VSL Sodba in sklep II Cp 24/2018

Pritožbi se zavrneta in se v izpodbijanem delu potrdita sodba ter dopolnilni sklep sodišča prve stopnje.

1Sodišče prve stopnje je razsodilo, da je tretji toženec dolžan tožniku v roku 8 dni od prejema sodbe plačati znesek 725,22 EUR skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od zneska 362,61 EUR od dne 16. 1. 2014 dalje do plačila in od zneska 362,61 EUR od 16. 2. 2014 dalje do plačila. V preostalem delu, t.j. glede plačila zakonskih zamudnih obresti pred 16. 1. 2014 in 16. 2. 2014 ter glede plačila glavnice v višini 131,00 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 15. 8. 2015 dalje do plačila, je tožbeni zahtevek zoper tretjega toženca zavrnilo (I. točka izreka). Zoper prvo toženko in drugega toženca je tožbeni zahtevek za plačilo zneska glavnice 856,22 EUR s pripadki v celoti zavrnilo (II. točka izreka). Tožnikov zahtevek za povračilo stroškov je zavrnilo (III. točka izreka) in odločilo, da mora tožnik prvi toženki v roku 8 dni po prejemu te sodbe povrniti pravdne stroške v višini 187,27 EUR, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od prvega dne po poteku 8 dnevnega paricijskega roka (IV. točka izreka). Z dopolnilnim sklepom je sodišče prve stopnje odločilo, da je tretji toženec dolžan tožniku v roku 8 dni od vročitve tega sklepa povrniti pravdne stroške v znesku 86,70 EUR, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od prvega dne po izteku paricijskega roka dalje do plačila.

2Tretji toženec se pritožuje zoper I. (v ugodilnem delu), II. III. in IV. točko izreka sodbe iz vseh zakonsko dopustnih pritožbenih razlogov. Pritožbenemu sodišču predlaga, da pritožbi ugodi in sodbo sodišča prve stopnje spremeni tako, da tožbeni zahtevek zavrne. Podrejeno predlaga razveljavitev sodbe in vrnitev zadeve sodišču prve stopnje v novo sojenje. Sodišče prve stopnje ni navedlo ničesar o vezanosti sodišča na upravno odločbo 1321-504/2012-13/10 z dne 12. 3. 2014, ki veže tožnika, ne pa tudi tretjega toženca, saj se nanj ne širijo subjektivne meje pravnomočnosti, čeprav je zgolj na to odločbo oprlo celotno obrazložitev sodbe. Glede na to, da ustava zahteva enotnost pravnega reda in pravne varnosti, se je tretji toženec lahko zanesel na pravnomočno in izvršljivo odločbo CSD 1231-504/202-16A z dne 16. 3. 2013, ki je v trenutku izplačila veljavno obstajala. Bistveno je, da je zaradi novele ZUPJS-C prišlo do spremembe izplačevanja subvencije. Prvostopenjsko sodišče je zavzelo zmotno stališče, da je bil CSD zaradi novele ZUPJS-C v primeru subvencioniranja tržnih najemnin dolžan po uradni dolžnosti izdati novo odločbo oz. da zakonska sprememba velja že sama po sebi. Novela ZUPJS-C v prehodnih in končnih določbah, niti kjerkoli drugje, ni določila, da morajo CSD zaradi spremembe upravičenca subvencije do dela tržne najemnine izdati nove odločbe. Sprememba zakonodaje ne pomeni, da prej izdane pravnomočne odločbe CSD s samo uveljavitvijo ZUPJS kar prenehajo veljati. Sodišče je odločbo CSD 1231-504/2012-16A z dne 6. 3. 2013 zaradi njene odprave povsem razvrednotilo in jo štelo za brezpredmetno, pri čemer je spregledalo, da je bila ta odločba veljavna do 12. 3. 2014 ter je kot taka zavezovala tretjega toženca, da na njeni podlagi opravi izplačilo. Slednje je ta storil, kar je v postopku tudi dokazal, v zvezi s tem je sodišče prve stopnje spregledalo drugi odstavek 214. člena ZPP. Odločba CSD z dne 12. 3. 2014 je bila izdana na podlagi vloge najemnika in ne zaradi novele ZUPJS-C, torej ni bila izdana po uradni dolžnosti. CSD je v dopisu z dne 30. 9. 2015 pojasnil, da je bila odločba izdana upoštevajoč prvi odstavek 28. člena novele ZUPJS-C, ki določa, da če CSD ugotovi, da bi bilo treba katero od teh odločb odpraviti ali o njej na novo odločiti po uradni dolžnosti, na novo odloči o vseh pravicah z dnem priznanja tiste pravice iz javnih sredstev, katere uveljavitev je vzrok za postopek odločanja tudi o drugih pravicah. Ta določba nesporno dokazuje, da v konkretnem primeru ne gre za odločanje po uradni dolžnosti zaradi spremembe zakonodaje temveč zaradi vložene vloge in ravnanja organa ravno na podlagi tega člena. Šele z izdajo odločbe CSD z dne 12. 3. 2014, ne pa s spremembo zakona, je moral tretji toženec svojo obveznost izpolnjevati tožniku, kar pa je v nadaljevanju storil in kar pa med strankami ni sporno. Sodišče je to spregledalo in se oprlo na dejstvo, da je odločba CSD z dne 6. 3. 2013 brezpredmetna, ker je bila odpravljena. Vendar je nemogoče spregledati, da je bila odločba z dne 6. 3. 2013 odpravljena retroaktivno, torej z učinkom za nazaj, CSD pa v novi odločbi ni odločil o višini, načinu in času vračila neupravičeno prejetih javnih sredstev ob odpravi oz. razveljavitvi odločbe, za kar tretji toženec ne more nositi odgovornosti v obliki obveznosti izplačila dvojnega zneska iste subvencije. Tretji toženec ni bil stranka v postopku dodeljevanja subvencije, ampak je bil samo prejemnik pravnomočnih in izvršljivih odločb, na podlagi katerih je bil nato dolžan izvršiti izplačila subvencij, kar je tudi storil. Če je torej tretji toženec po odločbi CSD z dne 6. 3. 2013 pravilno izpolnil svojo obveznost, pa tega ni storil tožnik. Za preprečitev nastanka škode ni storil ničesar, saj najemnika očitno ni pozval na plačilo dela najemnine, ki predstavlja subvencijo. Sodišče prve stopnje je navedlo kontradiktorne razloge, saj je v 34. točki obrazložitve navedlo, da bi tožnik nastanek škode lahko tudi sam preprečil, v 24. točki obrazložitve pa je zavrnilo ugovor tretjega toženca, da naj si tožnik subvencioniran del najemnine sam izterja od najemnika.

3Tretji toženec vlaga pritožbo tudi zoper dopolnilni sklep iz vseh zakonsko dopustnih pritožbenih razlogov. Pritožbenemu sodišču predlaga, da pritožbi ugodi in izpodbijani sklep spremeni tako, da zavrne zahtevek tožnika za povrnitev plačila pravdnih stroškov, saj je utemeljenost zahtevka za povrnitev stroškov odvisna od odločitve o pritožbi zoper sodbo.

4Tožnik je na pritožbi tretjega toženca podal odgovor, v katerem predlaga zavrnitev pritožb in potrditev sodbe in dopolnilnega sklepa sodišča prve stopnje.

5Pritožbi nista utemeljeni.

O pritožbi zoper sodbo

6V obravnavani zadevi gre za spor majhne vrednosti, v katerem je sodbo dopustno izpodbijati le zaradi bistvenih kršitev določb pravdnega postopka iz drugega odstavka 339. člena Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP) in zaradi zmotne uporabe materialnega prava (prvi odstavek 458. člena ZPP). Sodbe v sporu majhne vrednosti ni mogoče izpodbijati zaradi zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja in zaradi bistvenih kršitev določb pravdnega postopka iz prvega odstavka 339. člena ZPP.

7Tožnik v tej zadevi od tožencev nerazdelno vtožuje znesek subvencije tržne najemnine za januar in februar 2014 ter avgust 2015, svoj zahtevek pa utemeljuje na podlagi določil Zakona o uveljavljanju pravic iz javnih sredstev (v nadaljevanju ZUPJS) in odločbe drugega toženca z dne 12. 3. 2014 ter na podlagi določil o odškodninski odgovornosti. V pritožbenem postopku sta sporna le zneska za januar in februar 2014, saj se tretji toženec zoper zavrnilni del izpodbijane sodbe ni pritožil.

a.) O zahtevku na podlagi zakonskih določb in odločb CSD

8V obravnavani zadevi je sodišče prve stopnje ugotovilo, da je drugi toženec izdal odločbo 1321-504/2012-16/A z dne 6. 3. 2013 (priloga B 3), s katero je bilo odločeno, da je tožnikov najemnik A. A. upravičen do subvencionirane tržne najemnine v višini 352,61 EUR za obdobje od 1. 3. 2013 do 28. 2. 2014, kar je občina dolžna izplačevati najemniku. Navedeno odločbo z dne 6. 3. 2013 je drugi toženec dne 12. 3. 2014 odpravil z odločbo 1231-504/2012-13/10 (priloga B 4), s katero je odločil, da se odločba z dne 16. 3. 2013 odpravi z dnem 1. 1. 2014 in da je najemnik upravičen do subvencionirane tržne najemnine za obdobje od 1. 1. 2014 do 31. 12. 2014 v višini 362,61 EUR, ki pa jo je tretji toženec, stanovanjski sklad, dolžan izplačevati najemodajalcu, lastniku tržnega najemnega stanovanja, torej tožniku in ne več najemniku. Dne 1. 1. 2014 je namreč prišlo do spremembe ZUPJS z novelo ZUPJS-C, ki je v 41. členu določila drugačno izplačevanje subvencij tržnih najemnin, ki se po 1. 1. 2014 niso več izplačevale najemnikom stanovanj, temveč izvajalcem, to je lastnikom tržnih najemnih stanovanj (41. člen ZUPJS v zvezi s 6. in 1. členom ZUPJS).

9Na podlagi določila 13. člena ZPP je civilno sodišče, če je matični organ o predhodnem vprašanju odločil z dokončno in pravnomočno odločbo, na tako odločitev vezano. To je posledica pravnomočnosti sodnih in drugih (upravnih) odločb. To načelo vezanosti na pravnomočne akte velja tudi za razmerje med civilnim pravdnim postopkom in upravnim postopkom (sodba VS RS II Ips 705/96).¹ Civilno sodišče je tako na dokončno in pravnomočno odločbo upravnega organa, s katero je v okviru svojih pristojnosti odločil o pravici ali pravnem razmerju kot o glavni stvari, vezano, vse dokler odločba ni odpravljena, spremenjena ali razveljavljena.² Ker je sodišče prve stopnje ugotovilo, da je bila odločba drugega toženca 1321-504/2012-16/A z dne 6. 3. 2013 odpravljena, se tretji toženec neutemeljeno sklicuje, da je svojo obveznost plačila subvencije tržne najemnine veljavno izpolnil na podlagi te odločbe. ZUPJS v 34. členu določa, da CSD o pravicah iz javnih sredstev odloča po zakonu o splošnem upravnem postopku (v nadaljevanju ZUP). ZUP pa v prvem odstavku 281. člena izrecno določa, da se v primeru odprave odločbe odpravijo tudi posledice, ki so iz nje nastale. Zatorej ni utemeljen pritožbeni očitek tretjega toženca, da bi moralo sodišče prve stopnje pri presoji pravilnosti njene izpolnitve upoštevati odločbo drugega toženca z dne 6. 3. 2013, ki je bila v času izpolnitve s strani tretjega toženca sicer veljavna, saj je bila navedena odločba dne 12. 3. 2014 odpravljena z odločbo 1231-504/2012-13/10 z učinkom ex tunc, to je od 1. 1. 2014 dalje. Podlaga za neupoštevanje odločbe drugega toženca z dne 6. 3. 2013 pri presoji pravilnosti plačila subvencije tržne najemnine tretjega toženca tako izrecno izhaja iz 13. člena ZPP in 281. člena ZUP. Ker je pravna podlaga, na podlagi katere je bil tretji toženec dolžan subvencijo tržne najemnine plačati najemniku, odpadla, je njegov ugovor, da je svojo obveznost veljavno izpolnil najemniku na podlagi odpravljene odločbe z dne 6. 3. 2013, neutemeljen, kot je pravilno zaključilo sodišče prve stopnje v 21. točki obrazložitve.

10Ker je odločba drugega toženca z dne 12. 3. 2014, na podlagi katere je tretji toženec subvencijo tržne najemnine od 1. 1. 2014 do 31. 12. 2014 dolžan plačati tožniku (in ne najemniku), pravnomočna in dokončna, so nerelevantne pritožbene navedbe o tem, ali je drugi toženec navedeno odločbo izdal po uradni dolžnosti ali na zahtevo upravičenca, saj navedena okoliščina na samo veljavnost odločbe z dne 12. 3. 2014 ne vpliva.

11Pritožba s pritožbeno navedbo, da je sodišče prve stopnje spregledalo določilo 214. člena ZPP, ko je ugotovilo, da tretji toženec ni izkazal, da je vtoževana zneska za januar in februar 2014 najemniku dejansko nakazal (predložil je tudi interno obračunsko kartico najemnika - prilogi B 7 in B 8), česar tožnik v postopku ni prerekal, uveljavlja relativno bistveno kršitev določbe 214. člena ZPP, ki v sporu majhne vrednosti ni dopusten pritožbeni razlog (458. člen ZPP). Kljub temu navedena okoliščina, ali je tretji toženec subvencijo tržne najemnine za januar in februar 2014 nakazal najemniku, na utemeljenost tožnikovega zahtevka zoper tretjega toženca ne vpliva, saj njegov zahtevek temelji na dokončni in pravnomočni upravni odločbi z dne 12. 3. 2014. Sodišče prve stopnje je pravilno zavrnilo ugovor tretjega toženca, da bo zaradi plačila subvencije tožniku prišlo do dvojnega izplačila, saj ima ta možnost neupravičeno izplačan znesek najemniku terjati nazaj (190. člen OZ) in to ne glede na to da, kot izpostavlja pritožba, drugi toženec v odločbi z dne 12. 3. 2014, s katero je odpravil prej veljavno odločbo z dne 6. 3. 2013, najemniku ni naložil vrnitve neupravičeno prejetih javnih sredstev.

12Neutemeljen je pritožbeni očitek o nedopustnosti retroaktivne veljave odločbe drugega toženca 1231-504/2012-13/10 z dne 12. 3. 2014, saj podlago za njeno izdajo predstavlja določilo 281. člena ZUP. Tudi sicer izdana odločba z dne 12. 3. 2014 v ničemer ne posega v pravice tretjega toženca, saj ta niti po odločbi z dne 6. 3. 2013, ki je bila odpravljena, niti po veljavni odločbi z dne 12. 3. 2014, ni bil upravičenec do pravic, temveč zavezanec za plačilo (torej ne gre za poseg v pridobljene pravice tretjega toženca).

13Da odločba druge toženke 1231-504/2012-13/10 z dne 12. 3. 2014 veže tudi tretjega toženca (učinek extra partes), je sodišče prve stopnje pravilno ugotovilo.³ Poleg tega tretji toženec ugovora, da ga navedena odločba ne veže zaradi nesodelovanja v upravnem postopku, v postopku na prvi stopnji ni podal in gre v tem delu za nedopustne pritožbene novote. Prav tako ne drži pritožbeni očitek, da se sodišče prve stopnje do vezanosti tretjega toženca na dokončno in pravnomočno odločbo drugega toženca z dne 12. 3. 2014 ni opredelilo, saj je razlog za vezanost tretjega toženca navedlo v 21. točki obrazložitve. Tudi sicer ZUPJS v šestem in sedmem odstavku 37. člena določa, da ob uveljavljanju pravic iz javnih sredstev, ki se financirajo iz občinskega proračuna, mnenje poda pristojna lokalna skupnost, kar pomeni, da je imel tretji toženec možnost doseči priznanje statusa udeleženca v postopku izdajanja odločbe CSD na podlagi 43. člena ZUP (enako sodba VSL II Cpg 1302/2016, točka 10 in 11 obrazložitve), če mu ne bi bila dana možnost sodelovanja v upravnem postopku, bi lahko predlagal obnovo postopka (po 9. točki prvega odstavka 260. člena ZUP).

b.) O zahtevku na podlagi določil o odškodninski odgovornosti

14Tožnik je svoj zahtevek zoper vse tri tožence utemeljeval tudi na odškodninski podlagi. Za škodo, ki jo je več oseb povzročilo skupaj, odgovarjajo vsi udeleženci solidarno (prvi odstavek 186. člena OZ).

15Odškodninski zahtevek je sodišče prve stopnje zavrnilo. Ugotovilo je, da ravnanje tožencev ni bilo protipravno, ker ni predstavljalo ravnanja, ki bi v tolikšni meri odstopalo od načela potrebne skrbnosti, da bi samo po sebi postalo protipravno, saj sta drugi in tretji toženec v manj kot dveh mesecih in pol potem, ko so pričele veljati spremembe ZUPJS, poskrbela za odpravo sistemskih pomanjkljivosti in njuno ravnanje pri izplačilu subvencije ni odstopalo od običajne metode dela, ki se je uporabljala do tedaj, protipravnost ravnanja prve toženke in pomanjkanje navodil pristojnih ministrstev glede izvajanja zakonodaje pa je tožnik le pavšalno zatrjeval. Prav tako je sodišče prve stopnje ugotovilo, da tožnik nastanka škode, ob dejstvu, da mu je bil z izpodbijano sodbo zahtevek priznan na podlagi zakona in odločbe CSD, ni izkazal.

16Tretji toženec, zoper katerega je poleg prve toženke in drugega toženca tožnik naperil odškodninski zahtevek na nerazdelno plačilo, ima pravni interes za izpodbijanje II. točke izreka sodbe, saj je nerazdelno plačilo v njegovo korist in ga razbremenjuje dela plačila (zaradi regresnega zahtevka). Vendar pritožbeno sodišče ugotavlja, da tretji toženec s pritožbo konkretizirano ne izpodbija materialnopravnih zaključkov sodišča prve stopnje glede neobstoja protipravnosti ravnanja prve toženke in drugega toženca, niti ne napada zaključka sodišča prve stopnje o neobstoju škode. Pritožba uveljavlja (le) očitek kršitve iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP, in sicer da so razlogi sodišča prve stopnje, ki se nanašajo na ravnanje tožnika, v nasprotju sami s seboj, kar po oceni pritožbenega sodišča na presojo obstoja odškodninske odgovornosti tožencev ne vpliva. Sodišče prve stopnje je namreč v 24. točki obrazložitve pravilno zavrnilo ugovor tretjega toženca, da bi tožnik od najemnika lahko sam izterjal subvencioniran del najemnine, saj bi se najemnik zoper lastnika lahko uspešno branil z veljavno odločbo CSD, ki dolžnost plačila nalaga tretjemu tožencu. Drži, kot navaja pritožba, da je sodišče v 34. točki navedlo, da bi tožnik zaradi preprečitve nastanka škode celotne zneske najemnine lahko izterjal od svojega najemnika, vendar pa, kot že rečeno, naveden razlog na pravilnost odločitve sodišča prve stopnje v ničemer ni vplival, saj ne vpliva na utemeljenost odškodninskega zahtevka, ki ga je sodišče prve stopnje zavrnilo zaradi neobstoja predpostavk odškodninske odgovornosti tožencev,⁴ česar pritožba glede prve toženke in drugega toženca ni izpodbijala. Zato pritožba tudi v tem delu ni utemeljena.

O pritožbi zoper dopolnilni sklep

17Pritožba je stroškovno odločitev v dopolnilnem sklepu izpodbijala zaradi izpodbijanja sodbe. Ker pritožba zoper sodbo ni utemeljena, stroškovna odločitev v dopolnilnem sklepu sodišča prve stopnje, ki je pritožba po višini ne izpodbija, ostaja pravilna.

Sklepno

18Ker pritožbeni razlogi niso utemeljeni, prav tako pa niso podani razlogi, na katere je pritožbeno sodišče dolžno paziti po uradni dolžnosti (drugi odstavek 350. člena ZPP), je pritožbeno sodišče pritožbi tretjega toženca zoper sodbo in dopolnilni sklep zavrnilo in sodbo sodišča prve stopnje v izpodbijanem delu ter dopolnilni sklep potrdilo (353. člen ZPP).

19Pritožnik stroškov pritožbenega postopka ni priglasil, prav tako ne tožnik, ki je vložil odgovor na pritožbi, zato je izrek o stroških pritožbenega postopka odpadel.

¹ Lojze Ude: Civilno procesno pravo, Založba Uradni list, Ljubljana, 2002, stran 134.
² Sodba in sklep VS RS II Ips 565/2008.
³ Primerjaj 19, 20. in 21. točko obrazložitve izpodbijane sodbe.
⁴ Primerjaj 15. točko zgoraj.