34. člen ZUPJS

Temeljni pritožbeni očitek, da bi moralo sodišče kljub določilu 113. člena ZUP upoštevati specifičnosti tega socialnega spora in tožniku priznati stroške predsodnega postopka, ker je bilo tožnikovo postopanje potrebno za zavarovanje njegovih pravic, mora ostati neuspešen. Sodišče je v 6. točki argumentirano pojasnilo, da je tudi v novem upravnem odločanju šlo za postopek, ki je tekel na zahtevo tožnika in ne po uradni dolžnosti upravnega organa. In ravno slednje je v zadevi odločilno. Kljub temu, da v novem upravnem odločanju prvostopenjski upravni organ sicer ni popolnoma sledil predhodnem napotku sodišča, ne v ZDSS-1 in ne v ZUP ni pravne podlage za odločanje o stroških predsodnega postopka na podlagi uspeha stranke. Nenazadnje je toženec v drugostopenjskem upravnem odločanju upošteval stališče sodišča in pravnomočno sodbo, čeprav prepozno, izvršil v celoti.

Pravica do družinskih prejemkov, med katerimi je otroški dodatek, se po 87. členu ZSDP-1 uveljavlja v skladu z zakonom, ki ureja splošni upravni postopek, če ta zakon ne določa drugače. ZSDP-1 ne vsebuje določbe, ki bi določala drugače kot prvi odstavek 207. člena ZUP. Glede vprašanj postopka uveljavljanja otroškega dodatka ZSDP-1 v 71. členu napotuje na uporabo določb ZUPJS. ZUPJS v prvem odstavku 34. člena določa, da center za socialno delo odloča o pravicah iz javnih sredstev po splošnem zakonu o upravnem postopku, če posamezna vprašanja v tem zakonu niso urejena drugače. Tudi ZUPJS ne vsebuje določbe, ki bi določala drugače kot prvi odstavek 207. člena ZUP. V predsodnem postopku uveljavljanja otroškega dodatka torej ni pravila, ki bi dopuščalo upoštevanje dejstev, nastalih po izdaji prvostopenjskega upravnega akta. Tudi iz ZDSS-1 ne izhaja, da bi se lahko v socialnem sporu upoštevala dejstva, ki so nastala po izdaji prvostopenjskega upravnega akta.

Revizija se dopusti glede vprašanja, ali se pri odločanju o priznanju pravice do otroškega dodatka upoštevajo tudi dejstva, ki so nastala po izdaji prvostopenjskega upravnega akta.

Določbo 153. člena DZ je treba razumeti tako, da je center za socialno delo dolžan izvajati potrebna dejanja za varstvo največje otrokove koristi tudi izven svojega delovnega časa.

Ker je bilo v delovnem sporu v času tega sodno socialnega spora s sodno poravnavo že vzpostavljeno delovno razmerje za obdobje od 20. 9. 2021 do 19. 3. 2022 in za navedeno obdobje obračunano nadomestilo plače in odvedeni davki in prispevki, tožnik v istem obdobju ne more biti upravičen tudi do denarne socialne pomoči.

Ker je upravni organ ocenil, da za presojo utemeljenosti tožbenega zahtevka glede ugotovitev dejanskega stanja potrebuje prevode listin v tujem jeziku, je imel v 177. členu ZUP podlago to zahtevati.

Pravno relevantne predpostavke oz. pogoji za uveljavljani varstveni dodatek so v predsodnem upravnem postopku ostali nerazčiščeni izključno zaradi tožničinega nesodelovanja in zavrnitve pisne izjave, da bi CSD lahko kontaktiral njene polnoletne otroke.

Toženka bi morala znižanje plačila vrtca za drugega otroka v smislu delne oprostitve plačila uveljavljati pred CSD, ki o tem ne odloča (kot tudi ne vrtec) po uradni dolžnosti, saj je tudi delna oprostitev plačila vrtca vezana na odločbo CSD in je vrtec ne more upoštevati avtomatično. Pri uveljavljanju pravic iz javnih sredstev, med njimi tudi pravice do subvencioniranja plačila vrtca, gre za sistemsko ureditev, pri čemer mora biti o pravici oziroma pravnem razmerju glede plačila staršev za vrtec, ki ima sicer podlago v materialnem predpisu, odločeno z odločbo. Da se upravičencu prizna določena pravica, mora biti ta uveljavljena in o njej posledično tudi odločeno. Pravico je treba uveljavljati pred CSD in posamezniku ne pripada že na podlagi zakona, prav tako je vrtec ne more in je ni dolžan upoštevati na podlagi zakona. Ne v ZUPJS ne v ZVrt ni določeno, da se ta pravica upošteva sama po sebi, temveč jo je treba uveljavljati po za to predpisanem postopku, četudi gre za birokratsko delo.

Ker tožnik prebiva v stanovanju, katerega lastnica je tožnikova mati, s katero si tudi delita stroške bivanja, je CSD pravilno upošteval, da ima s tem tožnik tudi nižje stroške. CSD je torej v tem primeru utemeljeno v okviru diskrecijske pravice odločil, da ima tožnik zagotovljeno bivanje in da mu je s tem zagotovljena osnovna oskrba v mesečni vrednosti 15 % minimalnega dohodka, ki bi mu pripadal, če ne bi imel drugih dohodkov (tretji odstavek 12. člena Pravilnika o načinu ugotavljanja premoženja in njegove vrednosti pri dodeljevanju pravic iz javnih sredstev ter o razlogih za zmanjševanje v postopku dodelitve denarne socialne pomoči). Za odločitev tako ni bistveno, da sta gospodinjstvi ločeni. Bistveno je zgolj, da tožniku ni potrebno v celoti plačevati stroškov za stanovanje, temveč si stroške delita z mamo, kot je to tožnik tudi izpovedal na naroku za glavno obravnavo. Upoštevaje navedeno pritožbeno sodišče ugotavlja, da tožena stranka ni prekoračila meja prostega preudarka. Odločila je v okviru pooblastila, ki ji ga daje 31. člen ZSVarPre.

Zaradi ugotovljene bistvene kršitve pravil postopka iz 7. točke drugega odstavka 237. člena ZUP, ker se izpodbijane odločbe z dne 12. 12. 2017, posledično pa tudi ne dokončne odločbe z dne 13. 3. 2019, ne da preizkusiti, ker je sama s seboj v nasprotju, kar uveljavlja tudi pritožba, in ker dejansko stanje ob uporabi citiranih določb v predsodnem postopku ni bilo ugotavljano in ugotovljeno, je pritožbeno sodišče pritožbi tožnice v skladu z določbo 355. člena ZPP ugodilo in izpodbijano sodbo spremenilo tako, da je v skladu s 1. alinejo prvega odstavka 82. člena ZDSS-1 izpodbijana upravna akta odpravilo in zadevo vrnilo v ponovno upravno odločanje. V ponovljenem postopku bo upravni organ v dopolnjenem dokaznem postopku ugotovil, na kakšni podlagi in iz katerih razlogov je bila tožnici priznana subvencija za tržno najemnino z odločbo z dne 10. 3. 2017 in ali je od tedaj prišlo do spremenjenih okoliščin ali ne in ali obstajajo razlogi za odpravo ali razveljavitev na podlagi 43. člena ZUPJS.

Fikcija vročitve je zakonsko vzpostavljena le v primeru, če so podane predpostavke zanjo - v primeru vročanja po 37.a členu ZUPJS je to znan naslov in vročanje z dostavo v hišni predalčnik na tem naslovu, v primeru 87. člena ZUP pa je to znan naslov in posebej predviden postopek z izrecno določenimi opravili vročevalca. Ob ugotovitvi sodišč, da tožeča stranka oz. njena starša na naslovu vročanja nista imela poštnega predalčnika, fikcije vročitve po 37. a členu ZUPJS ni bilo mogoče vzpostaviti. Enako velja za vročanje po 87.oziroma 96. členu ZUP, saj tožena stranka ni dokazala, da bi bila vročitev opravljena ob upoštevanju vseh potrebnih postopkov in opravil po teh zakonskih določbah.

Podpis žene tožnika na vlogi za uveljavljanje pravic iz javnih sredstev ni obvezna sestavina vloge. Podatke o prejemkih žene tožnika bi CSD moral pridobiti od izplačevalca pokojnine ali od bank. Ker je rok za predložitev podatkov neuspešno potekel, CSD vloge ne bi smel zavreči, temveč bi moral nadaljevati postopek in po materialnem predpisu odločiti o zadevi.

Na podlagi določila 13. člena ZPP je civilno sodišče, če je matični organ o predhodnem vprašanju odločil z dokončno in pravnomočno odločbo, na tako odločitev vezano. To je posledica pravnomočnosti sodnih in drugih (upravnih) odločb. To načelo vezanosti na pravnomočne akte velja tudi za razmerje med civilnim pravdnim postopkom in upravnim postopkom. Civilno sodišče je tako na dokončno in pravnomočno odločbo upravnega organa, s katero je v okviru svojih pristojnosti odločil o pravici ali pravnem razmerju kot o glavni stvari, vezano, vse dokler odločba ni odpravljena, spremenjena ali razveljavljena. Ker je bila odločba drugega toženca (CSD) z dne 6. 3. 2013 odpravljena, se tretji toženec (stanovanjski sklad) neutemeljeno sklicuje, da je svojo obveznost s plačilom subvencije tržne najemnine najemniku veljavno izpolnil na podlagi te odločbe.

V primeru, če tožnica na naslovu, ki ga je sama navedla v vlogah, dejansko ni prebivala, bi morala CSD sporočiti morebitne spremembe stalnega prebivališča ali naslova za vročanje. Ker tega ni storila, se ne more uspešno sklicevati na to, da ji odločbi nista bili vročeni.

Glede na jasne zakonske norme 37. člena ZUJPS in 87. in 96. člena ZUP je tožena stranka po presoji Vrhovnega sodišča izpodbijane odločbe pravilno vročala tožeči stranki na naslovu stalnega prebivališča, ki je bil hkrati naslov za vročanje, in kasneje na naslovu zakonskega prebivališča. Fikcija vročitve nastopi na formalno prijavljenem naslovu in z nastopom fikcije začnejo teči roki. Ker se šteje, da so ji bile dokončne odločbe vročene in ker v roku 30 dni, ki ga določa 72. člen ZDSS-1 ni vložila tožb, so bile te na podlagi 274. člena ZPP pravilno zavržene.

Vrnitev v prejšnje stanje v upravnem postopku je ugodnost za stranko, ki je zamudila rok za procesno dejanje, ko postopek že teče. Gre za ugodnost v primeru zamude procesnega in ne materialnega roka, ki velja za uveljavitev določene materialne pravice, o kateri se odloča po ZUP. Z vrnitvijo v prejšnje stanje v upravnem postopku ni mogoče vzpostaviti v prejšnje stanje zamujenega roka, ki je določen z zakonom za vložitev zahteve zaradi priznanja določene pravice. ZUPJS v 34. členu določa, da center za socialno delo o pravicah iz javnih sredstev odloča po ZUP, če v tem zakonu posamezna vprašanja niso drugače urejena. Postopek se začne z vlogo vlagatelja ali po uradni dolžnosti (125. člen ZUP). Varstveni dodatek na podlagi 32. člena ZUPJS pripada upravičencu od prvega dne naslednjega meseca po vložitvi vloge.

Skladno s prvim odstavkom 32. člena ZUPJS denarni prejemki iz 5. člena tega zakona, med katere sodi tudi otroški dodatek, pripadajo upravičencu od prvega dne naslednjega meseca po vložitvi vloge. Na podlagi vloge za uveljavljanje pravic iz javnih sredstev, vložene 28. 3. 2013, je toženec otroški dodatek pravilno priznal od prvega dne naslednjega meseca po vložitvi vloge, to je od 1. 4. 2013 dalje.

Ob tem, da tožnik sam plačuje tekoče stroške bivanja, je presoja sodišča prve stopnje, da ima bivanje zagotovljeno v celoti in s tem zagotovljeno tudi 15 % osnovno oskrbo, zmotna. Tožnik bi imel v celoti zagotovljeno bivanje le v primeru, da zaradi bivanja ne bi imel nobenih stroškov. Le v tem primeru bi bilo mogoče šteti, da mu je zaradi zagotovljenega bivanja zagotovljena 15 % osnovna oskrba. Ker je sodišče prve stopnje zmotno uporabilo materialno pravo, je pritožbeno sodišče izpodbijano sodbo delno spremenilo tako, da je izpodbijane odločbe odpravilo glede dela, ki se nanaša na zmanjšanje denarne socialne pomoči za 15 % in zadevo v tem obsegu vrnilo v ponovno upravno odločanje.