1012. člen OZ

Pogojevanje zavarovanja sklenitve temeljnega posla z osebnimi lastnostmi poroka ni nedopustno, nemoralno niti oderuško.

Najbolj značilna karakteristika poroštva je akcesornost, gre torej za glavni obveznosti stransko obveznost in ne za samostojno obveznost. Bistveno za presojo je ali je z zapisom pogodbe v notarski obliki, terjatev upnika pridobila novo pravno naravo, torej, da je z njo prišlo do novacije v skladu s 323. členom OZ. Sodišče druge stopnje, upoštevaje drugi odstavek 323. člen OZ, ugotavlja, da sprememba roka izpolnitve (podaljšanje zastaralnega roka) ne predstavlja novacije, s tem pa tudi ne pride do prenehanja poroštva.

Če bi bil tožnik lizingojemalec, bi bil kot tak opredeljen in poimenovan v pogodbi, poleg tega je nelogično tudi, da tožnik v ugovoru tretjega, ki ga je vložil v izvršilnem postopku zaradi izpraznitve in izročitve nepremičnin, ni navajal, da je sam lizingojemalec po Pogodbi o finančnem lizingu in ni navajal pravne podlage za uporabo nepremičnin. Ker tožnik ni izkazal, da je lizingojemalec po Pogodbi o finančnem lizingu, svojo pravico do posesti predmeta lizinga pa je utemeljeval na tej okoliščini, je odločitev sodišča prve stopnje, ki je njegov tožbeni zahtevek zavrnilo, pravilna.

Le razlaga, ki ponoven tek zastaralnega roka veže na pravnomočnost sklepa o končanju postopka, je tudi ustavno skladna in izpolnjuje zahteve pravice do sodnega varstva iz 23. člena ter pravice do pravnega sredstva iz 25. člena URS. Namen instituta pretrganja zastaranja je preprečiti, da bi upnikova terjatev, ki je bila uveljavljena pred sodiščem, zastarala zaradi dejavnikov, na katere upnik ne more vplivati, kot so procesna pravila, povezana s sodnimi postopki. To utemeljitev je treba razširiti tudi na obdobje med izdajo odločbe in njeno pravnomočnostjo, vključno s časom, potrebnim za vložitev in obravnavo pravnih sredstev. V nasprotnem primeru bi bil upnik lahko prikrajšan za varstvo svojih pravic pred sodiščem zaradi okoliščin, ki niso nujno v njegovi sferi, in bi bilo ogroženo učinkovito uveljavljanje pravice do pravnega sredstva v sodnem postopku.

Predlog za dopustitev revizije se zavrne.

Res je sodišče prve stopnje navedlo, da morajo biti terjatve, za katere porok odgovarja, identificirane, vendar pa je v 11. točki obrazložitve jasno navedlo, da so bile te v poroštveni pogodbi dovolj identificirane, upoštevajoč tudi položaj toženca kot poroka, ki je bil ob odstopu terjatev zakoniti zastopnik toženke in je bil tudi oseba, ki je v imenu toženke opravila vsa dejanja toženke v zvezi z odstopom terjatev. Prav tako iz 8. člena točke b) pogodbe jasno izhaja, da se je toženec kot porok zavezal izpolniti vse obveznosti tako toženke kot Prodajalca kot tudi Dolžnika v zvezi s to pogodbo, obveznosti Prodajalca pa so se nanašale tudi na bodoče, torej še ne obstoječe terjatve, ki bi bile odstopljene. Tudi če bi bila glede bodočih terjatev (terjatev toženke do A. d.o.o. na dan sklenitve pogodbe še ni obstajala) poroštvena izjava podana le glede odgovornosti toženke za izterljivost terjatev, pa je pomembno to, da odgovornost za izterljivost terjatev po 424. členu OZ vsebinsko pomeni zavezo, da bo prevzemnik terjatve terjatev lahko izterjal od dolžnika. Tožnica je izterjavo poskusila doseči, saj je dosegla pravnomočnost sklepa o izvršbi na podlagi verodostojne listin

Tožena stranka v postopku na prvi stopnji ni niti zatrjevala dejstev, ki bi v kakršnemkoli oziru nakazovala na preslepitveni namen tožeče stranke niti njenega neskrbnega ravnanja, (pri čemer ni pojasnila, na kakšen način bi morebitno neskrbno ravnanje tožeče stranke lahko vplivalo na obveznost tožene stranke iz poroštvene pogodbe ali njeno veljavnost).

Predlog za dopustitev revizije se zavrne.

Zveza med zavarovano terjatvijo in hipoteko se vzpostavi s pravnim poslom, v katerem hipoteka nastane, tj. zastavno pogodbo. Hipoteka ima sicer pravno naravo akcesorne pravice v odnosu do zavarovane terjatve, vendar je pravna podlaga njenega nastanka zastavna pogodba. Pravna podlaga za nastanek predmetnih hipotek tako ni kreditna pogodba s spremembami, kot bi bilo mogoče razbrati iz obrazložitve izpodbijane sodbe, pač pa Sporazumi o zavarovanju denarne terjatve v notarskih zapisih, ki imajo vse elemente zavezovalnega in razpolagalnega pravnega posla (zemljiškoknjižno dovolilo). Izjave zastaviteljev, da ostajajo doslej dogovorjena zavarovanja in pogoji nespremenjeni in veljajo še naprej, imajo samo obligacijskopravni učinek in lahko ustvarijo le novo zavezo glede ustanovitve nove hipoteke za zavarovanje nove terjatve, nimajo pa same po sebi stvarnopravnih učinkov, ki lahko nastanejo le po strogih pravilih stvarnega prava, in so odločilni za utemeljenost hipotekarne tožbe. V primeru, da so poroki, ki so obenem tudi zastavitelji, s poroštvom prevzeli večje obveznosti, kot z zastavno pravico (tudi zaradi stroge obličnosti stvarnega prava), ni dopustno na tej osnovi širit

Eden od namenov instituta odpusta obveznosti je vrnitev prezadolženih oseb v premoženjske razmere, ki jim bodo omogočale normalno življenje, po tem, ko jim kljub njihovi angažiranosti v preizkusnem obdobju ni uspelo poplačati upnikov. Primarni namen tega instituta torej ni razbremenitev prezadolženih oseb brez njihovega truda za poplačilo upnikov. Namen stečajnega postopka je zagotoviti najugodnejše pogoje za poplačilo upnikov, in v tem okviru je potrebno tudi presojati, kolikšno preizkusno obdobje je najprimernejše. Navajanje dejstev in predložitev dokazov iz četrtega odstavka 400. člena ZFPPIPP, ki vplivajo na določitev preizkusnega obdobja, je prepuščeno predlagatelju odpusta obveznosti. Če relevantnih trditev ne navede oziroma zanje ne predloži dokazov, jih sodišče ne more upoštevati.

Pritožbeno sodišče ugotavlja, da sodišče prve stopnje ni pravilno uporabilo materialnega prava, ko je štelo, da glede porokov in zastavitelja ni bilo treba banki opraviti pojasnilne dolžnosti. Pritožbeno sodišče opozarja, da je porok in hipotekarni zastavitelj v pravnem razmerju z upnikom in se zavezuje upniku, da bo izpolnil veljavno in zapadlo obveznost dolžnika, če ta tega ne bo storil (1012. člen OZ). Pri tem mora biti porok in zastavitelj seznanjen z bistvenimi sestavinami pogodb, kar je v tem primeru tudi valutna klavzula. Pomembne okoliščine v tem primeru so, da je šlo za kredit in zastavo za nakup stanovanja in da je šlo za razmerje po ZVPot. Če so fizične osebe sodelovale pri posojilu in zavarovanju tega posojila, velja tudi za njih ZVPot, saj odgovarja porok enako kot dolžnik. Ni razloga, da ne bi bilo za njih mogoče uporabiti potrošniškega prava in da bi bil potreben nižji standard obveščanja pri sklepanju pogodb oziroma ni treba opraviti pojasnilne dolžnosti. Pri tem ni pomembno, da po ZPotK, ki je veljal v času sklepanja pogodbe, ni bilo posebej urejeno, da je treba poučiti o bistvenih sestavinah tudi poroka in zastavitelja. Vrhovno sodišče je v zadevi II Ips 141/20

S poroštveno pogodbo se porok nasproti upniku zavezuje, da bo izpolnil veljavno in zapadlo obveznost dolžnika (1012. člen OZ). V predmetnem postopku ni sporno, da se je toženka zavezala kot porok in plačnik, zato odgovarja tožnici kot glavni dolžnik za celo obveznost in lahko upnik zahteva njeno izpolnitev, bodisi od glavnega dolžnika bodisi od poroka (tretji odstavek 1019. člena OZ - solidarno poroštvo).

Začetek postopka prisilne poravnave in potrditev prisilne poravnave vplivata le na navadne terjatve upnikov. Navadne terjatve upnikov v primeru potrditve prisilne poravnave zapadejo v plačilo šele pod pogoji potrjene prisilne poravnave. Na drugi strani pa zavarovane terjatve upnikov z začetkom postopka prisilne poravnave ne zapadejo v plačilo, prav tako ne zapadejo v plačilo s potrditvijo prisilne poravnave. Zavarovane terjatve tako tudi po začetku in potrditvi prisilne poravnave zapadejo v plačilo v skladu z določili temeljnega obligacijskega posla iz katerega izhajajo. Ko so nastale in še vedno nastajajo terjatve tožeče stranke do družbe C., d. o. o., te najprej za t. i. "juridično sekundo" zastanejo v premoženju tožene stranke nato pa takoj zaživijo učinki fiduciarne cesije in se terjatev avtomatično prenese v premoženjsko sfero družbe F d. o. o. Ko nato pride na vrsto učinkovanje drugega zavarovanja po vrsti (ustanovitev zastavne pravice tožene stranke na bodočih terjatvah) tožeča stranka nima več pravice razpolaganja, saj je bila terjatev že predhodno prenesena v premoženjsko sfero družbe F. d. o. o. Zato na podlagi Pogodbe o ureditvi medsebojnih razmerjih na terjatva

OZ v 1013. členu določa, da poroštvena izjava zavezuje poroka le, če da poroštveno izjavo pisno. V pisni obliki mora biti podana izjava, da bo porok izpolnil obveznost glavnega dolžnika in identifikacija obveznosti glavnega dolžnika. Poroštvena izjava mora vsebovati identifikacijo obveznosti glavnega dolžnika tudi če gre za bodoče in pogojne terjatve glavnega dolžnika.

Vsak dolžnik solidarne obveznosti odgovarja upniku za celoto obveznosti.

Določbe SPZ o prenehanju hipoteke imajo pravno naravo posebnih določb, zato je potrebno uporabiti razlagalno metodo (pravilo usklajevanja), po kateri imajo posebne določbe prednost pred splošnimi. Zaradi omenjenih učinkov načela akcesornosti, se lahko izbris hipoteke zahteva tudi v primeru, če preneha zavarovana terjatev. Pojem "preneha" je potrebno razlagati tako, da mora prenehati celotna terjatev (ali terjatev, če jih je več - načelo nedeljivosti hipotekarne obveznosti) in sicer na način, da preneha njeno materialnopravno upravičenje (predmet izpolnitvenega ravnanja). To razlikovanje je pomembno prav zaradi instituta zastaranja, saj slednji ne vpliva na materialno upravičenje temveč odvzema terjatvi le lastnost iztožljivosti oziroma izgubo pravovarstvenega zahtevka. Z zastaranjem zavarovane terjatve zato hipoteka ne preneha. SPZ pa v že citirani določbi 154. člena ureja "ugasnitev" hipoteke v času 10 let "od dneva dospelosti zavarovane terjatve". Po mnenju sodišča druge stopnje je za odgovor na pritožbene navedbe toženke bistvena razlaga ali je rok 10 let prekluziven ali zastaralen. Uporaba zgolj jezikovne metode razlage bi ponujala rešitev, da je rok iz tretjega odst.

Na podlagi AO plus zavarovanja, ki je prostovoljno zavarovanje, dobi zavarovanec zavarovalnino (v višini odškodnine za takšno škodo po OZ), če je za prometno nesrečo kriv sam. Če je podana sokrivda, poškodovani voznik dobi odškodnino od sokrivega udeleženca (oziroma od njegove odgovornostne zavarovalnice) v odstotku njegove krivde. Za tisti odstotek škode, za katerega odgovarja sam, lahko terja zavarovalnino iz zavarovanja AO plus (tako VSL sodba II Cp 1674/2010 in VS RS II Ips 540/2005). Navedeno izhaja iz določila četrtega odstavka 2. člena Splošnih pogojev.

Odločitev o utemeljenosti zahtevka je pravilna, saj ni sporno, da je toženec jamčil kot solidarni porok za obveznost iz kreditne pogodbe, ki jo je družba A. d. o. o. sklenila s tožnico, da obveznost iz kreditne pogodbe ni bila poravnana in da je dolg iz kreditne pogodbe enak znesku, ki ga tožnica zahteva s tožbo. Pogodba, ki jo je toženec sklenil s tožnico, zavezuje, ureditev razmerja med tožencem in glavnim dolžnikom oziroma osebami, ki so stale za njim, pa je lahko stvar drugih postopkov.

Porokova sklenitev poroštvene pogodbe v obliki neposredno izvršljivega notarskega zapisa poroštvu ne odvzame akcesorne narave glede vprašanja zastaranja tako, da bi se sam zastaralni rok presojal samostojno in neodvisno od obveznosti, za katero jamči porok.

V drugem sporu je že bilo pravnomočno odločeno o obstoju terjatve tožeče stranke do glavnega dolžnika in ne do tožene stranke, ki je solidarni porok. Zato ne gre za že pravnomočno razsojeno stvar. To pa tožeče stranke ne odvezuje obveznosti, da svojo višino zahtevka ustrezno konkretizira. Zaradi različnih poznejših okoliščin, bi se lahko terjatev do glavnega dolžnika zmanjšala ali povečala. Kadar lizingodajalec odstopi od lizing pogodbe zaradi neizpolnjevanja obveznosti, lahko bodoče nezapadle obroke uveljavlja le še kot odškodnino. Pri tem pa mora upoštevati, da je dobil predmet lizinga v last. Brez upoštevanja vrednosti predmeta lizinga, ki je ostal lizingodajalcu, je tožbeni zahtevek po višini nesklepčen.