9. člen ZD

Zapuščinsko sodišče ni dolžno ugotavljati, kje se nahaja stvar, ki sodi v zapuščino, in ugotavljati druge okoliščine, ki bodo omogočile izročitev stvari v upravljanje kaducitetni upravičenki. Prav tako ni pomembno, kaj se je dogajalo s stvarjo po zapustnikovi smrti - do prehoda zapuščine brez dedičev na državo pride po samem zakonu v trenutku zapustnikove smrti.

Če dediči pokojnega imetnika vrnjenih premoženjskih pravic na vrnjenem premoženju ne uveljavljajo dedne pravice na način iz drugega odstavka 8. člena ZPVAS, nepremičnine na območju bivše agrarne skupnosti postanejo last občine, denarnega izplačila nujnih deležev ni.

ZD sodišču ne nalaga raziskovanja, kje in v kakšnem stanju je premično premoženje zapustnika, ki je v trenutku njegove smrti prešlo na kaducitetno upravičenko.

Oporočni dedič se je priglasil k dedovanju, potem ko je zapuščinsko sodišče ugotovilo, da gre za zapuščino brez dedičev in je eden od upnikov že vložil predlog za začetek postopka stečaja. Na podlagi tega predloga je bil izdan sklep o začetku postopka stečaja zapuščine brez dedičev, ki je postal pravnomočen. S tem so nastopile pravne posledice začetka postopka stečaja zapuščine brez dedičev, med njimi tudi prehod zapuščine v stečajno maso zapuščine brez dedičev s trenutkom zapustnikove smrti. Pritožnik je bil na podlagi vpogleda v zapuščinski spis seznanjen z dotedanjimi dejanji zapuščinskega sodišča in ostalih udeležencev postopka, vključno z vložitvijo predloga za začetek postopka stečaja zapuščine brez dedičev s strani ene od upnic. Tako je moral računati s tem, da bo na podlagi tega predloga začet stečaj. Z vpogledom v javno dostopne podatke je imel možnost to preveriti in zoper sklep o začetku postopka stečaja vložiti pritožbo. Z opustitvijo vložitve pritožbe je pristal na to, da se bo zapuščina zapustnika obravnavala kot zapuščina brez dedičev in se bo o njegovi pravici do dedovanja odločalo v okviru postopka stečaja zapuščine brez dedičev.

Vrhovno sodišče Republike Slovenije je s sklepom II Ips 44/2024 z dne 15. 1. 2025 sodno prakso poenotilo. V njem je kot bistveno pojasnilo, da do prehoda zapuščine brez dedičev na državo pride po samem zakonu v trenutku zapustnikove smrti; v sklepu o izročitvi zapuščine sodišče to dejstvo le ugotovi. ZD sodišču ne nalaga raziskovanja, kje in v kakšnem stanju je premično premoženje zapustnika, ki je v trenutku njegove smrti prešlo na kaducitetno upravičenko.

V obstoj premoženja pritožnica pred sodiščem prve stopnje ni izrazila nikakršnega dvoma, zato se sodišču tudi dvom v veljavno odpoved dediščini zaradi domnevnega razpolaganja z njo (135. člen ZD) ni zbudil.

Podatki v spisu potrjujejo, da je bilo obravnavano motorno vozilo na zapustnikovo ime registrirano še v času njegove smrti. Ob odsotnosti konkretnih navedb o odsvojitvi ali uničenju vozila, to dejstvo utemeljuje zaključek, da spada v zapuščino in je v trenutku zapustnikove smrti prešlo na državo.

Kdo nosi stroške postopka, z upoštevanjem pravil, ki jih določa ZPP, odloča šele sodišče, ko se postopek konča. S to odločitvijo obveznost povrniti stroške oziroma pravica terjati plačilo stroškov šele nastane. V konkretnem primeru je do nastanka obveznosti iz tega naslova prišlo šele z izdajo sodbe na podlagi odpovedi, razlog za odločitev, da je tožnica tista, ki je stroške dolžna povrniti tožencem, pa je bila njena odločitev, da se odpove tožbenemu zahtevku in posledična zavrnitev le-tega. O tem, da gre pri tej obveznosti za dolg zapustnice, zato ni mogoče govoriti. Ob njeni smrti ta obveznost oziroma terjatev tožencev še ni obstajala.

Obe sporni vozili sta bili v času zapustničine smrti po podatkih javne evidence (ERISK) še v njeni lasti, kar skladno z 11. točko 3. člena ZMV-1 vzpostavlja domnevo lastništva. RS izpostavlja dvom v obstoj vozil le v času odločanja sodišča, kar je nepomembno. Morebitna odtujitev ali uničenje vozil, do katerih je prišlo po smrti zapustnice, na odločitev o izročitvi zapuščine brez dediča v last pritožnice ne vplivata, še manj to velja za morebitno spremembo lokacije vozil.

Osebno vozilo je postalo last države že z zapustnikovo smrtjo, z izpodbijanim sklepom pa je sodišče prve stopnje to dejstvo zgolj ugotovilo. Navedeno pa pomeni, da mora država sama poskrbeti za varstvo svoje lastninske pravice, ki jo je pridobila zunajknjižno, zato so neutemeljena pritožbena zatrjevanja, da bi moralo sodišče prve stopnje v času odločanja, pred izdajo izpodbijanega sklepa opravljati poizvedbe o tem, kje se navedeno vozilo, njegovi ključi in prometno dovoljenje, nahajajo. Razen tega sodišču prve stopnje te obveznosti ne nalaga nobena določba ZD (niti 219. člen ZD), niti noben drug predpis.

Sodišče druge stopnje ugotavlja, da v izrek izpodbijanega sklepa ne spadajo določbe Zakona o dedovanju, na podlagi katerih je sodišče odločalo o izročitvi premoženja Republiki Sloveniji. Slednje namreč spada v obrazložitev sklepa. Sodišče druge stopnje ugotavlja, da ni zakonske podlage, ki bi v okviru 128. in 129. člena ZD Republiki Sloveniji omogočala omejitev dedovanja zgolj na določene pravice oz. stvari. Zato je sodišče prve stopnje pravilno premoženje izročilo Republiki Sloveniji na podlagi 9. in 128. člena ZD.

Pritožbeno sodišče v zvezi z sklepom VSL II Cp 1331/2023 pojasnjuje, da je bilo v navedenem primeru ugotovljeno, da je podana zadostna stopnja verjetnosti, da vozilo še vedno obstaja, saj je bilo v trenutku smrti zapustnika še vedno registrirano. V obravnavanem primeru pa je situacija drugačna - v trenutku smrti in že nekaj mesecev pred tem je bilo vozilo Fiat Panda odjavljeno iz evidence motornih vozil, kar poraja dvom, ali vozilo sploh še obstaja.

Država na podlagi zakona in po zakonsko predvidenem postopku (130. člen ZD) prevzame aktivno premoženje zapustnika zaradi domneve, da dedičev ni. Kar se tiče aktivnega premoženja je položaj države, ki prejme premoženje zapustnika brez dedičev (ali so ti nevredni ali se odpovedo dedovanju), sicer podoben položaju dediča. Kaduciteta namreč ni zakonito dedovanje, pač pa poseben način prehoda premoženja umrlega na državo, ki temelji na posebni vezi med zapustnikom in državo. Tako kot pri prehodu dediščine na dediče, tudi zapuščina brez dediča preide na državo v trenutku zapustnikove smrti - za nazaj, vendar pa v primeru, če nekaj ni bilo od zapustnika v trenutku njegove smrti, z izdajo kaducitetnega sklepa ne postane last države. Po novejši ureditvi pa na državo ne preidejo zapustnikovi dolgovi (prvi odstavek 142.a člena ZD), saj v primeru, če noben upnik po pozivu sodišča ni predlagal stečaja zapuščine brez dedičev terjatve upnikov, ker le-ti pred izdajo sklepa po 219. členu ZD niso predlagali stečaja zapuščine brez dedičev, ugasnejo.

Revizija se dopusti glede vprašanja: Ali je stališče sodišča druge (in prve) stopnje, da sodišču v zapuščinskem postopku ni potrebno ugotavljati obstoja in lokacije predmeta zapuščine brez dedičev in drugih okoliščin, ki omogočajo izročitev predmeta zapuščine brez dedičev RS, upoštevaje določbi 9. in 219. člena ZD, materialnopravno pravilno?

Predmet, ki ne obstaja, ne more biti del zapuščinske mase. Vendar v obravnavanem primeru podatki v smrtovnici potrjujejo, da sta avtomobila, ki predstavljata zapuščino po pokojnem, v času njegove smrti obstajala, znana pa je bila tudi njuna lokacija, ki je razvidna iz podatkov smrtovnice, sestavljene neposredno po smrti pokojnega. Za čas smrti pokojnika pritožnica pritožbeno niti ne uveljavlja, da stanje in lokacija vozil nista bila znana oz. da nista obstajala.

Naloga zapuščinskega sodišča ni, da išče premoženje in njegove pritikline (ključe, dokumente ipd.), temveč le ugotavlja, katero premoženje sodi v zapuščino in kdo ga deduje oziroma prejme na kakšni drugi pravni podlagi. Zato so neutemeljene obširne pritožbene navedbe, da sodišče ni z zadostno stopnjo zanesljivosti ugotovilo, ali avto sploh še obstoji, kje se nahaja, prav tako ne navedbe, kakšne težave in odgovornosti v zvezi z lastništvom neznano kje se nahajajočega avtomobila utegnejo zadeti pritožnico.

Tako kot pri prehodu dediščine na dediče, tudi zapuščina brez dediča preide v državno lastnino v trenutku zapustnikove smrti (9. člen ZD). Ne gre za originarno pridobitev lastninske pravice (neodvisno od pravnega prednika), ampak za derivativni način pridobitve lastninske pravice v skladu z 39. in 41. členom SPZ. Po določbi prvega odstavka 142.a člena ZD pa v tem primeru Republika Slovenija ne odgovarja za zapustnikove dolgove, saj so terjatve upnikov, ker le-ti pred izdajo sklepa po 219. členu ZD niso predlagali stečaja zapuščine brez dedičev, ugasnile.

Tako kot pri prehodu dediščine na dediče tudi zapuščina brez dediča preide v državno lastnino v trenutku zapustnikove smrti, v celoti z aktivo in pasivo ter neposredno od zapustnika (9. člen ZD). Ne gre torej za originarno pridobitev lastninske pravice (neodvisno od pravnega prednika), ampak za derivativni način pridobitve lastninske pravice v skladu z 39. in 41. členom SPZ, saj država ne pridobi le zapustnikovega premoženja, pač pa odgovarja tudi za zapustnikove dolgove. Zaradi takšnega položaja države pri prevzemu premoženja brez dedičev, tudi sklep sodišča, s katerim se zapuščina izroči državi, ni konstitutivne, temveč tako kot sklep o dedovanju, deklaratorne narave. To pomeni, da se v njem samo ugotavlja to, kar se je že zgodilo v času zapustnikove smrti, to je univerzalno nasledstvo celotnega premoženja na državo. Motorno kolo je tako postalo last države že z zapustničino smrtjo, z izpodbijanim sklepom pa je sodišče prve stopnje to dejstvo zgolj ugotovilo. Navedeno pa pomeni, da mora država sama poskrbeti za varstvo svoje lastninske pravice, ki jo je pridobila zunajknjižno.