6. člen ZUPJS

Glede zatrjevanj o subvencioniranju šolske prehrane in plačevanja vrtca, kar oče navaja kot spremenjeno okoliščino, sodišče druge stopnje odgovarja, da se te subvencije priznavajo ob upoštevanju dohodkov obeh staršev in tudi pravnomočno določene preživninske obveznosti očeta, zato te okoliščine na predstavljajo razlogov za spremembo že pravnomočno določene preživnine.

Pravno in življenjsko je povsem sprejemljivo ravnanje tožnikov, ki so na podlagi določila 190. člena OZ v izogib nevarnosti deložacije najemodajalcu sami plačali celotni znesek najemnine. Trajanje postopka priznanja subvencije za tržno najemnino je spremenilo razmerja med deležniki, kar je privedlo do neprimernosti postopka, opredeljenega v določilih ZUPJS za konkretni primer. Najemodajalec kot zakonsko določen prejemnik izplačila subvencije, je celotno najemnino že prejel, tudi del, za katerega je bila tožnikom subvencija priznana. Sicer ne s strani občine, temveč s strani tožnikov. Upoštevajoč sistem socialne varnosti in načel, ki ta sistem prežemajo, je pravno neprimerno vztrajati pri uporabi zakonskih določil, ki ne nalegajo na konkretni dejanski stan ter hkrati stranko, ki jo je potrebno socialno zaščititi, izpostavljati tveganjem in stroškom nadaljnjih sodnih postopkov.

Ker je na podlagi določila četrtega odstavka 44. člena ZUPJS odločitev o vrnitvi neupravičeno prejetih javnih sredstev v pristojnosti CSD, ki o vrnitvi odloči ob odpravi oziroma razveljavitvi odločbe o subvenciji najemnine in ki odločitve o tem še ni sprejel, je sodišče prve stopnje pravilno zaključilo, da sodna pristojnost za odločitev v zadevi (še) ni podana. Sodna pristojnost (socialnega) sodišča bo v tej zadevi, v skladu z določilom drugega odstavka 7. člena in 63. člena ZDSS-1 podana šele, ko bo izčrpan postopek pred CSD z dokončnim upravnim aktom ali v primeru, ko do izdaje in vročitve upravnega akta ne bo prišlo v zakonitem roku.

Izhodišče odločanja v postopku pred CSD (o zahtevah za oprostitev plačila storitve institucionalnega varstva) je, da je storitev institucionalnega varstva primarno dolžan plačati upravičenec (uporabnik te storitve). Če ta plačila ne zmore in ima pravico do oprostitve plačila, je razliko med oskrbnino in upravičenčevimi dohodki dolžan plačati zavezanec (če je teh več, so dolžniki vsi). Zavezanci za plačilo so lahko otroci kot preživninski zavezanci, pa tudi tretje osebe, ki jih k plačilu zavezuje izvršljiv pravni naslov ali pravni posel.

Določba 37. člena ZUPJS ne more pomeniti, da se postopek oprostitve plačila za zavezanca nanaša le na postopek v zvezi s posebno vlogo zavezanca za (delno) oprostitev, omejeno na ugovore v zvezi z njegovim premoženjskim stanjem (torej vlogo, za katero predpisi predvidevajo, da jo vloži zavezanec) in odločanje o tej oprostitvi, temveč se morajo v tem združenem postopku upoštevati tudi ugovori tega zavezanca v zvezi z možnimi razlogi za odklonitev obveznosti plačevanja institucionalnega varstva za upravičenca deloma ali v celoti (npr. ugovori v skladu z Družinskim zakonikom - DZ). Z odločanjem o oprostitvi upravičenca se namreč neločljivo povezuje odločanje o naložitvi obveznosti (do)plačila določenemu zavezancu, saj mora pristojni organ v primeru ugoditve zahtevi upravičenca naložiti obveznost plačila zavezancu v določeni višini. Zavezancu mora biti zato kot stranki v celotnem postopku omogočeno, da se ga ustrezno udeležuje in varuje svoj pravni položaj v zvezi z obveznostjo (do)plačevanja institucionalnega varstva in da v zvezi s tem navaja tako dejstva in dokaze, ki se nanašajo na njegov premoženjski položaj (in položaj njegove družine), kot tudi tiste, ki se nanašajo na presoj

Predmet spora v obravnavani zadevi je plačilo institucionalnega varstva, ki v skladu z 11. členom ZSV sodi med socialnovarstvene storitve. Tudi v primeru tožbe zaradi molka drugostopnega organa, za kar gre v obravnavanem primeru, ima tožnik zagotovljeno sodno varstvo v socialnem sporu.

Na podlagi določila 13. člena ZPP je civilno sodišče, če je matični organ o predhodnem vprašanju odločil z dokončno in pravnomočno odločbo, na tako odločitev vezano. To je posledica pravnomočnosti sodnih in drugih (upravnih) odločb. To načelo vezanosti na pravnomočne akte velja tudi za razmerje med civilnim pravdnim postopkom in upravnim postopkom. Civilno sodišče je tako na dokončno in pravnomočno odločbo upravnega organa, s katero je v okviru svojih pristojnosti odločil o pravici ali pravnem razmerju kot o glavni stvari, vezano, vse dokler odločba ni odpravljena, spremenjena ali razveljavljena. Ker je bila odločba drugega toženca (CSD) z dne 6. 3. 2013 odpravljena, se tretji toženec (stanovanjski sklad) neutemeljeno sklicuje, da je svojo obveznost s plačilom subvencije tržne najemnine najemniku veljavno izpolnil na podlagi te odločbe.

V obravnavani zadevi gre za socialni spor in naslovno sodišče ni pristojno za odločanje o tej tožbi.

Pri odločanju o oprostitvi plačila socialnovarstvenih storitev je treba najprej ugotoviti, ali je zavezanec za plačilo storitev institucionalnega varstva morebiti nekdo, ki se je zavezal z izvršljivim pravnim naslovom oziroma s pravnim poslom. V tem primeru se njegov prispevek določi v višini zneska, za katerega je bil upravičenec oproščen plačila storitev. Če pa je zavezan plačevati oskrbo le delno ali zagotavljati oskrbo na domu, se njegov prispevek določi v višini sredstev oskrbe oziroma obveznosti, kot je zavezan z izvršilnim pravnim naslovom ali pravnim poslom. V primeru, da na ta način določen prispevek zavezanca ne dosega zneska, za katerega je bil oproščen upravičenec, se prispevki ostalih zavezancev določijo v razmerju, ki velja za njihovo plačilno sposobnost. Iz sklenjenega dednega dogovora za A.A. obstajajo določene obveznosti, ki se nanašajo tudi na oskrbo tako glede stanovanja, kakor v okviru starosti in bolezni, kar je mogoče ovrednotiti in upoštevati pri plačilu institucionalnega varstva. Tožena stranka ni pravilno presodila narave dednega dogovora, kot izvršilnega naslova za obveznost A.A. pri plačilu institucionalnega varstva, zato je njena odločitev neza

Ob izpolnjevanju drugih zakonskih pogojev pripada upravičencem subvencija najemnine le pod pogojem, da sami niso lastniki stanovanja. Stranski intervenient je v zemljiško knjigo sicer res vpisan kot solastnik do ene tretjine nepremičnine, vendar ta solastniški delež v naravi predstavlja stanovanje v izmeri 83 kvadratnih metrov v prvem nadstropju hiše. Ker je bil stranski intervenient do izdaje izpodbijane odločbe solastnik sporne nepremičnine oziroma lastnik stanovanja, je sodišče prve stopnje utemeljeno odpravilo nezakoniti izpodbijani odločbi o upravičenosti stranskega intervenienta do subvencije najemnine za tržno stanovanje in zadevo vrnilo v ponovno upravno odločanje.

Upoštevaje opisano zakonsko ureditev in glede na to, da tožnik ni izkazal morebitnega pogodbenega dogovora, da je za uveljavitev pravice do delne oprostitve plačila za drugega otroka dolžan predložiti odločbo CSD, je utemeljeno pritožnikovo stališče, da lahko v tem postopku, sklicujoč se na četrti odstavek 32. člena ZVrt, uspešno ugovarja, da je upravičen do delne oprostitve plačila.

V sodni praksi pritožbenega sodišča je bilo že zavzeto enotno stališče, da je 2. odstavek 15. člena ZUPJS potrebno pravilno razlagati in uporabiti tako, da se pri ugotavljanju dohodka primarno uporabijo podatki, ki jih o dohodkih zavezancev vodi davčna uprava, in to ne glede na to, ali je ta podatek razviden iz izdane odločbe, ali pa iz potrdila o dohodkih, ki ima podlago v uradni evidenci davčne uprave. Če podatki o dohodku zavezanca za konkretno leto niso ugotovljeni z odločbo davčne uprave, mora tožena stranka podatke o dejanskem premoženjskem stanju zavezanca pridobiti od nje po uradni dolžnosti že na podlagi 51. člena ZUPJS. To pomeni, da je potrebno tudi v okoliščinah konkretnega primera upoštevati podatke o dohodku iz preteklega leta 2013 in ne predpreteklega leta, kot so bili na podlagi zmotne interpretacije 2. odstavka 15. člena ZUPJS upoštevani v predsodnem postopku. Zato sta izpodbijana posamična upravna akta že iz tega razloga nepravilna in nezakonita in jih je sodišče prve stopnje pravilno odpravilo in zadevo vrnilo tožencu v ponovno upravno odločanje.

V primeru sostarševstva se pri ugotavljanju materialnega položaja v zvezi z uveljavljanjem pravic iz javnih sredstev otrok primarno upošteva pri tistem od staršev, za katerega se starši tako dogovorijo. Če tak dogovor ni sklenjen, potem se otrok upošteva pri tistem izmed staršev, pri katerem ima prijavljeno stalno prebivališče. Dogovor iz izreka sodbe, s katero je sodišče razvezalo zakonsko zvezo, sklenjeno med tožnikom in njegovo bivšo ženo in na podlagi njunega dogovora oziroma poravnave mladoletna otroka dodelilo v varstvo, vzgojo in oskrbo obema staršema, se ne nanaša na uveljavljanje vseh pravic iz javnih sredstev po ZUPJS. Zato nima narave dogovora o tem, pri katerem od staršev se bosta otroka upoštevala pri ugotavljanju materialnega položaja za uveljavljanje pravic iz javnih sredstev iz 9. odstavka 10. člena ZUPJS. Ker tožnik in njegova bivša žena nista sklenila dogovora o tem, da se bosta njuna skupna otroka pri ugotavljanju materialnega položaja za uveljavljanje pravic iz javnih sredstev upoštevala pri tožnikovi bivši ženi, k čemur ju ZUPJS ne zavezuje, se skupna otroka upošteva pri tistem izmed staršev, pri katerem imata prijavljeno stalno prebivališče. To pa je pri oč

Sodišče prve stopnje je zmotno štelo, da gre v primeru dobička iz kapitala, doseženega s prodajo nepremičnine, za obdavčljiv dohodek, ki se upošteva pri cenzusu tožnice, torej pri ugotavljanju pogojev za dodelitev pravice do otroškega dodatka in subvencije za znižanje plačila vrtca. V tožničinem primeru gre namreč za takšen dobiček iz kapitala, ki je oproščen plačila dohodnine, in sicer na podlagi 2. točke drugega odstavka 96. člena ZDoh-2. Ker gre v konkretnem primeru za obdavčljiv dohodek, ki je oproščen plačila dohodnine, se takšen dohodek po 1. točki prvega odstavka 12. člena ZUPJS ne všteva v dohodek, ki se upošteva pri ugotavljanju materialnega položaja tožnice za uveljavljanje pravic iz naslova otroškega dodatka in subvencije za znižanje plačila za program vrtca. Zato je pritožbeno sodišče pritožbi ugodilo in izpodbijano sodbo pa spremenilo tako, da je odpravilo odločbe tožene stranke in zadevo vrnilo v ponovno upravno odločanje.

Kljub temu, da je bila staršem upravičenke podaljšana roditeljska pravica po njeni polnoletnosti, ne obstaja obveznost staršev v smislu preživljanja. To pomeni, da se upravičenka v konkretni zadevi šteje kot samska oseba iz 10. odstavka 10. člena ZUPJS in se njenih staršev pri ugotavljanju materialnega položaja upravičenke v zvezi z odločanjem o oprostitvi plačila institucionalnega varstva ne upošteva.

Oba upravičenca (tožnika) živita samostojno v varstvenih centrih. Podaljšanje roditeljske pravice ne pomeni, da so ju starši dolžni preživljati, saj takšne obveze ZZZDR ne v 123. členu ne v drugih členih po noveli C nima več. Z novelo ZZZDR-C je zakonodajalec staršem nepreskrbljenih otrok z motnjo v telesnem ali duševnem razvoju po njihovi polnoletnosti odvzel breme preživljanja in družinsko solidarnost zamenjal za družbeno. V primeru tožnikov ne gre za otroka ali osebe, ki so jih starši dolžni preživljati, zato ni pravne podlage, da bi se pri ugotavljanju materialnega položaja vlagateljev, ki zahtevata oprostitev plačila storitev institucionalnega varstva upoštevali starši oziroma eden izmed staršev, ampak ju je treba upoštevati kot samski osebi iz 10. člena ZUPJS.

Tožnici je bila z odločbo CSD priznana pravica do otroškega dodatka v določeni višini. Odločba je postala pravnomočna. Tožnica je nato vložila vlogo za uveljavljanje subvencije za plačilo vrtca za otroka. CSD je z odločbo odpravil odločbo o priznani pravici do otroškega dodatka in odločil, da je tožnica upravičena do otroškega dodatka v manjši višini. Ker je bila tožnici izdana pravnomočna odločba, je takšna sprememba odločbe možna le po postopku z izrednimi pravnimi sredstvi po ZUP in po 43. členu ZUPJS. Toženec ni vodil postopka določenega za posamezno izredno pravno sredstvo po ZUP. Iz izpodbijanih odločb prav tako ne izhaja, da bi CSD delo ugotovil, da bi bilo potrebno o sporni odločbi na novo odločiti (1. odstavek 43. člena ZUPJS) ali jo celo odpraviti (3. odstavek 43. člena ZUPJS). Zato ni obstajal razlog za odpravo ali razveljavitev pravnomočne odločbe.

Sodno varstvo v primeru plačila institucionalnega varstva je zagotovljeno v socialnem sporu, v katerem je stvarno pristojno odločati socialno in ne upravno sodišče, zato je sodišče izreklo, da ni stvarno pristojno za odločanje v zadevi, ter odločilo, da se po pravnomočnosti tega sklepa zadeva odstopi Delovnemu in socialnemu sodišču v Ljubljani kot stvarno pristojnemu sodišču.

Za spor o oprostitvi plačila storitev institucionalnega varstva je stvarno pristojno socialno sodišče.