12. člen ZUS-1

Glede na to, da je Upravno sodišče RS edino stvarno pristojno za odločanje v upravnem sporu, če ne gre za zadeve iz 12. člena ZUS-1, torej tudi o tožbi zoper upravni akt organa za BPP, v navedeni določbi 67. člena ZPP ni pravne podlage za ugoditev tožnikovemu predlogu za delegacijo pristojnosti na drugo sodišče. Gre za veriženje upravnih sporov na način, ki ga je želel zakonodajalec (z legitimnim ciljem preprečevanja zlorabe pravice) preprečiti. Revizija, za katero je tožnik želel pridobiti BPP, bi bila namreč vložena zoper sodbo Upravnega sodišča v zadevi I U 1778/2024-6 z dne 30. 10. 2024, s katero je bila zavrnjena tožnikova tožba zoper odločbo opr. št. Bpp 281/2024-3 z dne 10. 9. 2024. S to sodbo pa je bila zavrnjena tožnikova tožba za BPP v obliki in obsegu pravnega svetovanja in zastopanja za sestavo in vložitev odgovora na poziv sodišča v upravnem sporu, ki se pred Upravnim sodiščem vodi pod opr. št. I U 1355/2024. Upravni spor I U 65/2925 je torej (vsaj) drugi upravni spor zaradi zavrnjene prošnje za BPP, kar pomeni, da dodelitev BPP za ta upravni spor tako po jezikovni kot tudi po ustavno skladni razlagi pete alineje 8. člena ZBPP, kot jo je razvilo Upravno sodišč

Vrhovno sodišče lahko na predlog stranke ali pristojnega sodišča določi drugo stvarno pristojno sodišče, da postopa v zadevi, če je očitno, da se bo tako lažje opravil postopek ali če so za to drugi tehtni razlogi. Po navedeni določbi je torej možna delegacija pristojnosti na drugo stvarno pristojno sodišče. Glede na to, da je Upravno sodišče edino stvarno pristojno za odločanje v upravnem sporu, če ne gre za zadeve iz 12. člena ZUS-1, torej tudi o tožbi zoper upravni akt organa za BPP, v navedeni določbi 67. člena ZPP ni pravne podlage za ugoditev tožnikovemu predlogu za delegacijo pristojnosti na drugo sodišče. Prošnja je neutemeljena, saj tožnik, ki ni izčrpal domačih pravnih sredstev, z vložitvijo pritožbe na ESČP ne bi bil uspešen, oziroma bi bila zadeva očitno nerazumna. ESČP sme zadevo obravnavati šele potem, ko so bila izčrpana vsa domača sredstva v skladu s splošno priznanimi pravili mednarodnega prava.

ZBPP v peti alineji 8. člena določa, da se BPP ne dodeli v upravnih sporih zaradi dodelitve BPP. Po presoji sodišča takšna izključitev dodeljevanja BPP ne velja le za vložitev tožbe in zastopanje v upravnem sporu zaradi dodelitve BPP, temveč tudi za vložitev pravnih sredstev v takem upravnem sporu.

V upravnem sporu revizija zoper odločitev Vrhovnega sodišča, ki jo sprejme v pritožbenem postopku, ni dovoljena. Iz posebne ureditve pravnih sredstev v ZUS-1 namreč izhaja, da je zoper odločbe upravnega sodišča mogoče le eno pravno sredstvo na Vrhovno sodišče – bodisi pritožba bodisi revizija. Pravno sredstvo zoper sklepe je načeloma pritožba (82. člen ZUS-1), le v primeru sklepa o ničnosti izpodbijanega upravnega akta je to revizija (prvi odstavek 95. člena ZUS-1). To pomeni, da možnost vložitve pritožbe v upravnem sporu izključuje revizijo, s tem pa tudi podvajanje odločanja Vrhovnega sodišča kot najvišjega sodišča v državi o istih pravnih vprašanjih. Glede na to da je postopek za dopustitev revizije le predhodna faza revizijskega postopka, tudi predlog za dopustitev revizije zoper odločbe, zoper katere ni mogoče vložiti revizije, ni dovoljen.

V upravnem sporu, ki predvideva dvostopenjsko odločanje (po drugem odstavku 12. člena ZUS-1 odloča Vrhovno sodišče o pritožbi in o reviziji), je revizija izredno devolutivno pravno sredstvo zoper (nekatere) pravnomočne odločitve upravnega in ne Vrhovnega sodišča. Možnost vložitve revizije zoper odločitve Vrhovnega sodišča bi bila tudi v nasprotju s sistemsko vlogo Vrhovnega sodišča in z namenom samega pravnega sredstva.

Ker gre pri uveljavljanju subsidiarnega sodnega varstva s tožbo tožeče stranke za spor iz 4. člena ZUS-1, je za odločanje o vloženi tožbi tožeče stranke po 4. členu ZUS-1 pristojno Upravno sodišče Republike Slovenije.

Glede na posebno ureditev pravnih sredstev v ZUS-1 ni mogoče vložiti revizije zoper sodbe Upravnega sodišča, zoper katere je dovoljena pritožba, saj ima stranka tedaj že na voljo redno pravno sredstvo, ki je po vsebini širše od revizijskega preizkusa. S tem je preprečeno podvajanje odločanja Vrhovnega sodišča kot najvišjega sodišča v državi o istih pravnih vprašanjih. Dopustitev revizije s sklepom o dopustitvi je torej procesna predpostavka za vložitev revizije. Ker revizija ni bila dopuščena, tudi revizija v tem upravnem sporu ni dovoljena. Ker je o vloženem predlogu za dopustitev revizije Vrhovno sodišče odločilo s tem sklepom in ga zavrglo, v obravnavani zadevi ni izpolnjena procesna predpostavka za vsebinsko presojo utemeljenosti zahteve za izdajo začasne odredbe.

Tožnik je dne 6. 5. 2021 pri toženki vložil vlogo za dodelitev BPP za odvetniško zastopanje na naroku, pri čemer je bila vloga naslovljena kot „prošnja za nujno BPP“, v njej pa je tožnik prosil za dodelitev nujne BPP in hkrati dodal, da izpolnjuje pogoje za izjemno BPP. Tožnik je torej s prošnjo z dne 15. 4. 2021 omenjal tako izjemno kot nujno BPP. Res je, da je bilo o izpolnjevanju pogojev za dodelitev izjemne BPP že odločeno, ni pa bilo še odločeno o nujni BPP, ki jo ZBPP ureja v 36. členu. Kolikor toženka ni mogla razbrati, za katero obliko BPP tožnik prosi, bi morala tožnika pozvati na izjasnitev oz. presoditi izpolnjevanje pogojev za dodelitev nujne BPP, ne pa le zaključiti, da gre za zahtevo, za katero je tožnik ponovno vložil prošnjo, pri čemer sta dejansko stanje in pravna podlaga ostali isti.

Glede na to, da je Upravno sodišče RS edino stvarno pristojno za odločanje v upravnem sporu, če ne gre za zadeve iz 12. člena ZUS-1, torej tudi o tožbi zoper odločbo organa za BPP, v določbi 67. člena ZPP ni pravne podlage za ugoditev tožbenemu predlogu za delegacijo pristojnosti na drugo sodišče. Tožnik z navedbami in dokazi, da je postal invalid zaradi izgube sluha in krivic, ki mu jih povzročajo tretje osebe, v postopku dodelitve BPP ni v ničemer dokazoval ali predlagal dokazov za obstoj okoliščin iz 3. in 7. alineje drugega odstavka 22. člena ZBPP, ki jih uveljavlja kot razloge za dodelitev izjemne BPP. Iz navedb tožnika ne izhajajo izredne finančne obveznosti, ki bi nastale kot posledica višje sile. Med slednje ni mogoče šteti plačila sodne takse. Tožnik prav tako ni izkazal okoliščin materialne ogroženosti, na katere ni mogel vplivati in zaradi katerih se je znašel v položaju materialne ogroženosti.

V upravnem sporu revizija zoper odločitev Vrhovnega sodišča, ki jo sprejme v pritožbenem postopku, ni dovoljena, saj ne v ZUS-1 ne v katerem drugem zakonu ni določeno, da je dopustno vložiti revizijo zoper odločitev Vrhovnega sodišča – tudi ne zoper sklep, s katerim je odločilo o pritožbi zoper sklep prvostopenjskega upravnega sodišča. Možnost vložitve pritožbe v upravnem sporu izključuje revizijo, s tem pa tudi podvajanje odločanja Vrhovnega sodišča kot najvišjega sodišča v državi o istih pravnih vprašanjih.

Za odločitev v sporu o pristojnosti med Upravnim sodiščem RS in Delovnim in socialnim sodiščem v Ljubljani v zvezi z odločanjem o prošnji za dodelitev brezplačne pravne pomoči je bistveno, za kakšno vrsto zadeve prosilec prosi za brezplačno pravno pomoč. Za odločanje o sporu zaradi priznanja pravice do občinske denarne socialne pomoči je pristojno socialno sodišče, posledično pa je za odločanje o dodelitvi brezplačne pravne pomoči v socialnem sporu pristojna Strokovna služba za BPP Delovnega in socialnega sodišča v Ljubljani.

V obravnavanem primeru je bil predlog vložen zoper nepravnomočno sodbo upravnega sodišča. Zato zanj ni bil izpolnjen navedeni pogoj, da se mora predlog nanašati na pravnomočno sodbo. Poleg tega bi obravnavanje predloga za dopustitev revizije in posledično dopustna vložitev revizije v obravnavanem primeru - ko je Vrhovno sodišče že odločalo o pritožbi zoper izpodbijano sodbo - pomenilo ponovno odločanje istega (najvišjega) sodišča o istih pravnih vprašanjih.

Vrhovno sodišče je pristojno za odločanje o volilnih sporih le v primerih, za katere ga pooblašča zakon. Poleg tega pa je Vrhovno sodišče lahko volilni sodnik samo v tistih fazah volilnih opravil, kjer tako določa zakon, in sicer v fazi potrditve kandidatur, v kasnejših fazah po končanih volitvah pa je volilni sodnik Ustavno sodišče. Ne v ZVPEP ne v Zakonu o volitvah v državni zbor (ZVDZ), namreč pristojnost Vrhovnega sodišča za presojo zakonitosti rezultata volitev ni določena.

Spor v zvezi z volitvami sodnikov v Sodni svet Republike Slovenije je po vsebini volilni spor. Vendar pa ni za odločanje o vseh sporih v zvezi z volitvami, ki so v pristojnosti sodišča, pristojno Vrhovno sodišče. Splošno pravilo je, da na prvi stopnji v upravnih sporih odloča upravno sodišče, če zakon ne določa drugače. Pristojnosti Vrhovnega sodišča za odločitev v tej zadevi ni mogoče utemeljiti niti na ZSSve ne na ZUS-1 ali drugem zakonu. Ob odsotnosti predpisa, ki bi določal pristojnost Vrhovnega sodišča, pa je, glede na procesno gradivo, razpoložljivo ob odločanju o kompetenčnem sporu, lahko za vsako odločitev v konkretnem primeru, procesno ali vsebinsko, pristojno le Upravno sodišče.

Glede na to, da je Upravno sodišče RS edino stvarno pristojno za odločanje v upravnem sporu, če ne gre za zadeve iz 12. člena ZUS-1, torej tudi o tožbi zoper odločbo organa za BPP, v i določbi 67. člena ZPP ni pravne podlage za ugoditev tožbenemu predlogu za delegacijo pristojnosti na drugo sodišče. O materialnem položaju tožnika je organ odločal po določbah 13. člena ZBPP. Organ je pravilno ugotovil, da je glede na prvi odstavek 8. člena ZSVarPre dvakratnik osnovnega zneska minimalnega dohodka iz drugega odstavka 13. člena ZBPP ob izdaji odločbe znašal 595,06 EUR ter da glede na listinsko dokumentacijo tožnik prejema pokojnino v povprečni višini 855,69 EUR mesečno, kar tudi ni sporno, in po presoji sodišča nato pravilno zaključil, da je s tem v navedenem drugem odstavku 13. člena ZBPP določeni limit za dodelitev (redne) BPP presežen.

Po ZPŠOIRSP je mogoče zahtevati odškodnino tako pred sodišči splošne pristojnosti kot tudi v upravnem postopku. V obravnavani zadevi je prosilec na vprašanje strokovne službe za brezplačno pravno pomoč dodatno pojasnil, da želi zahtevati odškodnino v pravdnem postopku, zato je za odločanje o njegovi prošnji pristojno Okrožno sodišče v Ljubljani. Navedenega ne spremeni dejstvo, da je odvetnik prosilca po izdani odločbi v postopku odobritve brezplačne pravne pomoči, dodatno pojasnil, da se prošnja za brezplačno pravno pomoč nanaša na postopek pred upravnim sodiščem.

Vrhovno sodišče za odločitev o tožbi v upravnem sporu ne more določiti drugega stvarno pristojnega sodišča. Načelo kontradiktornosti omogoča strankam razumne možnosti, da zagovarjajo svoje argumente, in da niso postavljene v bistveno neenak položaj. Zoper posamične akte sodišč oziroma sodnikov upravni spor ni dopusten.

Za odločanje o predlogu tožnika za prenos pristojnosti na drugo sodišče ni pravne podlage. Ker za odločitev o pritožbi v upravnem sporu ni drugega stvarno pristojnega sodišča, Vrhovno sodišče takega sodišča sploh ne more določiti. Če bi bilo sodišče pri svojem odločanju vezano na ničen upravni akt bi bilo to nezdružljivo z načelom pravne države (2. člen Ustave) pa tudi z načelom delitve oblasti (3. člen Ustave). To velja tudi v obravnavanem primeru spora po 4. členu ZUS-1, saj je prav vprašanje ničnosti akta izhodišče sodne presoje v tem upravnem sporu, od katere je odvisna odločitev sodišča in je torej vključeno v obseg tega upravnega spora. Pravno neizvršljiva je tako odločba, ki vsebuje dispozitiv, ki nasprotuje pravnemu redu in to seveda do take mere, da je glede na z odločbo dovoljeno oziroma zapovedano dejanje ali ukrepanje veljavna ustavna oziroma zakonska ureditev sama po sebi ovira za možnost izvršitve priznane pravice ali naložene obveznosti. Presoja tega ničnostnega razloga pa ni vprašanje konkretnega dejanskega stanja in okoliščin v konkretni zadevi, temveč soočanja posamične ter konkretne pravne norme iz izreka upravne odločbe z abstraktnimi in splošnimi

Ni vsaka zatrjevana nepravilnost lahko predmet spora zaradi varstva volilne pravice. To velja tudi za zatrjevano nepravilnost pri računanju roka iz drugega odstavka 79. a člena ZVDZ. Zato ne gre za akt, ki se lahko izpodbija v upravnem sporu. Vsebina tožbe je takšna, da tožbe ni mogoče obravnavati kot tožbe zaradi varstva ustavnih pravic.

Akte, zoper katere je sodno varstvo zagotovljeno v upravnem sporu, določa 105. člen ZVDZ. Med temi akti pa, kot je razvidno iz vsebine določbe prvega odstavka 105. člena ZVDZ, ni navedena odločba volilne komisije volilne enote, ki se nanaša na odločanje o ugovoru volivca zaradi nepravilnosti pri delu volilnih odborov.