na sporno stanovanje naknadno ne moreta več preklicati.³ Z ugoditvijo njunemu naknadnemu predlogu za nadaljevanje izvršbe z izvršbo na isto stanovanje pa bi prišlo ravno do takšne pravne posledice, do kakršne upnika ne bi smela biti upravičena. Na tak način bi namreč upnika obšla pravila 43. člena ZIZ o umiku predloga za izvršbo, ki jih je po oceni višjega sodišča treba uporabiti tudi za umik izvršbe na določen predmet, ter določilo tretjega odstavka 34. člena ZIZ, iz katerega je jasno razvidno, da se možnost naknadne objektivne kumulacije ne nanaša na sredstva in predmete izvršbe, glede katerih je bila izvršba že dovoljena in ustavljena.⁴

8Razlogi, zakaj sta upnika umaknila predlog za izvršbo (tudi) na sporno stanovanje, niso pravno pomembni. Bistveno je le, da sta upnika dejansko podala umik predloga za izvršbo, tega umika pa naknadno ne moreta več preklicati. Zato navedbe upnikov v odgovoru na pritožbo, da po krivdi dolžnice oziroma njenega pooblaščenca nista bila seznanjena z vsemi podrobnostmi izvensodne prodaje nepremičnin ter da sta bila glede (ne)prodaje spornega stanovanja celo zavedena, za presojo izpodbijane odločitve niso pravno pomembne. Na pogoje, pod katerimi sta pristala na umik predloga za izvršbo zaradi izvensodne prodaje nepremičnin, sta upnika imela možnost vplivati pred podajo umika predloga za izvršbo.

9Pa tudi sicer višje sodišče dodaja, da upnika v konkretnem primeru nista izkazala, da dolžnica ni ravnala v skladu s sklenjenim dogovorom o izvensodni prodaji stanovanj, temveč okoliščine primera kažejo na to, da sta prav upnika tista, ki sta dolžnici (in kupcu) preprečila dokončno in v celoti izvršiti dogovor o izvensodni prodaji vseh stanovanj. Zaradi dovolitve nadaljevanja izvršbe na sporno stanovanje in posledično vnovične pridobitve hipoteke s strani upnikov (kmalu po njenem izbrisu) se namreč kupec tega stanovanja, ki je sporno stanovanje kupil v prepričanju, da ne bo (več) obremenjeno, nima interesa (več) vknjižiti v zemljiško knjigo kot njegov novi lastnik.

10Ker sodišče prve stopnje zaradi umika predloga za izvršbo na sporno stanovanje v konkretnem postopku ne bi smelo ponovno dovoliti izvršbe na to stanovanje, je višje sodišče pritožbi dolžnice ugodilo že iz tega razloga in izpodbijani sklep spremenilo tako, da je njenemu ugovoru z dne 4. 5. 2017 ugodilo in razveljavilo sklep o nadaljevanju izvršbe z dne 6. 4. 2017 ter predlog upnikov za nadaljevanje izvršbe zavrglo kot nedovoljen že iz tega razloga (3. točka 365. člena ZPP in 5. alineja 358. člena ZPP v zvezi s 366. členom ZPP, vsi v zvezi s 15. členom ZIZ), posledično pa se do ostalih uveljavljenih pritožbenih razlogov ni opredeljevalo vsebinsko (prvi odstavek 360. člena ZPP v zvezi s 15. členom ZIZ).

11Sprememba odločitve o dolžničinem ugovoru zoper sklep o nadaljevanju izvršbe ima za posledico tudi spremembo odločitve o stroških ugovornega postopka. Upoštevaje dejstvo, da predlog upnikov za nadaljevanje izvršbe ni bil dovoljen, so bili dolžnici stroški ugovora zoper sklep o nadaljevanju izvršbe povzročeni neutemeljeno in je upravičena do njihovega povračila (šesti odstavek 38. člena ZIZ), medtem ko stroški odgovora na ugovor upnikov za predmetni izvršilni postopek niso bili potrebni in sta jih upnika dolžna kriti sama (peti odstavek 38. člena ZIZ). Višje sodišče je zato dolžničini pritožbi ugodilo tudi v delu, v katerem izpodbija stroškovno odločitev v drugem odstavku izreka, ter izpodbijani sklep ustrezno spremenilo tudi v tem delu (5. alineja 358. člena ZPP v zvezi s 366. členom ZPP in 3. točka 365. člena ZPP, vsi v zvezi s 15. členom ZIZ). V skladu z Odvetniško tarifo - OT, je dolžnica upravičena do nagrade za sestavo ugovora v znesku 1.700 odvetniških točk, do stroškov telekomunikacij in poštnine v višini 2 % oziroma 34 točk, do 22 % DDV na priznane odvetniške storitve in stroške ter do plačane sodne takse za ugovor (24,00 EUR), kar vse skupaj, upoštevaje pretvorbo 1 odvetniška točka = 0,459 EUR, znaša 995,00 EUR. Ker je dolžnica zahtevala tudi zakonske zamudne obresti v primeru upnikove zamude s plačilom stroškov ugovornega postopka, je upravičena tudi do teh, in sicer od poteka roka za prostovoljno izpolnitev. Stroškov vloge z dne 2. 3. 2018, s katero je dolžnica odgovorila na odgovor upnikov na svoj ugovor, pa višje sodišče dolžnici ni priznalo, saj ocenjuje, da je dolžnica vse bistveno za odločitev o ugovoru navedla že v samem ugovoru, ter da vloga z dne 2. 3. 2018 ni bistveno pripomogla k njenemu uspehu v ugovornem postopku (prvi odstavek 155. člena ZPP v zvezi s 15. členom ZIZ).

12Glede na uspeh s pritožbo je dolžnica upravičena tudi do povrnitve stroškov pritožbenega postopka (drugi odstavek 165. člena ZPP in prvi odstavek 154. člena ZPP, oba v zvezi s 15. členom ZIZ, ter šesti odstavek 38. člena ZIZ), ki ji jih je višje sodišče priznalo v skupnem znesku 1.096,00 EUR (gre za enako višino nagrade za pravno sredstvo, materialne stroške in DDV kot pri ugovoru, plačana sodna taksa za pritožbo pa znaša 125,00 EUR). Tudi pri odločitvi o pritožbenih stroških je višje sodišče upoštevalo, da je dolžnica zahtevala zakonske zamudne obresti v primeru zamude upnikov s plačilom stroškov.

13Upnika zaradi neuspeha v pritožbenem postopku nista upravičena do povrnitve stroškov odgovora na pritožbo (drugi odstavek 165. člena ZPP in prvi odstavek 154. člena ZPP, oba v zvezi s 15. členom ZIZ, in peti odstavek 38. člena ZIZ).

¹ Sklep o (delni) ustavitvi izvršilnega postopka, med drugim tudi na sporno stanovanje, ter razveljavitvi zaznambe sklepa o izvršbi in izbrisu hipotek je bil sicer dne 23. 12. 2016 izdan v izvršilni zadevi, v kateri je bila dovoljena predmetna izvršba - to je v In 455/2015 pred Okrajnim sodiščem v Ljubljani, vendar pa gre, kot že pojasnjeno v 5. točki predmetne obrazložitve, pri zadevi In 455/2015 in predmetni zadevi za enoten izvršilni postopek, saj je bilo vodenje predmetnega postopka prepuščeno Okrajnemu sodišču v Domžalah zgolj zaradi zakonsko predpisane pristojnosti po drugem odstavku 166. člena ZIZ.
² Z umikom predloga za izvršbo na določen predmet in posledično ustavitvijo izvršilnega postopka na ta predmet je dovoljenje za opravo izvršbe na tem predmetu v tekoči izvršbi [v njenih (časovnih) mejah pravnomočnosti] ukinjeno (primerjaj sklep Vrhovnega sodišča II Ips 332/2011 z dne 22. 12. 2011).
³ Umik predloga za izvršbo predstavlja neposredno čisto procesno dispozicijo upnika, ki konstitutivno sproži procesni učinek, ne da bi sodišče med dejanje stranke in takšen procesnopravni učinek poseglo s svojo sodno odločbo (odločitev o ustavitvi izvršilnega postopka je nujna in avtomatična posledica upnikovega dejanja - VSL sklep III Cp 675/2006 z dne 15. 2. 2006). Takšno procesno dejanje s takojšnjim konstitutivnim učinkom pa je lahko le nepreklicljivo (o tem glej razloge sklepa VS RS II Ips 327/98). Čim upnikova izjava o umiku prispe na sodišče, upnik ustavitve konkretnega izvršilnega postopka ne more več preprečiti. Umika upnik ne more več preklicati niti tedaj, ko ga je podal v zmoti ali prevari glede določene dejanske okoliščine, na primer v zmotnem prepričanju, da je terjatev v celoti poplačana (glej dr. Aleš Galič v: Pravdni postopek zakon s komentarjem; 2. knjiga, komentar k členu 188, str. 217, tako tudi VSL sklep III Cp 2378/2001 z dne 17. 10. 2001 in VSL sklep II Ip 1561/2015 z dne 4. 6. 2015).
⁴ Glej sklep Vrhovnega sodišča RS II Ips 332/2011 z dne 22. 11. 2011 v 6. točki obrazložitve. V 7. točki obrazložitve tega sklepa je sicer navedeno, da lahko upnik preseže časovne meje pravnomočnosti odločitve o ustavitvi izvršilnega postopka, če izkaže obstoj spremenjenih okoliščin. Vendar pa so pri tem mišljeni primeri, ko je bila izvršba na določen predmet ustavljena iz razloga neuspešnosti (npr. zaradi neuspele prodaje nepremičnine na drugem naroku - drugi odstavek 194. člena ZIZ), ne pa tudi tedaj, ko je bila izvršba ustavljena zaradi ravnanja oziroma neaktivnosti upnika. Možnosti za uspeh izvršbe na določen predmet se namreč naknadno lahko spremenijo (npr. možnosti za prodajo določene nepremičnine se lahko povečajo), medtem ko upnikovo ravnanje oziroma neaktivnost predstavlja nespremenljivo dejstvo (upnik umika predloga za izvršbo ne more več preklicati).