219. člen ZD

Preden zapuščinsko sodišče s sklepom izroči zapuščino brez dedičev državi oziroma občini, mora objaviti oklic upnikom ter Republiko Slovenijo in znane upnike obvestiti o zapuščini brez dedičev (219. člen ZD v zvezi s 142.a členom ZD). Upniki lahko v šestih mesecih predlagajo začetek stečaja zapuščine (142.b člen ZD). Če ni drugih upnikov ali če ti ne ravnajo v skladu z zahtevo v prvem odstavku 142.b člena ZD, pa mora sodišče v primeru zahteve za omejitev dedovanja postopati po 128. členu ZD in odločiti o zahtevi dajalcev pomoči in s tem o omejitvi dedovanja.

Vrhovno sodišče Republike Slovenije je s sklepom II Ips 44/2024 z dne 15. 1. 2025 sodno prakso poenotilo. V njem je kot bistveno pojasnilo, da do prehoda zapuščine brez dedičev na državo pride po samem zakonu v trenutku zapustnikove smrti; v sklepu o izročitvi zapuščine sodišče to dejstvo le ugotovi. ZD sodišču ne nalaga raziskovanja, kje in v kakšnem stanju je premično premoženje zapustnika, ki je v trenutku njegove smrti prešlo na kaducitetno upravičenko.

V obstoj premoženja pritožnica pred sodiščem prve stopnje ni izrazila nikakršnega dvoma, zato se sodišču tudi dvom v veljavno odpoved dediščini zaradi domnevnega razpolaganja z njo (135. člen ZD) ni zbudil.

Podatki v spisu potrjujejo, da je bilo obravnavano motorno vozilo na zapustnikovo ime registrirano še v času njegove smrti. Ob odsotnosti konkretnih navedb o odsvojitvi ali uničenju vozila, to dejstvo utemeljuje zaključek, da spada v zapuščino in je v trenutku zapustnikove smrti prešlo na državo.

Obe sporni vozili sta bili v času zapustničine smrti po podatkih javne evidence (ERISK) še v njeni lasti, kar skladno z 11. točko 3. člena ZMV-1 vzpostavlja domnevo lastništva. RS izpostavlja dvom v obstoj vozil le v času odločanja sodišča, kar je nepomembno. Morebitna odtujitev ali uničenje vozil, do katerih je prišlo po smrti zapustnice, na odločitev o izročitvi zapuščine brez dediča v last pritožnice ne vplivata, še manj to velja za morebitno spremembo lokacije vozil.

Osebno vozilo je postalo last države že z zapustnikovo smrtjo, z izpodbijanim sklepom pa je sodišče prve stopnje to dejstvo zgolj ugotovilo. Navedeno pa pomeni, da mora država sama poskrbeti za varstvo svoje lastninske pravice, ki jo je pridobila zunajknjižno, zato so neutemeljena pritožbena zatrjevanja, da bi moralo sodišče prve stopnje v času odločanja, pred izdajo izpodbijanega sklepa opravljati poizvedbe o tem, kje se navedeno vozilo, njegovi ključi in prometno dovoljenje, nahajajo. Razen tega sodišču prve stopnje te obveznosti ne nalaga nobena določba ZD (niti 219. člen ZD), niti noben drug predpis.

Pritožbeno sodišče v zvezi z sklepom VSL II Cp 1331/2023 pojasnjuje, da je bilo v navedenem primeru ugotovljeno, da je podana zadostna stopnja verjetnosti, da vozilo še vedno obstaja, saj je bilo v trenutku smrti zapustnika še vedno registrirano. V obravnavanem primeru pa je situacija drugačna - v trenutku smrti in že nekaj mesecev pred tem je bilo vozilo Fiat Panda odjavljeno iz evidence motornih vozil, kar poraja dvom, ali vozilo sploh še obstaja.

Država na podlagi zakona in po zakonsko predvidenem postopku (130. člen ZD) prevzame aktivno premoženje zapustnika zaradi domneve, da dedičev ni. Kar se tiče aktivnega premoženja je položaj države, ki prejme premoženje zapustnika brez dedičev (ali so ti nevredni ali se odpovedo dedovanju), sicer podoben položaju dediča. Kaduciteta namreč ni zakonito dedovanje, pač pa poseben način prehoda premoženja umrlega na državo, ki temelji na posebni vezi med zapustnikom in državo. Tako kot pri prehodu dediščine na dediče, tudi zapuščina brez dediča preide na državo v trenutku zapustnikove smrti - za nazaj, vendar pa v primeru, če nekaj ni bilo od zapustnika v trenutku njegove smrti, z izdajo kaducitetnega sklepa ne postane last države. Po novejši ureditvi pa na državo ne preidejo zapustnikovi dolgovi (prvi odstavek 142.a člena ZD), saj v primeru, če noben upnik po pozivu sodišča ni predlagal stečaja zapuščine brez dedičev terjatve upnikov, ker le-ti pred izdajo sklepa po 219. členu ZD niso predlagali stečaja zapuščine brez dedičev, ugasnejo.

Revizija se dopusti glede vprašanja: Ali je stališče sodišča druge (in prve) stopnje, da sodišču v zapuščinskem postopku ni potrebno ugotavljati obstoja in lokacije predmeta zapuščine brez dedičev in drugih okoliščin, ki omogočajo izročitev predmeta zapuščine brez dedičev RS, upoštevaje določbi 9. in 219. člena ZD, materialnopravno pravilno?

Sodišče prve stopnje bo moralo Republiko Slovenijo kot kaducitetno upravičenko obvestiti o obstoju terjatve, za katero se predlaga omejitev dedovanja, saj bi ji s tem omogočilo, da se o priglašeni terjatvi Občine Z. izjasni, torej ali terjatev sploh priznava ali jo prereka, saj je občina s tem, ko je predlagala omejitev dedovanja, postala stranka zapuščinskega postopka. Tako bo strankama omogočeno skleniti dogovor, kot ga predlagata. Omejitev dedovanja, v skladu s 128. členom ZD, se namreč ne nanaša na celotno zapuščino in strankama omogoča, da se o načinu omejitve premoženja dogovorita, kot to predlagata v pritožbi in v odgovoru na pritožbo.

Tako kot pri prehodu dediščine na dediče, tudi zapuščina brez dediča preide v državno lastnino v trenutku zapustnikove smrti (9. člen ZD). Ne gre za originarno pridobitev lastninske pravice (neodvisno od pravnega prednika), ampak za derivativni način pridobitve lastninske pravice v skladu z 39. in 41. členom SPZ. Po določbi prvega odstavka 142.a člena ZD pa v tem primeru Republika Slovenija ne odgovarja za zapustnikove dolgove, saj so terjatve upnikov, ker le-ti pred izdajo sklepa po 219. členu ZD niso predlagali stečaja zapuščine brez dedičev, ugasnile.

Tako kot pri prehodu dediščine na dediče tudi zapuščina brez dediča preide v državno lastnino v trenutku zapustnikove smrti, v celoti z aktivo in pasivo ter neposredno od zapustnika (9. člen ZD). Ne gre torej za originarno pridobitev lastninske pravice (neodvisno od pravnega prednika), ampak za derivativni način pridobitve lastninske pravice v skladu z 39. in 41. členom SPZ, saj država ne pridobi le zapustnikovega premoženja, pač pa odgovarja tudi za zapustnikove dolgove. Zaradi takšnega položaja države pri prevzemu premoženja brez dedičev, tudi sklep sodišča, s katerim se zapuščina izroči državi, ni konstitutivne, temveč tako kot sklep o dedovanju, deklaratorne narave. To pomeni, da se v njem samo ugotavlja to, kar se je že zgodilo v času zapustnikove smrti, to je univerzalno nasledstvo celotnega premoženja na državo. Motorno kolo je tako postalo last države že z zapustničino smrtjo, z izpodbijanim sklepom pa je sodišče prve stopnje to dejstvo zgolj ugotovilo. Navedeno pa pomeni, da mora država sama poskrbeti za varstvo svoje lastninske pravice, ki jo je pridobila zunajknjižno.

Pravnomočen sklep o dedovanju veže samo stranke, ki so sodelovale v zapuščinskem postopku (220. člen ZD). To pomeni, da pritožnika, ki v zapuščinskem postopku ni sodeloval, izpodbijani (pravnomočen) sklep o dedovanju ne veže. Če po pravnomočnosti sklepa o dedovanju oseba, ki ni sodelovala v zapuščinskem postopku, uveljavlja kakšno pravico do zapuščine kot dedič, zapuščinsko sodišče ne opravi nove zapuščinske obravnave, ta oseba pa lahko svojo zatrjevano dedno pravico uveljavlja v pravdi.

Glede na to, da je zapuščina prešla v stečajno maso že s trenutkom zapustničine smrti, torej še pred odločanjem o omejitvi dedovanja v zapuščinskem postopku na podlagi 128. člena ZD, zapuščinsko sodišče ne izda sklepa o dedovanju, saj ni dedičev in ni dedovanja. Določbo 128. člena ZD je treba uporabiti v povezavi z relevantnimi določbami ZFPPIPP, ki ne nudijo utemeljenega razloga za sklep, da bi se izven postopka stečaja zapuščine določeni upniki poplačali že v zapuščinskem postopku. Ni videti tehtnega in razumnega razloga, da bi se v konkretni situaciji glede zapuščine brez dedičev odločalo v dveh postopkih pred različnimi sodišči. Zoper tak zaključek ne govori le argument, da bi se postopki poplačila upniških zahtevkov po nepotrebnem kopičili (načelo ekonomičnosti), kar bi bilo v nasprotju z osredotočenim poplačilom vseh zapustnikovih upnikov kot smislom stečaja zapuščine z učinkovitim upravljanjem in unovčenjem stečajne mase (prvi odstavek 227. člena v zvezi s prvim odstavkom 416. člena ZFPPIPP), temveč predvsem to, da bi lahko bili posamezni upniki v primerljivem pravnem položaju obravnavani neenako (načelo enakega obravnavanja). V tej fazi tako tudi ni odločilno, kakšna je

Sodišče prve stopnje o obsegu zapuščine nima nobenih razlogov. Pritožba RS, ki izpostavlja dejstvo vprašanja obstoja vozila kot dela zapuščine, je zato utemeljena.

Predno sodišče zapuščino brez dedičev izroči kaducitetnemu upravičencu, mora ugotoviti ali predmet izročitve obstaja in kje se nahaja, da ga lahko izroči pristojnemu organu.

Sodišče prve stopnje ni pravilno ugotovilo dejanskega stanja glede osebnega avtomobila, ki naj bi ga imel v lasti pokojni v trenutku smrti. Zapuščina obsega premoženje pokojnika, ki obstaja v času njegove smrti in tudi na kaducitetnega upravičenca preide s trenutkom smrti, čeprav ne gre za dedovanje. Kaducitetnemu upravičencu se v skladu z 219. členom ZD izroči zapuščina.

Po prejšnji ureditvi upniki niso imeli nobene vloge pri odločanju o usodi zapuščine brez dedičev. Z novelo ZD-C pa se je odločanje o tem preneslo izključno na upnike. Po ZD-C je glede na 9., 142.a in 142b. člen ZD ključno, da sodišče po smrti zapustnika zapuščine brez dedičev objavi oklic s predpisano vsebino, o tem obvesti Republiko Slovenijo in (ne)znane upnike. Le ti morajo v roku, ki je glede na dikcijo 142.b člena ZD po stališču Vrhovnega sodišča prekluzivne narave, zahtevati, da se zapuščina brez dedičev prenese v stečajno maso zapuščine brez dedičev ter vložiti predlog za začetek njenega stečaja. Če tega ne storijo, postane zapuščina lastnina Republike Slovenije in ta ne odgovarja za zapustnikove dolgove. Po stališču Vrhovnega sodišča je zakon izključil odgovornost države za prav vse zapustnikove dolgove, torej tudi tiste, zavarovane s hipoteko.