142.a člen ZD

Kdo nosi stroške postopka, z upoštevanjem pravil, ki jih določa ZPP, odloča šele sodišče, ko se postopek konča. S to odločitvijo obveznost povrniti stroške oziroma pravica terjati plačilo stroškov šele nastane. V konkretnem primeru je do nastanka obveznosti iz tega naslova prišlo šele z izdajo sodbe na podlagi odpovedi, razlog za odločitev, da je tožnica tista, ki je stroške dolžna povrniti tožencem, pa je bila njena odločitev, da se odpove tožbenemu zahtevku in posledična zavrnitev le-tega. O tem, da gre pri tej obveznosti za dolg zapustnice, zato ni mogoče govoriti. Ob njeni smrti ta obveznost oziroma terjatev tožencev še ni obstajala.

Osebno vozilo je postalo last države že z zapustnikovo smrtjo, z izpodbijanim sklepom pa je sodišče prve stopnje to dejstvo zgolj ugotovilo. Navedeno pa pomeni, da mora država sama poskrbeti za varstvo svoje lastninske pravice, ki jo je pridobila zunajknjižno, zato so neutemeljena pritožbena zatrjevanja, da bi moralo sodišče prve stopnje v času odločanja, pred izdajo izpodbijanega sklepa opravljati poizvedbe o tem, kje se navedeno vozilo, njegovi ključi in prometno dovoljenje, nahajajo. Razen tega sodišču prve stopnje te obveznosti ne nalaga nobena določba ZD (niti 219. člen ZD), niti noben drug predpis.

Sodišče prve stopnje bo moralo Republiko Slovenijo kot kaducitetno upravičenko obvestiti o obstoju terjatve, za katero se predlaga omejitev dedovanja, saj bi ji s tem omogočilo, da se o priglašeni terjatvi Občine Z. izjasni, torej ali terjatev sploh priznava ali jo prereka, saj je občina s tem, ko je predlagala omejitev dedovanja, postala stranka zapuščinskega postopka. Tako bo strankama omogočeno skleniti dogovor, kot ga predlagata. Omejitev dedovanja, v skladu s 128. členom ZD, se namreč ne nanaša na celotno zapuščino in strankama omogoča, da se o načinu omejitve premoženja dogovorita, kot to predlagata v pritožbi in v odgovoru na pritožbo.

Predmet, ki ne obstaja, ne more biti del zapuščinske mase. Vendar v obravnavanem primeru podatki v smrtovnici potrjujejo, da sta avtomobila, ki predstavljata zapuščino po pokojnem, v času njegove smrti obstajala, znana pa je bila tudi njuna lokacija, ki je razvidna iz podatkov smrtovnice, sestavljene neposredno po smrti pokojnega. Za čas smrti pokojnika pritožnica pritožbeno niti ne uveljavlja, da stanje in lokacija vozil nista bila znana oz. da nista obstajala.

Tako kot pri prehodu dediščine na dediče, tudi zapuščina brez dediča preide v državno lastnino v trenutku zapustnikove smrti (9. člen ZD). Ne gre za originarno pridobitev lastninske pravice (neodvisno od pravnega prednika), ampak za derivativni način pridobitve lastninske pravice v skladu z 39. in 41. členom SPZ. Po določbi prvega odstavka 142.a člena ZD pa v tem primeru Republika Slovenija ne odgovarja za zapustnikove dolgove, saj so terjatve upnikov, ker le-ti pred izdajo sklepa po 219. členu ZD niso predlagali stečaja zapuščine brez dedičev, ugasnile.

Glede na to, da je zapuščina prešla v stečajno maso že s trenutkom zapustničine smrti, torej še pred odločanjem o omejitvi dedovanja v zapuščinskem postopku na podlagi 128. člena ZD, zapuščinsko sodišče ne izda sklepa o dedovanju, saj ni dedičev in ni dedovanja. Določbo 128. člena ZD je treba uporabiti v povezavi z relevantnimi določbami ZFPPIPP, ki ne nudijo utemeljenega razloga za sklep, da bi se izven postopka stečaja zapuščine določeni upniki poplačali že v zapuščinskem postopku. Ni videti tehtnega in razumnega razloga, da bi se v konkretni situaciji glede zapuščine brez dedičev odločalo v dveh postopkih pred različnimi sodišči. Zoper tak zaključek ne govori le argument, da bi se postopki poplačila upniških zahtevkov po nepotrebnem kopičili (načelo ekonomičnosti), kar bi bilo v nasprotju z osredotočenim poplačilom vseh zapustnikovih upnikov kot smislom stečaja zapuščine z učinkovitim upravljanjem in unovčenjem stečajne mase (prvi odstavek 227. člena v zvezi s prvim odstavkom 416. člena ZFPPIPP), temveč predvsem to, da bi lahko bili posamezni upniki v primerljivem pravnem položaju obravnavani neenako (načelo enakega obravnavanja). V tej fazi tako tudi ni odločilno, kakšna je

Sodišče prve stopnje o obsegu zapuščine nima nobenih razlogov. Pritožba RS, ki izpostavlja dejstvo vprašanja obstoja vozila kot dela zapuščine, je zato utemeljena.

Po prejšnji ureditvi upniki niso imeli nobene vloge pri odločanju o usodi zapuščine brez dedičev. Z novelo ZD-C pa se je odločanje o tem preneslo izključno na upnike. Po ZD-C je glede na 9., 142.a in 142b. člen ZD ključno, da sodišče po smrti zapustnika zapuščine brez dedičev objavi oklic s predpisano vsebino, o tem obvesti Republiko Slovenijo in (ne)znane upnike. Le ti morajo v roku, ki je glede na dikcijo 142.b člena ZD po stališču Vrhovnega sodišča prekluzivne narave, zahtevati, da se zapuščina brez dedičev prenese v stečajno maso zapuščine brez dedičev ter vložiti predlog za začetek njenega stečaja. Če tega ne storijo, postane zapuščina lastnina Republike Slovenije in ta ne odgovarja za zapustnikove dolgove. Po stališču Vrhovnega sodišča je zakon izključil odgovornost države za prav vse zapustnikove dolgove, torej tudi tiste, zavarovane s hipoteko.

Če je zapuščina brez dedičev, sodišče pozove upnike in RS, da začnejo postopek za stečaj zapuščine brez dedičev.

Postopek stečaja zapuščine je dovoljeno voditi nad zapuščino po vsaki umrli fizični osebi (prvi odstavek 414. člena ZFPPIPP), zato se lahko začne takoj po smrti zapustnika, ne glede na to, ali je do uvedbe oziroma začetka postopka stečaja zapuščine zapuščinsko sodišče izdalo sklep o dedovanju. Procesna dejanja, ki jih je v predhodnem stečajnem postopku po splošnih pravilih upravičen opravljati stečajni dolžnik, je v predhodnem postopku stečaja zapuščine upravičen opravljati dedič. Da bi se predhodni postopek s predlogom sploh lahko opravil, mora biti sodišču identiteta oseb, ki so v predhodni postopek vključene kot stranke (torej dediči), znana, sicer postopka ne more voditi. Identiteto dediča / dedičev kot stranke oziroma tistega, ki nastopa v njegovem imenu, v primeru, če so neznani ali če je neznano njihovo prebivališče, je dolžan v svojem predlogu navesti vložnik predloga, v konkretnem primeru torej upnik. Če je zapuščinsko sodišče ugotovilo, da ni dedičev, ali kadar se ne ve, ali je kaj dedičev, pa se v zakonsko določenem roku ni nihče zglasil ter je bilo zato ugotovljeno, da gre za zapuščino brez dedičev, pa mora slednje navesti in tedaj temu primerno oblikovat

Hipoteka praviloma nastane šele z vpisom v zemljiško knjigo (vpisno načelo) in je tako vpis v zemljiško knjigo konstitutiven. Takoj, ko pride do vpisa hipoteke v zemljiško knjigo, nastopi domneva, da je vpisana oseba tudi nosilec te pravice, nasprotno trditev je treba šele dokazati. V materialnem smislu hipoteka preneha, če se izpolnijo pogoji za njen izbris iz zemljiške knjige, medtem ko do formalnega prenehanja hipoteke pride šele z njenim dejanskim izbrisom iz zemljiške knjige, ki ga zemljiškoknjižno sodišče dovoli na podlagi ustrezne javne ali zasebne listine. Povedano drugače, ugasnitev daje šele pravico zahtevati njen izbris, formalno pa hipoteka do trenutka dejanskega izbrisa še vedno obstaja in skladno s publicitetnimi učinki zemljiške knjige izvršilno sodišče tudi veže. Tudi če je hipotekarna dolžnica morebiti prosta plačevanja dolgov, hipoteka, s katero je bila terjatev upnika zavarovana, za izvršilno sodišče še vedno obstaja in ga veže, prav tako upnikovo poplačilno upravičenje.

Če torej zapuščinsko sodišče ne izda sklepa o dedovanju, ker ni dedičev, tudi ne odloči o omejitvi dedovanja. Ker pa je zapuščina prešla v stečajno maso že s trenutkom zapustnikove smrti (prvi odstavek 417.d člena ZFPPIPP), ker ni dedovanja in ker je potrebno določbe 128. člena ZD uporabiti v povezavi z relevantnimi določbami ZFPPIPP, je sodišče prve stopnje zmotno uporabilo 128. člen ZD in je materialnopravno zmotno odločilo v točkah II in III izreka ter posledično tudi v točki IV izreka, ko je z napadenim sklepom iz zapuščine izločilo del zapustnikovega premoženja v korist M. in preneslo v stečajno maso zapuščine brez dedičev po zapustniku le preostanek zapuščine.

Revizija se dopusti glede vprašanja ali ima neiztožljivost terjatve zoper Republiko Slovenijo, ki v skladu s prvim odstavkom 142.a člena ZD ne odgovarja za zapustnikove dolgove, za posledico prenehanje terjatve in hipoteke.

Določba 128. člena ZD posebej ureja položaj dajalca družbene pomoči in ga na ta način priviligira. Zato ga v zapuščinskem postopku ni mogoče preprosto izenačiti z ostalimi upniki. To v primeru zapuščine brez dedičev glede na pravila o kaduciteti pride do izraza posebej tedaj, ko je dajalec pomoči občina. Če ni drugih upnikov ali če ti ne ravnajo v skladu z zahtevo v prvem odstavkom 142.b člena ZD (kar bi jim omogočilo poplačilo njihove terjatve), občina, ki je že vložila zahtevo za omejitev dedovanja, ni dolžna začeti stečajnega postopka. Ni tehtnega razloga, da v taki situaciji o terjatvi dajalca pomoči in s tem o omejitvi dedovanja ne bi odločilo zapuščinsko sodišče, ki ima v ta namen ustrezno zakonsko podlago.

Sprememba ureditve pravnih sredstev glede pravnega nasledstva ne pomeni spremembe glede pravnega sredstva zoper sklep o nadaljevanju izvršbe z novim dolžnikom – le-to ostaja pritožba. Ugovor novega dolžnika je po izrecni zakonski določbi ugovor zoper sklep o izvršbi. Res je sicer v zakonu določena nova možnost, da lahko dolžnik in prvotni upnik v primeru spremembe upnika izpodbijata sklep o spremembi upnika z ugovorom. To, novo pravno sredstvo, pa ne predstavlja ugovora zoper sklep o izvršbi, temveč ugovor zoper sklep o nadaljevanju izvršbe z novim upnikom. Novo poimenovanje relevantnega člena zakona "ugovor zoper pravno nasledstvo" je bilo potrebno le zato, ker se je prej ta glasil „ugovor novega dolžnika“ in glede na spremembo navedeno poimenovanje za celotno določbo vsebinsko ni bilo več ustrezno, ne pomeni pa to spremembe ureditve pravnih sredstev glede sklepa o nadaljevanju izvršbe z novim dolžnikom. V primeru, ko med izvršilnim postopkom pride do spremembe lastništva nepremičnine, na katero je bila dovoljena izvršba, novi lastnik nepremičnine (t.i. hipotekarni dolžnik) z izdajo sklepa, da se izvršba na nepremičnino nadaljuje zoper njega, pridobi možnost sodelovanja v

V prvem odstavku 142b. člena ZD navedeni šestmesečni rok je (materialni) prekluzivni rok. Če upnik do poteka tega roka ne opravi obeh v 142b. členu ZD zahtevanih dejanj, velja (neizpodbojna) domneva, da je zapuščina brez dedičev prešla na Republiko Slovenijo (v nadaljevanju: RS). Zato mora v takem primeru zapuščinsko sodišče izdati sklep o prenosu zapuščine na RS po splošnem pravilu, določenem v 219. členu ZD. To bo v nadaljevanju moralo storiti zapuščinsko sodišče tudi v tem primeru. Ker RS ne odgovarja za zapustnikove dolgove (prvi odstavek 142.a člena ZD), po prenosu zapuščine na RS ni več mogoče predlagati stečaja zapuščine nad tem premoženjem.

Omejitev iz 128. člena ZD velja samo za omejitev dedovanja in se ne uporablja za omejitev stečajne mase v stečaju zapuščine brez dedičev, ko do dedovanja sploh ne pride. V primeru postopka stečaja zapuščine brez dedičev se vse zapustnikovo premoženje prenese v stečajno maso in se tudi o poplačilu zahtevka na podlagi 128. člena ZD odloči v postopku stečaja zapuščine.

Republika Slovenija na podlagi izrecne zakonske določbe prvega odstavka 142.a člena Zakona o dedovanju (ZD) v primeru, ko zapuščina brez dedičev na podlagi 9. člena ZD postane njena lastnina, ne odgovarja več za zapustnikove dolgove. Pravna podlaga za nadaljevanje izvršbe zoper Republiko Slovenijo tako ne obstaja več, zato slednja v izvršilni postopek ne more vstopiti kot novi dolžnik.

Za oklic neznanim upnikom na podlagi drugega odstavka 142a. Člena ZD je sodišče razumno uporabilo enak način objave, kot je predpisan za objavo oklica neznanim dedičem. Stroške objave mora nositi Republika Slovenija,na katero je v konkretni zadevi prešlo zapustničino premoženje.