568. člen OZ

Ker sta prevzemnika izpolnjevala svoje pogodbene obveznosti, je sodišče prve stopnje zahtevek tožnika za razvezo pogodbe o preužitku pravilno zavrnilo.

Tožnici je moral le zagotoviti standard prebivanja, kot ob sklenitvi pogodbe. Zaradi višje sile (plaz) je bilo treba urediti začasno rešitev za bivanje tožnice in to je toženec s tem, ko ji je ponudil bivanje pri njih (E.), tudi skušal zagotoviti, a tožnica na ponudbo ni pristala. Toženec seveda tožnice ne more prisiliti v določeno (začasno) rešitev, po drugi strani pa na podlagi sklenjene pogodbe ni dolžan adaptirati sosednje hiše. Zaveza z dne 21. 9. 2017 ni bila sklenjena v obliki notarskega zapisa, zato ne more biti del pogodbe (o preužitku), saj ne zmanjšuje obveznosti katere od pogodbenih strank, ampak gre za samostojno, novo obveznost, ki jo je prevzel toženec. Tožnica bi izpolnitev te lahko zahtevala z ustreznim zahtevkom, nikakor pa neizvršitev te zaveze ne more voditi do razveze pogodbe. Drugi odstavek 568. člena OZ določa, da lahko vsaka stranka zahteva, da se pogodba o preužitku razveže, če druga stranka ne izpolnjuje svojih obveznosti. Gre seveda za obveznosti iz pogodbe, ne pa druge obveznosti.

Ni razloga, da sodišče spremembe tožbe ne bi dopustilo. Še posebej v primeru, kot je obravnavani, ko je tožnica izhajala iz naslova pogodbe in v skladu z določbami OZ zahtevala njen preklic. Med postopkom pa je bilo ugotovljeno, da po vsebini predstavlja pogodbo o preužitku, za katero pa določba 568. člena OZ ob obstoju ustreznih okoliščin predpisuje razvezo. Tožnica dejstvenega substrata ni spreminjala, ampak je le prilagodila svoj zahtevek zakonskim določbam. Pritožbeno sodišče ne vidi utemeljenega razloga, da v skladu z določbo tretjega odstavka 184. člena ZPP in prvega odstavka 185. člena istega zakona takšne spremembe tožbe ne bi dopustilo. Skupno življenje ni le življenje v skupnem gospodinjstvu, ampak ob upoštevanju vseh okoliščin primera tudi življenje v skupni hiši. Že trditvena podlaga pravdnih strank izkazuje, da se njuno življenje v hiši prepleta, zato je neutemeljen pritožbeni očitek, da ni moč govoriti o skupnem življenju. Oskrbe niti ni mogoče zagotavljati drugače, kot da toženka živi s tožnico. Takšno obliko sobivanja je moč opredeliti kot skupno življenje, saj določba 568. člena OZ ne omejuje skupnega življenja na skupno gopodinjstvo. Med pravdnima stranka

Predlog se zavrne.

Tožnica je res prava neuka stranka, vendar jo je sodišče s sklepom z dne 17. 5. 2019 ustrezno poučilo, kako naj oblikuje in dopolni tožbo, zato gre šteti, da je bilo materialnoprocesno vodstvo pravilno opravljeno. Kot je razvidno iz zapisa obeh narokov, je imela tožnica ob navedbah sodišča in nasprotne stranke možnost dopolniti trditveno podlago. Prav tako je bila ob zaslišanju večkrat vprašana glede neizpolnjevanja pogodbe. Tožnica bi si v postopku lahko pridobila tudi brezplačno pravno pomoč, če bi tako želela, zato je neutemeljena pritožbena navedba, da ji je bila takšna pomoč omogočena šele v pritožbenem postopku. Tožnica je, kljub temu, da je bila s sklepom poučena, kako na tožbo oblikuje, podala nejasno, pavšalno in premalo konkretno trditveno podlago o tem, da toženec odklanja pomoč in ne izpolnjuje pogodbenih obveznosti.

Predlog se zavrne.

Sodišče prve stopnje je ugotovilo, da je za slabe odnose v pretežni meri kriva tožeča stranka. Stranke tudi ne živijo v skupnem gospodinjstvu in ni mogoče ugotoviti, da gre za skupno življenje pravdnih strank. Tako ni podan noben razlog iz 568. člena OZ.

Glede na trditve tožečih strank razlog za zahtevano razvezo pogodbe o preužitku ni v kršitvi obveznosti v sklopu potrebne in dogovorjene vsakodnevne pomoči in oskrbe prvo tožnice-gledano izključno s stališča pogodbeno opredeljenih pravic in obveznosti strank, temveč le v očitkih, da prvo toženka s svojimi ravnanji ne omogoča prvi tožnici, enako pa velja tudi za drugo tožnico, nemotenega bivanja v stanovanjski hiši na naslovu Š. v obsegu ene sobe in souporabe vseh ostalih delov stanovanjske hiše. Ker kmetovanje na prevzeti kmetiji ne predstavlja dela pogodbeno prevzetih obveznosti prvo toženke, posledično, kot je to pravilno pojasnilo tudi sodišče prve stopnje, opustitev kmetovanja ali morebitno nepravilno kmetovanje tudi ne more biti pravno upošteven razlog za razdor pogodbe. Preužitkarska pogodba je pogodba, pri kateri preužitkar izbere osebo, ki bo zanj skrbela in od katere bo pridobil ustrezno pomoč (v obliki dajatev in storitev) do svoje smrti. Kljub temu pa je sodna praksa že zavzela stališče, da če ni izrecnega drugačnega dogovora pogodbenih strank, za doseganje namena tovrstne pogodbe, ki je v nudenju potrebne pomoči v obliki dogovorjenih dajatev in storitev,

Izpodbijani sklep zaradi spremenjenega materialnopravnega stališča o tem, ali je tožnica z verjetnostjo izkazala obstoj vtoževane terjatve, nima značilnosti odločitve presenečenja (kot neutemeljeno očita pritožba), ki pomeni kršitev strankine pravice do izjave. V ugovornem postopku je sodišče prve stopnje na podlagi toženčevega procesnega gradiva ponovno presojalo pogoje za začasno odredbo, tožnica pa se je imela možnost opredeliti do ugovornih navedb v odgovoru na ugovor.

Razveza pogodbe o preužitku.

Iz pogodbenega dogovora izpolnitev pogodbe v delih ali po posameznih pogodbenikih ni mogoča, ker sta oba prevzemnika preužitkarske obveznosti prevzela nerazdelno. V razmerju do tožnice pa se pogodba izpolnjuje (tako je povedala sama tožnica), ker pogodbo v razmerju do tožnice izpolnjuje po letu 2014 dalje njen sin, to je drugi pogodbenik. Tožnica tako nima podlage na zahtevek za razvezo pogodbe zaradi neizpolnitve.

Sodišče prve stopnje je pravilno razumelo pravni standard "neizpolnjevanje pogodbe" in ga pravilno povezalo z ugotovljenimi dejanskimi okoliščinami konkretnega primera. Pravilno je upoštevalo, da je pogoje za razvezo skladno s pravilom, da naj se pogodbe, če je le mogoče, ohranijo v veljavi, treba presojati restriktivno.

Pogoji iz prvega odstavka 367.a člena ZPP niso izpolnjeni.

Sporni drugi del tožbenega zahtevka je tožeča stranka zapisala tako, da se je hkrati zavezala prvotoženki izstaviti za zemljiškoknjižni vpis sposobno listino, na podlagi katere bo pri nepremičninah mogoč vpis lastninske pravice na ime prvotoženke. Z njim želi vrniti prvotoženki, kar je prejela na podlagi razvezane pogodbe. Tožeča stranka utemeljeno navaja, da iz zahtevka pod točko dve izhaja vzpostavitev prejšnjega stanja. Ta del tožbenega zahtevka je restitucijske narave. Za vzpostavitev prejšnjega stanja je odločilno, da postane prvotoženka spet lastnica izročenih nepremičnin.

Zapustnik, četudi je bil s snemanjem seznanjen in je vanj privolil, ni bil seznanjen s tem, kdo bo z vsebino posnetka še seznanjen oziroma v kakšne namene je bil posnetek sneman (oz. izdelan prepis), in da iz tega razloga o tem, da bo ta posnetek (in njegov prepis) uporabljen v sodnem postopku, ni mogel prosto odločati in tudi ne prosto odločati o morebitnih posledicah svojih izjav v sodnem postopku. Pravilen je tako zaključek sodišča prve stopnje, da sta bila omenjena dokaza iz tega razloga pridobljena s kršitvijo pravice do zasebnosti zapustnika, posledično je zato tudi pravilno presojalo še, ali je takšna dokaza kljub temu dopustno uporabiti v pravdnem postopku. Glede na to, da je ugotovilo, da je tožnica vsebino pogovora lahko in tudi je dokazovala tudi z drugimi dokaznimi sredstvi, je sodišče prve stopnje pravilno ocenilo, da v tem konkretnem primeru ne obstajajo takšne posebej utemeljene okoliščine, na podlagi katerih bi lahko sodišče dopustilo izvedbo teh dokazov, da je zato v tem konkretnem primeru vendarle potrebno dati prednost pravici zapustnika do zasebnosti pred pravico tožnice do učinkovitega pravnega varstva. Sodišče prve stopnje je pravilno opoz

Sodišče prve stopnje je ugotovilo, da predmetne pogodbe ni mogoče razvezati, in sicer ne iz razloga neznosnosti skupnega življenja, kot tudi ne iz razloga neizpolnjevanja pogodbenih obveznosti po drugem oziroma tretjem odstavku 561. člena OZ (razvezna razloga sta enaka tudi pri pogodbi o preužitku po 568. členu OZ). Glede prvega je zaključilo, da zatrjevane neznosne razmere med tožnico in tožencem same po sebi niso razvezni razlog, stranki pa ne prebivata skupaj oziroma skupno življenje v pogodbi ni bilo dogovorjeno. Takšno stališče je najti tudi v sodni praksi Vrhovnega sodišča.

Tožnica ob sklepanju pogodbe brez dvoma ni mogla računati s smrtjo toženčevega pravnega prednika. Ta sama za sebe resda ne predstavlja spremenjene okoliščine, bila pa je prva v nizu okoliščin, ki so nazadnje privedle do tega, da tožnica svojega pogodbenega namena, vsaj v delu, ki se nanaša na dogovorjeno oskrbo, ni mogla uresničiti. Res je tudi, da toženec po pogodbi ni bil zavezan k osebni izpolnitvi, vendar toženec tudi ni ničesar ukrenil, da bi tožnici omogočil potrebno nego in oskrbo po drugih osebah. V dokaznem postopku se je izkazalo, da je bila tožnica tista, ki je odklanjala toženca, ker ji je bila ljubša oskrba in pomoč, ki so ji ju nudili drugi sorodniki. To pa ne pomeni, da tožnica zaradi tega ni upravičena do razveze pogodbe. Pravilo, da pogodbenik, ki drugemu onemogoča ali neutemeljeno odklanja izpolnjevanje obveznosti, ne more zahtevati razveze pogodbe, namreč velja za primere, ko se zahteva razveza zaradi neizpolnjevanja obveznosti. Tožnica v tej pravdi pa prvenstveno zahteva razvezo pogodbe zaradi spremenjenih okoliščin. Za razliko od splošnega pravila iz 112. člena OZ, po katerem lahko razvezo pogodbe zaradi spremenjenih okoliščin doseže le prizadeta stran

Glede na dejansko podlago toženki ni mogoče očitati odgovornosti za neizvrševanje spornih pogodbenih obveznosti po pogodbi o preužitku.

Tožnik je do vračila sredstev po pravilih neupravičene obogatitve (ob nespornem dejstvu, da je stvar prodana) upravičen le v obsegu koristi, ki jo toženec še ima iz naslova kupnine. Prepis pritožbenih razlogov ne pomeni konkretizirane revizijske graje in stranke praviloma ne more pripeljati do uspeha v revizijskem postopku, saj so s tem v celoti prezrti odgovori sodišča druge stopnje na pritožbene navedbe. Zgolj dejstvo, da pritožbeno sodišče ni izrecno odgovorilo na posamične navedbe, ki niso odločilnega pomena, še ne utemeljuje bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP. Če pritrdi dokazni oceni sodišča prve stopnje, se pritožbenemu sodišču ni treba opredeliti do vsakega izvedenega dokaza in pojasniti, zakaj tožnik dokaznega bremena ni zmogel; to je namreč naloga sodišča prve stopnje.

Izročevalec, ki odklanja izvrševanje obveznosti s strani prevzemnika in ki so določene v pogodbi o preužitku, ne more zahtevati razveze pogodbe o preužitku.