VSRS Sklep I Up 256/2017

I. Pritožba se zavrne in se potrdi izpodbijani sklep.

II. Tožeča stranka sama trpi svoje stroške pritožbenega postopka.

1Sodišče prve stopnje je z izpodbijanim sklepom na podlagi prvega odstavka 67. člena Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP) zavrglo predlog tožeče stranke za prenos pristojnosti (I. točka izreka), na podlagi 4. točke prvega odstavka 36. člena v zvezi s 3. členom Zakona o upravnem sporu (v nadaljevanju ZUS-1) zavrglo tožbo (II. točka izreka) in na podlagi četrtega odstavka 25. člena ZUS-1 odločilo, da vsaka stranka trpi svoje stroške postopka (III. točka izreka).

2Obravnavano tožbo je tožeča stranka vložila na podlagi 4. člena ZUS-1 zaradi kršitve človekovih pravic. Iz tožbenih navedb je razvidno, da je Upravna enota Maribor z odločbo z dne 17. 5. 2017 prepovedala javno prireditev (koncert), predviden za dne 20. 5. 2017. Dne 18. 5. 2017 je prvi tožnik pri Upravnem sodišču Republike Slovenije (v nadaljevanju UPRS) vložil zahtevo za izdajo začasne odredbe, s katero naj sodišče odloži izvršitev navedene upravne odločbe, naknadno, po pozivu sodišča, pa je vložil še tožbo. Po mnenju tožeče stranke je UPRS s tem, ko je to tožbo zavrglo, kršilo ustavno varovani pravici do pravnega sredstva in učinkovitega sodnega varstva, saj ni vsebinsko odločalo o zahtevi za izdajo začasne odredbe in tožbi pred dnem predvidene prireditve ter je obravnavanje začasne odredbe pogojevalo z vložitvijo tožbe.

3Iz obrazložitve izpodbijanega sklepa sodišča prve stopnje je razvidno, da je za odločanje zaradi kršitve ustavnih pravic na podlagi 4. člena ZUS-1 stvarno pristojno le UPRS, zaradi česar delegacija pristojnosti na drugo sodišče ni možna. Sodišče prve stopnje je ugotovilo, da tožeča stranka s tem, ko se ne strinja z zavrženjem tožbe in začasne odredbe v zadevi II U 267/2017, nasprotuje konkretnemu posamičnemu aktu, to je sklepu II U 267/2017-9 z dne 19. 5. 2017. Poudarilo je, da skladno s 3. členom ZUS-1 odločitev sodne veje oblasti ni mogoče izpodbijati s tožbo v upravnem sporu. Zoper odločitve sodišč je s pravnimi sredstvi namreč mogoče uveljavljati pravno varstvo znotraj hierarhično urejenega sodnega varstva. V obravnavani zadevi je bila prvemu tožniku zoper odločitev Upravnega sodišča v zadevi II U 267/2017 zagotovljena pritožba na Vrhovno sodišče, zoper odločitev tega sodišča pa je imel možnost vložiti ustavno pritožbo. To pomeni, da mu je bilo zoper akt, za katerega v tej zadevi zahteva subsidiarno sodno varstvo, zagotovljeno drugo učinkovito sodno varstvo.

4Tožniki (v nadaljevanju pritožniki) so zoper navedeno sodbo vložili pritožbo zaradi bistvene kršitve določb postopka v upravnem sporu, zmotne uporabe materialnega prava in zaradi kršitve ustavnih pravic. Vrhovnemu sodišču predlagajo, naj pritožbi ugodi, izpodbijani sklep razveljavi in zadevo dodeli v odločanje drugemu pristojnemu sodišču. Priglašajo pritožbene stroške.

5Pritožniki uvodoma kronološko in vsebinsko povzemajo postopek pred sodiščem prve stopnje. Menijo, da imajo pravico do postopka pred nepristranskim sodiščem. Tožena stranka je namreč Republika Slovenija (v nadaljevanju RS), ki jo je zastopalo UPRS, torej A. A. kot njegova predsednica. Navedena sodnica se je, tako kot UPRS, pojavila v vlogi zastopnice stranke in sodišča, ki odloča. Ker sodišče prve stopnje glede na navedeno zadeve ni odstopilo Vrhovnemu ali drugemu sodišču v odločanje, je nastopila kršitev 6. člena Evropske konvencije za človekove pravice (v nadaljevanju EKČP), 23. člena Ustave RS (v nadaljevanju URS) in 106. člena Zakona o sodiščih.

6V obravnavani zadevi pritožnikom ni bila vročena vloga tožene stranke z dne 4. 10. 2017, zaradi česar je bilo kršeno načelo kontradiktornosti postopka. Ker sodišče prve stopnje ni preneslo stvarne pristojnosti, je nepravilna tudi odločitev o zavrženju tožbe. Sicer pa izpodbijani sklep o tem nima razlogov glede drugega pritožnika in tretje pritožnice. Sodišče prve stopnje tudi ni izvedlo glavne obravnave, zaradi česar je kršena pravica do izvedbe dokazov in poštenega sodnega postopka.

7Tožena stranka na pritožbo ni odgovorila.

8Pritožba ni utemeljena.

O predlogu za prenos pristojnosti

9Za odločanje o predlogu pritožnika za prenos pristojnosti na drugo sodišče ni pravne podlage. ZPP v 67. členu določa, da lahko Vrhovno sodišče na predlog stranke ali pristojnega sodišča določi drugo stvarno pristojno sodišče, da postopa v zadevi, če je očitno, da se bo tako laže opravil postopek, ali če so za to drugi tehtni razlogi. Ker za odločitev o tožbi v upravnem sporu ni drugega stvarno pristojnega sodišča, Vrhovno sodišče takega sodišča sploh ne more določiti.¹, ² Glede na navedeno je pravilna s tem povezana presoja sodišča prve stopnje, pritožbene navedbe pa neutemeljene.

O kršitvi načela kontradiktornost in dopustnosti tožbe

10Iz pritožbenih navedb je razvidno, da pritožnikom ni bila vročena vloga tožene stranke z dne 4. 10. 2017,³ zaradi česar niso imeli možnosti, da nanjo odgovorijo.

11Sodišče prve stopnje navedene vloge pritožnikom pred odločitvijo o tožbi res ni vročilo. Vendar pa gre pri očitku kršitve pravice do izjave (8. točka drugega odstavka 339. člena ZPP) za pritožbeni razlog iz drugega odstavka 75. člena ZUS-1, zaradi česar bi morali pritožniki v pritožbi trditi in izkazati, da je zatrjevana kršitev vplivala na zakonitost ali pravilnost izpodbijanega sklepa. Tega pa niso storili, zato v obravnavani zadevi po presoji Vrhovnega sodišča kršitev določb postopka v upravnem sporu ni podana.

12Vrhovno sodišče še pojasnjuje, da načelo kontradiktornosti omogoča strankam razumne možnosti, da zagovarjajo svoje argumente, in da niso postavljene v bistveno neenak položaj. V obravnavani zadevi pritožniki niso bili postavljeni v tak položaj, saj vloga z dne 4. 10. 2017 vsebuje le pravno stališče tožene stranke v zvezi s stvarno pristojnostjo UPRS, ki je jasno razvidna že iz zgoraj navedenih določb ZPP in ZUS-1.

13Po presoji Vrhovnega sodišča je pravilna tudi ugotovitev sodišča prve stopnje, da akt, ki se izpodbija s tožbo, ni upravni akt oziroma akt, ki se lahko izpodbija v upravnem sporu. Pritožniki namreč trdijo, da je tožena stranka posegla v njihove ustavne pravice s tem, ko pred predvidenim dogodkom (koncertom) ni vsebinsko odločila o predlogu za izdajo začasne odredbe in tožbi v zadevi II U 267/2017-9,⁴ ampak ju je zavrgla iz procesnih razlogov. Izražajo torej svoje nestrinjanje s sklepom sodišča prve stopnje, s katerim je bil v navedeni zadevi onemogočen nadaljnji postopek, kar pomeni, da izpodbijajo posamični akt upravnega sodišča, izdan v okviru izvrševanja sodne funkcije, ne pa dejanja, kot so zatrjevali v tožbi.

14Zoper posamične akte sodišč oziroma sodnikov upravni spor po 2. členu ZUS-1 ni zagotovljen oziroma dopusten.⁵ Odločanje upravnega sodišča v navedeni zadevi že samo po sebi pomeni, da je bilo stranki zagotovljeno sodno varstvo njenega pravnega položaja, zato dodatno (ponovno) sodno varstvo v subsidiarnem upravnem sporu po 4. členu ZUS-1 ni dopustno. Sicer pa je bilo prvemu pritožniku zoper sklep v zadevi II U 267/2017-9 sodno varstvo (in pravno sredstvo) zagotovljeno že s pritožbo na Vrhovno sodišče, ki jo je tudi vložil.⁶

15Zato ne drži pritožbeni očitek, da izpodbijani sklep glede drugega pritožnika in tretje pritožnice nima razlogov, ker jih sodišče veže na ugotovitve v zadevi II U 267/2017-9. Prvi pritožnik v tožbenem predlogu pravni položaj drugega pritožnika in tretje pritožnice namreč povezuje s svojim pravnim položajem,⁷ v zvezi s katerim ima sklep razloge o vseh bistvenih okoliščinah, le da se pritožniki z njimi ne strinjajo. Uveljavljani pritožbeni razlog bistvene kršitve določb postopka v upravnem sporu iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP v zvezi s 1. točko pravega odstavka 85. člena ZUS-1 tako ni podan.

16V obravnavanem primeru je bila tožba zavržena v okviru predhodnega preizkusa skladno s 4. točko prvega odstavka 36. člena ZUS-1 v zvezi s tretjim odstavkom 36. člena ZUS-1. Sodišče prve stopnje se torej ni spuščalo v presojo utemeljenosti tožbe, kar pomeni, da do sojenja na glavni obravnavi sploh ni moglo priti. Glede na navedeno ustavna pravica do poštenega sojenja ni bila kršena.

O pritožbenih stroških

17Izrek o stroških temelji na prvem odstavku 154. člena in prvem odstavku 165. člena ZPP v zvezi s prvim odstavkom 22. člena ZUS-1.

¹ V 11. členu ZUS-1 je namreč določeno, da v upravnem sporu na prvi stopnji odloča upravno sodišče, če zakon ne določa drugače. Upravno sodišče v smislu ZUS-1 je glede na določbo prvega odstavka 9. člena ZUS-1 UPRS, ki ima sedež v Ljubljani, ima pa tudi 3 zunanje oddelke. V prvem odstavku 12. člena ZUS-1 je posebna določba (edina z ZUS-1 določena izjema od 9. člena ZUS-1), da Vrhovno sodišče odloča na prvi stopnji v upravnem sporu o zakonitosti aktov volilnih organov za volitve v državni zbor, državni svet in volitve predsednika države.
² Tako na primer odločba Vrhovnega sodišča RS I Up 164/2016 z dne 5. 1. 2017, 10. točka.
³ Z navedeno vlogo je tožena stranka odgovorila na pripravljalno vlogo pritožnikov z dne 22. 9. 2017.
⁴ Prvi pritožnik je kot tožnik s tožbo v zadevi II U 267/2017-9 nasprotoval ravnanju upravnega organa druge stopnje v postopku odločanja o pritožbi, ki bi po njegovem mnenju bil dolžan odločiti pred dnem prepovedanega koncerta.
⁵ Tako na primer odločba Vrhovnega sodišča RS I Up 37/2016 z dne 18. 5. 2016, 9. točka. ZUS-1 v 3. členu sicer izrecno določa, da upravni akti niso tiste odločitve, ki jih nosilci zakonodajne in sodne veje oblasti sprejemajo za izvrševanje svojih ustavnih pristojnosti.
⁶ Vrhovno sodišče je o pritožbi odločalo v zadevi I Up 131/2017.
⁷ Prvi pritožnik je bil organizator prepovedanega koncerta, drugi pritožnik naj bi na njem pel, tretja pritožnica pa naj bi bila obiskovalka navedenega koncerta. Gre torej za formalno sosporništvo, ki omogoča, da je v istem postopku na isti strani udeleženih več oseb.