175. člen ZD

Institut začasnega skrbnika zapuščine ureja prvi odstavek 131. člena ZD, ki določa, da ga sodišče postavi, če so dediči neznani ali če je neznano njihovo prebivališče ter v drugih primerih, kadar je to potrebno. Kot je pravilno ugotovilo že sodišče prve stopnje, je v obravnavani zadevi krog potencialnih dedičev, znan. Tega v ničemer ne spremeni dejstvo, da sklep o dedovanju še ni izdan, saj zapuščina na dediče preide že v trenutku zapustnikove smrti (132. člen ZD). Namen instituta je ohraniti zapuščino in zanjo poskrbeti oz. jo upravljati vse od zapustnikove smrti do trenutka, ko postane znano, kdo so dediči. Sodišče zato mora skrbnika imenovati v primerih: ko ni jasno ali dediči obstajajo in ali so vsi znani; ko je vsaj en izmed dedičev neznanega bivališča oz. drugače nedosegljiv; ko obstoji spor zaradi obstoja oz. veljavnosti oporoke in se (še) ne ve, kdo bo dedič; itd. Nasprotno, imenovanje skrbnika ni potrebno, ko je na drug način poskrbljeno za upravljanje zapuščine, ko so (vsi) dediči znani in lahko sami poskrbijo za začasno upravljanje zapuščine. Prvenstveno je torej namen postavitve začasnega skrbnika zapuščine zaščita interesov (vseh) dedičev v zvezi z zapuščino.

Upnik, ki v zapuščinskem postopku priglasi svojo terjatev do zapustnika, ni stranka zapuščinskega postopka, razen če zahteva ločitev zapuščine od dedičevega premoženja.

Domnevna dediča tožbe nista vložila, s tem pa v skladu s 175. členom ZD nista več stranki zapuščinskega postopka. Okoliščina, da sta pritožnika predlagala izvedbo zapuščinskega postopka in da jima je bil vročen sklep o dedovanju, za presojo vprašanja, ali imata položaj stranke zapuščinskega postopka, ni odločilno. ZPP ureja pregledovanje in prepisovanje spisov ter spremljanje poteka postopka v določbi 150. člena, ki se uporablja v predmetnem postopku v zvezi s 163. členom ZD. Stranka ima pravico pogledati in prepisovati spise postopka katerega se udeležuje. Drugim osebam, ki imajo upravičeno korist, se lahko dovolita pregled in prepis posameznih delov spisa. Pravica drugih oseb do pregleda in prepisa spisov je izraz načela javnosti sojenja, ki je ustavno zajamčena kategorija (24. člen Ustave RS).

V skladu s 175. členom ZD se za stranke v smislu tega zakona štejejo dediči in volilojemniki ter druge osebe, ki uveljavljajo kakšno pravico iz zapuščine. Ker je izjava o odpovedi dediščini, s katero se šteje, da A. A. nikoli ni postal dedič po zapustnici, v skladu s prvim odstavkom 138. člena ZD nepreklicna, je slednji s tem v postopku izgubil položaj stranke in tudi nima pravnega interesa za pritožbo. Pritožbeno sodišče je zato pritožbo kot nedovoljeno v skladu s četrtim odstavkom 343. člena Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP) v zvezi s 163. členom ZD zavrglo.

Predlagateljica ima status "druge osebe, ki uveljavlja kakšno pravico iz zapuščine" in kot taka aktivno legitimacijo za vložitev predloga za postavitev za upraviteljico dela dediščine.

Upniki, ki ne zahtevajo, da se zapuščina loči od dedičevega premoženja, niso stranke zapuščinskega postopka in lahko svoje terjatve uveljavljajo le v pravdi. Njihova pritožba zato ni dovoljena.

Zahtevek za izločitev 50 % poslovnega deleža družbe iz zapustnikovega premoženja po vsebini ni zahteva za ločitev zapuščine. Gre za zahtevek za izločitev določene premoženjske mase iz zapustnikovega premoženja, o katerem se ne odloča v zapuščinskem postopku, temveč v pravdi. Od upnikov so stranke zapuščinskega postopka le ločitveni upniki.

Po prvem odstavku 333. člena ZPP smejo vložiti pritožbo (le) stranke postopka. Po 175. členu ZD so stranke zapuščinskega postopka dediči, volilojemniki ter druge osebe, ki uveljavljajo kakšno pravico iz zapuščine, torej vse osebe, ki jim na dedno pravni podlagi pripada dedna pravica ali pravica iz volila.

V skladu s 175. členom ZD so stranke zapuščinskega postopka dediči in volilojemniki ter druge osebe, ki uveljavljajo kakšno pravico iz zapuščine. Upnik, ki v zapuščinskem postopku priglasi svojo terjatev do zapustnika, ni stranka zapuščinskega postopka, razen če zahteva ločitev zapuščine od dedičevega premoženja.

Če pritožnik nima pravnega interesa za pritožbo, njegova pritožba ni dovoljena. Ker pa pritožnica glede na navedeni 175. člen ZD tudi ni stranka tega postopka (ni ne dedič ali volilojemnik ali druga oseba, ki uveljavlja kakšno pravico iz zapuščine), že zato nima pravice do vložitve pritožbe. Če pritožbo vloži oseba, ki nima te pravice, je pritožba tudi iz tega razloga nedovoljena.

Po enotni in ustaljeni sodni praksi se v primeru, če gre za spor med dedičem in tretjo osebo, ki ni stranka zapuščinskega (za kar gre v obravnavanem primeru), zapuščinski postopek ne prekine, temveč lahko prizadeti dedič uveljavi svoj zahtevek zoper tretjo osebo v pravdi ne glede na zapuščinski postopek. Zato se institut napotitve na pravdo v takih primerih ne more uporabiti. Glede na zgoraj povzete ugotovitve o tem, da je lastnica parc. št. 639/4. k.o. ... zapustničina vnukinja D. D., podlage za prekinitev zapuščinskega postopka ni, odločitev sodišča prve stopnje o ustavitvi zapuščinskega postopka, ker zapustnica ni zapustila premoženja, pa se izkaže za pravilno.

Že uradni preizkus zadeve pokaže, da prvostopenjsko sodišče skladno s 16. členom ZDKG ni odločilo o vštetju pričakovanih izdatkov prevzemnice zaščitene kmetije, potrebnih za usposobitev mladoletnih dedičev za samostojno življenje, primerno gospodarski zmožnosti zaščitene kmetije, v nujni delež, ki tem dedičem pripada.

Izid zapuščinskega postopka z izdajo deklaratornega sklepa o dedovanju, v katerem bodo dediči proglašeni, na položaj MOL ne vpliva oziroma njen pravni interes z izdajo sklepa ne bo prizadet.

Stranka v smislu ZD so dediči in volilojemniki ter druge osebe, ki uveljavljajo kakšno pravico iz zapuščine. Pritožnica ni dedinja, niti ne uveljavlja druge pravice iz zapuščine. Iz pritožbenih navedb izhaja, da je v pravnem razmerju le do zapustnikovega dediča. Navedeno ji ne daje položaja stranke in s tem pravice do pritožbe zoper sklep o dedovanju.

Ker je imela pokojna dva sinova, pritožnik (njen brat) ni njen zakoniti dedič. Ker pa je uveljavljal obstoj ustne oporoke zapustnice, na podlagi katere mu gredo pravice iz zapuščine, ga je zapuščinsko sodišče povabilo na narok, na katerem je poleg zakonitih dedičev tudi sam lahko podal izjavo (175. člen ZD). Glede na potek postopka je zapuščinsko sodišče ravnalo prav, ko je na podlagi pisne oporoke in dednega dogovora za dediča razglasilo zapustničina sinova. V pritožbi opisane okoliščine, v katerih naj bi pokojna sestra izrazila ustno oporoko, glede na povedano na pravilnost sklepa nimajo vpliva. Teh dejstev tudi sicer prvostopenjsko sodišče samo ne bi ugotavljalo, ampak bi moralo zapuščinski postopek prekiniti in pritožnika napotiti na pot pravde.

Ker pritožnica ni bila stranka zapuščinskega postopka, nima pravice do pritožbe zoper sklep o dedovanju, zato je njena pritožba nedovoljena.

Ob smrti stranke pride do procesnega nasledstva, ki je odvisno od univerzalnega nasledstva po materialnem pravu. Pri fizičnih osebah pride do nasledstva na podlagi dedne pravice v trenutku smrti zapustnika. Na sposobnost biti stranka mora paziti sodišče ves čas postopka po uradni dolžnosti. Če ima stranka pooblaščenca, sodišče postopek nadaljuje brez prekinitve, v vsakem primeru pa mora pozvati dediče, da vstopijo v postopek. Vprašanje procesnega nasledstva še ne pomeni utemeljenost tožbenega zahtevka, ampak le pasivno legitimacijo dedičev zapustnika.

V zapuščinskem postopku sodišče odloča o tem, kdo so zapustnikovi dediči, katero premoženje sestavlja zapuščino in katere pravice iz zapuščine gredo dedičem, volilojemnikom in drugim osebam. Zahtevki, ki se tičejo zapustnikovega premoženja, a niso dednopravne narave, praviloma niso in ne morejo biti predmet zapuščinskega postopka. Tudi o izločitvi določenega premoženja iz zapuščine lahko zapuščinsko sodišče praviloma odloča zgolj v zakonsko predvidenih primerih (izločitev v korist potomcev, izročitev gospodinjskih predmetov ipd., primerjaj 32. in 33. člen ZD).

Pritožnica, ki je skrbnica odrasle osebe, se nikoli ni prijavila kot dedinja ali volilojemnica, niti ni uveljavljala kakršnihkoli drugih pravic ali terjatev iz zapuščine, zato ni mogoče šteti, da bi spadala v krog oseb iz 175. člena ZD. Pritožničina funkcija skrbnice je prenehala s smrtjo varovanca, kar pomeni, da zgolj na podlagi dejstva, da je bila nekoč skrbnica, ne more nastopati kot stranka v zapuščinskem postopku in nima pravice do pritožbe zoper izpodbijani sklep o dedovanju.

Sodišče naproti na pravdo tisto stranko, katere pravico šteje za manj verjetno (prvi odstavek 213. člena ZD). Sodišče prve stopnje je pravilno presodilo, da je pravica pritožnika manj verjetna že iz razloga, ker se obstoj zunajzakonske skupnosti v zapuščinskem postopku ne domneva, ampak mora tisti, ki jo zatrjuje, njen obstoj in s tem dedno pravico po zapustniku šele izkazati. Pri presoji o tem, koga se napoti na pravdo, je treba upoštevati, da je tisti, ki trdi, da obstaja določena pravica ali pravno razmerje, dolžan to dokazati, ne pa tisti, ki trdi, da pravice ali pravnega razmerja ni.