VSM Sodba II Kp 73635/2010

I. Pritožba zagovornika obdolžene I. G. se zavrne kot neutemeljena in potrdi sodba sodišča prve stopnje.

II. Obdolžena mora plačati sodno takso v višini 192,00 EUR.

1Okrožno sodišče v Mariboru je kot sodišče prve stopnje 28. 2. 2018 obdolženega B. R. spoznalo za krivega storitve nadaljevanega kaznivega dejanja zlorabe položaja ali zaupanja pri gospodarski dejavnosti po drugem v zvezi s prvim odstavkom 240. člena v zvezi s prvim odstavkom 54. člena Kazenskega zakonika (v nadaljevanju KZ-1), obdolženo I. G. pa storitve kaznivih dejanj ponareditve ali uničenja poslovnih listin po drugem v zvezi s prvim odstavkom 235. člena KZ-1. Prvemu obdolženemu je izreklo kazen eno leto in devet mesecev zapora, pri čemer je to na podlagi tretjega odstavka 359. člena Zakona o kazenskem postopku (v nadaljevanju ZKP) in sedmega odstavka 86. člena KZ-1 nadomestilo s 1.260 urami dela v splošno korist, ki jih mora obdolženi opraviti v roku dveh let od izvršljivosti sodbe. Obseg dela je bil določen tako, da se en dan zapora nadomesti z dvema urama dela. Izvrševanje dela v splošno korist vodi in nadzoruje pristojni Center za socialno delo P. o predpisih o socialnem varstvu v sodelovanju z območnimi zavodi, pristojnimi za zaposlovanje. Organ, pristojen za izvrševanje določi vrsto neodplačnega dela tako, da ustreza strokovnosti in sposobnosti B. R. ga razporedi tako, da ne moti njegovih družinskih, poklicnih in izobraževalnih obveznosti. Če obdolženi v celoti ali deloma ne izpolni nalog v okviru dela v splošno korist ali se izmika stiku s svetovalcem ali drugače krši obveznosti iz dela v splošno korist, sodišče s sklepom odloči, da se izrečena kazen zapora izvrši v obsegu neopravljenega dela.

2Različno od povzetega je bila obdolženi I. G. po drugem v zvezi s prvim odstavkom 57. člena ter v zvezi s prvim odstavkom 58. člena KZ-1 izrečena pogojna obsodba, v kateri ji je bila za vsako od kaznivih dejanj določena kazen šest mesecev zapora, nakar ji je bila po 3. točki drugega odstavka 53. člena KZ-1 določena enotna kazen 11 mesecev zapora, ki ne bo izrečena, če obdolžena v preizkusni dobi treh let ne bo storila novega kaznivega dejanja. Po četrtem odstavku 95. člena ZKP sta bila oba obdolžena oproščena vrnitve oziroma plačila stroškov kazenskega postopka od 1. do 6. točke drugega odstavka 92. člena ZKP, oškodovana pravna oseba gospodarska družba K. TMI d.d. pa je bila po drugem odstavku 105. člena ZKP s premoženjskopravnim zahtevkom napotena na pravdo. Vse povzeto je vsebina izreka, izdanega v sodbi I K 73635/2010.

3Zoper sodbo se je pritožil zagovornik obdolžene I. G. zaradi bistvene kršitve določb kazenskega postopka, kršitve kazenskega zakona in zaradi zmotne ugotovitve dejanskega stanja. Pritožbenemu sodišču predlaga, da sodbo spremeni tako, da obdolženo obtožbe oprosti ali jo razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje.

4Pritožba ni utemeljena.

5Pritožnik neposredno uveljavlja bistveni kršitvi določb kazenskega postopka iz 8. in 11. točke prvega odstavka 371. člena ZKP. Prva kršitev je po pritožbeni obrazložitvi podana zato, ker procesni udeleženci med postopkom niso bili seznanjeni s predlogi državnega tožilca za dopolnitev preiskave, pa tako tudi dokazi, pridobljeni v času od 30. 12. 2013 do 26. 3. 2014, v nadaljnjem postopku ne bi smeli biti uporabljeni. Še zlasti, ker ni znano, kateri in kakšni dokazi so bili dejansko posredi, zaradi česar se procesni udeleženci niti o njihovi vsebini niso mogli izjaviti. Druga kršitev je bila uveljavljana, ker je sodišče prve stopnje v razlogih sodbe, pobot terjatve kot zakonsko predvideno ravnanje, zgolj navedlo, vsebinsko pa je ni upoštevalo in ker ni nikjer obrazloženo, kaj naj bi se 23. 9. 2008 odločilnega zgodilo.

6Kršitvi nista podani. Pogoj za bistveno kršitev določb kazenskega postopka iz 8. točke prvega odstavka 371. člena ZKP je opiranje sodbe na ustavno in zakonsko nedovoljene dokaze ali na dokaze, ki so bili pridobljeni na podlagi takega nedovoljenega dokaza. Konkretno kateri so ti dokazi pritožnik v pritožbeni obrazložitvi ne navaja, kot ne navaja dokazov, ki so bili v obdobju od 30. 12. 2013 do 26. 3. 2014 pridobljeni. To je pomembno, kajti po spisovnih podatkih v navedenem obdobju ni bilo opravljeno nobeno procesno dejanje v smeri pridobivanja dokazov, obveščanje o drugih dejanjih, ki so s temi morebiti v zvezi (razna poizvedovanja, pridobivanja podatkov, ipd.) pa v veljavnem zakonu o kazenskem postopku ni predvideno. Sploh pa ne tako, da bi bilo nato takšno dejanje zaradi neobveščenosti strank, ki jo je mogoče premostiti že s pregledom spisa po petem odstavku 128. člena ZKP določeno kot nedovoljeno in na njegovi podlagi še dejanja, po katerih so bili pridobljeni dokazi in ki zato v sodbi ne bi smeli biti uporabljeni. V zvezi z dovoljenostjo dokazov je namreč osrednja zakonska pozornost namenjena procesnim dejanjem s ciljem pridobivanja dokazov, kar je glede na nedovoljenost kot sankcijo v primerih, ko ta niso bila pravilno opravljena, tudi najbolj smiselno.

7Odsotnost razlogov o odločilnih dejstvih kot so bila ugotovljena v izreku sodbe in neupoštevanje dejstev kot bi po oceni posamezne stranke morala biti ugotovljena sta dve različni stvari. Le pri prvem je posredi uveljavljena bistvena kršitev določb kazenskega postopka iz 11. točke prvega odstavka 371. člena ZKP, medtem ko pri drugem takšna stranka po vsebini izpodbija dejansko stanje, ki potemtakem po povzetem delu pritožbene obrazložitve ni bilo pravilno ugotovljeno. To pa je predmet samostojnega (ločenega) preizkusa, ki ga je pritožbeno sodišče v nadaljevanju posebej opravilo. Drugače je glede časa storitve kaznivega dejanja, vendar tedaj pritožnik prezre, da sta bili po razumljivem izreku sodbe obe kaznivi dejanji storjeni v časovnem razponu, zaradi česar se tudi sodišče prve stopnje o skrajnih datumih iz teh razponov v razlogih sodbe ni bila dolžno posebej opredeljevati.

8Pritožnik kršitev kazenskega zakona iz 372. člena ZKP ni opredelil, v navedbi, da je obdolžena s predložitvijo računov na knjiženje v poslovni knjigi, izpolnjevala svoje zakonske dolžnosti in da zato ni storila nobenega kaznivega dejanja, pa je bilo smiselno prepoznati kršitev iz 1. točke tega člena. Če je tako, se pritožnik tudi v tem primeru moti, saj po razumljivem izreku sodbe obdolžena ni ravnala protipravno zato, ker je opustila nekaj (zakonsko dolžnost) kar bi morala storiti, ampak zato, ker je uporabila predmet (listino), ki ga zaradi njegovih lastnostih (lažne vsebine) ni dovoljeno uporabiti.

9Po pritožbeni obrazložitvi dejansko stanje v obravnavani zadevi ni bilo pravilno ugotovljeno zato, ker sta gospodarski družbi K. TMI d.d. (v nadaljevanju K.i) in I. d.o.o. (v nadaljevanju I.) dlje časa uspešno sodelovali "oporečni" računi, ki so bili v tem času izdani pa so zgolj trije. Razen tega računi v poslovnih knjigah Košakov niso bili zavedeni in tudi v stečajnem postopku niso bili priglašeni. O oškodovanju kot je bilo ugotovljeno za to gospodarsko družbo in na drugi strani o protipravni koristi kot bi naj bila po ugotovitvah sodišča prve stopnje pridobljena Inpulsu, formalno tako sploh ni mogoče govoriti. Sicer pa obdolžena nikoli ni zanikala, da storitve iz računov pod točko II izreka sodbe niso bile opravljene, vendar ne zaradi razlogov na njeni strani, ampak na strani naročnika, ki predmeta oglaševanja ni pripravil. Kljub temu stvari niso bile izgubljene, saj so bili termini za oglaševanje rezervirani in bi se prenesli v naslednje obdobje, kar se dejansko sklada z že ugotovljeno dolžino sodelovanja med navedenima gospodarskima družbama. Drugače je glede računa pod točko III izreka sodbe, ki ima podlago v opravljenih storitvah, kot so bile v šestmesečnem poročilu podrobno opredeljene in ki so bile dogovorjene s pogodbo za svetovanje in izvajanje marketinških ter distribucijskih aktivnosti z dne 12. 3. 2008, na kateri je zgornje sodelovanje tudi temeljilo. Nasprotne ugotovitve sodišča prve stopnje niso pravilne, saj vrednost marketinških storitev postane razvidna šele iz končnih rezultatov družbe, v K. so z izvirnimi računi ves čas razpolagali, kasneje pa jim je bila poslana le njihova kopija.

10Če izdani račun kot poslovna listina nima podlage v predhodno opravljeni storitvi kot predmetu, potem je njegova vsebina lažna (prim. Dreisinger M., Kazenski zakonik 2017, Posebni del s komentarjem, sodno prakso in literaturo, Poslovna založba MB, Maribor 2017, str. 496). Če je takšna listina poslana v plačilo ali knjiženje, kot se je to za računa številka 1015/a/-2008 in številka 1016/a/-2008 z dne 13. 6. 2008 zgodilo že po obdolženkinem zagovoru, je jasno, da je bila listina uporabljena kot prava. To so odločilna dejstva, ki za izpolnitev zakonskega dejanskega stanu ponareditve ali uničenja poslovnih listin po drugem in prvem odstavku 235. člena KZ-1 povsem zadostujejo. Ostala dejstva kot jih je v tej zvezi ugotovilo sodišče prve stopnje in ki jim pritožnik prav tako nasprotuje ter ostala dejstva iz obdolženkinega zagovora, ki jih pritožnik v pritožbeni obrazložitvi ponavlja, navedene izpolnitve zakonskega dejanskega stanu ne pogojujejo. Pomeni, da tudi če bi se sodišče prve stopnje glede prikrajšanja K. in na drugi strani Inpulsove obogatitve motilo in čeprav bi obdolžena kasneje po 23. 9. 2008 storitve za K. vendarle opravila, to zgornje izpolnitve zakonskega dejanskega stanu oziroma dokazanosti navedenega kaznivega dejanja ne bi v ničemer odpravilo. Ne glede na razloge sodbe je to zgolj okoliščina, ki vpliva na odmero kazenske sankcije, ki pa je pritožnik ne graja in ki hkrati prezre, da se po ugotovitvah sodišča prve stopnje v 83. točki obrazložitve sodbe niti referentka za promocijo v K. (priča T. B.), akcije z naslovom "Novo pakiranje" ni spomnila.

11Smiselno enako velja za specifikacijo računa iz točke III izreka sodbe, ki je bila za zgornjo pričo popolna neznanka, sploh pa je ključno, da so bile po pravilnih ugotovitvah sodišča prve stopnje postavke iz računa preverjene in da niso bile potrjene. Pri izdanem računu tako ni šlo za naknadno zajetje in vrednotenje storitve kot to izhaja iz povzete pritožbene obrazložitve, ampak znova za storitev, ki identično kot pri računih iz točke II izreka sodbe dejansko ni bila opravljena. Ker ugotovitve ne temelje zgolj na izpovedbi zgornje priče ali izpovedbi priče J. B., ki ji pritožnik sicer nasprotuje zaradi pričinega odklonilnega odnosa do drugega obdolženca v tej zadevi oziroma je izpovedbi mogoče povezati s številnimi listinskimi dokazi, ki jih po drugi strani pritožnik ne omenja, se pritožbena navajanja o zavrnitvi plačila po naknadno poslani kopiji računa namesto po pravočasno poslanem izvirniku izkažejo za nepomembna. Prav odveč pa so pritožbena sklicevanja na ocene iz tako imenovanega ugovornega postopka v zvezi z obtožnico, ki je bila nato skozi nadaljnji postopek vsaj dvakrat spremenjena. Med drugim tudi tako, da obdolženi kaj več od tistega, kar sedaj izhaja iz izreka napadene sodbe ni bilo očitano, pa je zato jasno, da kaj več od tega niti v pritožbenem postopku ne more biti posebej preizkušano.

12Kot rečeno, pritožnik se zoper odločbo o kazenski sankciji ni pritožil, vendar jo je pritožbeno sodišče glede na uveljavljena izpodbojna razloga kršitve kazenskega zakona ter zmotne ugotovitve dejanskega stanja samo preizkusilo (386. člen ZKP). Pri tem je izhajalo, da je bila obdolženi izrečena zgolj pogojna obsodba ter da med olajševalnimi okoliščinami ni takšnih, ki bi zahtevale izrek še milejšega sodnega opomina. Glede na to, in ker po drugi strani sodišče prve stopnje niti obteževalnih okoliščin ni prezrlo, se izbrana kazenska sankcija po vrsti in po višini določene kazni ter dolžini preizkusne dobe izkaže za primerno, preizkušena odločba pa v posledici za pravilno.

13Po obrazloženem, in ker pritožbeno sodišče pri preizkusu iz 383. člena ZKP ni zasledilo kršitev na katere je dolžno paziti po uradni dolžnosti je o pritožbi zagovornika obdolžene I. G. odločilo tako kot izhaja iz izreka te sodbe (391. člen ZKP).

14Odločba o stroških pritožbenega postopka temelji na prvem odstavku 98. člena in prvem odstavku 95. člena ZKP ter 7. točki prvega odstavka 5. člena Zakona o sodnih taksah (ZST-1) in tarifnih številkah 7112, 71113 in 7122 taksne tarife. Je posledica obrazložene odločitve ter obdolženkinih premoženjskih razmer, kot so bile posredovane sodišču prve stopnje.