VSRS Sodba in sklep II Ips 358/2017

I. Revizija tožnika se zavrne.

II. Revizija toženca zoper sklep o stroških se zavrže, sicer se revizija zavrne.

III. Tožnik mora v 15 dneh od vročitve te sodbe tožencu povrniti stroške revizijskega odgovora v znesku 2.691,32 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od prvega naslednjega dne po izteku roka za izpolnitev obveznosti, določenega v tej točki izreka.

Dosedanji potek postopka

1Tožnik je od toženca zahteval vračilo 156.292,00 EUR. Zatrjeval je, da je v letih 2008 in 2009 na podlagi ustnega dogovora tožencu posodil denar za nakup kmetijskih strojev. Namen posojila naj bi bil v poslovnem sodelovanju med pravdnima strankama, do katerega zaradi medsebojnih nesporazumov ni prišlo. To predstavlja odpadlo pravno podlago (kavzo) posojila. Toženec je zahtevku ugovarjal z navedbami, da mu denar ni bil posojen, ampak ga je od toženca dobil kot povračilo stroškov in plačilo storitev, ki jih je v letih od 2002 do 2009 opravil za tožnika.

2Toženec oziroma tožnik po nasprotni tožbi (v nadaljevanju toženec) je s pripravljalno vlogo z dne 27. 8. 2012 vložil nasprotno tožbo. Od tožnika oziroma toženca po nasprotni tožbi (v nadaljevanju tožnik) je zahteval plačilo 87.477,79 EUR, podrejeno pa plačilo 214.105,90 EUR. Primarni zahtevek je utemeljil kot razliko med ocenjeno vrednostjo opravljenega dela in višino sredstev, ki jih je prejel od tožnika za nakup strojev; znesek podrejenega zahtevka pa predstavlja vsoto vseh opravljenih storitev in prodanega blaga tožniku. Tožnik je zahtevku po nasprotni tožbi ugovarjal z zastaranjem ter z navedbami, da je tožencu opravljeno delo poplačal sproti.

3Sodišče prve stopnje je (v ponovljenem sojenju) zavrnilo tako tožnikov zahtevek po tožbi kot tudi (primarni in podrejeni) zahtevek toženca po nasprotni tožbi (I., II. In III. točka izreka). Sklenilo je, da vsaka stranka nosi svoje stroške postopka (IV. točka izreka).

4Sodišče druge stopnje je pritožbi tožnika in toženca zavrnilo in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje (I. točka izreka). Sklenilo je, da pravdni strani sami krijeta stroške pritožbenega postopka (II. točka izreka).

5Zoper pravnomočno odločitev o zavrnitvi tožbenega zahtevka po tožbi revizijo vlaga tožnik. Uveljavlja zmotno uporabo materialnega prava in bistvene kršitve določb pravdnega postopka. Vrhovnemu sodišču primarno predlaga, da reviziji ugodi, sodbo sodišča druge stopnje razveljavi in zadevo vrne sodišču druge stopnje v novo sojenje; podrejeno predlaga spremembo izpodbijane sodbe z ugoditvijo tožbenemu zahtevku. Priglaša stroške revizijskega postopka.

6Revizija tožnika je bila vročena tožencu, ki je Vrhovnemu sodišču v odgovoru nanjo predlagal, da jo zavrne, tožniku pa naloži v plačilo stroške njegovega odgovora.

7Zoper odločitev sodišča druge stopnje, ki zadeva zavrnitev zahtevka po nasprotni tožbi, revizijo vlaga toženec. Uveljavlja zmotno uporabo materialnega prava in bistvene kršitve določb pravdnega postopka. Vrhovnemu sodišču predlaga, da pritožbi toženca ugodi, sodbo sodišče prve stopnje pa (primarno) spremeni tako, da v celoti ugodi tožbenemu zahtevku po nasprotni tožbi; podrejeno predlaga razveljavitev sodbe sodišča prve stopnje in vrnitev zadeve v novo odločanje. Priglaša stroške revizijskega odgovora.

8Revizija toženca je bila vročena tožniku, ki nanjo ni odgovoril.

Ugotovljeno dejansko stanje

9Iz dejanskih ugotovitev sodišč druge in prve stopnje, na katere je revizijsko sodišče vezano (tretji odstavek 370. člena Zakona o pravdnem postopku, v nadaljevanju ZPP), izhaja:

− tožnik in toženec sta bila v dobrih odnosih in sta med seboj sodelovala; pomagala sta si na različne načine, od njunega sodelovanja pa sta imela korist oba; obsega sodelovanja in koristi v postopku nista podrobneje pojasnjevala;

− toženec je za tožnika od leta 2002 do 13. 11. 2009 dva do trikrat tedensko opravljal kmetijska dela (gnojenje travnikov, kidanje hleva, priprave travnikov na košnjo, brananje, košnja, spravilo trave in sena) in druga priložnostna dela; o številu opravljenih ur je evidenco vodil toženec;

− ob nastopu toženčevega dela ni bilo dogovora o neodplačnosti dela - plačilo za delo se je pričakovalo, ni pa bilo dogovora o plačilu dela v denarju in tudi ne dogovora o sprotnem plačilu za opravljeno delo; dogovor glede načina plačila sta pravdni stranki odlagali vse do aprila ali maja 2008, ko se je nabralo veliko neplačanih ur; takrat sta se dogovorila, da bosta kot poračun opravljenih del toženca skupaj kupila kmetijske stroje, ki jih toženec potrebuje, s tem pa poravnala dolgove iz naslova toženčevega dela za nazaj (do vključno aprila 2008);

− toženec je po sklenitvi dogovora tako delno s svojimi, delno pa s sredstvi tožnika v maju, juniju in septembru 2008 kupil kmetijske stroje na svoje ime in jih prevzel v last in posest: traktor Class Arion, balirka Class Rollant in ovijalka Tanco so bili kupljeni delno s sredstvi tožnika, delno pa s sredstvi toženca;¹ nakladalec Stoll Robust in obračalnik Class Volto sta bila v celoti kupljena s sredstvi tožnika;

− tožnik je za nakup kmetijskih strojev v skladu z dogovorom iz 3. alineje tožencu izročil (mu nakazal) sredstva v višini 133.628,11 EUR, toženec pa je h kupnini za stroje prispeval 29.663,89 EUR;

− stroji (razen traktorja) so bili za toženca kupljeni z namenom, da se mu olajša delo; toženec se je namreč tožniku smilil, saj s temi sredstvi ni razpolagal, jih pa je potreboval v zvezi s svojo kmetijsko dejavnostjo in tudi v zvezi z delom, ki ga je opravljal za tožnika; od dogovora sta imela korist oba – toženec je na podlagi dogovora prišel do lastništva strojev, za katere ni imel sredstev, tožnik pa si je zagotovil pomoč toženca v zvezi z ovcami;

− denar za traktor z nakladalcem ni izviral iz dogovora o poplačilu za opravljena dela, saj ga je tožnik tožencu nakazal zaradi dogovorjenega bodočega poslovnega sodelovanja (proizvodnja sekancev), od katerega sta oba pričakovala korist: toženec bi s statusom kmeta izposloval olajšave pri plačilu DDV in pomoč države v obliki nepovratnih sredstev, po zagonu dejavnosti pa bi delal za družbo v lasti tožnika (A., d. o. o.) in bil udeležen pri dobičku te družbe; njuni poslovni načrti se niso udejanjili in tožnik na toženca ni prenesel deleža v družbi; dogovorjeno je bilo, da bo družba A., d. o. o., traktor po zagonu družbe od toženca odkupila;

− traktor se je od registracije tožnikove družbe A., d. o. o., dalje fizično nahajal pri tej družbi, dokler ga v letu 2009 toženec ni od tam odpeljal; traktor je bil kasneje tudi prodan;

− prodaje lesa, sena in travnate silaže tožniku toženec v postopku ni izkazal.

Povzetek revizijskih navedb tožnika

10Tožnik drugostopenjskemu sodišču očita, da ni odgovorilo na njegove pritožbene navedbe (kršitev iz prvega odstavka 339. člena ZPP v zvezi z prvim odstavkom 360. člena ZPP) in da izpodbijana sodba nima razlogov o odločilnih dejstvih (kršitev iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP). Zaveda se, da je standard obrazloženosti odločb sodišča druge stopnje nižji, a meni, da ta pritožbeno sodišče vseeno obvezuje, da presodi pritožbene navedbe odločilnega pomena ter nanje odgovori z navedbo prepričljivih in obrazloženih razlogov. To velja toliko bolj, kadar je graja dokazne ocene sistematična, analitična in argumentirana. Argumenta, zakaj sodišče druge stopnje ni sledilo izpostavljenim pritožbenim grajam dokazne ocene, izpodbijana sodba nima. Tožnik tako ne ve, katera dejstva bi glede posojila še moral zatrjevati in dokazati; zakaj je za zavrnitev zahtevka pomembno to, da ni navedel očividcev, ko pa teh sploh ni bilo; zakaj je sodišče druge stopnje glede plačila 7.000,00 EUR iz naslova vračila DDV in glede plačila za opravljeno delo verjelo tožencu. Očita tudi, da so razlogi sodišča druge stopnje glede usode traktorja nejasni in v nasprotju (tudi) z razlogi, ki izhajajo iz sodbe sodišča prve stopnje. Sodišču druge stopnje očita tudi zmotno uporabo tretjega odstavka 190. člena Obligacijskega zakonika (v nadaljevanju OZ). Ker proizvodnje sekancev pravdni stranki nista udejanjili, je odpadla pravna podlaga razlog za vračilo kupnine traktorja. A., d. o. o., v ta dogovor ni bila vključena, zato je zaključek o pomanjkanju aktivne legitimacije tožnika zmoten. Sredstva za nakup traktorja je zagotovil tožnik sam.

Povzetek revizijskih navedb toženca

11Toženec pritožbenemu sodišču očita, da se ni opredelilo do njegovih pritožbenih navedb, saj jih je zavrnilo zgolj s sklicevanjem na obrazložitev prvostopenjske sodbe. Navaja, da v izogib ponavljanju v revizijo vključuje prepis večjega dela pritožbe ter s sklicevanjem na pritožbene navedbe pri njih tudi vztraja. Dodatno navaja, da je zaključek sodišča o tožnikovi pravdni sposobnosti neobrazložen in pomanjkljiv, saj je podal konkretne navedbe o tožnikovem zdravstvenem stanju in jih podkrepil s člankom iz medicinske revije. Tudi stališče, da bi pomanjkanje pravdne sposobnosti tožnika lahko uveljavljal le tožnik, je zmotno; sodišče bi v ta namen moralo imenovati izvedenca medicinske stroke. Da je bila pravda nepotrebna je namreč ugotovilo tudi sodišče druge stopnje (14. točka obrazložitve sodbe sodišča druge stopnje). Graja dokazni zaključek sodišča, da v nobenem dokazu ni podlage za ugotovitev, da je bil toženec s tožnikom dogovorjen za plačilo storitev v denarju in materialnopravni zaključek, da odsotnost dogovora o plačilu v denarju pomeni, da do plačila v denarju sploh ni upravičen. Podal je namreč vse potrebne navedbe o tem, kakšno delo je opravljal in v kakšnih količinah ter pojasnil, da njegovo delo s stroji ni bilo v celoti poplačano. Meni da, ob odsotnosti dogovora o plačilu dela v denarju, določbe 642. člena OZ ni mogoče razlagati na način, da toženec do plačila v denarju sploh ni upravičen, ampak bi moralo sodišče plačilo določiti upoštevaje običajno vrednost dela za tak posel in slediti načelu enakovrednosti dajatev. V ta namen bi moralo imenovati izvedenca kmetijske stroke. Kršitev pravdnega postopka toženec vidi tudi v zavrnitvi predloga za zaslišanje priče B. B.. Kritizira tudi odločitev o stroških postopka. V zvezi z podanimi očitki uveljavlja tudi kršitvi iz 22. in 25. člena Ustave Republike Slovenije (v nadaljevanju URS).

Presoja utemeljenosti revizije tožnika (I. točka izreka)

12Revizija tožnika ni utemeljena.

13Tožnik graja zaključek sodišč nižjih stopenj, da posojilnega razmerja med pravdnima strankama ni bilo. V zvezi z njim podaja očitka o pomanjkljivem odgovoru pritožbenega sodišča in pomanjkljivi dokazni oceni. Pregled razlogov pritožbenega sodišča pokaže, da je to v celoti soglašalo z dejanskimi ugotovitvami sodišča prve stopnje ter po kritični in celoviti presoji navedb strank in izvedenih dokazov dokazno oceno sodišča prve stopnje o nedokazanosti posojilnega razmerja štelo za pravilno.² Svoje zaključke je podkrepilo tudi s citati navedb tožnika, ki na obstoj posojilnega razmerja ne kažejo.³ Argument, zakaj sodišče druge stopnje ni sledilo ponujeni subjektivni dokazni oceni tožnika, je tako v tem, da je dokazno oceno sodišča prve stopnje ocenilo kot logično, korektno in skladno z napotki ZPP, s tem pa je pritrdilo tudi njegovi miselni poti, ki je vodila v oblikovanje takšne dokazne ocene. Tožnik je na podlagi dokazne ocene sodišč nižjih stopenj uspel izkazati le, da je do prenosa denarnih sredstev na toženca prišlo, ne pa tudi, da ima prenos teh sredstev podlago v dogovoru o posojilnem razmerju. Sodišče druge stopnje je tak zaključek sprejelo na podlagi obširne in jasno razdelane dokazne ocene sodišča prve stopnje, ki ji je v celoti pritrdilo. Prav zato sodišču druge stopnje ni mogoče očitati, da je njegov odgovor pomanjkljiv. S pritožbenimi razlogi, ki kažejo na tožnikovo subjektivno presojo dejanskih okoliščin, se je namreč seznanilo in jih obravnavalo, ko je presojalo pravilnost dokazne ocene sodišča prve stopnje. Takšno postopanje je skladno z zahtevami ZPP ter ustaljenim in ustavnoskladnim stališčem Vrhovnega sodišča, da ni nujno, da se sodišče druge stopnje vselej izrecno opredeli do pritožbenih navedb; zadošča že, da odgovor smiselno izhaja iz obrazložitve sodbe.⁴ Če pritrdi dokazni oceni sodišča prve stopnje, se pritožbenemu sodišču ni treba opredeliti do vsakega izvedenega dokaza in pojasniti, zakaj tožnik dokaznega bremena ni zmogel; to je namreč naloga sodišča prve stopnje.⁵

14Odločitev sodišča druge stopnje, da ugotovljena dejstva ne zadoščajo za zaključek o obstoju posojilnega razmerja, je tudi materialno pravilna. Dokazni postopek je pokazal, da do prenosa denarnih sredstev s tožnika na toženca ni prišlo z namenom sklenitve posojilne pogodbe, ampak kot rezultat realizacije dogovora, sklenjenega med tožnikom in tožencem v letu 2008. Bistvo dogovora je bilo v soglasju, da bo s temi sredstvi kupljena kmetijska mehanizacija za toženca, s tem pa poplačano njegovo preteklo delo, ki ga je opravljal za tožnika. Sodišči nižjih stopenj sta ugotovili, da je bil takšen dogovor sklenjen z namenom, da se tožencu olajša delo. S potrebnimi delavnimi sredstvi namreč ni razpolagal, jih pa je potreboval tako v zvezi s svojo kmetijsko dejavnostjo kot tudi v zvezi z delom, ki ga je opravljal za tožnika. Izoblikovana spodnja premisa ne vodi do materialnopravnega zaključka o obstoju posojilnega razmerja, saj obveznost (kaj in koliko je nekdo dolžan dati, storiti ali dopustiti) določa pravno kvalifikacijo pogodbe in ne obratno. Dogovor o prenosu denarnih sredstev tožnika na toženca z namenom nakupa kmetijske mehanizacije je ob ugotovljenem dejanskem stanju po svoji naravi pomenil le način izpolnitve obveznosti tožnika. Soglasja o tem, da bo tožnik tožencu denar izročil kot posojilo in da bo slednji prejet denar tožniku tudi vrnil, dokazni postopek ni potrdil.

15Kljub utemeljeni revizijski graji o nejasnih razlogih sodbe sodišča druge stopnje v delu, ki se nanaša na vračilo kupnine traktorja, pa tožnik tudi s tem zahtevkom ne more uspeti. 190. člen OZ, ki ureja neupravičeno obogatitev, določa, da je dolžan prejeto vrniti tisti, ki je bil brez pravnega temelja obogaten na škodo drugega. Predpostavke neupravičene obogatitve so tako: obogatitev, prikrajšanje (na račun drugega), vzročna zveza in odsotnost pravne podlage za prehod premoženja. Tožnik teh predpostavk v postopku ni izkazal. Ob ugotovljenem dejstvu, da je bil traktor prodan,⁶ bi namreč v skladu z dokaznim bremenom, ki mu je naloženo, moral dokazati, ali in v kakšnem obsegu je bil toženec obogaten.⁷ Tožnik je še v pritožbi zatrjeval le, da je do denarnih sredstev, ki jih je namenil za nakup traktorja, upravičen v višini sredstev, ki jih je za namen nakupa tožencu tudi izročil. To pa ne drži, saj bi bil tožnik do vračila sredstev po pravilih neupravičene obogatitve (ob nespornem dejstvu, da je bil traktor podan) upravičen le v obsegu koristi, ki jo toženec še ima iz naslova kupnine.⁸ Te pa v postopku ni izkazal.

16Ker razlogi, zaradi katerih je bila revizija vložena, niso podani, jo je Vrhovno sodišče zavrnilo (378. člen ZPP).

Presoja utemeljenosti revizije toženca (II. točka izreka)

17Revizija toženca delno ni dovoljena, delno pa ni utemeljena.

Glede zavrženja revizije toženca

18Revident je uveljavljal tudi kršitev določb pravdnega postopka v sklepu o stroških. Menil je, da je zaključek sodišča v zvezi s stroški postopka protispisen in da bi moralo sodišče upoštevaje določbe ZPP odločiti, da mu tožnik povrne stroške postopka.

19Odločba o stroških postopka ima vselej pravno naravo sklepa (peti odstavek 128. člena ZPP). To velja tudi za primer, ko je izrek o stroških vsebovan v sodbi, s katero je odločeno o glavni stvari (prvi odstavek 166. člena ZPP). Dovoljenost revizije zoper sklep se presoja po določbah 384. člena ZPP, po katerih lahko stranke vložijo revizijo le zoper tisti del sklepa sodišča druge stopnje, s katerim je bil postopek pravnomočno končan (prvi odstavek 384. člena ZPP). V obravnavani zadevi se je postopek med pravdnima strankama končal s pravnomočno sodbo pritožbenega sodišča. Njen sestavni del je tudi izrek o stroških. Odločitev o povrnitvi stroškov je zgolj akcesorne narave in je odvisna od odločitve o sporu ter s tem v zvezi od uspeha posamezne stranke v njem. Ker torej sklep o stroških ni sklep, s katerim se je postopek pravnomočno končal, revizija zoper tak sklep ni dovoljena.⁹ Vrhovno sodišče jo je zato v delu, ki se nanaša na stroške postopka zavrglo (377. člen ZPP).

Glede zavrnitve revizije toženca

20Toženec sodišču druge stopnje očita, da ni odgovorilo na njegove pritožbene navedbe in v utemeljitev svojih očitkov v večjem delu revizije dobesedno prepiše pritožbo. Vrhovno sodišče je že večkrat poudarilo, da uveljavljanje kršitve iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP na takšen način ni konkretizirano in stranke praviloma ne more pripeljati do uspeha v revizijskem postopku, saj so s tem v celoti prezrti odgovori sodišča druge stopnje na pritožbene navedbe. Toženec je na pritožbene (sedaj revizijske) očitke, navedene na 5. do 13. strani revizije (kjer gre za dobeseden prepis pritožbe), dobil odgovore sodišča druge stopnje, zato do zatrjevane kršitve ni prišlo. Iz izpodbijane sodbe namreč izhaja jasen zaključek, da obveznosti plačila opravljenih del toženca v denarju ni, saj toženec ni dokazal, da bi smel tožnika terjati za plačilo kakršnegakoli denarnega zneska. Stališče sodišča druge stopnje, da odsotnost dogovora o plačilu v denarju pomeni, da med strankama ni sklenjena podjemna pogodba, je sicer zmotno, saj določitev višine plačila oziroma meril za njegovo določitev ni bistvena sestavina pogodbe, vendar pa to ne vpliva na rezultat pravdnega postopka. Ključno za odločitev obravnavanega spora je namreč dejstvo, da sta pravdni stranki z dogovorom v letu 2008 soglašali, da toženec kot poplačilo za svoje delo od tožnika dobi denarna sredstva za nakup kmetijskih strojev, s čimer sta medsebojno pogojene obveznosti, ki so nastale do tedaj, šteli za poravnane. S tem se za neutemeljene izkažejo revizijski očitki, ki se nanašajo na plačilo dela pri izdelavi mostu v letu 2005 in delo na Mežakli v letu 2006, ki sta v reviziji edini opredeljeni konkretno.

21V pretežnem delu pritožbenih ugovorov, na katere naj ne bi dobil odgovora, revident graja dokazno oceno sodišča prve stopnje (npr. obstoj dogovora o prodaji lesa, sena in travnate silaže, dokazna ocena prič, itd). Sodišče druge stopnje se je pri odgovoru na te navedbe sklicevalo na obrazložitev dokazne ocene sodišča prve stopnje, ki jo je ocenilo za natančno in skladno z metodološkimi napotki 8. člena ZPP. Kot je Vrhovno sodišče pojasnilo že v 13. točki te odločbe, se je sodišče druge stopnje z dokazno oceno sodišča prve stopnje v celoti strinjalo, pri tem pa je navedlo dodatne argumente, ki potrjujejo pravilnost dokazne ocene. Zgolj dejstvo, da pritožbeno sodišče ni izrecno odgovorilo na posamične navedbe, ki niso odločilnega pomena, še ne utemeljuje bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP. Kadar pritožbeno sodišče v okviru pritožbenega razloga zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja presoja pravilnost dokazne ocene sodišča prve stopnje, se namreč v obrazložitvi odločbe ni dolžno opredeljevati do vsakršnih pritožbenih navedb. Odgovoriti mora le na navedbe, ki so odločilnega pomena, ni pa dolžno polemizirati s subjektivno dokazno oceno pritožnika.¹⁰ Revizijsko sodišče pravilnosti dokazne ocene sodb sodišč prve in druge stopnje ne sme preverjati, prav tako ne, ali je dejansko stanje ugotovljeno pravilno in v celoti, saj so za revizijsko sodišče dejanske ugotovitve izpodbijane sodbe obvezna podlaga za odločanje. Revizijsko sodišče se v nadaljevanju zato opredeljuje le do tistih revizijskih očitkov, ki izpodbijajo razloge sodišča druge stopnje in obravnavajo dovoljene revizijske razloge.

22Toženec napačno razume razlogovanje sodišč nižjih stopenj, da ima odsotnost izrecnega dogovora o plačilu v denarju za posledico, da toženec ni upravičen do plačila za opravljeno delo. Pri uveljavljanju svojih očitkov namreč revident spregleda ključno dejansko ugotovitev sodišča prve stopnje,¹¹ ki jo je sprejelo tudi sodišče druge stopnje,¹² da sta se pravdni stranki v aprilu oziroma maju 2008 dogovorili, da so obveznosti tožnika iz naslova do tedaj opravljenih del toženca v celoti poravnave s tem, da tožnik prispeva sredstva za nakup kmetijskih strojev na ime toženca. Sredstva so bila tožencu zagotovljena, kmetijski stroji pa kupljeni in izročeni v last in posest toženca. Ob takšnih dejanskih ugotovitvah toženec s splošnim in pavšalnim očitkom, da njegovo delo s stroji ni bilo v celoti poplačano, in s sklicevanjem na določbo drugega odstavka 642. člena OZ, ki določa, da je dolžnost sodišča, da določi plačilo, ki ustreza običajni vrednosti dela za tak posel, ne more uspeti. Učinkovito sodno varstvo v razumnem roku lahko namreč zagotovi le takšna ureditev revizijskega postopka, pri kateri je zagotovljena tako aktivnost sodišča kot tudi ustrezna aktivnost strank. Revizijsko sodišče preizkusi izpodbijano sodbo samo v tistem delu, v katerem se z revizijo izpodbija in v mejah razlogov, ki so v njej navedeni (prvi odstavek 371. člena ZPP). Ta določba temelji na realnem pričakovanju, da bo revident v okviru revizijskega razloga zmotne uporabe materialnega prava argumentirano kritiziral materialnopravno stališče, ki sta ga sprejeli sodišči nižjih stopenj. Ob upoštevanju dogovora pravdnih strank iz leta 2008, da bo tožnik obstoječ dolg iz naslova toženčevega dela poplačal z zagotovitvijo denarnih sredstev za nakup kmetijskih strojev za toženca ter ob odsotnosti dogovora o plačilu storitev toženca v denarju, tožencu, ki ni podal niti časovno niti zneskovno konkretiziranih revizijskih očitkov o tem, katero njegovo delo ni bilo v celoti poplačano s stroji, ni mogoče slediti. Upoštevaje materialnopravno stališče sodišč nižjih stopenj, sklenjen dogovor in zahtevo iz drugega odstavka 371. člena ZPP bi moral toženec navesti dela, višino neplačanih del in obdobje, za katerega naj bi mu tožnik še dolgoval plačilo, ter se z razlogi sodišča druge stopnje argumentirano soočiti.

23Glede na zgoraj pojasnjeno procesno in dejansko stanje zadeve revident sodišču druge stopnje neutemeljeno očita tudi, da bi moralo s pomočjo izvedenca kmetijske stroke ugotoviti, kakšno je običajno plačilo za delo, ki ga je opravil za tožnika.

24Sodišče druge stopnje je na pritožbene očitke glede kršitve iz 11. točke drugega odstavka 339. člena ZPP tožencu odgovorilo pravilno. Pravdna oziroma procesna sposobnost je sposobnost stranke, da samostojno in veljavno opravlja procesna dejanja. Obstoj procesne sposobnosti je procesna predpostavka, na katero mora sodišče paziti po uradni dolžnosti, vendar pa ne v tem obsegu, da bi bilo sodišče dolžno po uradni dolžnosti dvomiti v procesno sposobnost stranke; popolna poslovna sposobnost polnoletne osebe se namreč domneva.¹³ Toženec je že pred sodiščem prve stopnje izrazil pomislek o procesni sposobnosti tožnika, vendar je sodišče očitno presodilo, da dvom v pomanjkanje procesne sposobnosti ni izkazan. Kot je tožencu (že dvakrat) pravilno pojasnilo sodišče druge stopnje, takšne odločitve sodišča ne more uveljavljati toženec, saj je kršitve pravil o procesni sposobnosti mogoče upoštevati le ob reševanju pritožbe tistega, ki je pravdo izgubil in mu ni bilo zagotovljeno pravilno zastopanje. Namen določb o zastopanju procesno nesposobnih oseb namreč ni v varstvu pravic nasprotne stranke, temveč v zagotovitvi kakovostnejšega varstva pravic procesno nesposobne stranke v postopku.

25Revident ne more uspeti niti s pavšalnim očitkom o zavrnitvi dokaznega predloga za zaslišanje priče B. B.. Sodišče na podlagi drugega odstavka 213. člena ZPP samo odloča, katere dokaze bo izvedlo za ugotovitev odločilnih dejstev, zato ne zagreši bistvene kršitve določb pravdnega postopka, če ne izvede vseh dokazov, ki jih predlagajo stranke. Iz sodbe sodišča prve stopnje izhaja, da je bila priča predlagana (tudi)¹⁴ glede opravljenega dela, kar med strankama ni bilo sporno, niti ni bilo, glede na zavzeto materialnopravno stališče, pomembno. Izvedba tega dokaza je bila utemeljeno zavrnjena, sodišče prve stopnje pa je zavrnitev dokaznega predloga tudi obrazložilo, s čimer se je toženec že v pritožbi soočil zgolj pavšalno.

26Neutemeljenost revizijskih razlogov implicira neutemeljenost kršitve pravice do enakega varstva pravic in pravnega sredstva (22. in 25. člena URS). Po obrazloženem je namreč odločitev pravilna, zakonita in skladna z ustaljeno sodno prakso.

27Ker razlogi, zaradi katerih je bila revizija toženca vložena, niso podani, jo je Vrhovno sodišče zavrnilo (378. člen ZPP).

Odločitev o stroških

28Če sodišče zavrne pravno sredstvo, odloči tudi o stroških, ki so nastali med postopkom v zvezi z njim (prvi odstavek 165. člena ZPP). Odločitev o stroških tožnika za vložitev revizije in o stroških toženca za vložitev revizije je vsebovana v odločitvi o glavni stvari in je posledica neuspeha z izrednim pravnim sredstvom (154. člen ZPP), obratno pa velja za na isti zakonski določbi temelječo odločitev o stroških revizijskega postopka toženca, kateremu mora tožnik povrniti stroške revizijskega odgovora (III. točka izreka). Ob upoštevanju določbe prvega odstavka 41. člena Zakona o odvetniški tarifi (v nadaljevanju ZOdvT) so stroški revizijskega postopka glede na čas vložitve tožbe odmerjeni po ZOdvT. Upoštevaje vložen stroškovnik v odgovoru na revizijo tožnika je Vrhovno sodišče tožencu priznalo 2.186,00 EUR stroškov za odgovor (tar. št. 3300), 20,00 EUR materialnih stroškov (tar. št. 6002) in 485,32 EUR DDV, kar skupno znaša 2.691,32 EUR.

¹ V zvezi s sredstvi za nakup balirke Class Rollant in ovijalke Tanco sta sodišči nižjih stopenj ugotovili, da je toženec tožniku iz kupnine za ta dva stroja v skladu z njunim dogovorom o vračilu davka na dodano vrednost (v nadaljevanju DDV) vrnil 7.000,00 EUR.
² Glej točki 10 in 11 obrazložitve sodbe sodišča druge stopnje.
³ Glej 11. točko obrazložitve sodbe sodišča druge stopnje.
⁴ Glej tudi odločbo Vrhovnega sodišča II Ips 233/2014 z dne 25. 2. 2016 in v njej citirane odločbe.
⁵ Glej tudi sodbo Vrhovnega sodišča VIII Ips 24/2015 z dne 8. 4. 2015.
⁶ To dejstvo je bilo kot nesporno ugotovljeno na zadnji glavni obravnavi 17. 11. 2016 (list. št. 442 spisa).
⁷ Glej tudi sodbo Vrhovnega sodišča II Ips 140/2014 z dne 24. 7. 2014.
⁸ Primerjaj A. Polajnar Pavčnik v: Obligacijski zakonik s komentarjem, 2. knjiga, GV založba, Ljubljana, str. 46.
⁹ Tako Vrhovno sodišče v odločbah: II Ips 609/2000 z dne 7. 2. 2001, II Ips 68/2003 z dne 8. 5. 2003, II Ips 263/2005 z dne 10. 11. 2005 III Ips 52/2005 z dne 25. 4. 2006, idr.
¹⁰ Tako Vrhovno sodišče v sodbi II Ips 261/2004 z dne 6. 10. 2005.
¹¹ Glej točko 36 sodbe sodišča prve stopnje.
¹² Glej točko 10 sodbe sodišča druge stopnje.
¹³ Tako Vrhovno sodišče v sklepu II Ips 137/99 z dne 22. 12. 1999.
¹⁴ Priča je bila predlagana tudi v zvezi z obveznostjo iz zadolžnice, vendar ta obveznost v postopku ni bila problematična.