VSRS Sodba II Ips 202/2015

I. Revizija stranskega intervenienta na strani tožene stranke se zavrne.

II. Reviziji tožeče stranke se ugodi in se sodba sodišča druge stopnje tako spremeni, da se pritožbi tožene stranke in stranskega intervenienta na njeni strani zavrneta ter se sodba sodišča prve stopnje v izpodbijanem delu potrdi, tožena stranka pa je dolžna tožeči stranki v petnajstih dneh povrniti njene pritožbene stroške v znesku 1.422,72 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od prvega naslednjega dne po izteku roka za izpolnitev obveznosti, določenega v tej točki izreka, do plačila.

III. Tožena stranka je dolžna tožeči stranki v petnajstih dneh povrniti njene revizijske stroške v znesku 7.283,71 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od prvega naslednjega dne po izteku roka za izpolnitev obveznosti, določenega v tej točki izreka, do plačila

1Sodišče prve stopnje je (v revizijsko relevantnem delu) razsodilo:

- da se ugotovi, da je prišlo med toženko kot prodajalko in tožnikom kot kupcem do sklenitve prodajne pogodbe toženki tedaj do celote lastnih parc. št. 150/1, 150/2, 193/1, 193/2, 194, 196/1, 196/3, 197/1, 197/2, 198/0, 201/1 in 201/2, vse k. o. ..., toženki do 19705/67149 solastne parc. št. 149/1 k. o. ... in toženki do 2449/5824 solastne parc. št. 149/2 k. o. ... za kupnino 235.000,00 EUR 9. 4. 2004, ko je toženka prejela obvestilo o tožnikovem sprejemu njene prodajne ponudbe teh deležev teh nepremičnin, oglašene pred UE Slovenska Bistrica pod opr. št. 4/25-466-32/2004 v času med 2. 3. 2004 in 1. 4. 2004, vse pod odložnim pogojem odobritve pristojne upravne enote (I. točka izreka);

- da je toženka dolžna v 15 dneh izstaviti tožniku zemljiškoknjižno listino, na podlagi katere bo pri parc. št. z ID znaki ... mogoča vknjižba lastninske pravice v njegovo korist do celote, pri parc. št. z ID znakom .... v njegovo korist do 19705/67149 in pri parc. št. z ID znakom ... v njegovo korist do 2449/5824, ter mu te nepremičnine v prodanih deležih izročiti v posest oziroma soposest, vse ob sočasni izpolnitvi obveznosti tožnika plačati toženki kupnino po pogodbi iz I. točke v višini 235.000,00 EUR, sicer bo to listino nadomestila ta sodba (II. točka izreka).

2Sodišče druge stopnje je pritožbama toženke in stranskega intervenienta na njeni strani delno ugodilo ter izpodbijano sodbo tako spremenilo, da je dajatveni tožbeni zahtevek zavrnilo, sicer pa je njuni pritožbi zavrnilo in v nespremenjenem delu potrdilo izpodbijano sodbo.

3Zoper to sodbo sta tožnik in stranski intervenient vložila dovoljeni reviziji. Tožnik v reviziji uveljavlja bistvene kršitve določb postopka in zmotno uporabo materialnega prava ter predlaga, da Vrhovno sodišče reviziji ugodi in sodbo sodišča druge stopnje tako spremeni, da pritožbi toženke in stranskega intervenienta na njeni strani zavrne. Opozarja, da višje sodišče že od 4. 4. 2014 čaka z odločanjem o pritožbah toženke in stranskega intervenienta kot tožencev zoper sodbo Okrožnega sodišča v Mariboru III P 396/2013 z dne 3. 9. 2013, s katero je ugotovljena ničnost kupoprodajne pogodbe, sklenjene med njima glede dela nepremičnin, ki so predmet (tudi) konkretne pravde, pri čemer odreja vzpostavitev prejšnjega zemljiškoknjižnega stanja. Pritožbi sta bili 3. 3. 2015 stari leto dni in dobre štiri mesece. S tem, ko se je višje sodišče lotilo prednostnega reševanja dobre štiri mesece starih pritožb v konkretni pravdi ob vedenju, da do pravnomočnosti sodbe o ugotovitvi ničnosti kupoprodajne pogodbe med toženko in stranskim intervenientom tožnik ne more računati na upravno odobritev celotnega pravnega posla, sklenjenega s toženko, je poseglo v njegovi ustavni pravici do sodnega varstva in enakega varstva pravic, s čimer je zagrešilo absolutno bistveno kršitev določb postopka iz 8. točke drugega odstavka 339. člena Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP). Toženka je svojemu stranskemu intervenientu prodala le del nepremičnin, glede katerih je pred tem sklenila prodajno pogodbo že s tožnikom, kar je v tej pravdi ves čas nesporno in izhaja tudi iz zemljiške knjige. Iz sodbe višjega sodišča ne izhaja jasno, ali to sodišče ve, da je temu tako. Če to sodišče ve, da pogodba med tožnikom in toženko zajema večje število nepremičnin kot pa pogodba med njo in stranskim intervenientom, je podana absolutna bistvena kršitev določb postopka iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP. V tem primeru so namreč razlogi odločbe sami s seboj v nasprotju, prav tako ni moč najti razlogov, zakaj toženka ne bi mogla izdati zemljiškoknjižne listine za vpis tožnikove lastninske pravice pri teh petih parc. št. in jih prepustiti v njegovo posest. Če pa višje sodišče tega ne ve in trdi, da je stranski intervenient lastnik vseh nepremičnin, glede katerih tožnik zahteva izstavitev zemljiškoknjižne listine, je to v nasprotju s prvostopenjsko ugotovljenim dejanskim stanjem, lastno spreminjanje dejanskih ugotovitev pa sodišču druge stopnje ni dopustno. Podana je bistvena procesna kršitev iz prvega odstavka 339. člena ZPP. Povsem zgrešeno je stališče višjega sodišča, da naj bi bila tožniku v primeru pravnomočnosti sodbe Okrožnega sodišča v Mariboru III P 396/2013 z dne 3. 9. 2013 odprta nova pravda za izstavitev zemljiškoknjižne listine in prepustitev posesti. V novi pravdi namreč tožnik ne bi mogel trditi ničesar drugega, kot je že v tej. Če bi bila odločitev o dajatvenem delu zahtevka res odvisna od pravnomočnosti sodbe Okrožnega sodišča v Mariboru III P 396/2013 z dne 3. 9. 2013, bi bilo ravno zaradi siceršnjih nepopravljivih procesnih posledic konkretni postopek treba prekiniti, kot je tožnik predlagal, oziroma bi moralo višje sodišče ta del odločitve sodišča prve stopnje razveljaviti in zadevo temu vrniti v novo sojenje tako glede prekinitve postopka kot glede kasnejšega vsebinskega odločanja. Ker tega ni storilo, je zagrešilo bistveno procesno kršitev iz prvega odstavka 339. člena ZPP. Prav tako izpodbijana odločba nima razlogov glede zavrnitve naložitve toženki prepustitve posesti tožniku tudi tistih nepremičnin, ki so bile predmet obeh pogodb. Da je zavrnitev naložitve prepustitve posesti materialnopravno zmotna, izhaja prav iz sklepa Vrhovnega sodišča RS II Ips 433/2006 z dne 4. 12. 2008. Ne more biti dvoma, da sodba lahko prodajalcu, ki ni lastnik, naloži izstavitev listine, ki omogoča vpis kupčeve lastninske pravice pri kupljenih nepremičninah. Okoliščina, da je prodajalec kasneje tako listino izstavil tretjemu in se je ta vpisal kot lastnik, na to prodajalčevo obvezo ne more imeti vpliva. Upoštevati pa je treba morebitne okoliščine, ki bi preprečevale sodno nadomestitev take listine. Predmet pogodbe med tožnikom in toženko so kmetijska zemljišča, zato je tožnik svoj zahtevek oblikoval tako, da tudi sodba, ki jo želi doseči, brez upravne odobritve pravnega posla in brez njegove vzajemne izpolnitve obveznosti plačila kupnine ne pomeni take listine. Povsem nepomembno je, ali bo tožniku na podlagi te sodbe tudi v primeru odobritve pravnega posla in plačila kupnine uspelo doseči vknjižbo. Glede na določila Zakona o zemljiški knjigi (ZZK-1) je jasno, da mu to ne bo uspelo, dokler sodba Okrožnega sodišča v Mariboru III P 396/2013 z dne 3. 9. 2013 ne bo zemljiškoknjižno izvedena.

4Stranski intervenient v reviziji uveljavlja bistvene kršitve določb postopka in prekoračitev tožbenega zahtevka ter predlaga, da Vrhovno sodišče reviziji ugodi in sodbo sodišča druge stopnje glede odločitve o ugotovitvenem delu zahtevka razveljavi in zadevo v tem obsegu vrne temu sodišču v novo sojenje. Sodišče druge stopnje je zagrešilo prekoračitev tožbenega zahtevka, poseglo je v pristojnost odločanja upravnega organa, prav tako je napačno presodilo obstoj tožnikovega pravnega interesa. Sodišče druge stopnje je z dodanim pristavkom na koncu stavka v I. točki izreka sodbe, in sicer "vse pod odložnim pogojem odobritve pristojne Upravne enote", prekoračilo meje postavljenega tožnikovega zahtevka, saj ta odložnega pogoja v svojem zahtevku ni navedel. Višje sodišče je nedovoljeno "saniralo" tožbeni zahtevek do te mere, da je bil sploh sposoben za obravnavo. Zaradi te pomanjkljivosti bi ga namreč moralo sodišče v tem delu zavreči že zaradi pomanjkanja pravnega interesa oziroma tožbeni zahtevek v celoti zavrniti. Ta pristavek odložnega pogoja je sicer neupravičeno dodalo že sodišče prve stopnje, vendar je hkrati ugodilo tudi dajatvenemu tožbenemu zahtevku. Posledično ima v I. točki izreka prvostopenjske sodbe dani pristavek ob dejstvu ugoditve dajatvenemu delu zahtevka v II. točki izreka povsem drug pomen in veljavo, kot pa ga ima sedaj v sodbi sodišča druge stopnje. Na navedeno je revident že opozarjal v pritožbi, vendar neuspešno. V obrazložitvi je sodišče druge stopnje napačno opravičevalo svojo prekoračitev zahtevka na način, da je tožnik smiselno enako zahteval v 2. točki tožbenega zahtevka, kar pa ne drži. Tožnik je namreč v svojem zahtevku z dne 26. 9. 2014 pravnomočnost odločbe upravne enote smatral kot gotovo bodoče dejstvo, ki ni vprašljivo ("sicer bo to listino po pravnomočnosti odločbe Upravne enote o odobritvi pogodbe iz 1. točke te sodbe nadomestila ta sodba."). Višje sodišče je neutemeljeno in s prekoračitvijo tožbenega zahtevka dopustilo, da je dodan odložni pogoj, ki pomeni bodoče negotovo dejstvo. Pravnomočna odločitev pomeni, da je pravna usoda prodajne pogodbe še negotova, tožnik pa je zahteval, da se kot nesporno in brezpogojno ugotovi sklenitev prodajne pogodbe, pri čemer niti v dajatvenem delu zahtevka izstavitve zemljiškoknjižne listine ni pogojeval z dovoljenjem upravne enote. Višje sodišče je torej prekoračilo postavljeni tožbeni zahtevek, ga spremenilo (iz nepogojnega v t. i. pogojni izrek sodbe) ob dejstvu zavrnitve dajatvenega dela zahtevka ter ga posledično nezakonito "saniralo", s čimer je kršilo načelo dispozitivnosti (2. člen ZPP). V konkretni zadevi je neobstoj pravnega interesa še toliko bolj izrazit, saj se ugotovitev nekega bodočega negotovega dejstva (pogojna veljavnost ugotovitvenega dela zahtevka) gotovo ne sklada s teoretičnimi pristopi, vezanimi na ugotovitveni zahtevek. Z ugoditvijo ugotovitvenemu zahtevku je sodišče odločilo o zahtevku, ki ne spada v sodno pristojnost. Gre namreč za povsem upravno zadevo. Sam po sebi ugotovitveni del sodbe ne pomeni ničesar, ničesar ne doprinese tožniku, saj je vse odvisno od upravnega organa. Bistvo te pravde ni v datumu sklenitve prodajne pogodbe, temveč je pravni interes v pretežni meri pomenil dajatveni del zahtevka, ki pa je bil pravilno zavrnjen kot preuranjen. Revident opozarja, da tožnik v roku 60 dni ni podal vloge za odobritev pravnega posla na pristojno upravno enoto, zato ni izpolnjen materialni pogoj pravočasne prijave v skladu z določbami Zakona o kmetijskih zemljiščih (v nadaljevanju ZKZ). Sprememba sodne prakse ne sme iti v škodo strank, vendar to velja za vse stranke, tudi stranskega intervenienta. Tožnik mora za vložitev ugotovitvene tožbe izrecno izkazati pravni interes. S tem, ko je višje sodišče ugotovilo le datum sklenitve prodajne pogodbe, pri čemer je izpolnitev pogoja ta trenutek še povsem negotova, stranka ni izkazala pravnega interesa za tako ugotovitev. Prav tako tožnik do pravnomočne odločitve o ugotovitvi ničnosti pogodbe med toženko in revidentom za ista zemljišča niti ne more izkazati pravnega interesa za ugotovitveni del zahtevka, saj mu brez dajatvenega ne doprinese ničesar. Dajatveni del pa bo v primeru zavrnitve tožbenega zahtevka za ugotovitev ničnosti v drugi pravdi prav tako nemogoč in neizvedljiv. Posledično je tudi ugotovitveni del sodbe najmanj preuranjen in ta trenutek pravni interes ni izkazan, saj tudi dajatveni del ta trenutek ni iztožljiv niti izvršljiv.

5Tožnik je odgovoril na revizijo stranskega intervenienta, toženka pa na tožnikovo; oba sta predlagala zavrnitev revizije.

6Revizija tožnika je utemeljena; revizija stranskega intervenienta ni utemeljena.

O reviziji tožnika

7(Tudi) višja sodišča obravnavajo prednostne zadeve, ki so kot take določene z zakonom, pri določitvi vrstnega reda obravnavanja drugih zadev pa poleg časa pripada zadeve na sodišče lahko upoštevajo tudi njeno vrsto, naravo in pomen (primerjaj 13. a člen Zakona o sodiščih, v nadaljevanju ZS). Tožnikovo navajanje okoliščine, da je višje sodišče v konkretni zadevi odločilo prej kot v zadevi, v kateri uveljavlja ugotovitev ničnosti kupoprodajne pogodbe, sklenjene med toženko in stranskim intervenientom, in posledično vzpostavitev prejšnjega zemljiškoknjižnega stanja (izbrisno tožbo), oziroma primerjanje časa reševanja pritožb v teh zadevah samo po sebi ne izkazuje nobene kršitve ZS. Prav tako pri tem niso bile kršene določbe ZPP o tem, kdaj se postopek prekine po samem zakonu (205. člen) oziroma ga mora prekiniti ali lahko prekine sodišče (206. člen). Vrhovno sodišče je že pojasnilo, da je odločitev o tem, ali sta toženka in stranski intervenient s sklenitvijo medsebojne prodajne pogodbe za (v pretežnem delu) ista zemljišča, kršila etična načela (kar je predmet izbrisne pravde), odvisna od rešitve predhodnega vprašanja, ali je bila prodajna pogodba po prvi ponudbi sklenjena (kar je predmet konkretne pravde), ki se ga je sodišče v tisti zadevi odločilo rešiti samo (primerjaj 13. člen ZPP),¹ in ne obratno. Zakon (je) torej omogoča(l) prekinitev postopka v izbrisni pravdi (primerjaj 1. točko prvega odstavka 206. člena ZPP), ne pa v konkretni.

8Višje sodišče je kot glavni argument za zavrnitev dajatvenega tožbenega zahtevka navedlo, da bi učinki pravnomočne sodbe nadomestili toženkino stvarnopravno razpolaganje, ki ga ta zaradi izgube razpolagalne sposobnosti (zaradi prenosa lastninske pravice na stranskega intervenienta) ne bi mogla veljavno opraviti, pri čemer pomanjkanja razpolagalne sposobnosti za prenos lastninske pravice s pravnomočnostjo sodbe ni mogoče sanirati.² Vrhovno sodišče poudarja, da je v zadevi II Ips 115/2013³ že zavzelo nasprotno stališče. V primeru, da je pogodba o prodaji nepremičnine veljavno nastala (in ni prenehala), mora sodišče dolžnika obsoditi na izpolnitev. Negativen odgovor na vprašanje, ali je toženka dejansko zmožna izpolniti pogodbeno obveznost, ne more vplivati na presojo sodišča o tem, ali jo je dolžna izpolniti. Pogodba bi namreč veljavno nastala in bi prodajalca zavezovala tudi, če sam že v trenutku prodaje ne bi bil lastnik stvari (primerjaj 440. člen Obligacijskega zakonika, v nadaljevanju OZ). Pravilno je sicer stališče sodišča druge stopnje, da v primeru pravde o določeni obligacijskopravni pravici glede določene stvari (kakršna je tudi ta za izpolnitev prodajalčeve obveznosti iz prodajne pogodbe), pa toženec med njo to stvar odsvoji, uporaba 190. člena ZPP ne pride v poštev.⁴ Sprememba lastninskega položaja namreč ne povzroči niti prenehanja obveznosti (stvarne legitimacije) dolžnika iz (prodajne) pogodbe (ne gre za naknadno nemožnost spolnitve) niti nastanka obveznosti (pridobitve stvarne legitimacije) osebe, ki ima ali je naknadno pridobila lastninsko pravico na stvari, ki je predmet pogodbe. Zmotno pa je stališče višjega sodišča, da naj bi učinki pravnomočne sodbe nadomestili toženkino stvarnopravno razpolaganje, ki naj ga ta zaradi izgube razpolagalne sposobnosti ne bi (več) mogla veljavno opraviti.

9Vrhovno sodišče pojasnjuje, da se z zavezovalnim pravnim poslom subjekt zaveže opraviti določeno izpolnitveno ravnanje, ki je predmet obligacijskega razmerja (dajatev, storitev, dopustitev oziroma opustitev); gre za pravni posel obligacijskega prava (pogodbo). Z nastankom zavezovalnega pravnega posla, katerega predmet je prenos lastninske pravice, nastane samo upnikova obligacijska pravica od dolžnika zahtevati izpolnitveno ravnanje, ki je potrebno, da bo pridobil to pravico. To je tisto pravno dejanje, ki je potrebno, da se ta pravica premakne iz premoženjskopravne sfere dolžnika (dotedanjega lastnika) v premoženjskopravno sfero upnika (novega lastnika). (Dolžnikova) izjava volje, ki povzroči ta premik premoženjske pravice, pa je razpolagalni pravni posel, katerega narava je stvarnopravna. Obstoj obligacijskopravne obveznosti izpolnitve pogodbe je neodvisen od stvarnopravnega položaja glede vprašanja, kdo je lastnik stvari, ki je predmet pogodbe. (Tudi) naknadna izguba lastninske pravice prodajalca ne povzroči, da s tem preneha njegova zaveza, da izpolni tisto, k čemur se je zavezal s prodajno pogodbo. Okoliščina, ali je odsvojitelj imetnik lastninske pravice, razpolaganje s katero je predmet njegove pogodbene (dajatvene) obveznosti, je pomembna zgolj z vidika pravilnosti njene izpolnitve.⁵ Vrhovno sodišče je že pojasnilo, da tako za zavezovalne kot za razpolagalne pravne posle velja, da razpolagalno upravičenje (kot sinonim razpolagalne sposobnosti, ki ni lastnost pravnega subjekta kot pravna in poslovna sposobnost, ampak je upravičenje, ki je del same pravice) odsvojitelja ni predpostavka njihove veljavnosti (primerjaj 440. člen OZ v zvezi s 14. členom istega zakona). Razpolagalno upravičenje odsvojitelja je predpostavka (zgolj) za začetek učinkovanja zemljiškoknjižnega dovolila v tem pomenu, da kot sestavina razpolagalnega pravnega posla povzroči pridobitev stvarne pravice s polnimi učinki v razmerju do vseh z vpisom stvarne pravice v korist pridobitelja v zemljiško knjigo na njegovi podlagi. Okoliščina, da odsvojitelj nima razpolagalnega upravičenja, lahko pomeni le, da razpolaganje ne bo učinkovito.⁶

10Delna ugoditev pritožbam toženke in stranskega intervenienta na njeni strani ter posledična zavrnitev tožnikovega dajatvenega zahtevka na drugi stopnji sojenja je torej materialnopravno zmotna, zato je Vrhovno sodišče tožnikovi reviziji ugodilo in sodbo sodišča druge stopnje tako spremenilo, da se ti pritožbi zavrneta ter se sodba sodišča prve stopnje v izpodbijanem delu potrdi (prvi odstavek 380. člena ZPP).

O reviziji stranskega intervenienta

11Revizijske navedbe o neobstoju tožnikovega pravnega interesa za ugotovitveni del zahtevka že zaradi navedenega v 8. in 9. točki obrazložitve ter posledične utemeljenosti tudi dajatvenega tožbenega zahtevka ne morejo biti utemeljene. Dodati velja, da gre pri ugotovitvenem delu konkretnega zahtevka po vsebini (lahko) zgolj za vmesni ugotovitveni zahtevek,⁷ ko, kot je pravilno obrazložilo višje sodišče, to procesno predpostavko nadomešča že pogoj prejudicialnosti.

12Sodišče s pravnomočno ugoditvijo ugotovitvenemu tožbenemu zahtevku tudi ni poseglo v pristojnost upravnega organa. Vsebina tega zahtevka, ki implicira tudi vsebino spora med pravdnima strankama - fizičnima osebama, je očitno civilnopravne in ne javnopravne narave. Vrhovno sodišče je že večkrat obrazložilo, da je odobritev pristojne upravne enote po 19. členu (in z njim povezanih določbah) ZKZ (zgolj) dodaten pogoj k predpostavkam za veljaven nastanek zavezovalnega pravnega posla, ki ga sodišče ne more nadomestiti tako, da bi o tem odločalo kot o predhodnem vprašanju,⁸ in tega v konkretnem primeru tudi ni storilo, temveč je to izrecno pridržalo pristojnemu upravnemu organu. Sodišče torej (tudi) vsebinsko ni odločalo o upravni stvari, kot zmotno meni revident. Razmejitev pristojnosti med upravnimi organi in pravdnim sodiščem po ZKZ je jasna; zakon nedvoumno določa pristojnost upravnega organa zgolj za odobritev po 19. členu,⁹ ne pa tudi za odločanje o vseh ostalih predpostavkah veljavnega nastanka pravnega posla. Za tak spor v skladu s 1. členom ZPP velja sodna pristojnost rednega sodišča, saj poseben zakon ne določa pristojnosti drugega sodišča ali organa. Glede na revizijske navedbe velja pripomniti, da sodišče ni ugotovilo le datuma sklenitve (zavezovalnega) pravnega posla, temveč tudi sam njegov obstoj (skupaj s predpostavko za začetek njegovega učinkovanja - odložnim pogojem). Stališče, da sprememba sodne prakse ne more biti v škodo strank, (seveda) ne more veljati za obe pravdni stranki, temveč (lahko) velja za tisto, ki uveljavlja zahtevo za sodno varstvo in bi v nasprotnem primeru ostala brez tega, to pa je v konkretnem primeru tožnik, ne pa stranski intervenient.

13Revident sicer utemeljeno opozarja, da tožnik v roku 60 dni ni podal vloge za odobritev pravnega posla na pristojno upravno enoto, vendar to ne pomeni neizpolnjenosti pogoja pravočasne prijave v skladu z določbami ZKZ. Tožnik je (tako kot drugi tožniki v podobnih primerih) v skladu s takrat prevladujočo sodno prakso vložil tožbo z zahtevkom za sklenitev kupne pogodbe za kmetijska zemljišča in za dovolitev vpisa lastninske pravice na njih na njegovo ime po poprejšnji odobritvi upravnega organa. V novem sojenju je po sprejemu načelnega pravnega mnenja z dne 6. 4. 2012 tožbo poskusil prilagoditi temu, in sicer tako, da je uveljavljal ugotovitev, da je bila prodajna pogodba glede spornih nepremičnin med pravdnima strankama sklenjena, ko je toženka prejela obvestilo o njegovem sprejemu njene prodajne ponudbe, ter zahteva izstavitev zemljiškoknjižne listine, potrebne za vknjižbo (so)lastninske pravice pri teh nepremičninah na njegovo ime, ter izročitev teh nepremičnin v (so)posest (dajatveni zahtevek), vse ob sočasni izpolnitvi njegove obveznosti za plačilo kupnine v višini 235.000,00 EUR, sicer bo to listino po pravnomočnosti odločbe pristojne upravne enote o odobritvi prodajne pogodbe nadomestila zahtevana sodba (primerjaj pripravljalno vlogo z dne 26. 9. 2014). V primeru zavrnitve zahtevka za izstavitev zemljiškoknjižne listine taki tožniki zaradi poteka šestdesetdnevnega roka iz prvega odstavka 22. člena ZKZ ne bi mogli več zahtevati odobritve pravnega posla, zato je Vrhovno sodišče zavzelo stališče, da jim je zaradi zagotovitve pravne varnosti treba omogočiti, da pravde dokončajo z obstoječimi zahtevki. V podobnih primerih je v položaju, ko je bilo zahtevku za izstavitev zemljiškoknjižnega dovolila ugodeno, to sodišče zato v izreku vselej dodalo besedilo: "Prenos lastninske pravice se v zemljiški knjigi na podlagi te sodbe opravi šele potem, ko sklenjeno prodajno pogodbo odobri pristojna upravna enota.".¹⁰ S tako ugoditvijo zahtevku je tožnikom omogočeno, da v 60 dneh od pravnomočnosti sodne odločbe pred upravno enoto zahtevajo odobritev pravnega posla. Enak učinek bo imela tudi pravnomočna odločba, izdana v konkretnem postopku. Prav tako je Vrhovno sodišče že pojasnilo, da tak izrek ni neizvršljiv.¹¹ Upoštevajoč določbo 238. člena Zakona o izvršbi in zavarovanju (ZIZ) bo tožnik lahko, če bo pristojna upravna enota sklenjeno pogodbo odobrila, na podlagi izdane sodbe predlagal vpis v zemljiško knjigo. Posebej velja opozoriti, da je v tožnikovem primeru (dodaten) pogoj za odobritev upravne enote in utemeljenost zemljiškoknjižnega predloga za vknjižbo še njegov uspeh v pravdi, v kateri zoper toženko in stranskega intervenienta uveljavlja izbrisno tožbo z vmesnim ugotovitvenim zahtevkom, da je prodajna pogodba, ki sta jo sklenila, nična.

14Postopanje sodišč nižjih stopenj, ki sta v ugotovitveni del zahtevka oziroma izreka dodali odložni pogoj, upoštevajoč specifiko tovrstnih pravd in položaj, ki je v času po sprejemu načelnega pravnega mnenja z dne 6. 4. 2012 nastal v sodni praksi, ne more pomeniti kršitve načela dispozitivnosti (prvi odstavek 2. člena ZPP). Navedeno še zlasti velja v konkretnem primeru, ko je tožnik pri oblikovanju (spremenjenega) tožbenega zahtevka že sam upošteval, da je za veljavno sklenitev prodajne pogodbe s toženko potrebna tudi odobritev pristojne upravne enote, pri čemer je to zapisal v dajatveni del zahtevka z dikcijo, ki je primerljiva s tisto, ki jo je že večkrat uporabilo Vrhovno sodišče.¹² Revidentove navedbe o tem, da je tožnik pravnomočnost odločbe upravne enote smatral kot gotovo bodoče dejstvo, sodišči nižjih stopenj pa sta to spremenili v odložni pogoj, ki pomeni bodoče negotovo dejstvo, so neutemeljene. Ta del zahtevka (je) tudi tako, kot ga je formuliral tožnik, po vsebini pomeni(l) odložni pogoj.

15Uveljavljani revizijski razlogi niso podani, zato je Vrhovno sodišče na podlagi 378. člena ZPP revizijo stranskega intervenienta zavrnilo.

O stroških

16Zaradi spremembe sodbe sodišča druge stopnje je revizijsko sodišče v skladu z drugim odstavkom 165. člena ZPP ponovno odločilo tudi o pravdnih stroških, priglašenih v postopku pred njim, pri čemer je upoštevalo kriterij uspeha (prvi odstavek 154. člena ZPP). Toženka in stranski intervenient sta s pritožbama propadla, zato svoje stroške v zvezi z njima nosita sama; odločitev o tem je vsebovana v odločitvi o zavrnitvi njunih pritožb. Toženka pa je dolžna tožniku povrniti 1.422,72 EUR njegovih stroškov za odgovor na pritožbi (primerjaj tudi prvi odstavek 155. člena ZPP).

17Stranski intervenient do povrnitve revizijskih stroškov ni upravičen, ker z revizijo ni uspel (prvi odstavek 154. člena ZPP); odločitev o tem je vsebovana v odločitvi o zavrnitvi njegove revizije. Tožnik je s svojo revizijo uspel v celoti, zato mu je toženka dolžna (na isti pravni podlagi) povrniti njegove stroške za revizijo (5.590,00 EUR) in odgovor na revizijo stranskega intervenienta¹³ (1.693,71 EUR) v skupnem znesku 7.283,71 EUR. Pritožbene in revizijske stroške je Vrhovno sodišče odmerilo v skladu z odvetniško in taksno tarifo.

¹ Primerjaj sklep II Ips 317/2014 z dne 5. 2. 2015.
² Revident ima sicer prav, da je toženka (še vedno) lastnica petih nepremičnin izmed šestnajstih, glede katerih zahteva izstavitev zemljiškoknjižne listine, na katere se argument višjega sodišča ne (more) nanaša(ti), vendar v zvezi s tem revizijsko zatrjevana procesna kršitev zaradi siceršnje spremembe njegove sodbe zaradi napačne uporabe materialnega prava, ki ima za posledico pravnomočno ugoditev celotnemu dajatvenemu zahtevku, ne more biti relevantna.
³ Sklep z dne 9. 10. 2014.
⁴ O tem glej podrobneje A. Galič v: L. Ude in drugi, Pravdni postopek: zakon s komentarjem, 2. knjiga, Uradni list RS, GV Založba, Ljubljana 2006, str. 228 in 229.
⁵ Predmet izpolnitvenega ravnanja je (objektivno) nemogoč (kar ima za posledico ničnost pravnega posla - primerjaj 35. člen OZ v zvezi s 14. členom istega zakona) samo, če tega nihče ne more (ni sposoben) opraviti z vsebino, določeno v pogodbi.
⁶ Primerjaj sodbi II Ips 269/2011 z dne 13. 2. 2013 in II Ips 103/2012 z dne 25. 4. 2013 ter N. Plavšak, R. Vrenčur, Pomen razpolagalnega upravičenja pri razpolaganju z lastninsko pravico na nepremičnini, Pravnik, št. 9-10/2015, str. 612 in 613 ter 627 ? 629.
⁷ Primerjaj načelno pravno mnenje občne seje Vrhovnega sodišča RS z dne 6. 4. 2012 (v nadaljevanju načelno pravno mnenje z dne 6. 4. 2012) ter odločbe istega sodiščaII Ips 369/2010 z dne 15. 12. 2011, II Ips 49/2015 z dne 28. 5. 2015, II Ips 763/2009 z dne 5. 7. 2012, II Ips 124/2009 z dne 22. 12. 2011 in II Ips 384/2010 z dne 15. 12. 2011.
⁸ Primerjaj načelno pravno mnenje z dne 6. 4. 2012 ter odločbe istega sodišča II Ips 369/2010 z dne 15. 12. 2011, II Ips 643/2009 z dne 21. 2. 2013 in II Ips 384/2010 z dne 15. 12. 2011.
⁹ Gre za posebno javnopravno kontrolo v za to predpisanem postopku, njen namen pa je usmerjanje prometa s kmetijskimi zemljišči na način, da ostanejo v primarni obdelovalni funkciji v obsegu, ki je potreben za zagotovitev prehranske varnosti prebivalcev Slovenije (primerjaj 19. do 23. člen ZKZ).
¹⁰ Primerjaj odločbe Vrhovnega sodišča RS II Ips 369/2010 z dne 15. 12. 2011, II Ips 878/2008 z dne 16. 2. 2012, II Ips 763/2009 z dne 5. 7. 2012, II Ips 146/2012 z dne 7. 11. 2013, II Ips 317/2014 z dne 5. 2. 2015 in II Ips 49/2015 z dne 28. 5. 2015.
¹¹ Primerjaj sodbo II Ips 49/2015 z dne 28. 5. 2015.
¹² Primerjaj odločbe, navedene v opombi št. 10.
¹³ Primerjaj tudi N. Betetto v: L. Ude in drugi, navedeno delo, str. 33 in 34.