VSM Sodba II Kp 20276/2014

I. Pritožbama obdolženca in njegovih zagovornikov se delno ugodi in sodba sodišča prve stopnje spremeni v krivdnem izreku tako, da se iz opisa kaznivega dejanja v točki II izpusti očitek pod točko 2, v odločbi o kazenski sankciji pa se spremeni tako, da se obdolžencu določena kazen za kaznivo dejanje iz prvega odstavka 186. člena KZ-1 eno leto in dva meseca zapora zniža na eno leto zapora, po 3. točki drugega odstavka 53. člena KZ-1 izrečena enotna kazen eno leto in osem mesecev zapora pa zniža na eno leto in pet mesecev zapora.

II. V ostalem se pritožbi obdolženca in njegovih zagovornikov zavrneta kot neutemeljeni ter v nespremenjenem delu potrdi sodba sodišča prve stopnje.

1Okrožno sodišče v Mariboru je s sodbo I K 20276/2014 z dne 10. 11. 2016 obdolženega D.S. spoznalo za krivega storitve kaznivega dejanja omogočanja uživanja prepovedanih drog po prvem odstavku 187. člena Kazenskega zakonika (v nadaljevanju KZ-1) in kaznivega dejanja neupravičenega prometa s prepovedanimi drogami po prvem odstavku 186. člena KZ-1. Za prvo kaznivo dejanje mu je določilo kazen sedem mesecev zapora, za drugo pa eno leto in dva meseca zapora, zatem pa mu po 3. točki drugega odstavka 53. člena KZ-1 izreklo enotno kazen eno leto in osem mesecev zapora. Po petem odstavku 186. člena KZ-1 je odločilo, da se odvzame 3,45 grama heroina, zaseženega V.R.Š. dne 14. 5. 2014 in 2,10 grama heroina, zaseženega prav tako njej, dne 10. 10. 2014. Po četrtem odstavku 95. člena Zakona o kazenskem postopku (v nadaljevanju ZKP) je obdolženca oprostilo plačila stroškov kazenskega postopka iz 1. do 6. točke drugega odstavka 92. člena istega zakona. Po prvem odstavku 97. člena ZKP je odločilo, da bremeni nagrada po uradni dolžnosti postavljene zagovornice odvetnice N.N. proračun.

2Proti tej sodbi so se pritožili obdolženec in njegovi zagovorniki iz Odvetniške pisarne X. Obdolženec se pritožuje zaradi zmotno ugotovljenega dejanskega stanja in kršitve materialnega prava, pritožbenemu sodišču pa predlaga, da sodbo razveljavi. Zagovorniki pa navajajo v pritožbi, da se pritožujejo iz vseh pritožbenih razlogov, pritožbenemu sodišču pa predlagajo, da izpodbijano sodbo spremeni in obdolženca oprosti obtožbe oziroma, da jo razveljavi in zadevo vrne v ponovno odločanje sodišču prve stopnje.

3Obdolženec je v pritožbi navedel, da želi biti prisoten pri obravnavi njegove pritožbe, če je to možno. Pritožbeno sodišče je zato ravnalo v skladu z določbo prvega odstavka 378. člena ZKP in o seji obvestilo obdolženca, njegove zagovornike in pristojnega državnega tožilca. Vsi so bili o seji pravilno obveščeni, seje pa se je udeležila le višja državna tožilka. Obdolženca je sodišče o seji obveščalo preko pooblaščenega vročevalca, ki je obvestilo o seji poskušal osebno vročiti obdolžencu na naslovu njegovega prebivališča, vendar je bil v tem neuspešen, zato je v poštnem nabiralniku pustil sporočilo, da obdolženi lahko sodno pisanje prevzame pri višjem sodišču. Za opisan način vročitve se je pritožbeno sodišče odločilo, ker je pred tem obdolženca dvakrat neuspešno obveščalo o seji pritožbenega sodišča. Tokrat je obdolženi na sporočilo obveščevalca odreagiral tako, da je pritožbeno sodišče obvestil, da se nahaja v Nemčiji, kjer dela in živi "na črno", kar pomeni, da nima prijavljenega prebivališča in da delodajalec njegove zaposlitve tudi ni zakonsko uredil. Ker obdolženi ni sporočil sodišču spremembe naslova, pri čemer je na to dolžnost tekom kazenskega postopka bil večkrat opozorjen, je pritožbeno sodišče štelo, da je bil o seji pritožbenega senata pravilno obveščen. Obdolženčevi zagovorniki pa so prosili za preložitev seje iz razloga, ker je v odvetniški pisarni zaposlen zgolj en odvetnik, ta pa ima že razpisane naroke na sodišču v drugih zadevah, vendar pritožbeno sodišče temu opravičilu ni ugodilo, o čemer je bila odvetniška pisarna pravočasno obveščena.

4Pregled zadeve na pritožbeni stopnji je pokazal naslednje:

5Utemeljeni sta pritožbi, ko grajata pravilnost na prvi stopnji ugotovljenega dejanskega stanja pri kaznivem dejanju neupravičenega prometa s prepovedanimi drogami iz prvega odstavka 186. člena KZ-1, opisanega v točki II/2 prvostopnega krivdnega izreka, kjer se obdolžencu očita, da je dne 10. 10. 2014 med 12.26 in 12.31 uro v Mariboru v osebnem avtomobilu reg. št. ... V.R.Š. prodal 2,10 grama heroina, torej da je neupravičeno, v nasprotju s 7. in 10. členom Zakona o proizvodnji in prometu s prepovedanimi drogami - v nadaljevanju ZPPPD (Uradni list RS, št. 108/99, 44/00 in 2/04) prodajal heroin, torej substanco, ki je na podlagi 2. in 3. člena ZPPPD, v zvezi z Uredbo o razvrstitvi prepovedanih drog (Uradni list RS, št. 49/00 s spremembami, nazadnje 62/2013) v skupini I. pod zaporedno številko 25 razvrščena kot prepovedana droga. Tudi po oceni pritožbenega sodišča namreč izvedeni dokazi ne zadoščajo za zaključek, da je obdolženec storil to dejanje. Ker za pravilno ugotovitev dejanskega stanja pri tem dejanju ni bila potrebna ponovna izvedba že izvedenih dokazov, zadoščala pa je zgolj ponovna presoja že ugotovljenih dejstev, se je pritožbeno sodišče odločilo, da v skladu z določbo petega odstavka 392. člena ZKP napadene sodbe v tem delu ne razveljavi, pač pa ravna skladno z določbo prvega odstavka 394. člena ZKP.

6Obdolženec je v svojem zagovoru zanikal, da bi dne 10. 10. 2014 na način, opisan v prvostopni sodbi (točka II/2) V.R.Š. prodal 2,10 grama heroina, slednje pa je zanikala tudi navedena, ko je bila zaslišana kot priča. Oba sta navajala, da sta se kritičnega dne sestala iz razloga, da obdolženi posodi denar V.R.Š. in na podlagi okoliščine, da nobeden od njiju ni navedel konkretnega zneska posoje denarja, ter da je bila V.R.Š. neposredno zatem, ko je izstopila iz obdolženčevega osebnega avtomobila, v katerega je vstopila pet minut pred tem in je obdolženec z njo opravil le krajšo vožnjo v smeri njenega prebivališča, pri čemer pa je ni pripeljal povsem do prebivališča, ampak jo je odložil že pred tem, je sodišče prve stopnje ocenilo, da je bila vožnja namenjena samo temu, da je obdolženi V.R.Š. prodal 2,10 grama heroina, ki ji je bil nato takoj zatem zasežen. Tak svoj zaključek je oprlo tudi na okoliščino, da je V.R.Š. navajala, da je heroin kupila v bližini zdravstvenega doma pri metadonski terapiji, na osnovi česar je zaključilo, da je imela denar za nakup in da ni bilo razloga, da bi ji ga posodil obdolženi, ki je brez zaposlitve in po lastni izjavi brez premoženja. Tudi glede na kratko skupno vožnjo, po poti, ki ni predstavljala direktne poti do prebivališče V.R.Š, je ocenilo, da je obdolžencu s tem storitev kaznivega dejanja dokazan.

7Pritožbi navedene zaključke prvostopnega sodišča grajata kot nepravilne, pri čemer obdolženec navaja, da je V.R.Š. večkrat peljal kam, ne le domov, ampak tudi kam drugam, nikoli pa je ni zapeljal pred blok, v katerem stanuje, ker je živela s fantom, ki je bil ljubosumen na njega in ji je prepovedal druženje z njim. Zagovorniki pa v pritožbi navajajo, da ni prav nobenega dokaza, da je prepovedano drogo R.Š. prodal prav obdolženi, ter da je slednja prepričljivo pojasnila, kje in od koga jo je kupila, pri čemer okoliščina, da njene izpovedbe ni bilo mogoče preveriti, ker ni želela povedati od koga je drogo kupila, ne pomeni, da ni govorila resnice. Zato bi po obeh pritožbah obdolženca bilo potrebno oprostiti za to dejanje zlasti tudi, ker na zavitku z zaseženo prepovedano drogo ni njegovih bioloških sledi.

8Navedenim pritožbenim izvajanjem ni mogoče odreči utemeljenosti. O tem, da je obdolženi dne 10. 10. 2014 prodal V.R.Š. prepovedano drogo, in sicer 2,10 grama heroina, ni prav nobenega neposrednega dokaza, pa zato po oceni pritožbenega sodišča obstaja dvom, da je obdolženi storil to dejanje kot del kaznivega dejanja neupravičenega prometa s prepovedanimi drogami po prvem odstavku 186. člena KZ-1, opisano v točki II/2 prvostopnega krivdnega izreka. Indici, na podlagi katerih je sodišče obdolženca spoznalo za krivega, namreč niso tako tehtni in med seboj strnjeni, da bi bilo mogoče z vso gotovostjo zaključiti, da je obdolženi storil to z krivdnim izrekom obseženo dejanje, zato je pritožbeno sodišče odločilo, da pritožbama v tem delu ugodi in odloči kot je to razvidno iz točke I izreka te sodbe.

9V posledici navedenega je pritožbeno sodišče tudi znižalo določeno kazen za kaznivo dejanje po prvem odstavku 186. člena KZ-1 iz enega leta in dveh mesecev zapora na eno leto zapora, na prvi stopnji izrečeno enotno kazen eno leto in osem mesecev zapora pa je znižalo na eno leto in pet mesecev zapora.

10Pritožbi pa nimata prav, ko grajata pravilnost prvostopnega krivdnega izreka glede kaznivih dejanj omogočanja uživanja prepovedanih drog po prvem odstavku 187. člena KZ-1, opisanega v točki I prvostopnega krivdnega izreka in neupravičenega prometa s prepovedanimi drogami po prvem odstavku 186. člena KZ-1, opisanega v točki II/1 prvostopnega krivdnega izreka.

11Pritožba zagovornikov uveljavlja obstoj kršitve iz sedmega odstavka 364. člena ZKP z obrazložitvijo, da se sodišče prve stopnje v napadeni sodbi ni opredelilo o nasprotjih v izpovedbah V.V., ki je izpovedovala v zvezi s kaznivim dejanjem pod točko I krivdnega izreka. Njeno izpovedbo je v sodbo povzelo izredno selektivno, verjelo ji je le v določenih delih, ki so podlaga za izrek obsodilne sodbe, v drugih delih pa ne, pri čemer je podana odsotnost ustrezne obrazložitve tovrstnih povzemanj. S takim parcialnim in selektivnim sledenjem izpovedb pa je obdolžencu onemogočen preizkus dokazne ocene sodišča.

12Z navedenimi pritožbenimi izvajanji ni mogoče soglašati. Obrazložitev prvostopne sodbe vsebuje razloge za vsako posamezno točko izreka sodbe, torej tudi za krivdni izrek pod točko I, pri čemer je iz sodbe razvidno, da je sodišče določno in popolnoma navedlo, katera dejstva šteje za dokazana in nedokazana in iz katerih razlogov, pa tudi, kako je presodilo verodostojnost protislovnih dokazov in kateri razlogi so bili za sodišče odločilni pri reševanju pravnih vprašanj, zlasti pri ugotavljanju, ali sta podana kaznivo dejanje in kazenska odgovornost obdolženca. Napadena sodba je torej povsem skladna z določbo sedmega odstavka 364. člena ZKP. Na straneh 5 in 6 obrazložitve sodbe, sodišče prve stopnje navaja, zakaj ni verjelo zagovoru obdolženega, da V.V. v mesecu februarju 2014 ni omogočil uživanja prepovedane droge heroin, pri čemer svoje zaključke opira na izpovedbo V.V., ki jo je podala tako v preiskavi kot na glavni obravnavi in v kateri je po oceni sodišča prve stopnje prepričljivo opisala, na kakšen način je prišla v stik z obdolžencem v mesecu februarju 2014 in koliko časa je prebila v njegovem stanovanju ter kolikokrat in kakšne vrste prepovedane droge ji je dal v uživanje. Na strani 6 sodbe - tretji odstavek, navaja tudi razloge, zakaj ne dvomi v verodostojnost izpovedb V. ter kakšne dejanske in pravne zaključke na osnovi njene izpovedbe sprejema.

13Vsled navedenega torej pritožba nima prav, ko sodišču prve stopnje očita kršitev določbe sedmega odstavka 364. člena ZKP. Ko pa sodišču očita selektivno povzemanje izpovedb priče, pa pri tem podaja lastno dokazno oceno izvedenega dokaza in s tem sega že v pritožbeni razlog zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja.

14Pritožba zagovornikov tudi očita, da je sodišče prve stopnje kršilo načelo prekluzije s tem, ker je dopustilo, da je državno tožilstvo šele na zadnji glavni obravnavi vložilo sodbo Okrožnega sodišča v Mariboru I K 5331/2014, s katero je bila V.R.Š. spoznana za krivo storitve kaznivega dejanja preprodaje drog, ni pa pojasnilo, zakaj te sodbe ni predložilo že na predobravnavnem naroku, zato sodišče tega dokaza ne bi smelo upoštevati.

15Tudi navedeni očitek ni utemeljen. Iz zapisnika o glavni obravnavi opravljeni 10. 11. 2016 je razvidno, da je sodišče prve stopnje na glavni obravnavi potem, ko je odločilo o posameznih dokaznih predlogih strank, prebralo sodbo Okrožnega sodišča v Mariboru I K 5331/2014 z dne 15. 9. 2016, pri čemer iz zapisnika ne izhaja, da bi imele stranke na prebiranje sodbe kakršnokoli pripombo. Iz obrazložitve napadene sodbe ni razvidno, da bi prebrana sodba bila ključni dokaz o krivdi obdolženca za kaznivo dejanje, navedeno v točki II/1 prvostopnega izreka. Sicer pa bi navedeno kršitev bilo mogoče šteti med kršitve iz drugega odstavka 371. člena ZKP, pri čemer pa zagovorniki v pritožbi ne zatrjujejo, da bi vplivala ali mogla vplivati na zakonitost in pravilnost napadene sodbe, vsled česar pritožbenih izvajanj ni mogoče šteti kot uveljavljanje bistvene kršitve določb kazenskega postopka iz drugega odstavka 372. člena ZKP.

16V zvezi z navedenim dokazom zagovorniki uveljavljajo tudi kršitev pravice do učinkovite obrambe iz prvega odstavka 355. člena ZKP in točke d) tretjega odstavka 6. člena Evropske konvencije o varstvu človekovih pravic in temeljnih svoboščin ter ustavnih pravic iz 22. in 29. člena Ustave, ki jamčijo pošteno sojenje in zagotavljajo minimalna procesna jamstva. Vsakomur, kdor je obdolžen kaznivega dejanja, mora biti ob popolni enakopravnosti zagotovljena pravica, da ima primeren čas in možnosti za pripravo svoje obrambe in za obrambo samo, bodisi da se brani sam ali z zagovornikom. Če obdolžencu v kazenskem postopku nista zagotovljeni možnost izjavljanja o celotnem procesnem gradivu in možnost primernega sodelovanja v dokaznem postopku, je nedopustno poseženo v njegovo pravico do obrambe. V konkretnem primeru sodišče obdolženemu ni vročilo sodbe I K 5331/2014, da bi se lahko z njo seznanil in o njej opredelil skladno z načelom kontradiktornosti, na glavni obravnavi pa je zgolj prebralo izrek sodbe, ni pa prebralo celotne sodbe, niti obdolženemu in zagovornici ni bila sodba vročena.

17Tudi zatrjevane kršitve niso podane. Kot je že obrazloženo, je bila sodba I K 5331/2014 na glavni obravnavi prebrana, pri čemer je iz sodbe, ki se nahaja v prilogi kazenskega spisa (A83) razvidno, da je bila z njo V.R.Š. spoznana za krivo kaznivega dejanja neupravičenega prometa s prepovedanimi drogami po prvem odstavku 186. člena KZ-1B, ker je dne 14. 5. 2014 ob 18.45 uri v Mariboru na P. cesti prenašala skupno najmanj 3,45 grama heroina, pakiranega v štiri alu zavitke, pri čemer količina heroina in način pakiranja le tega v več zavitkov kaže na to, da je bil namenjen za nadaljnjo prodajo, je torej neupravičeno, v nasprotju s 7. in 10. členom ZPPPD zaradi prodaje prenašala heroin, torej substanco, ki je na podlagi 2. in 3. člena ZPPPD v zvezi z Uredbo o razvrstitvi prepovedanih drog v skupini I, pod zaporedno številko 25 razvrščena kot prepovedana droga. Izrečena ji je bila pogojna obsodba. Navedena sodba nima obrazložitve, ker so se stranke odpovedale pravici do pritožbe. S čim bi naj bila vsebinsko kršena pravica do učinkovite obrambe obdolžencu, ko je sodišče prve stopnje sodbo prebralo, ni pa je tudi vročilo obdolženemu in njegovi zagovornici, pritožba ne pojasni. Kršitve, kot jo zatrjuje pritožba, pritožbeno sodišče torej ne ugotavlja, zato je pritožba zagovornikov tudi v tem delu neutemeljena.

18Bistvo obeh pritožb je v graji pravilnosti na prvi stopnji ugotovljenega dejanskega stanja kaznivih dejanj navedenih v točki I in II/1 prvostopnega krivdnega izreka. Zagovorniki v pritožbi navajajo, da je sodišče prve stopnje selektivno ocenilo in povzelo v sodbo izpovedbo priče V.V., pri čemer ji verjame v določenih delih, spet v drugih pa ne, in sicer verjame tistim delom, ki jih sodišče šteje kot obremenilne za obdolženca, delom, ki so za obdolženca razbremenilni, pa ne sledi. V. obdolženega obremenjuje, ker jo je ovadil zaradi vloma in ji je tako vsekakor pripisati maščevalni namen. Zakaj bi obdolženi najmanj trikrat nekomu brezplačno dajal drogo, brez da bi od tega imel sam kakšno korist?! Ne gre spregledati tudi, da je V. povedala, da je pri obdolženemu bivala v mesecu februarju 2014 tri dni (dvakrat prespala), V.R.Š. pa je povedala, da je od februarja do maja 2014 živela pri obdolžencu in V. tam nikoli ni videla. Napačna je ocena sodišča prve stopnje, da je V. izpovedovala ves čas predkazenskega in kazenskega postopka nespremenjeno. Iz zapisnika o sprejemu ustne ovadbe izhaja, da bi naj obdolženi od nje v zameno za drogo pričakoval spolne usluge, ki pa jih ni želela nuditi, ko jo je zaklepal v stanovanje na G. Zaslišana v okviru preiskave je povedala, da je obdolženi v zameno za drogo spolne usluge zahteval od deklet, zase pa ne more reči, da jo je na tak način izkoriščal, ter da je v mesecu februarju 2014 dvakrat prespala pri obdolžencu in pri njemu bila tri dni, na glavni obravnavi pa je povedala, da je bila v obdolženčevem stanovanju dva dni. Tudi glede tega, kako je prišla v stik z obdolžencem je navajala različno, enkrat, da ji je obdolženi preko Facebooka poslal sporočilo, drugič pa, da je vzpostavila stik preko enega odvisnika. Glede kaznivega dejanja pod točko II/1 pa je edini obremenilni dokaz biološka sled obdolženca najdena na zavitku alu folije, pri čemer sta obdolženec in R.Š. pojasnila, kako je ta sled lahko prišla na folijo, nepojasnjeno pa je ostalo, zakaj se je nahajala na enem od štirih zavitkov in ne na vseh, ki so bili zaseženi R.Š.. Tudi z izpisom baznih postaj je bilo potrjeno, da se je slednja kritičnega dne nahajala v Ljubljani, kot je sama povedala, pri čemer je pojasnila, da je tam kupila prepovedano drogo, ker je bila cenejša kot v Mariboru in ji je bila ta zatem zasežena. Tudi obdolženec v pritožbi opozarja na posamezne izjave V.V., za katere meni, da so kontradiktorne, navaja, da pred mesecem marcem 2014 ni bil v stikih z V. in kot dokaz ponuja vsebino njunih stikov razvidnih iz Facebooka ter sodišču daje dovoljenje, da pregleda njegovo spletno stran Facebooka, dejstvo, da sodišče prve stopnje ignorira njegov zagovor, pa ocenjuje kot kršitev materialnega prava. Kot kršitev ZKP pa vidi to, da ga je V.V. tekom postopka obremenila tudi za preprodajo prepovedane droge, zoper njega pa ni bil sprožen kazenski postopek, čeprav gre za uradno pregonljivo kaznivo dejanje. Glede dejanja pod točko II/1 izreka pa ga čudi, da je policija izpustila neznanega moškega, kateremu naj bi V.R.Š. prodajala drogo ter tudi sam izraža začudenje, zakaj so DNK sledi samo na enem od zaseženih paketov, ne pa na vseh, če se mu očita, da je to drogo on prodal V.R.Š.. Navaja tudi, da policija podtika dokaze, pri čemer se sklicuje na preiskavo, uvedeno zoper S. in P., katerih zaslišanje je predlagal sodišču prve stopnje, pa sodišče tega dokaza ni izvedlo.

19Kar zadeva kršitev, ki jih navaja obdolženi, te niso podane. Kazenski zakon je kršen samo takrat, ko sodišče na pravilno in popolno ugotovljeno dejansko stanje kazenski zakon napačno uporabi ali pa ga sploh ne uporabi. Kršitev, ki bi bila posledica zmotno ugotovljenega dejanskega stanja, na kar se sklicuje obdolženi, torej ni mogoča. Zato je pritožba obdolženca, ko sodišču prve stopnje očita kršenje materialnega prava, neutemeljena.

20Tudi kršitve določb ZKP, ki jih navaja obdolženi, niso podane, saj ni jasno, na katero konkretno kršitev obdolženi cilja, niti v čem bi naj kršitev bila. Okoliščina, zakaj ni bil sprožen predkazenski postopek zoper obdolženega zaradi suma storitve kaznivega dejanja, ki ga navaja v pritožbi, ne more biti predmet obravnave tega kazenskega postopka, enako tudi ne raziskovanje dokazanosti in zakonitosti izvedenih dokazov v drugi kazenski zadevi - zadeva S. in P. in zato so tovrstni očitki za obdolženca neutemeljeni. Sodišče prve stopnje pa je v obrazložitvi napadene sodbe pojasnilo, zakaj je zavrnilo izvedbo njunega zaslišanja (stran 4 in 5 sodbe). Enako je tudi obrazložilo zavrnitev predloga obrambe za zaslišanje priče B. D., zato so tudi pritožbena izvajanja obdolženca v tej smeri neutemeljena.

21Obe pritožbi podajata lastno oceno zagovora obdolženca in izvedenih dokazov, ki je različna od tiste, ki jo je sprejelo sodišče prve stopnje. Na osnovi tega zaključujeta, da je prvostopno sodišče zmotno ugotovilo dejansko stanje kaznivih dejanj, opisanih v točkah I in II/1 prvostopnega krivdnega izreka. Tem pritožbenimi izvajanjem ni mogoče pritrditi. Prvostopno sodišče je namreč razjasnilo vsa odločilna dejstva, izvedene dokaze in zagovor obdolženca je pravilno ocenilo, na tej podlagi pa zanesljivo ugotovilo, da je obdolženec storil dve kaznivi dejanji in da je zanju krivdno odgovoren. V obrazložitvi napadene sodbe je navedlo tehtne in prepričljive razloge, s katerimi je utemeljilo prvostopni krivdni izrek in pritožbena izvajanja obeh pritožnikov, ki ne prinašata ničesar novega, ne morejo omajati pravilnosti na prvi stopnji ugotovljenega dejanskega stanja.

22Sodišče prve stopnje je utemeljeno verjelo V.V., ki je obdolženega obremenila za kaznivo dejanje navedeno v točki I navedenega prvostopnega krivdnega izreka. Ni našlo namreč razloga, da ji ne bi verjelo, saj je bila vsebina njenih izjav ves čas predkazenskega in kazenskega postopka glede odločilnih dejstev nespremenjena, delno pa jo je po ugotovitvah sodišča prve stopnje potrdil tudi obdolženi sam, ko je v svojem zagovoru povedal, da je V.V. našel preko Facebooka in ji je poslal sporočilo ter sta tako vzpostavila stik. Temu stiku je po izpovedbi priče sledilo njeno bivanje pri obdolžencu, pri čemer je ves čas izpovedovala, da je pri njemu prespala dvakrat, prebivala pa skupno tri dni, pri čemer ji je dal trikrat v uživanje heroin in enkrat kokain, tretji dan pa je na mizi v kuhinji opazila 5 gramov heroina, shranjenega v alu foliji in od tega vzela dva grama ter to takoj zaužila, ko pa je obdolženi prišel domov in je opazil, da droga manjka, ji je rekel, da ko se vrne nazaj, ne želi, da bi bila več tam. Zato je vzela svoje stvari in odšla. V. je pojasnila, da se njene izjave o tem, da je obdolženi zahteval od nje spolne usluge, enako pa tudi od drugih deklet, nanašajo na obdobje, ko je živel v G., ne pa na čas, ko je prebival v M. ulici, kjer je pri njem prebivala tri dni v mesecu februarju 2014. Zato so očitki pritožb s tem v zvezi neutemeljeni. Enako velja za pritožbena izvajanja, da je izpovedba V.V. s svojo izpovedbo prepričljivo ovrgla priča V.R.Š.. Zanjo je sodišče prve stopnje ugotovilo, da je v fazi preiskavi povedala, da je pri obdolženem živela od februarja do maja 2014, pri čemer konkretnih podatkov ni navedla, na glavni obravnavi pa je svojo izpovedbo prilagodila zagovoru obdolženega, ko je izjavila, da je pri njem živela po novem letu 2014. Na osnovi take njene izpovedbe je zaključilo, da ne želi obremenjevati obdolženega. Glede na takšno dokazno oceno, ki jo pritožbeno sodišče sprejema kot pravilno, je sodišče prve stopnje pravilno ugotovilo, da je kaznivo dejanje iz točke I prvostopnega krivdnega izreka obdolžencu dokazano.

23Svoje dejanske ugotovitve glede kaznivega dejanja iz točke II/1 prvostopnega izreka pa sodišče prve stopnje opira predvsem na izpovedbi prič M.O. in M.A., ki sta pojasnila okoliščine o zasegu prepovedane droge V.R.Š. dne 14. 5. 2014 v prostorih javnega WC-ja na P. cesti v Mariboru, na uradni zaznamek o zaznavi kaznivega dejanja, ki sta ga slednja sestavila 15. 5. 2014 in v njem prav tako opisala odvzem prepovedane droge V.R.Š., na zapisnik o ogledu kraja odvzema, izpovedbo priče D.D., ki je opravil ogled, kakor tudi na poročilo NFL in poročilo o kriminalistično-tehničnih ugotovitvah, pri čemer iz vseh navedenih dokazov izhaja, da je kritičnega V.R.Š. pri sebi imela 4 zavitke alu folije s prepovedano drogo heroin v skupni količini 3,45 g, iz poročila NFL pa tudi, da je s preiskavo bioloških snovi na kosih alu folije bila na enem od kosov najdena mešana biološka sled dveh oseb, pri čemer se v tej sledi zelo verjetno nahaja tudi biološka sled D.S.. Sodišče prve stopnje ni verjelo izpovedbi priče V.R.Š., da je zaseženo prepovedano drogo kupila v Ljubljani in da je biološka sled obdolženca bila najdena, ker je po nakupu droge odšla v stanovanje obdolženca in kupljeno drogo ovila še v alu folijo, ki jo je vzela v stanovanju obdolženega ter je za tako svojo oceno v napadeni sodbi navedlo tehtne razloge (stran 8 obrazložitve sodbe). Zato pritožbeno sodišče ne dvomi v pravilnost na prvi stopnji ugotovljenega dejanskega stanja tega kaznivega dejanja. Prvostopno sodišče ni prezrlo, da izsledki preiskave mobilnih telefonov, zaseženih V.R.Š., potrjujejo, da se je slednja kritičnega dne nahajala tudi na območju Ljubljane in da je kontaktirala z obdolžencem, vendar kljub temu utemeljeno ni verjelo izpovedbi R.Š., da je prepovedano drogo kupila v Ljubljani, saj je pravilno zaključilo, da se v tem primeru na alu foliji ne bi nahajale biološke sledi obdolženca.

24Po obrazloženem, in ker pritožbi tudi v preostalem ne navajata ničesar, kar bi povzročilo dvom v pravilnost na prvi stopnji ugotovljenega dejanskega stanja, sta pritožbi, vloženi zoper prvostopni krivdni izrek iz toč I in II/1, neutemeljeni.

25Pritožbeno sodišče je glede na uveljavljane pritožbene razloge in določbo 386. člena ZKP napadeno sodbo preizkusilo tudi v odločbi o kazenskih sankcijah in pri tem ugotovil, da ni nobenih razlogov za spremembo obdolžencu določene kazni 7 mesecev zapora za kaznivo dejanje po prvem odstavku 187. člena KZ-1, za kaznivo dejanje pod točko II/1 pa je določeno kazen znižal iz enega leta in dveh mesecev zapora na eno leto zapora, upoštevajoč okoliščino, da je odpadel očitek iz točke II/2, posledično navedenemu pa je znižalo tudi na prvi stopnji izrečeno enotno kazen 1 leto in 8 mesecev zapora na 1 leto in 5 mesecev zapora. Navedene kazni ustrezajo teži storjenih kaznivih dejanj, stopnji obdolženčeve krivde in vsem ugotovljenim in v obrazložitvi napadene sodbe navedenim olajševalnim in obteževalnim okoliščinam (stran 9 sodbe).

26Po obrazloženem, in ker pritožbeno sodišče pri uradnem preizkusu napadene sodbe ni ugotovilo kršitev zakona, na katere je dolžno paziti (prvi odstavek 383. člena ZKP) je o pritožbah odločilo, kot je razvidno iz izreka te sodbe (prvi odstavek 394. člena in člen 391 ZKP).

27Ker je bilo s sodbo Višjega sodišča deloma odločeno v korist obdolženca, je odpadel izrek o stroških pritožbenega postopka (drugi odstavek 398. člena ZKP).