130. člen ZD

Podatki v spisu potrjujejo, da je bilo obravnavano motorno vozilo na zapustnikovo ime registrirano še v času njegove smrti. Ob odsotnosti konkretnih navedb o odsvojitvi ali uničenju vozila, to dejstvo utemeljuje zaključek, da spada v zapuščino in je v trenutku zapustnikove smrti prešlo na državo.

Obe sporni vozili sta bili v času zapustničine smrti po podatkih javne evidence (ERISK) še v njeni lasti, kar skladno z 11. točko 3. člena ZMV-1 vzpostavlja domnevo lastništva. RS izpostavlja dvom v obstoj vozil le v času odločanja sodišča, kar je nepomembno. Morebitna odtujitev ali uničenje vozil, do katerih je prišlo po smrti zapustnice, na odločitev o izročitvi zapuščine brez dediča v last pritožnice ne vplivata, še manj to velja za morebitno spremembo lokacije vozil.

Osebno vozilo je postalo last države že z zapustnikovo smrtjo, z izpodbijanim sklepom pa je sodišče prve stopnje to dejstvo zgolj ugotovilo. Navedeno pa pomeni, da mora država sama poskrbeti za varstvo svoje lastninske pravice, ki jo je pridobila zunajknjižno, zato so neutemeljena pritožbena zatrjevanja, da bi moralo sodišče prve stopnje v času odločanja, pred izdajo izpodbijanega sklepa opravljati poizvedbe o tem, kje se navedeno vozilo, njegovi ključi in prometno dovoljenje, nahajajo. Razen tega sodišču prve stopnje te obveznosti ne nalaga nobena določba ZD (niti 219. člen ZD), niti noben drug predpis.

Država na podlagi zakona in po zakonsko predvidenem postopku (130. člen ZD) prevzame aktivno premoženje zapustnika zaradi domneve, da dedičev ni. Kar se tiče aktivnega premoženja je položaj države, ki prejme premoženje zapustnika brez dedičev (ali so ti nevredni ali se odpovedo dedovanju), sicer podoben položaju dediča. Kaduciteta namreč ni zakonito dedovanje, pač pa poseben način prehoda premoženja umrlega na državo, ki temelji na posebni vezi med zapustnikom in državo. Tako kot pri prehodu dediščine na dediče, tudi zapuščina brez dediča preide na državo v trenutku zapustnikove smrti - za nazaj, vendar pa v primeru, če nekaj ni bilo od zapustnika v trenutku njegove smrti, z izdajo kaducitetnega sklepa ne postane last države. Po novejši ureditvi pa na državo ne preidejo zapustnikovi dolgovi (prvi odstavek 142.a člena ZD), saj v primeru, če noben upnik po pozivu sodišča ni predlagal stečaja zapuščine brez dedičev terjatve upnikov, ker le-ti pred izdajo sklepa po 219. členu ZD niso predlagali stečaja zapuščine brez dedičev, ugasnejo.

Pritožnica je spregledala, da se v primeru, če je bil začet stečaj zapuščine brez dedičev, po 1. točki 417.d člena ZFPPIPP šteje, da zapuščina preide v stečajno maso, pri čemer velja, da je ta posledica nastala z uvedbo dedovanja. V konkretnem primeru je bilo dedovanje na podlagi prvega odstavka 123. člena ZD uvedeno ob smrti zapustnice, torej dne 14. 6. 2021. V okoliščinah konkretnega primera to pomeni, da je njena zapuščina tega dne ex lege prešla v stečajno maso. Izpodbijani sklep o prehodu zapuščine v stečajno maso ima ob takšnih določbah torej le deklaratorni značaj.

Tako kot pri prehodu dediščine na dediče tudi zapuščina brez dediča preide v državno lastnino v trenutku zapustnikove smrti, v celoti z aktivo in pasivo ter neposredno od zapustnika (9. člen ZD). Ne gre torej za originarno pridobitev lastninske pravice (neodvisno od pravnega prednika), ampak za derivativni način pridobitve lastninske pravice v skladu z 39. in 41. členom SPZ, saj država ne pridobi le zapustnikovega premoženja, pač pa odgovarja tudi za zapustnikove dolgove. Zaradi takšnega položaja države pri prevzemu premoženja brez dedičev, tudi sklep sodišča, s katerim se zapuščina izroči državi, ni konstitutivne, temveč tako kot sklep o dedovanju, deklaratorne narave. To pomeni, da se v njem samo ugotavlja to, kar se je že zgodilo v času zapustnikove smrti, to je univerzalno nasledstvo celotnega premoženja na državo. Motorno kolo je tako postalo last države že z zapustničino smrtjo, z izpodbijanim sklepom pa je sodišče prve stopnje to dejstvo zgolj ugotovilo. Navedeno pa pomeni, da mora država sama poskrbeti za varstvo svoje lastninske pravice, ki jo je pridobila zunajknjižno.

Dediščinska tožba je pravno sredstvo, s katerim zapustnikov dedič v pravdi uveljavlja dedno pravico od posestnika zapuščine. Obravnavana tožba ni dediščinska tožba v ožjem smislu, v kateri je med strankama sporna pravica do dedovanja. Država namreč dediščine ni pridobila kot dedinja, njen položaj temelji na sodni odločbi. Premoženje je nanjo prešlo zato, ker dedinja v zapuščinskem postopku ni sodelovala, in z namenom dokončne likvidacije zapustnikovih premoženjskih razmerij. Pravi titular dediščine, ki jo pridobi po samem zakonu brez posebne zahteve v trenutku zapustnikove smrti, pa je dedič. Okoliščina, da bi tožnica svojo pravico lahko uveljavila že v zapuščinskem postopku, v katerem pa (nesporno) ni sodelovala in k sodelovanju tudi ni bila povabljena (oz. pozvana k dedovanju), ji ne preprečuje uveljavljanja zahtevka iz tretjega odstavka 130. člena ZD. Bistveno je, da gre za dedinjo, ki ni sodelovala v zapuščinskem postopku, to je dedinjo, za katero zapuščinsko sodišče ni vedelo, in se dedovanju ni odpovedala. Ničesar od tega sodišče prve stopnje za tožnico ni ugotovilo. Izhajajoč iz stališča Vrhovnega sodišča RS v 16. točki sklepa II Ips 158/2017, da razlaga pravi

Določba 128. člena ZD posebej ureja položaj dajalca družbene pomoči in ga na ta način priviligira. Zato ga v zapuščinskem postopku ni mogoče preprosto izenačiti z ostalimi upniki. To v primeru zapuščine brez dedičev glede na pravila o kaduciteti pride do izraza posebej tedaj, ko je dajalec pomoči občina. Če ni drugih upnikov ali če ti ne ravnajo v skladu z zahtevo v prvem odstavkom 142.b člena ZD (kar bi jim omogočilo poplačilo njihove terjatve), občina, ki je že vložila zahtevo za omejitev dedovanja, ni dolžna začeti stečajnega postopka. Ni tehtnega razloga, da v taki situaciji o terjatvi dajalca pomoči in s tem o omejitvi dedovanja ne bi odločilo zapuščinsko sodišče, ki ima v ta namen ustrezno zakonsko podlago.

Redna pot za uveljavljanje dedne pravice je torej zapuščinski postopek, funkcija pravde je zgolj korektivna. V obravnavanem primeru je tožnik sodeloval v zapuščinskem postopku, tako da bi moral svojo dedno pravico uveljavljati znotraj zapuščinskega postopka in ne kot želi prikazati s pritožbo v okviru dediščinske tožbe.

Sklep, ki je bil izdan v zapuščinski zadevi po pokojnem A.U., je bil izdan štiri leta pred vložitvijo pritožbe in izveden v zemljiški knjigi v korist Republike Slovenije. Temeljnih načel zemljiškoknjižnega postopka (načelo pravnega prednika, publicitetni učinki vpisov) ni mogoče prezreti, ne glede na to, da se zakoniti zastopnik države, v korist katere je bil leta 2015 sklep izdan, zdaj z razveljavitvijo odločbe strinja. Primer, kot je obravnavani, izrecno ureja tretji odstavek 130. člena ZD.

Temeljnih načel zemljiškoknjižnega postopka (načelo pravnega prednika, publicitetni učinki vpisov) ni mogoče prezreti, ne glede na to, da se zakoniti zastopnik države, v korist katere je bil leta 2015 sklep o dedovanju izdan, po štirih letih z razveljavitvijo odločbe strinja. Primer, kot je obravnavani, izrecno ureja tretji odstavek 130. člena ZD, ki določa, da ima dedič, ki se zglasi potem, ko je bila zapuščina izročena državi, pravico zahtevati, naj se mu zapuščina oziroma njen pripadajoči del izroči.

Tožnik (dedič) v dediščinski tožbi zahteva ugotovitev svoje dedne pravice in izročitev zapuščine v skladu s svojim dednim deležem. Tožnik ima po dediščinski tožbi na voljo vmesni ugotovitveni zahtevek, da je dedič po zapustniku. S tem ugotovitvenim zahtevkom je tožnik delno uspel, kot je razvidno iz delne sodbe. Pridobil je pravni naslov, s katerim je bila ugotovljena njegova dedna pravica in nanjo oprta lastninska pravica. Ker je s tem svojo dedno pravico že dosegel, nima več pravnega interesa za vmesni ugotovitveni zahtevek, da je lastnik spornih nepremičnin. Položaj dedičev, ki so se zglasili kasneje in ki zahtevajo zapuščino po tem, ko je bila ta že prenesena na državo, je drugačen kot je položaj dedičev v (rednem) zapuščinskem postopku. Oboji sicer pridobijo dediščino in na njej oprto lastninsko pravico v času zapustnikove smrti, a v primeru, ko se je dedič zglasil potem, ko je država že postala lastnica zapuščine, se ne more več vzpostaviti povezava med kasnejšim dedičem in zapustnikom brez upoštevanja vmesne lastninske pravice države, ampak ima dedič pravico, da z dediščinsko tožbo od države zahteva izročitev zapuščine. Ob povedanem je neutemeljena pritožbena navedb

Skrbnik zapuščine je tudi skrbnik za posebni primer v smislu ZZZDR, zanj veljajo tudi določbe ZZZDR, ki urejajo pravni položaj skrbnika. Po določbi 180. člena ZZZDR se za skrbnika postavi oseba, ki ima osebne lastnosti in sposobnosti, potrebne za opravljanje dolžnosti skrbnika in ki privoli, da bo skrbnik. Sodna praksa je enotna, da se privolitev nanaša le na fizično osebo, ki se postavi za skrbnika, ni pa potrebna privolitev v primeru, ko se za skrbnika postavi center za socialno delo. Prav tako ni ovire, da sodišče kot skrbnika za posebni primer ne bi postavilo centra za socialno delo.

Za oklic neznanim upnikom na podlagi drugega odstavka 142a. Člena ZD je sodišče razumno uporabilo enak način objave, kot je predpisan za objavo oklica neznanim dedičem. Stroške objave mora nositi Republika Slovenija,na katero je v konkretni zadevi prešlo zapustničino premoženje.

Na poziv sodišča prve stopnje, naj se izreče o veljavnosti ustne oporoke, je Republika Slovenija izjavila, da je ne priznava, ker ni bila izražena v izrednih razmerah in ob navzočnosti dveh oporočnih prič. Ker so sporna dejstva, od katerih je odvisna veljavnost ustne oporoke, brez nje pa ni dedičev in bi zapuščina po 9. členu ZD postala lastnina Republike Slovenije, je sodišče prve stopnje v skladu z določbo drugega odstavka 210. člena ZD pravilno prekinilo zapuščinsko obravnavo in stranko, ki zatrjuje, da je dedič po ustni oporoki, v skladu s prvim odstavkom 213. člena ZD napotilo na pravdo. V pritožbi ni sporna odločitev o stranki, ki se napoti na pravdo. Dokler kdorkoli uveljavlja dedno pravico, o čemer še ni odločeno, ni razlogov in pogojev za oklic neznanim dedičem po prvem odstavku 130. člena ZD ali za oklic neznanim upnikom in obvestilo znanim upnikom ter RS po drugem odstavku 142.a člena ZD.

Zahteva po ustrezni uravnoteženosti položaja dedičev prvega dednega reda, ki se v zapuščinskem postopku niso priglasili k dedovanju, in položaja države, ki ji je bilo po ugotovitvi, da ni dedičev, izročeno zapustnikovo premoženje s sodno odločbo, daje podlago za sklep, da za tožbo iz tretjega odstavka 130. člena ZD velja le objektivni desetletni rok za uveljavitev pravice do dediščine.

Sklep o razglasitvi zapuščine brez dedičev za državno lastnino in o izročitvi zapuščine državi je le deklaratorne narave. Z njegovo izdajo dedič ne izgubi dedne pravice niti nanjo oprte lastninske pravice. Ostaja zapustnikov dedič s pravico zahtevati zapuščino kot zapustnikov dedič, vendar v rokih, ki jih, tako kot v odnosu do ostalih dedičev, predpisuje zakon v 141. členu ZD.

V postopku z zapuščino brez dedičev ne gre za (zakonito) dedovanje, pač pa za poseben način prehoda premoženja, ki je z zapustnikovo smrtjo ostalo brez dedičev, na državo oz. občino. V takem postopku morajo biti morebitni dediči pozvani z oklicem, da se v enem letu zglasijo na sodišču. Dedič, ki se zglasi potem, ko je bila zapuščina izročena občini oz. državi ima pravico zahtevati, da se mu izroči zapuščina oziroma njemu pripadajoči delež. Tožbo mora vložiti v roku, ki je določen v 141. členu ZD.

Ker je Republika Slovenija, v korist katere je bil izdan sklep po 130. členu ZD, sama predlagala obravnavanje pritožbe zapustničinih dedičev - njenih pravnukov, je pritožbeno sodišče njuno pritožbo obravnavalo vsebinsko. Pritožnika sta s stopnjo verjetnosti izkazala, da je A. C., vdova pokojnega A., rojena S., po kateri se vodi obravnavani zapuščinski postopek, ista oseba kot A. S., rojena S., po kateri se je vodil zapuščinski postopek v letu 1959 pod opr. št. O 165/59. V novem postopku, s katerim se Republika Slovenija strinja, bo moralo prvostopenjsko sodišče ugotoviti, ali je identiteta zapustnic v obeh zapuščinskih postopkih res zanesljivo izkazana in zatem o dedovanju parcel v k.o. odločiti v skladu s temi ugotovitvami.

Zmotno je navajanje, da bi moralo dati zapuščinsko sodišče pritožnici (Republiki Slovenije) možnost sodelovanja v zapuščinskem postopku še pred izdajo izpodbijanega sklepa. Takšne dolžnosti zapuščinsko sodišče nima. Ko je v postopku ugotovilo, da dedičev ni, je v skladu z zakonom zapuščino pravilno razglasilo za lastnino Republike Slovenije. Navedba predmetov dedovanja (zapuščine) v izreku sklepa o dedovanju je le deklaratorne (ugotovitvene) narave. Zato popolnoma zadošča, da so denarna sredstva, ki so predmet zapuščine, opredeljena s celostnim zapisom bančnega računa, na katerem se nahajajo.