VSK Sklep I Cp 675/2017

I. Pritožba se zavrne in v izpodbijanem delu (IV. točka izreka) potrdi sklep sodišča prve stopnje.

1Z izpodbijanim sklepom je sodišče prve stopnje ugotovilo obseg zapuščine po pokojni G. G., ki jo sestavljajo v I. točki izreka opredeljene zemljiške parcele. Nepremičnine je izročilo v last Republiki Sloveniji, ker po zapustnici ni dedičev (II. točka izreka). Odredilo je še ustrezno vknjižbo lastninske pravice v zemljiški knjigi (III. točka izreka). V IV. točki izreka je odločilo, da mora Republika Slovenija v roku 30 dni plačati stroške objave oklica neznanim upnikom v znesku 38,65 EUR v dobro proračuna sodišča.

2Zoper IV. točko izreka se pritožuje Republika Slovenija. Meni, da je odločitev v tem delu materialno pravno napačna, brez pravne podlage. V novem 142.a členu Zakona o dedovanju (v nadaljevanju: ZD) ni predvideno, da bi morala Republika Slovenija kot kaducitetna upravičenka nositi stroške oklica. Sodišče bi ga moralo objaviti na svoje stroške, ker se zapuščinski postopki vodijo po uradni dolžnosti. ZD tudi sicer nima specialnih določb glede stroškov, ki nastanejo samemu sodišču. Določba 174. člena ZD se nanaša na stroške strank, ne sodišča. In tudi smiselno te določbe ni mogoče uporabiti, ker je v konkretnem primeru zainteresirana stranka M. M. kot predlagatelj tega zapuščinskega postopka. Želi namreč urediti zemljiškoknjižno stanje z dejanskim in kot pravni naslov navaja priposestvovanje. Zakon ne določa, da bi morala pritožnica plačati nastale stroške, ki niti ni (oziroma kadar ni) stranka postopka v smislu 175. člena ZD. Nazadnje pritožnica navaja, da so bili stroški objave oklica v Uradnem listu neznanim upnikom nepotrebni. Glede na to, da je bila zapustnica razglašena za mrtvo in kot datum smrti določen 1. 1. 1955, po življenjski logiki ni mogoče pričakovati, da bi imela nezastarane obveznosti, neplačane vsaj 62 let ter ni bilo pričakovati, da bi se javili upniki. Glede na to, da ZD ne določa, da je potrebno oklic neznanim upnikom objaviti v Uradnem listu, bi sodišče zaradi zadostitve formalnostim lahko oklic objavilo samo na oglasni deski sodišča. Postopanje zapuščinskih sodišč na ravni države glede teh stroškov je zelo neenotno, zato je poenotenje sodne prakse izjemnega pomena.

3Pritožba ni utemeljena.

4Kot izhaja iz spisovnih podatkov, zapuščinsko sodišče v tej zadevi ni razpolagalo s podatki o zapustničinih dedičih, zato je skladno z določbami 130. in 206. člena ZD najprej izvedlo tako imenovani ediktalni postopek z oklicem neznanim dedičem v Uradnem listu RS in na oglasni deski, da se v roku enega leta zglasijo pri sodišču ( 130. in 206. člen ZD). Ni sporno, da se je rok iztekel, ne da bi se zglasil kakšen dedič. V takih primerih pa mora zapuščinsko sodišče skladno z 9. in 219. členom ZD zapuščino izročiti Republiki Sloveniji, vendar mora pred tem glede na izrecno določbo drugega odstavka 142a. člena ZD (med drugim) objaviti oklic neznanim upnikom s pozivom, da v zakonskem roku zahtevajo prenos zapuščine brez dedičev v stečajno maso zapuščine brez dedičev. To je sodišče v konkretnem primeru storilo, pri čemer je stroške objave oklica v Uradnem listu vnaprej založilo iz svojih proračunskih sredstev. Z argumenti, s katerimi zagovarja stališče, da je objava v konkretnem primeru le formalnost in da so bili stroški oklica upnikom v Uradnem listu nepotrebni, pritožnica ne prepriča. Zapuščinsko sodišče je po oceni pritožbenega sodišča razumno uporabilo enak način objave, kot je predpisan za objavo oklica neznanim dedičem. Situaciji sta primerljivi.

5ZD v 164. členu določa, da se zapuščinski postopek uvede po uradni dolžnosti, brž ko sodišče izve, da je kdo umrl, ali da je razglašen za mrtvega. V primeru, ko je zapustnik zapustil nepremičnine, mora sodišče opraviti tudi zapuščinsko obravnavo in glede na uspeh celotnega obravnavanja izdati ustrezen končni sklep (glej 203. in 167. člen ZD). Vendar pa se pritožbeno sodišče ne strinja s trditvijo, da bi morali zato sporni stroški bremeniti proračun sodišča in da je smiselna uporaba 174. člena ZD v tovrstnih situacijah izključena. Gre za stroške zapuščinskega postopka, ki jih mora po mnenju pritožbenega sodišča nositi Republika Slovenija, na katero je v konkretni zadevi prešlo zapustničino premoženje. Prehod zapuščine na državo je poseben primer univerzalnega nasledstva in položaj pritožnice je zato primerljiv s položajem dediča. M. M. (ki je dejansko vložil predlog s pobudo, da se uvede zapuščinski postopek), pa v tej zadevi dejansko ni uveljavljal niti pridobil nobene pravice iz zapuščine, zato ga pritožnica neutemeljeno izpostavlja kot stranko in posledično kot zavezanca za plačilo stroškov objave neznanim upnikom.

6Pritožbena navedba, da je sodna praksa glede obravnavanih stroškov neenotna, je pavšalna in kot taka brez teže. Glede na navedeno in ker tudi uradoma opravljeni preizkus (glej drugi odstavek 350. člena Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju: ZPP) v zvezi s 163. členom ZD)) ni pokazal kršitev, je pritožbeno sodišče pritožbo zavrnilo in v izpodbijanem delu potrdilo sklep sodišča prve stopnje (2. točka 365. člena ZPP v zvezi s 163. členom ZD).