VSM Sodba I Cp 102/2018

I. Pritožba se zavrne in potrdi zamudna sodba sodišča prve stopnje.

II. Tožena stranka je dolžna v 15 dneh od prejema te sodbe plačati tožeči stranki 571,18 EUR pritožbenih stroškov z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki začnejo teči prvi dan po izteku roka za prostovoljno izpolnitev obveznosti do plačila.

1Sodišče prve stopnje je z izpodbijano zamudno sodbo odločilo, da je tožena stranka dolžna plačati tožeči stranki 32.000,00 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 15. 2. 2017 (točka I. izreka), v presežku za zakonske zamudne obresti za čas od 31. 1. 2017 do 14. 2. 2017 je tožbeni zahtevek zavrnilo (točka II. izreka) in odločilo, da je tožena stranka dolžna plačevati tožeči stranki 1.000,00 EUR mesečne rente od 28. 4. 2015 dalje, pri čemer je do 27. 11. 2017 zapadle zneske dolžna poravnati v 15 dneh (točka III. izreka) ter, da je tožena stranka dolžna povrniti tožeči stranki 1.543,55 EUR pravdnih stroškov (točka IV. izreka).

2Zoper to zamudno sodbo se pravočasno po svojem pooblaščencu pritožuje tožena stranka iz pritožbenih razlogov iz 1. in 3. točke prvega odstavka 338. člena Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP), s predlogom na njeno spremembo v smislu zavrnitve tožbenega zahtevka oziroma podrejeno na njeno razveljavitev. Navaja, da ob izdaji sodbe niso bile izpolnjene vse predpostavke iz 277. člena ZPP za izdajo zamudne sodbe, zato je sodišče storilo absolutno bistveno kršitev določb postopka po 7. točki drugega odstavka 339. člena ZPP. Tožba ni bila sklepčna, saj iz nje ne izhaja, da bi bila tožena stranka pasivno legitimirana. Zavarovanje za škodo tretjim osebam ni zatrjevano, še manj dokazano, pri čemer tožeča stranka v tožbi ni zatrjevala, da bi bila tožena stranka odgovorna za nastalo škodo, navajala je le, da je bilo letalo udeleženo v škodnem dogodku, zavarovano pri toženi stranki. Ker je sodišče ugotovilo odgovornost tožene stranke, ki je tožeča stranka ni zatrjevala, je preseglo njeno trditveno podlago in s tem storilo bistveno kršitev pravil postopka iz 7. člena v zvezi s prvim odstavkom 339. člena ZPP. Nadalje pritožba navaja, da je tožeča stranka navedla, da K. k. l. c. D. ni imel dovoljenja za izvajanje komercialnih panoramskih letov, zato je podana krivdna odgovornost imetnika nevarne stvari oziroma izvajalca nevarne dejavnosti, saj opravljanje te dejavnosti ni bilo v skladu z veljavnimi predpisi, torej je bilo protipravno... Splošno znano dejstvo je, da je protipravno ravnanje zavarovanca eden izmed bistvenih razlogov, ki izključujejo odgovornost zavarovalnice za izplačilo škode po katerikoli zavarovalni pogodbi. Nobena zavarovalnica ne krije škode, nastale zaradi zavestnega kršenja predpisov na strani svojega zavarovanca, zato navedbe tožeče stranke, da je do škodnega dogodka prišlo zaradi protipravnega ravnanja njenega zavarovanca izključujejo odgovornost tožene stranke za nastalo škodo. Prav tako izpodbijana sodba ne vsebuje razlogov o odločilnih dejstvih in se je ne da preizkusiti. Sodišče druge argumentacije, razen, da odgovarja na podlagi 150. člena Obligacijskega zakonika (v nadaljevanju OZ) za škodo od nevarne stvari njen imetnik, od nevarne dejavnosti pa tisti, ki se z njo ukvarja ter določbe 965. člena OZ, da zahteva povrnitev škode neposredno od zavarovalnice, ni podalo. Nadalje je neutemeljena tudi sodba v zvezi z dosojeno višino denarne odškodnine za nastalo nepremoženjsko in premoženjsko škodo, zato ima sodba pomanjkljivosti, zaradi katerih se ne da preizkusiti in je podana bistvena kršitev postopka iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP. Sodišče je napačno uporabilo materialno pravo in posledično prisodilo previsoko odškodnino za nematerialno škodo zaradi smrti očeta tožeče stranke, saj ob škodnem dogodku še ni bila rojena, z očetom torej ni imela nikdar vzpostavljenega nikakršnega čustvenega odnosa in torej zaradi smrti očeta duševnih bolečin v tem oziru ni trpela. Sodišče duševnih bolečin tožeče stranke sploh ni ugotavljalo in odškodnine za nematerialno škodo očitno ni prisodilo na podlagi obstoja oziroma zatrjevane višine le-teh. V primerljivih zadevah je sodišče oškodovancem prisojalo odškodnine ob smrti bližnjih družinskih članov v razponu od 8 do največ 16 povprečnih plač, v danem primeru pa prisojena odškodnina znaša 30 povprečnih plač, kar ni v skladu z načelom objektivne pogojenosti višine denarne odškodnine in že zato ne ustreza pojmu pravične denarne odškodnine (citira judikate: I Cp 414/2015, II Ips 11/2007, II Ips 1160/2008). Nadalje pritožba navaja, da se tudi denarna renta zaradi izgubljenega preživljanja odmeri glede na vse okoliščine primera, ne more pa biti višja od tistega, kar bi oškodovanec dobival od umrlega, če bi bil ta še živ. Zato je bilo treba ugotoviti kakšen dohodek bi pokojnik dejansko dosegal, če bi še živel in koliko od tega bi realno oziroma dejansko mogel prispevati k preživljanju tožnikov (VSL II Cp 4485/2009). Pretirane in nemogoče navedbe tožeče stranke, da bi oba starša za tožečo stranko mesečno namenila po 2.000,00 EUR (pokojni 1.000,00 EUR) so življenjsko izkustveno nesprejemljive, saj takšnih zneskov otroci od staršev ne prejemajo, zato je v tem delu sodišče napačno uporabilo materialno pravo. Nenazadnje je splošno znano dejstvo, ki ga sodišče ni upoštevalo, da je tožeča stranka upravičena do družinske pokojnine po določbah Zakona o pokojninskem in invalidskem zavarovanju (v nadaljevanju ZPIZ). Tožeča stranka je po mnenju tožene stranke pridobila pravico do družinske pokojnine v višini najmanj 727,02 EUR (56. in 48. člen ZPIZ), v istem znesku pa pripada zakoniti zastopnici tudi vdovska pokojnina. Slednje bi moralo sodišče upoštevati v vsakem primeru oziroma najmanj zahtevati, da tožeča stranka glede navedenega poda pojasnila (VSRS II Ips 309/2001, VIII Ips 191/2012, VSL II Cp 2628/2015). Sodišče je napačno uporabilo materialno pravo, saj od zatrjevanega izpada dohodkov za preživljanje tožeče stranke ni odštelo pokojnine, ki jo tožeča stranka, po splošnem vedenju, prejema iz istega naslova, zato je sodba nezakonita. Nazadnje pa pritožba graja še, da ni utemeljen zahtevek na plačilo rente za nedoločen čas, saj je omejena na polnoletnost otroka oziroma v primeru rednega šolanja največ do 26. leta, sklicujoč se pri tem na Zakon o zakonski zvezi in družinskih razmerjih (v nadaljevanju ZZZDR). Pritožba meni, da je tožba premalo substancirana in zato ne omogoča izdaje zamudne sodbe, temveč njeno obravnavanje v rednem postopku (VSC Cp 1137/2006). Priglaša pritožbene stroške.

3Tožeča stranka je vložila obrazložen odgovor na pritožbo, v katerem graja pritožbene navedbe in nanje konkretno odgovarja. Priglaša stroške.

4Pritožba ni utemeljena.

5Sodišče prve stopnje je izdalo zamudno sodbo zaradi izpolnjenih predpostavk iz 318. člena ZPP. Ugotovilo je, da iz tožbenih trditev in predloženih dokazov izhaja odškodninska odgovornost zavarovanca toženke, pri kateri je imel zavarovano svojo odgovornost, in ki je v nasprotju z veljavnimi predpisi izvedel komercialni panoramski let, v katerem je umrl oče mladoletnega tožnika, s čimer je slednji utrpel nepremoženjsko in premoženjsko škodo. Nepremoženjsko v obliki pretrpljenih in bodočih duševnih bolečin je ocenilo v višini 32.000,00 EUR (179. in 181. člen OZ), premoženjsko v obliki mesečne denarne rente pa na 1.000,00 EUR mesečno, začenši z rojstvom mladoletnega tožnika (173. člen OZ).

6Preizkus zadeve pokaže, da sodišče prve stopnje ni storilo postopkovnih kršitev, na katere pazi pritožbeno sodišče po uradni dolžnosti v smislu drugega odstavka 350. člena ZPP v zvezi z drugim 339. člena istega zakona, tudi ne tistih, na katere se v pritožbi sklicuje tožena stranka in kar bo predmet nadaljnje obrazložitve. Sodišče prve stopnje je na podlagi trditev in dokazov tožeče stranke, ob predpostavki, da se štejejo trditve za resnične (zaradi izostanka odgovora na tožbo tožene stranke) in niso v nasprotju s predloženimi dokazi, sprejelo materialnopravno pravilne zaključke, ki jih je argumentirano in skrbno obrazložilo. Sodišče druge stopnje se z njimi v celoti strinja in jim pritrjuje, v odgovor pritožbenim grajam pa dodaja naslednje:

7Po sistemu afirmativne (pozitivne) litiskontenstacije se pasivnost tožene stranke ocenjuje kot priznanje tožnikovih dejanskih navedb (pri izdaji zamudne sodbe sodišču ni treba ugotavljati dejanskega stanja, za podlago vzame dejansko stanje, ki je navedeno v tožbi, le-tega pa tožena stranka pritožbeno ne more več izpobijati). Iz tožbenih navedb kot dejanske podlage tožbe, upoštevajoč pri tem, da so trditve v tožbi resnične (saj niso v nasprotju s predloženimi dokazi, niti same s sabo) izhaja, da:

- je oče toženca umrl v letalski nesreči 14. 9. 2014,

- let je bil izveden s strani K. l. c. D.,

- K. l. c. D. je imel zavarovano svojo odgovornost pri toženi stranki na podlagi zavarovalne police (FFL/456177),

- 28. 4. 2015 se je rodil tožnik (približno sedem mesecev po očetovi smrti),

- tožnik bo vse življenje trpel duševne bolečine zaradi izgube očeta (prikrajšan bo za njegovo pozornost, pomoč, moralno podporo, nasvete, očetovsko nežnost,.... v vseh življenjskih obdobjih, tako v otroštvu, puberteti,... do konca življenja),

- tožnik je prikrajšan zaradi izgubljenega preživljanja očeta od rojstva dalje,

- oče je bil v času pred smrtjo zaposlen z visokimi rednimi dohodki (z nekaj manj kot 3.000,00 EUR neto plače),

- oče bi otroku nudil visoki standard, najmanj 1.000,00 EUR mesečno (točka 3. obrazložitve izpodbijane sodbe).

8Vse navedena dejstva ob pravilni uporabi materialnega prava dajejo podlago za zaključek o utemeljenosti tožbenega zahtevka ter pravilnosti odločitve sodišča prve stopnje, katerega razlogi so natančno, obrazloženo in argumentirano navedeni v izpodbijani sodbi, k razlogom ni več kaj dodati, sodišče druge stopnje se jim v izogib ponavljanju pridružuje, odgovarja pa v nadaljevanju zgolj na pritožbene graje.

9Nikakor ni moč potrditi toženi stranki, da ni pasivno legitimirana v tem postopku. Obstoj pogodbenega razmerja med K. k. l. c. D. kot zavarovancem in toženo stranko v smislu sklenjenega zavarovanja pred odgovornostjo je ostalo neprerekano v postopku na prvi stopnji, hkrati pa tudi ni predmet pritožbene graje. Predmet pritožbene graje je vprašanje izključitve odgovornosti zavarovanca. Pritožba trdi, da je zaradi izvedbe panoramskega leta brez ustreznega dovoljenja (v katerem se je smrtno ponesrečil tožnikov oče), zavarovanec zavestno kršil predpise in zato ravnal protipravno, kar izključuje odgovornost tožene stranke (zavarovalnice). Res je, da je presoja vsebine pogodbe in njenih splošnih pogojev (ko gre v obravnavanem primeru za zavarovalno pogodbo) uporaba materialnega prava, na katerega pazi sodišče po uradni dolžnosti. Vendar pa bi bila presoja vsebine pogodbe potrebna zgolj v primeru, če bi tožena stranka na podlagi zatrjevanega dejanskega stanja argumentirano prerekala obstoj svoje odgovornosti, sklicujoč se pri tem na konkretne pogodbene pogoje in z njihovo hkratno predložitvijo, kar pa tožena stranka v postopku ni storila, saj na tožbo ni odgovorila, kar posledično, kot že rečeno, pomeni, da je priznala tožbene trditve kot resnične. V pritožbi zatrjevana izključena odgovornost zaradi konkretnega škodnega dogodka je vprašanje razmerja med njo in njenim zavarovancem. Po prvem odstavku 953. člena OZ je zavarovalnica dolžna povrniti škodo, nastalo po naključju ali po krivdi zavarovalca, zavarovanca ali zavarovalnega upravičenca, razen če je glede določene škode taka njena obveznost v zavarovalni pogodbi izrecno izključena. Slednje pa tožena stranka v postopku ni zatrjevala niti dokazala, v tej posledici pa je odškodninsko odgovorna tožniku iz naslova zavarovalne pogodbe sklenjene med njo in zavarovancem kot povzročiteljem škode, ki je tožniku nastala.

10Pritožba, ki najprej graja obstoj pasivne legitimacije, ni utemeljena. Ugotovljen obstoj temelja odškodninske odgovornosti daje podlago za ugotovitev obstoja tako nepremoženjske kot premoženjske škode nastale tožniku zaradi izgube očeta (179. v zvezi s prvim odstavkom 180. člena OZ¹ v zvezi s 182. členom OZ² in 173. člen OZ).

11Kot pravilno ugotavlja sodišče prve stopnje je pravico do odškodnine za nepremoženjsko škodo iz naslova duševnih bolečin zaradi smrti očeta priznati tudi v času škodnega dogodka še nerojenemu otroku pod pogojem, da se rodi živ, kar se je zgodilo v našem konkretnem primeru. Otrokom se priznava odškodnina za bolečine ne glede na leta njihovega življenja, torej tudi otroku, ki je rojen po smrti staršev³. Pritožba nima prav, da tožniku ne gre odškodnina, ker ob škodnem dogodku še ni bil rojen ter z očetom ni imel nikdar vzpostavljenega nikakršnega čustvenega odnosa in zato zaradi smrti duševnih bolečin v tem oziru ni trpel. Ravno nasprotno, tožnik je vse od svojega rojstva dalje dejansko trpel duševne bolečine in jih bo trpel v vseh obdobjih svojega življenja, tako v otroštvu, kot tudi v puberteti in še kasneje, ko odraste. Tožnik je nedvomno prikrajšan zaradi izgube, najprej s soočenjem, da očeta nikoli ne bo spoznal, v nadaljevanju pa s tem, da bo ostala praznina v njegovem življenju. Zaradi tega je tudi po oceni sodišča druge stopnje primerna satisfakcija tožniku za duševne bolečine zaradi smrti očeta odškodnina v višini 32.000,00 EUR, kot jo je odmerilo sodišče prve stopnje (točka 12 in 13 obrazložitve izpodbijane sodbe). Navedena odškodnina predstavlja 27,78 povprečnih mesečnih neto plač na zaposleno osebo v Republiki Sloveniji na dan odmere⁴ in ne odstopa od dosojenih odškodnin v podobnih primerih v sodni praksi.⁵ Odmerjena višina odškodnine iz naslova nepremoženjske škode predstavlja pravično denarno odškodnino (179. in 182. člen OZ).

12Po oceni sodišča druge stopnje je bila pravilno odmerjena tudi odškodnina iz naslova premoženjske škode (denarna renta zaradi izgubljenega preživljanja po 173. členu OZ⁶) v višini 1.000,00 EUR mesečno. Pritožbene trditve o pretirani višini mesečne rente, ki posegajo v dejansko stanje ugotovljeno na prvi stopnji ni moč upoštevati, saj je to v danem primeru nedopusten pritožbeni razlog (drugi odstavek 338. člena ZPP)⁷. Res je, da se v smislu drugega odstavka 173. člena OZ denarna renta odmeri glede na okoliščine primera, pri čemer znesek ne more biti večji od tistega, kar bi oškodovanec dobival od umrlega, če bi bil ostal živ, vendar so v konkretnem primeru tožbene trditve, ki potrjujejo prispevek tožnikovega očeta (točka 3, 8 ter 15 obrazložitve izpodbijanega sodbe) ostale neprerekane in torej izkazujejo resničnost zatrjevanega stanja, da bi torej tožnikov oče mesečno prispeval za njegovo preživljanje 1.000,00 EUR. V posledici navedenega, ob izpolnjeni predpostavki, da bi tožnikov oče ta znesek glede na njegove prihodke v času pred smrtjo zmogel prispevati, otrokove potrebe kot so specificirane v tožbi pa niso prerekane, pritožba, ki graja višino odmerjene denarne rente ni utemeljena.

13Glede na vse navedeno je bilo potrebno pritožbo kot neutemeljeno zavrniti ter izpodbijano zamudno sodbo sodišča prve stopnje potrditi. Odločitev temelji na določbi 353. člena ZPP.

14Tožena stranka s pritožbo ni uspela, zato krije sama vse stroške, ki so ji v zvezi s tem nastali, prav tako pa mora povrniti stroške toženi stranki za vložen odgovor na pritožbo (prvi odstavek 154. člena ZPP in 155. člen ZPP), ki znašajo 571,18 EUR (stroški odgovora na pritožbo 1.000 točk ter materialni stroški v višini 2 % ter 22 % DDV). Odmerjeni so na podlagi Odvetniške tarife. Te stroške je dolžna tožena stranka povrniti tožniku v 15 dneh, v primeru zamude pa z zakonskimi zamudnimi obrestmi do plačila.

¹ Če nekdo umre, lahko sodišče prisodi njegovim ožjim družinskim članom (zakonec, otroci in starši) pravično denarno odškodnino za njihove duševne bolečine.
² Sodišče prisodi na zahtevo oškodovanca odškodnino tudi za bodočo negmotno škodo, če je po normalnem teku stvari gotovo, da bo škoda trajala tudi v bodočnosti.
³ dr. Stojan Cigoj, Komentar obligacijskih razmerij, Veliki komentar Zakona o obligacijskih razmerij, 2. knjiga, str. 765 - komentar k 201. členu Zakona o obligacijskih razmerjih - ZOR, katerega vsebina je identična 180. členu sedaj veljavnega OZ: načelno stališče skupne seje Vrhovnega sodišča Jugoslavije 18. in 19. 6. 1968 je bilo, da se otrokom priznava odškodnina za bolečine, ne glede na leta njihovega življenja, upoštevaje pri tem izgubo, nege, skrbi in moralne pomoči, kar je v skladu s členom 203., ki govori o priznanju bodoče nematerialne škode. Načelno stališče skupne seje dne 12. 7. 1977 je bilo, da v primeru smrti enega od obeh staršev pripada mladoletniku povračilo nepremoženjske škode za duševne bolečine, pri čemer je starost za samo pravico brez odločilnega pomena. Pri določanju višine povračila nepremoženjske škode se upoštevajo duševne bolečine v teku razvoja. Povračilo te vrste škode se daje tudi otroku, ki je rojen po smrti staršev. Takšna je tudi sodna praksa: pravico do povračila nematerialne škode ima otrok do 4 leta starosti, ker se šteje tudi tisto trpljenje, bolečine in druge negativne emanacije, ki se pozneje pojavijo med vsem časom otroštva, ko je otroku potrebna nega, ljubezen in pazljivost. Treba je pričakovati, da bo otrok sčasoma občutil praznino.
⁴ Povprečna mesečna neto plača na zaposleno osebo v RS je znašala v mesecu novembru 2017 (v času sojenja na prvi stopnji, ko je bila odškodnina odmerjena) 1.151,76 EUR (Ur. l. RS, št. 5/2018).
⁵ Povzetek odločbe VS RS o nepremoženjski škodi II Ips 672/96 - nepremoženjska škoda odmerjena v višini 26 povprečnih neto plač hčeri, ki je bila ob smrti očeta stara približno 3leta in pol.
⁶ D. Jadek Pensa, Obligacijski zakonik s komentarjem (Splošni del), 1. knjiga str. 995: Do odškodnine so upravičeni: 1. tisti, ki jih je pokojni dejansko preživljal, 2. tisti ki bi imeli pravico od njega zahtevati preživljanje (otroci, starši, zakonec) in 3. tisti, ki jih je pokojni redno podpiral. Prvi odstavek (173. člena) ne veže zahtevka za povračilo škode zaradi izgube preživljanja na obstoj subjektivne pravice do preživljanja v času smrti. Zato ni izključeno, da je oškodovanec tudi otrok, ki se je rodil po smrti roditelja. Subjektivna pravica do preživljanja nastane z rojstvom otroka. Te pravice nima zarodek (nasciturus). Toda če gre za pravice zarodka, se zarodek šteje za že rojenega. Zato bi bilo treba šteti, da za odškodninski zahtevek po drugem odstavku 173. člena OZ ni pomembno, da v trenutku povzročitve škode določena škoda še ni nastala. Zadostovati bi moralo, da je škoda zaradi posega v subjektivno pravico do preživljanja zaradi predčasne smrti preživninskega zavezanca obstajala ob zaključku glavne obravnave. Trenutka škodnega dogodka in nastanka škode sta v takšnem primeru različna.
⁷ Zamudna sodba se ne more izpodbijati zaradi zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja.