VSM Sodba in sklep I Cp 1124/2017

I. Pritožba druge tožene stranke se zavrne in se glede druge tožene stranke v točkah I in III izreka potrdi sodba sodišča prve stopnje.

II. Pritožbama prve in tretje tožene stranke se ugodi, sodba sodišča prve stopnje se glede prve in tretje tožene stranke v točkah I in III izreka razveljavi ter zadeva v tem obsegu vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje.

III. Odločitev o stroških pritožbenega postopka tožeče stranke se pridrži za končno odločbo.

1Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo v zvezi s sklepom o popravi sodbe prvi, drugi in tretji toženi stranki (v nadaljevanju toženci) naložilo, da v roku 15 dni solidarno tožeči stranki (v nadaljevanju tožnica) plačajo 25.190,30 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 30. 8. 2016 do plačila (točka I izreka). V presežku je tožbeni zahtevek zavrnilo (točka II izreka). Tožencem je naložilo, da tožnici v roku 15 dni nerazdelno plačajo pravdne stroške v višini 2.498,54 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od prvega naslednjega dne po izteku roka za izpolnitev obveznosti do plačila (točka III izreka).

2Zoper takšno odločitev se v ugodilnem in stroškovnem delu (točki I in III izreka) zaradi bistvenih kršitev določb postopka, zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja ter zmotne uporabe materialnega prava pritožujeta prvi in drugi toženec. Navajata, da je sodba slabo obrazložena, da so v razlogih sodbe medsebojna nasprotja in da razlogi nasprotujejo izreku. Sodišče prve stopnje ni upoštevalo načela nepristranskosti sojenja, kar je razvidno iz izjav razpravljajoče sodnice na naroku, s katerimi je izražala vnaprejšnje prepričanje o zadevi. Nerazumljivo je, da pooblaščenca tožencev že na naroku nista zahtevala izločitve sodnice. Toženci so bili zaradi ravnanja sodnice tako zmedeni, da jim njihova pooblaščenka na zaslišanju ni želela postavljati vprašanj. Tudi iz zapisnika o glavni obravnavi je razvidno, da je sodišče tožnici postavilo dosti manj vprašanj kot tožencem. Sodišče prve stopnje ni ugotavljalo resničnosti izjave priče M.K., čeprav je podal lažno izjavo glede prisotnosti drugih oseb ob podpisovanju posojilne pogodbe maja 2014. Sodišče ni presodilo drugih izvedenih dokazov in izjav tožencev, ki nasprotujejo izjavam navedene priče. Razlaga 6. člena posojilne pogodbe je pravno vprašanje. Sodišče prve stopnje bi moralo to določbo razlagati v korist tožencev, saj je pogodbo pripravila tožnica. Izraz prekinitev pogodbe je povsem jasen in ne dopušča dvoma, da so se pravdne stranke dogovorile o jamčevanju porokov le za primer, če bi glavna dolžnica odstopila od pogodbe. Toženci so trdili tudi, da je bil pri sklepanju pogodb prisoten še M.F., sodišče prve stopnje pa ga ni vabilo na zaslišanje. Toženci so zatrjevali, da so podpisali poroštveno pogodbo tudi iz razloga, ker niso imeli namena odstopiti od pogodbe, sodišče pa je to trditev samovoljno dopolnilo. Zaradi ravnanja sodišča je prišlo tudi do kršitve po 15. točki drugega odstavka 339. člena Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP), in sicer z razlago posojilne pogodbe, da poroki odgovarjajo takrat, ko od pogodb odstopi posojilodajalec iz razlogov na strani posojilojemalca. V sodbi je tudi nasprotje med izrekom in obrazložitvijo glede plačila pravdnih stroškov. Predlagata, da sodišče druge stopnje pritožbi ugodi in izpodbijano sodbo spremeni tako, da tožbeni zahtevek v celoti zavrne, podrejeno, da jo razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje.

3Zoper takšno odločitev se v ugodilnem in stroškovnem delu (točki I in III izreka) zaradi bistvenih kršitev določb postopka, zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja ter zmotne uporabe materialnega prava pritožuje tudi tretji toženec. Navaja, da je že bila izdana sodba zoper družbo M. k. d.o.o. in da zato ugotavljanje odgovornosti tožencev kot porokov nima več nobenega smisla. Iz trditev pravdnih strank ne izhaja, da bi toženci prerekali zahtevek, ker ni prišlo do spregleda pravne osebnosti. Poroštvena obveznost je bila po posojilnih pogodbah vezana na pogoj, da mora pogodbo prekiniti posojilojemalka. Ker je pogodbi prekinila posojilodajalka, toženci ne odgovarjajo kot poroki. Tudi priča M.K. se ni strinjal, da je določilo posojilnih pogodb glede poroštva nejasno. Pogodbe je pripravila tožnica sama in bi se morala sporna določila razlagati v korist tožencev. Sodišče se ni ukvarjalo z ugotavljanjem skupnega namena pogodbenikov. Neutemeljeno se je sodišče prve stopnje ukvarjalo s povezanimi posli glede dobave kave. Poudarja, da v aneksih ni podpisov porokov, čeprav so se sklepali na isti dan kot posojilne pogodbe. V 5. členu posojilnih pogodb je določeno, kdaj in v kakšnih zneskih mora posojilojemalka vrniti posojilo, ne določa pa tega za poroke. Toženci ne bi imeli nobenega interesa, da sklenejo pogodbo s takšno vsebino, kot jo je vsebini listin pripisalo sodišče, saj bi bila pogodba očitno njim v škodo. Tožnica tudi ni predložila drugih poroštvenih pogodb. Sodišče prve stopnje je nepravilno porazdelilo dokazno breme in tožencem naložilo nerazumno visok dokazni standard. Predlaga, da sodišče druge stopnje pritožbi ugodi in izpodbijano sodbo spremeni tako, da zahtevku v celoti ugodi, podrejeno, da jo razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje.

4Drugi toženec se v odgovoru na pritožbo tretjega toženca zavzema za ugoditev pritožbi. Tožnica se v odgovoru na pritožbo zavzema za potrditev izpodbijane sodbe.

5Pritožba drugega toženca ni utemeljena. Pritožba prvega in tretjega toženca je utemeljena.

O pritožbi drugega toženca

6Sodišče druge stopnje ob uradnem preizkusu zadeve po drugem odstavku 350. člena Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP) ter v okviru v pritožbi uveljavljanih pritožbenih razlogov ugotavlja, da sodišče prve stopnje v izpodbijani sodbi ni zagrešilo bistvenih kršitev procesnih določb. Sodba sodišča prve stopnje ima vse razloge o odločilnih dejstvih in se jo da preizkusiti (14. točka drugega odstavka 339. člena ZPP). V okviru zatrjevanj strank in zanje ponujenih dokazov je bilo pravno relevantno dejansko stanje v postopku na prvi stopnji pravilno in popolno ugotovljeno, na njegovi podlagi pa tudi pravilno uporabljeno materialno pravo. Sodišče prve stopnje je odgovorilo na vse navedbe drugega toženca. Svojo odločitev je pravilno, skrbno in prepričljivo utemeljilo, zato sodišče druge stopnje v celoti pritrjuje razlogom izpodbijane sodbe, v nadaljevanju pa odgovarja na izrecne pritožbene očitke.

7Sodišče prve stopnje je ugotovilo, da je tožnica odstopila od posojilnih pogodb z dne 23. 5. 2014 in z dne 15. 9. 2014, ker posojilojemalka (glavna dolžnica) ni izpolnjevala svojih obveznosti in ni pravočasno vrnila posojila. Ker je drugi toženec kot porok jamčil za obveznosti glavne dolžnice, je tožbenemu zahtevku za vračilo posojila v pretežnem delu¹ ugodilo.

8Sodišče prve stopnje je prepričljivo pojasnilo, da je obveznost porokov za vračilo posojila nastala s sklenitvijo posojilnih pogodb z dne 23. 5. 2014 in z dne 15. 9. 2014, v katerih se je drugi toženec zavezal kot porok povrniti obveznosti glavne dolžnice iz posojilne pogodbe. V 6. členu navedenih posojilnih pogodb je bilo namreč določeno, da bodo v primeru prekinitve pogodbe s strani posojilojemalke toženci kot fizične osebe nepreklicno in brezpogojno poravnali vse veljavne obveznosti do posojilodajalke. Sodišče prve stopnje je vsebino pogodb pravilno povzelo in pri tem ni storilo kršitve iz 15. točke drugega odstavka 339. člena ZPP, ki jo uveljavlja pritožba.

9Pritrditi je sodišču prve stopnje, da je dobesedno razumevanje določila 6. člena posojilnih pogodb z dne 23. 5. 2014 in z dne 15. 9. 2014 nelogično in v nasprotju z namenom poroštva. S poroštveno pogodbo se porok zavezuje, da bo nasproti upniku izpolnil veljavno in zapadlo obveznost, če glavni dolžnik tega ne bi storil (1012. člen Obligacijskega zakonika, v nadaljevanju OZ). Če glavni dolžnik ne izpolni pogodbe, lahko upnik v skladu s 103. členom OZ odstopi od pogodbe. Pogoje za odstop upnice od pogodbe je v konkretnem primeru določal tudi 5. člen navedenih posojilnih pogodb, v pritožbenem postopku pa ni sporno, da so bili ti pogoji izpolnjeni (da posojilo ni bilo pravočasno vrnjeno) in da je bil odstop od pogodbe veljaven. Tožnica je tako odstopila od pogodbe iz razloga na strani glavne dolžnice, ker ta ni izpolnjevala svojih obveznosti. Namen poroštva pa je prav v zavarovanju upnika v primeru, če glavni dolžnik ne izpolni svojih obveznosti. Nesmiselno je, da bi drugi toženec jamčil za obveznosti posojilodajalke le, če bi od pogodbe odstopila glavna dolžnica. Do odstopa glavne dolžnice od pogodbe bi namreč lahko prišlo, če posojilodajalka ne bi izpolnila svoje obveznosti - če ne bi izročila določenega zneska denarja glavni dolžnici (569. člen OZ). V tem primeru obveznost vračila posojila niti ne bi nastala in bi bilo tudi poroštvo brez smisla oziroma ne bi bilo nobene obveznosti glavne dolžnice, za katero bi poroki jamčili. Glede na navedeno je sodišče prve stopnje pravilno uporabilo materialno pravo in določila posojilne pogodbe o poroštvu razlagalo v skladu z 82. členom OZ² glede na namen pogodbenih strank in namen poroštva. Iz določil posojilnih pogodb o poroštveni zavezi tožencev tako izhaja, da so toženci dolžni izpolniti obveznost glavne dolžnice, če ta tega ne bi storila, in vrniti posojilo. Poroštvo je v posojilnih pogodbah dovolj jasno določeno in ne gre za takšno določilo, ki bi ga bilo treba v skladu s 83. členom OZ³ razlagati v korist tožencev.

10Sodišče prve stopnje je svojo odločitev oprlo tudi na izpovedbo Mitje Kosmine, ki je povedal, da je v razgovoru ob sklepanju posojilnih pogodb tožencem razložil, kaj je poroštvo in zakaj želi tožnica takšno zavarovanje. Povedal je, da so toženci vedeli, da bodo morali izpolniti obveznosti po posojilni pogodbi, če jih ne bo izpolnila glavna dolžnica. Toženci so nasprotno izpovedali, da so določilo posojilnih pogodb o poroštvu razumeli tako, da jamčijo le v primeru, če od posojilne pogodbe odstopi posojilojemalka. Vendar pa glede na namen poroštva in vsebino posojilne pogodbe sodišče prve stopnje njihovim izpovedbam ni moglo slediti. Glede na navedeno tudi ni bistveno, kdo je bil še (poleg pravdnih strank) prisoten ob sklepanju posojilnih pogodb. To dejstvo namreč ni v ničemer vplivalo na odločitev sodišča prve stopnje.

11Tožnica je z glavno dolžnico sklenila dva aneksa k prej navedenima posojilnima pogodbama, s katerima se je glavna dolžnica zavezala od tožnice kupovati določeno količino kave. Hkrati se je zavezala, da bo vrnila celoten dolg, če bi prišlo do prekinitve pogodbe o dobavi kave pred iztekom posojila. Glavna dolžnica tudi te obveznosti ni izpolnila in ni kupila zadostne količine kave pri tožnici. Drugi toženec aneksov ni podpisal, vendar slednje za odločitev ni bistveno, saj je imela tožnica pravico do odstopa od posojilne pogodbe že na podlagi določil posojilne pogodbe oziroma neizpolnjevanja obveznosti v zvezi z vračilom posojila.

12Neutemeljen je pritožbeni očitek, da sodišče prve stopnje ni zaslišalo M.F., ki bi naj bil prisoten ob sklepanju pogodb. Drugi toženec takšnega dokaznega predloga ni podal, sodišče pa v pravdnem postopku ne izvaja dokazov po uradni dolžnosti, temveč le ne predlog strank (7. člen ZPP), zato M.F. brez ustreznega dokaznega predloga ni moglo zaslišati.

13Neutemeljene so tudi pritožbene navedbe, ki se nanašajo na nepristranskost sojenja. Če je drugi toženec menil, da sodničino ravnanje kaže na njeno pristranskost, bi lahko najkasneje do konca obravnave zahteval izločitev razpravljajoče sodnice (72. člen ZPP), česar ni storil. V pritoži zato ne more uveljavljati, da je ravnanje sodnice kazalo na njeno pristranskost. Tudi sicer pa pritožba neutemeljeno izpostavlja, da so bili toženci ob zaslišanju zmedeni. Vsi trije toženci so bili v postopku na prvi stopnji zaslišani in so imeli možnost izpovedati o vseh dejstvih, ki so pomembna za odločitev.

14Napako glede povračila pravdnih stroškov v izreku je sodišče prve stopnje popravilo s sklepom o popravi z dne 20. 7. 2017, zoper katerega drugi toženec ni vložil pritožbe. Nasprotje med izrekom in obrazložitvijo glede obveznosti povračila pritožbenih stroškov je tako odpravljeno.

15Glede na povedano je sodišče druge stopnje pritožbo drugega toženca zavrnilo in v ugodilnem in stroškovnem delu (točki I in III izreka) glede drugega toženca potrdilo sodbo sodišča prve stopnje v zvezi s sklepom o popravi (353. člen ZPP).

O pritožbah prvega in tretjega toženca

16Sodišče druge stopnje je z vpogledom v javno dostopne evidence AJPES ugotovilo, da je bil dne 3. 5. 2016 pričet postopek osebnega stečaj nad prvim tožencem in dne 3. 6. 2016 postopek osebnega stečaj nad tretjim tožencem.⁴ Tožnica je tožbo vložila dne 29. 8. 2016, ko so pravne posledice začetka stečajnega postopka nad prvim in tretjim tožencem že nastopile.

17Sodišče prve stopnje ni upoštevalo določb Zakona o finančnem poslovanju, postopkih zaradi insolventnosti in prisilnem prenehanju (ZFPPIPP) in ZPP o posledicah začetka osebnega stečaja prvega in tretjega toženca. Z izdajo oklicev o začetku stečajnih postopkov nad prvim in tretjim tožencem nastopijo pravne posledice začetka stečajnega postopka. Z začetkom postopka osebnega stečaja se omeji poslovna sposobnost stečajnega dolžnika (386. člen ZFPPIPP). Po začetku stečajnega postopka je treba vsa pisanja, ki jih je treba vročiti stečajnemu dolžniku kot stranki v postopku, vročiti upravitelju (251. člen ZFPPIPP⁵).

18Začetek postopka osebnega stečaja učinkuje na vse terjatve upnikov do stečajnega dolžnika, ki so nastale do začetka stečajnega postopka (252. člen ZFPPIPP). Načelo koncentracije, ki velja v stečajnih postopkih, namreč upnikom stečajnega dolžnika nalaga, da svoj zahtevek za izpolnitev obveznosti, ki je nastala do začetka stečajnega postopka, v razmerju do stečajnega dolžnika uveljavljajo samo v stečajnem postopku proti temu dolžniku in v skladu s pravili tega postopka, če v zakonu za posamezen primer ni drugače določeno (prvi odstavek 227. člena ZFPPIPP). Tožbo (za ugotovitev obstoja prerekane terjatve, nastale pred začetkom stečajnega postopka) zoper stečajnega dolžnika je dopustno vložiti le v primeru, če tožnikova terjatev velja za prerekano v stečajnem postopku (drugi odstavek 67. člena ZFPPIPP), stečajno sodišče pa s sklepom o preizkusu terjatev odloči o tožnikovi obveznosti uveljavljati zahtevek za ugotovitev obstoja prerekane terjatve.⁶

19Sodišče prve stopnje je v postopku na prvi stopnji spregledalo, da sta prvi in tretji toženec v postopku osebnega stečaja in ni uporabilo relevantnih določb ZFPPIPP in ZPP. Glede na to je sodišče druge stopnje pritožbama prvega in tretjega toženca ugodilo, izpodbijano sodbo v zvezi s sklepom o popravi glede prvega in tretjega toženca v ugodilnem in stroškovnem delu (točki I in III izreka) glede na naravo kršitve razveljavilo ter zadevo v tem obsegu vrnilo v ponovno sojenje sodišču prve stopnje (355. člen ZPP).

20V ponovnem sojenju bo moralo sodišče prve stopnje upoštevati vsa določila ZFPPIPP in ZPP o posledicah začetka stečajnega postopka. Ugotoviti bo moralo, ali je predmet spora zahtevek, ki vpliva na obseg stečajne mase. Poskrbeti bo moralo, da bosta prvi in tretji toženec v postopku na prvi stopnji pravilno zastopana, vročiti tožbo stečajnima upraviteljema in ugotoviti, kdaj je nastala obveznost tožencev, ali je bila terjatev tožnice priglašena in prerekana v stečajnih postopkih nad prvim in tretjim tožencem ter ponovno odločiti v zadevi.

21Toženci niso priglasili stroškov pritožb in odgovora na pritožbo, zato o teh stroških ni bilo potrebno odločiti (163. člen ZPP). Odločitev ostroških odgovora na pritožbo tožnice se pridrži za končno odločbo (tretji v zvezi s četrtim odstavkom 165. člena ZPP).

¹ Deloma je zavrnilo tožbeni zahtevek za plačilo zakonskih zamudnih obresti, zavrnilni del pa ni izpodbijan v pritožbah, saj tožnica pritožbe ni vložila.
² Določila pogodbe se uporabljajo tako, kot se glasijo. Pri razlagi spornih določil se ni treba držati dobesednega pomena uporabljenih izrazov, temveč je treba iskati skupen namen pogodbenikov in določilo razumeti tako, kot ustreza načelom obligacijskega prava, ki so določena v tem zakoniku.
³ Če je bila pogodba sklenjena po vnaprej natisnjeni vsebini ali je bila pogodba kako drugače pripravljena in predlagana od ene pogodbene stranke, je treba nejasna določila razlagati v korist druge stranke.
⁴ To izhaja tudi iz sklepov sodišča prve stopnje z dne 7. 9. 2017, s katerima je pozvalo stečajna upravitelja prvega in tretjega toženca, da odobrita pritožbi, kar sta stečajna upravitelja tudi storila.
⁵ Določila ZFPPIPP o stečaju nad pravno osebo se v postopku osebnega stečaja uporabljajo smiselno (383. člen ZFPPIPP).
⁶ Tako tudi VSL sklep I Cp 406/2015 z dne 18. 3. 2015.