953. člen OZ

Predlog se zavrne.

Pravno zmotno je naziranje sodišča prve stopnje, da je tožnikova terjatev nastala šele 8. 8. 2019 z izdajo sodbe v postopku o prekršku, ker naj bi tožnik šele tedaj pridobil potrebne podatke za povračilo škode. Tožnik zahteva plačilo zavarovalnine zaradi nastanka zavarovalnega primera – to je zaradi uničenja ali poškodovanja zavarovanega vozila, ki je nastala v prometni nesreči 12. 7. 2016. Tedaj je nastal tudi zavarovalni primer in tožnikova terjatev za plačilo škode na vozilu, saj ni bilo okoliščin, ki bi preprečevale ugotovitev obsega in višine škode na vozilu. Tri letni zastaralni rok je torej pričel teči 1. 1. 2017 in je potekel 1. 1. 2020. Ob vložitvi tožbe (18. 3. 2021) je bila terjatev že zastarana.

Učinek precedensa seže do tam, do koder gredo dejstva, na katerih temelji. Dejanske in pravne prvine te zadeve in zadeve III Ips 92/2015 se v bistvenem razlikujeta. V okviru konkretne zavarovalne pogodbe je tožničin voznik, ki mu je le-ta prepustila upravljanje njenega vozila, sozavarovana oseba. Prvi odstavek 953. člena OZ, ki je pravni temelj za možnost pogodbene izključitve zavarovanih rizikov, dopušča, da so iz kritja izključene škode, ki so nastale glede na pogodbeno določeno stopnjo krivde (na primer tiste, ki so povzročene iz hude malomarnosti) zavarovalca, zavarovanca in zavarovalnega upravičenca, dopustne pa so tudi druge oziroma drugačne omejitve ali izključitve zavarovalnega kritja; tudi takšne, ki zajemajo vožnjo alkoholiziranega voznika. Pomembno je, da so te jasno izražene in niso zavajajoče. Avtomobilsko kasko zavarovanje ni obvezno zavarovanje. Zavarovalna pogodba tipično določa zavarovane nevarnosti, za katere nudi zavarovalno kritje tako, da to določi z določbami o zavarovanih rizikih in (hkrati) z določbami o omejitvi in izključitvi zavarovalnega kritja. Ena od možnih oblik (načinov) izključitve zavarovalnega kritja je tudi z določbami splošn

Tožnica se opira na določila OZ o razlagi pogodb, in sicer na 83. člen OZ, ki določa, da je treba pri pogodbah, ki jih pripravi ali predlaga ena pogodbena stranka, nejasna določila razlagati v korist druge stranke. Tožnica in toženka sploh nista v pogodbenem razmerju in razlaga se le nejasna določila. Določila o omejitvi zavarovalnega kritja toženke v Splošnih pogojih so jasna: za škodo, ki jo utrpijo osebe, ki pridejo k zavarovancu na obisk, je zavarovalno kritje omejeno.

Določilo drugega odstavka 168. člena OZ, na katerega se sklicuje v obrazložitvi sodišče prve stopnje, je namenjeno predvsem varovanju koristi oškodovanca, da ta ne bi bil prikrajšan zaradi padca vrednosti denarja od trenutka zapadlosti odškodninske obveznosti do trenutka, ko mu je prisojena odškodnina pred sodiščem prve stopnje. Da bi bile cene za popravilo avtomobila pred 11-timi leti višje, tožnik niti ne navaja niti ne predloži dokazov, da je avto popravil. Zato pritožbeno sodišče nima nikakršnih pomislekov, da je odškodnina za škodo na avtomobilu pravilno odmerjena po cenah ob izdaji sodne odločbe. Odmerjena odškodnina v višini 1.000,00 EUR iz naslova nepremoženjske škode za prestane telesne bolečine in nevšečnosti med zdravljenjem je primerna.

Določilo 4. točke prvega odstavka 12. člena Splošnih pogojev, ki izključuje odgovornost zavarovalnice zaradi alkoholiziranosti osebe, ki je upravljala z vozilom v času nastanka škodnega dogodka, se presoja le v razmerju do zavarovanca (na podlagi določbe prvega odstavka 953. člena OZ) in ne (tudi) v razmerju do delavcev, ki jim je zavarovanec prepustil vozilo v upravljanje, ne glede na določilo 11. člena Splošnih pogojev, ki osebo, ki mu je vozilo prepuščeno v upravljanje, šteje kot sozavarovanca. Določba tretjega odstavka 953. člena OZ je kogentne narave in njene uporabe ni mogoče izključiti z določili Splošnih pogojev ter velja tudi v primeru zavarovančevega zahtevka zoper zavarovalnico.

Tožnik bi ravnal z veliko malomarnostjo, če bi bil nastanek zavarovalnega primera (kraja avtomobila) običajna (najpogostejša) posledica takega ravnanja, z navadno malomarnostjo pa, če nastanek zavarovalnega primera ne bi bil običajna (najpogostejša) posledica takega ravnanja, vendar bi bila kljub temu večina razumnih ljudi v enakih okoliščinah sposobna predvideti, da lahko tako ravnanje povzroči nastanek zavarovalnega primera (torej, da je bila možnost kraje avtomobila predvidljiva). Ni mogoče pritrditi sodiščema prve in druge stopnje, da se od povprečno skrbnega človeka pričakuje, da vselej izhaja iz domneve o nepoštenosti ljudi, ki jih ne pozna dobro. Tudi dejstvo, da so ob druženju uživali alkohol in kokain, tega izhodišča ne more spremeniti. Čeprav je tožnik v stanovanje povabil osebi, ki ju ni poznal dobro, in z njima užival prepovedano drogo, pa iz ugotovljenih dejstev ne izhaja, da bi bil seznanjen s kakšnimi okoliščinami, iz katerih bi lahko sklepal, da sta nepošteni in da obstaja nevarnost, da mu bo katera od njiju ukradla avto. Vrhovno sodišče tako ocenjuje, da tožniku ni mogoče očitati, da je ravnal z veliko malomarnostjo. Zato pa ni pravilna odločitev sodišč pr

Tožeča stranka trdi, da je zaradi odtujitve blaga iz carinskega skladišča treba plačati tudi carinske in druge dajatve. Iz carinske odločbe, na katero se sklicuje, izhaja, da je zavezanka za plačilo dajatev in realnih obresti za manjko blaga v carinskem skladišču zaradi vloma z dne 7. 12. 2011. Ob uporabi drugega odstavka 948. člena OZ tako višje sodišče ugotavlja, da je tudi tožeča stranka tista, ki je imela ob nastanku zavarovalnega primera premoženjski interes za to, da ta ne bi nastal. Carinska odločba - in iz nje izhajajoča škoda v obliki plačila carinskih dajatev, je namreč prav posledica škodnega dogodka, spornega vloma. Sodišče prve stopnje je sprejelo ugovor tožene stranke, da so zaposleni delavci, če opravljajo delo na delovnem mestu, kjer so zavarovane stvari, v stalnem stiku s premoženjem, iz česar izhaja povečano tveganje, ki ga zavarovalnica ni prevzela. Vendar je odmik od kogentnih zakonskih določb o zavarovalni pogodbi dopusten samo, če je v nedvoumnem interesu zavarovanca. Pravica do povrnitve škode, ki jo je povzročil kdo, za katerega ravnanje zavarovanec kakorkoli odgovarja, ne glede na to, ali je bila škoda povzročena namenoma ali iz hude malomarnosti,

Revizija se dopusti glede vprašanja, ali je tožnikovo ravnanje v konkretnem primeru mogoče opredeliti kot hudo malomarno.

Ker temelji obveznost toženke na pogodbi o zavarovanju odgovornosti, je z vidika obveznosti toženke, pravno nepomembno razlikovanje med objektivno in krivdno obliko odškodninske odgovornosti. Najprej je bistveno, katera tveganja sta pogodbenika vključila v zavarovalno pogodbo odgovornosti in katera tveganja sta na drugi strani izključila. Toženka - zavarovalnica v prvi vrsti ne odgovarja zato, ker bi bila "odškodninsko odgovorna" (objektivno ali subjektivno), temveč zaradi pogodbenega prevzema odgovornosti sklenitelja zavarovanja.

Pritožbeno sodišče pritrjuje prvostopenjskemu sodišču, da je tožeča stranka tako v zvezi z razmejitvijo škode, kot tudi v zvezi z obsegom škode zadostila svojemu trditvenemu in dokaznemu bremenu s predložitvijo računa št. 6/2015, saj je v njem natančno specificirana škoda, nastala v predmetnem škodnem dogodku, tako po vrsti kot po višini. S tem se je trditveno in dokazno breme prevesilo na toženo stranko, ki pa ga ni zmogla.

Za lahko malomarnost (navadno nepazljivost) gre takrat, kadar storilec oziroma povzročitelj škode zanemarja tisto pazljivost, ki se pričakuje (v konkretnem primeru) od običajno skrbnega človeka. Za hudo malomarnost pa gre, kadar povzročiteljevo ravnanje odstopa od ravnanja povprečnega (normalno skrbnega) človeka in presega navadno malomarnost ter je vrsta skrajne nepazljivosti. Pri presoji tega, kakšno je bilo ravnanje, pa se upoštevajo vse okoliščine posameznega primera. Pri presoji vrste malomarnosti gre za pravno vprašanje in pravni zaključek.

Revizija se dopusti glede vprašanja, ali mora sodišče v primeru, ko presoja, ali je podan izključitveni razlog "zavestno ravnanje proti veljavnim predpisom ali proti navodilom, ki jih je izdal naročnik ali organ oblasti", ugotavljati zavestno komponento ali pa je dovolj, da le ugotovi, da je bilo ravnanje zavarovanca v nasprotju z veljavnimi predpisi.

Pravdni stranki sta v zavarovalni pogodbi, katere del so postali tudi Splošni pogoji, izključili odgovornost zavarovalnice v primeru, ko je ugotovljena kršitev relevantnih predpisov. Kot že pojasnjeno, je obseg zavarovalnega kritja odvisen od višine zavarovalne premije, ne glede na predpis obveznega zavarovanja odgovornosti projektanta pa je, glede na namen določbe 33. člena ZGO-1, dopustna tudi izključitev določenih rizikov. Ne gre torej za a priori izključitev odškodninskih zahtevkov zavarovanca, kot trdi tožeča stranka, temveč je to posledica volje pogodbenih strank ob vstopu v pogodbeno razmerje.

Ttožeča stranka ni ravnala kot skrben strokovnjak, kar se je pri navedenem delu pričakovalo, ni opravila svojega dela kot je bilo to določeno v varnostnem načrtu (katerega sestavni del so navodila za delo pri demontaži opreme iz klasirnice – P. (priloga A 30), v katerih je bilo navedeno, da mora preveriti zavarovanje odprtin vsled odstranitve zaščitnih mrež ali pokrovov nad kanali) in je s tem zavestno kršila tako varnostni načrt, kakor tudi pravila iz varstva in zdravja pri delu. Škoda je nastala zaradi ravnanja same tožeče stranke kot zavarovanca in zavarovalnega upravičenca in zato zavarovalno kritje glede na sklenjene zavarovalne pogodbe ni podano (prvi odstavek 953. člena OZ).

Stranka lahko namreč svojo nealkoholiziranost dokazuje tudi z drugimi dokazi, ne le z opravo alkotesta ali z zdravniškim pregledom po nesreči, ki pa jih sodišče presoja skladno z 8. členom ZPP.

Pravilno tožnik opozarja, da je toženka prišla v zamudo tedaj, ko je z začetkom predmetne pravde (z vložitvijo tožbe) od nje zahteval izpolnitev obveznosti (v točno določenem znesku) in ne šele z vročitvijo tožbe.

Tožnik je že pred sklenitvijo zavarovalne pogodbe s toženko vedel za razpoke na svojem zemljišču in z njimi povezano drsenje zemljišča, zato ni upravičen do zavarovalnine, saj je v zavarovalnih pogojih toženkina obveznost v takem primeru izrecno izključena (prvi odstavek 953. člena OZ). Tožniku pri tem ne pomaga dejstvo, da naj bi bila tudi toženka ob sklepanju pogodbe premalo skrbna. Prijava okoliščin, ki so pomembne za ocenitev nevarnosti, je dolžnost zavarovalca (931. člen OZ). Če jih zamolči, ima to za posledico odstopno upravičenje zavarovalnice (932. in 933. člen OZ), razen če so ji bile te okoliščine ob sklepanju pogodbe znane ali ji niso mogle ostati neznane (935. člen OZ). Pravkar navedeno pa nima nobenega vpliva na obseg zavarovalnega kritja, ki je naveden v zavarovalni pogodbi.

Ni mogoče sprejeti pritožbenega stališča, da je pooblaščenec, ki je bil odvetnik, podpisal zavarovalno polico za zavarovalca, ki je bil povrhu vsega še njegov sin, ne da bi bil ob tem seznanjen, kaj podpisuje oziroma kakšni so pogoji, pod katerimi se sklepa zavarovanje, še zlasti za tako visoko (96.200 EUR) zavarovalno vsoto, kar poudarja tudi sam. Če je tožnik oziroma njegov pooblaščenec k pogodbi pristopil, ne da bi se s splošnimi pogoji dejansko seznanil, čeprav je to možnost imel, pa mora sam nositi posledice svojega neskrbnega ravnanja.

Zavarovanje odgovornosti članov organov vodenja ali nadzora oziroma zavarovanje D & O ("directors and officers liability insurance") nekoliko odstopa od klasičnega zavarovanja odgovornosti. Njegov predmet ni nujno odgovornost zavarovanca do tretje osebe, temveč so najpogostejše t. i. notranje tožbe, pri katerih sta tožeča in tožena stranka zavarovani po isti zavarovalni polici. Kritje v primeru "D&O zavarovanja" je predvideno za zahtevke, naslovljene na direktorje ali vodilne delavce zaradi napačnih dejanj, ki so jih storili v funkciji, ki jo opravljajo znotraj podjetja. D&O zavarovalne police ne krijejo zahtevkov, ki izvirajo iz poklicne odgovornosti posameznikov (izključitev poklicne odgovornosti ("Professional Liability Exclusion")), ki niso povezani z dejavnostjo zavarovane družbe. Razlaga sodišča druge stopnje, da je zavarovalno kritje izključeno za vsako škodo, povezano s poslovanjem družbe ali zavarovanca, oziroma škodo zaradi strokovne napake, tudi pri vodenja uprave, nasprotuje samemu namenu sklenjenega zavarovanja in izniči njegov pomen. Ob povedanem je razlaga sporne klavzule (pre)široka ter, če bi bila takšna razlaga edina možna, je sama klavz