VSM Sodba II Kp 12084/2015

I. Pritožbi zagovornika obdolženega L. R. in okrožnega državnega tožilca se zavrneta kot neutemeljeni in potrdi sodba sodišče prve stopnje.

II. Obdolženega L. R. se oprosti plačila sodne takse.

III. Po prvem odstavku 96. člena v zvezi s prvim odstavkom 98. člena ZKP obremenjujejo stroški zavrnilnega dela kazenskega postopka iz 1. do 5. točke drugega odstavka 92. člena ZKP ter potrebni izdatki obdolženih A. Đ. in A. H. ter potrebni izdatki in nagrada njihovih zagovornikov, proračun.

1Okrožno sodišče v Mariboru je v ponovnem sojenju s sodbo I K 12084/2015 z dne 31.3.2017 pod točko I izreka obdolžena L. R. in N. U. spoznalo za kriva storitve kaznivega dejanja napada na uradno osebo, ko ta opravlja naloge varnosti po tretjem v zvezi z drugim in prvim odstavkom 300. člena Kazenskega zakonika (v nadaljevanju KZ-1) ter jima po 57. členu KZ-1 izreklo pogojni obsodbi, v katerih jima je z uporabo omilitvenih določil iz 4. točke prvega odstavka 51. člena KZ-1, določilo kazen dva meseca zapora s preizkusno dobo enega leta. Po prvem odstavku 56. člena KZ-1 je obdolžencema v določeno kazen zapora vštelo pridržanje in čas prestan v priporu (L. R. od 3.12.2012 od 21.35 ure do 29.12.2012 do 13.00, N. U. od 3.12.2012 od 20.00 ure do 29.12.2012 do 14.00 ure). Odločeno je bilo tudi, da se obdolženca po četrtem odstavku 95. člena Zakona o kazenskem postopku (v nadaljevanju ZKP), oprosti plačila stroškov kazenskega postopka iz 1. do 6. točke drugega odstavka 92. člena ZKP. Pod točko II izreka je zoper obdolžena A. Đ. in A. H. iz razloga po 3. točki 357. člena ZKP zavrnilo obtožbo, ki jima je očitala storitev kaznivega dejanja napada na uradno osebo, ko opravlja naloge varnosti po tretjem v zvezi z drugim in prvim odstavkom 300. člena KZ-1 in po prvem odstavku 96. člena ZKP odločilo, da obremenjujejo stroški tega dela kazenskega postopka iz 1. do 5. točke drugega odstavka 92. člena ZKP ter potrebni izdatki in nagrada zagovornikov obdolženih A. Đ. in A. H., proračun.

2Pritožbo zoper obsodilni del sodbe sta vložila zagovornik obdolženega L. R. in okrožni državni tožilec, ki se je pritožil tudi zoper zavrnilni del sodbe.

Zagovornik obdolženega L. R. je pritožbo vložil iz vseh pritožbenih razlogov, pritožbenemu sodišču predlaga, da napadeno sodbo spremeni, tako da obdolženega L. R. po 3. točki 358. člena ZKP oprosti obtožbe.

Okrožni državni tožilec je zoper obsodilni del sodbe pritožbo vložil zaradi odločbe o kazenski sankciji, pritožbenemu sodišču predlaga, da obdolženima L. R. in N. U. v okviru pogojne obsodbe določi kazen osem mesecev zapora s preizkusno dobo pet let. Zoper zavrnilni del sodbe se je pritožil zaradi kršitve kazenskega zakona po 2. točki prvega odstavka 370. člena ZKP v zvezi s 3. točko 372. člena ZKP. Pritožbenemu sodišču predlaga, da napadeno sodbo spremeni in obdolžena A. Đ. in A. H. spozna za kriva očitanega jima kaznivega dejanja ter jima izreče pogojni obsodbi, v kateri jima določi kazen osem mesecev zapora s preizkusno dobo pet let.

K pritožbama zagovornika obdolženega L. R. in okrožnega državnega tožilca zoper obsodilni del sodbe:

3Pregled zadeve na pritožbeni stopnji je pokazal, da pritožbi nista utemeljeni.

4Zagovornik uveljavlja bistveno kršitev določb kazenskega postopka iz 11. točke prvega odstavka 371. člena ZKP z navajanji, da je napadena sodba dejansko identična kot je bila sodba sodišča prve stopnje I K 12084/2015 z dne 22.1.2016, katero je pritožbeno sodišče s sklepom II Kp 12084/2015 z dne 17.11.2016 razveljavilo, ker so bili razlogi sodbe nejasni in sami s seboj v nasprotju. Po mnenju zagovornika je sodišče prve stopnje v ponovnem sojenju izdalo enako sodbo z enako obrazložitvijo oziroma naj bi jo prepisalo, zato zaključuje, da je napadena sodba obremenjena z istimi absolutnimi bistvenimi kršitvami določb kazenskega postopka.

5Zatrjevana kršitev ni podana. Drži sicer izvajanje pritožbe, da je prvostopenjsko sodišče v ponovnem sojenju v zadevi enako odločilo, nikakor pa ne, da je napadeno sodbo enako obrazložilo oziroma jo celo prepisalo, kot to v nasprotju z razlogi zatrjuje zagovornik. Napadena sodba ima namreč jasne in razumljive razloge o vseh odločilnih dejstvih, tako tudi o tem, zakaj je obdolžena L. R. in N. U. spoznalo za kriva očitanega jima kaznivega dejanja (sodba str. 8-11) oziroma zakaj je iz razloga po 3. točki 357. člena ZKP zavrnilo obtožbo zoper obdolžena A. Đ. in A. H., ki jima je očitala storitev kaznivega dejanja napada na uradno osebo, ko opravlja naloge varnosti po tretjem v zvezi z drugim in prvim odstavkom 300. člena KZ-1 (sodba str. 12-14). Z nadaljnjimi izvajanji, v katerih zagovornik graja dokazno oceno sodišča prve stopnje, ker celoten opis dejanja, ki se očita obdolženemu L. R. temelji na izpovedbi enega policista, pa pritožba graja dejansko stanje in s tem uveljavlja pritožbeni razlog zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja.

Pritožba iz pritožbenega razloga bistvene kršitve določb kazenskega postopka iz 11. točke prvega odstavka ZKP je zato neutemeljena. Kršitve, na katere je dolžno paziti po uradni dolžnosti (prvi odstavek 383. člena ZKP), pa pritožbeno sodišče ni zasledilo.

6Kršitev kazenskega zakona zagovornik uveljavlja le uvodoma, ko navaja, da se pritožuje iz vseh pritožbenih razlogov po 370. členu ZKP, a navedene kršitve ne obrazloži, saj ne pove katero kršitev iz 372. člena ZKP uveljavlja. Zato je uveljavljanje te kršitve ostalo povsem brez podlage.

7Tudi dejansko stanje je sodišče prve stopnje ugotovilo pravilno in popolno. Razjasnilo je vsa odločilna dejstva, zbrane dokaze in zagovor obdolženega L. R. je pravilno ocenilo, na tej osnovi pa zanesljivo zaključilo, da je obdolženec storil očitano mu kaznivo dejanje. Zato pritožbeno sodišče v celoti soglaša z dejanskimi ugotovitvami in s pravnimi zaključki napadene sodbe ter le še v zvezi s pritožbenimi izvajanji zagovornika dodaja:

8Bistvo pritožbe je graja dokazne ocene, ker sodišče prve stopnje ni sledilo zagovoru obdolženega L. R. in trem neodvisnim pričam, ki so potrdile, da so bile ves čas ob obdolžencu, ki ni ničesar vrgel proti policistom. Po mnenju pritožbe napadena sodba temelji na domnevnem dejanskem stanju, saj je nerazumljivo, da bi policist L. K. obdolženca prepoznal po oblačilih, ker je bilo vsaj 2000 protestnikov podobno oblečenih, priča pa ni vedela niti, katerega policista naj bi granitne kocke zadele.

9Takšnim pritožbenim navedbam ni mogoče slediti. Nejasne in v nasprotju z zagovorom obdolženega L. R. so navedbe pritožbe, da obdolženec ni nikoli vedel in še sedaj ne razume, česa ga bremeni obtožnica. Obdolženi je imel ves čas postopka zagovornika, ki je prava vešča oseba, drugače pa izhaja tudi iz njegovega zagovora, v katerem je zanikal krivdo za očitano kaznivo dejanje in je torej jasno, da je vsebino obtožbe razumel. Glede na izveden dokazni postopek tudi po prepričanju pritožbenega sodišča obdolžencu ni mogoče slediti. Sodišče prve stopnje je namreč utemeljeno sledilo izpovedbi policista L. K., ki je zaslišan kot priča večkrat potrdil, da je v množici kršiteljev opazil prav obdolženca, ki je večkrat izstopil iz množice in v policiste metal različne predmete. Prepričljivo je povedal, da si je obdolženca zapomnil tudi po oblačilih, za katere je obdolženi potrdil, da je imel oblečene. Po pozivu, da primejo kršitelje, je tekel za njim, ga pozival naj se ustavi ter ga po prijetju tudi identificiral, kar izhaja iz kartončka za ugotavljanje identitete. Čeprav so priče A. J., I. P. in P. G. potrdile, da so bili ves čas ob obdolžencu, ki naj ne bi ničesar metal v policiste, pritožbeno sodišče ne vidi razloga, zakaj bi si policist celotno dogajanje izmislil, medtem ko ne gre prezreti, da so navedene priče prijatelji obdolženca. Vse navedeno je pri oceni verodostojnosti teh prič pravilno upoštevalo tudi sodišče prve stopnje, ki jim utemeljeno ni sledilo. Neutemeljena so tudi izvajanja pritožbe, ki na podlagi razdalje, kje je priča L. K. tekel za obdolženim, hitrosti teka priče v polni opremi ter domnevne časovne analize, kako naj bi potekali meti, zaključuje, da priči K. ne gre verjeti. Priča L. K. je namreč pojasnil, da je od trenutka, ko je prvič videl obdolženca metati predmete pa do trenutka, ko ga je prijel, preteklo nekje 5-10 minut oziroma da natančne ure ne more navesti, kar je glede na kaotične razmere, katerim pritrjuje tudi pritožba, povsem razumljivo. Iz kartončka za ugotavljanje identitete pa je razvidno, da je identiteto obdolženca ugotovil ob 21.35 uri, kar identično izhaja iz uradnega zaznamka o pridržanju ter odločbe o odvzemu prostosti, zato so pomisleki pritožbe v tej smeri odveč. Sodišče prve stopnje je pri izpovedbi priče L. K. pravilno upoštevalo kot kraj storitve kaznivega dejanja x in ne y, saj je priča bil prisoten na kraju dogajanja in protipravno ravnanje obdolženca neposredno zaznal (sodba str. 9). Na verodostojno izpovedbo priče L. K. ne vpliva niti okoliščina, da ni videl, v katere policiste so leteli predmeti, ki jih je metal obdolženec, medtem ko ni dvoma, da je s predmeti zadel kordon policistov, s čimer je obdolženec izpolnil vse zakonske znake očitanega mu kaznivega dejanja. Po obrazloženem se nadaljnja izvajanja pritožbe, da je izpovedba priče L.K. obremenjena s strahom pred disciplinskim, kazenskim in odškodninskim postopkom ter o domnevnem dejanskem stanju, izkažejo za neuspešna in v nasprotju z dejanskim stanjem, ki ga je ugotovilo sodišče prve stopnje. Pritožbeno sodišče zato zaključuje, da je sodišče prve stopnje obdolženca utemeljeno spoznalo za krivega očitanega mu kaznivega dejanja, pravilno je ugotovilo tudi, da je kaznivo dejanje storil z obliko direktnega naklepa, kar vse je v napadeni sodbi tudi tehtno obrazložilo (7. točka sodbe).

10Iz navedenih razlogov, in ker pritožba tudi v ostalem ne navaja ničesar, kar bi lahko ovrglo pravilnost dejanskih ugotovitev sodišča prve stopnje, je pritožba zagovornika obdolženega L. R. zoper prvostopni krivdni izrek neutemeljena.

11Zagovornik izrečene kazenske sankcije v pritožbi ne graja, čeprav uvodoma navaja, da se pritožuje "iz vseh pritožbenih razlogov".

Okrožni državni tožilec se v pritožbi zavzema za določitev višjih zapornih kazni v okviru izrečenih pogojnih obsodb obdolženima L. R. in N. U., in sicer predlaga, da se jima določi kazen 8 mesecev zapora s preizkusno dobo petih let. Mnenja je, da je sodišče prve stopnje obdolžencema nepravilno odmerilo kazni in olajševalno okoliščino nekaznovanost obdolžencev štelo kot posebno olajševalno okoliščino, starosti obdolžencev ter vplivu psihologije množice pa je dalo prevelik poudarek.

12Preizkus odločbe o kazenski sankciji v smeri pritožbenih izvajanj okrožnega državnega tožilca in v skladu z določbo 386. člena ZKP je pokazal, da ni nobenih utemeljenih razlogov za spremembo odločb o kazenski sankciji obdolžencev. Sodišče prve stopnje je pri odmeri kazni obdolžencema v skladu z 2. alinejo 50. člena KZ-1 in prvim odstavkom 51. člena KZ-1 pravilno kot posebni olajševalni okoliščini upoštevalo starost obdolžencev in vpliv psihologije množice. Obdolženi L.R. je bil v času storitve kaznivega dejanja star 18 let, medtem ko je obdolženi N.U. šele dopolnil 21 let. Tudi po mnenju pritožbenega sodišča je namreč starost oziroma mladost obdolžencev pomembno vplivala na njuno razmišljanje in reagiranje v množici kršiteljev, kjer sta kaznivo dejanje izvršila. Vse navedeno pa pritrjuje pravilnim zaključkom sodišča prve stopnje, da sta obdolženca delovala pod vplivom psihologije množice. V konkretnem primeru gre za posebni olajševalni okoliščini, ki ju je sodišče prve stopnje pravilno ovrednotilo in upoštevalo pri odmeri kazni ter jima ni dalo prevelikega pomena, kot to zmotno zatrjuje pritožba. Ne drži niti izvajanje pritožbe, da je nekaznovanost obdolžencev štelo kot posebno olajševalno okoliščino, temveč kot olajševalno okoliščino, kar je v skladu s pravili za odmero kazni (drugi odstavek 49. člena KZ-1). Sodišče prve stopnje pa je pravilno ocenilo tudi težo obravnavanih kaznivih dejanj ter stopnjo krivde obdolžencev in obdolžencema upoštevaje zgoraj navedene okoliščine v pogojni obsodbi določilo po vrsti in višini primerno kazen in ustrezno dolgo preizkusno dobo. Kar zadeva zatrjevanje pritožbe, da sta tako določeni zaporni kazni obdolžencema nesorazmerni s kaznimi, ki so bile izrečene obdolžencem, ki so krivdo za enako kaznivo dejanje priznali je pojasniti, da se s takšnimi pavšalnimi izvajanji pritožbe, ni mogoče strinjati. Slednje zlasti upoštevaje načelo individualizacije kazenske sankcije, ki ga je potrebno upoštevati pri vsaki odmeri kazni posebej, zato zgolj na podlagi pavšalne primerjave kazenskih sankcij, zaključkov o nesorazmernosti izrečenih kazni ni mogoče podati.

K pritožbi okrožnega državnega tožilca zoper zavrnilni del sodbe:

13Okrožni državni tožilec v pritožbi, vloženi zaradi pritožbenega razloga kršitve kazenskega zakona po 2. točki prvega odstavka 370. člena ZKP v zvezi s 3. točko 372. člena ZKP navaja, da pravnomočni odločbi o prekršku zoper obdolžena A. Đ. in A. H. nista res iudicata in v obravnavanih zadevah ne gre za dvakratno obsodbo za isto ravnanje. Pri tem se sklicuje na sodbo Vrhovnega sodišča RS, opr. št. I Ips 62103/2012 z dne 17.12.2015, kjer so obdolžencem prav tako bili izdani plačilni nalogi zaradi prekrškov po 6. in 22. členu Zakona o javnem redu in miru (nadalje ZJRM-1), zaradi nedostojnega vedenja in neupoštevanja zakonitega ukrepa uradnih oseb, za katere je Vrhovno sodišče nedvoumno povedalo, da je nesprejemljivo prekrivanje med oblikami protipravnih posegov v pravno zavarovane vrednote na področju javnega reda in miru, ki so po oceni zakonodajalca na eni strani najlažje in zato določene kot prekršek, na drugi strani pa težje in zato določene kot kaznivo dejanje. Izvršitveno ravnanje pri obravnavanem kaznivem dejanju je mogoče izvršiti le v aktivni, ne pa tudi pasivni obliki, kar je sankcionirano v 22. členu ZJRM-1. V 6. členu ZJRM-1 pa napad, kot se je zgodil v obravnavani zadevi, prav tako ni zajet. Z očitki v plačilnih nalogih je razumeti dejanja, ki so spremljala izvršitev kaznivega dejanja in so določena kot prekršek ter jih je ločiti od uporabe sile, z namenom napada na uradno osebo. Čeprav postopek o prekršku in kazenski postopek izhajata iz istega historičnega dogodka, so po mnenju pritožbe dejstva, ki jih ugotavlja prekrškovni organ in ki jih očita obtožba bistveno različna, saj opis kaznivega dejanja vsebuje očitek napada na uradne osebe, zato plačilna naloga ni mogoče šteti za res iudicata.

14Pritožba ni utemeljena.

15Načelo prepovedi ponovnega sojenja o isti stvari (načelo ne bis in idem) je opredeljeno v 31. členu Ustave RS, ki določa, da nihče ne sme biti ponovno obsojen ali kaznovan zaradi kaznivega dejanja, za katero je bil kazenski postopek zoper njega pravnomočno ustavljen ali je bila obtožba zoper njega pravnomočno zavrnjena, ali je bil s pravnomočno sodbo oproščen ali obsojen. Načelo je uzakonjeno tudi v prvem odstavku 10. člena ZKP ter v prvem odstavku 4. člena Protokola št. 7 k Evropski konvenciji o varstvu človekovih pravic (v nadaljevanju EKČP). Temeljni izhodiščni pristop pri ugotovitvi morebitne kršitve načela, ki mu sledi tudi Ustavno sodišče RS, je Evropsko sodišče za človekove pravice (ESČP) postavilo v sodbi Sergey Zolotukhin proti Rusiji z dne 2.10.2009, v kateri je poenotilo svojo dosedanjo prakso in presodilo, da ponovni pregon, sojenje ali kaznovanje posameznika za drugo kaznivo dejanje, če to izhaja iz dejstev, ki so identična ali v bistvu enaka kot tista, ki so bila podlaga za prvo kaznivo dejanje, ni dopustno. To jamstvo mora biti v temelju zagotovljeno tudi, kadar je zoper posameznika še pred uvedbo kazenskega postopka v zvezi z istim historičnim dogodkom že tekel prekrškovni postopek in je bil tudi pravnomočno končan, saj bo v tem primeru kazenski postopek dopusten le, če bo sodišče ugotovilo, da ne izhajata iz identičnih ali bistveno enakih dejstev, pri čemer je glede na prakso ESČP, kateri je sledila tudi slovenska sodna praksa, potrebno upoštevati konkretno ravnaje posameznika v zunanjem svetu, ne glede na pravno kvalifikacijo tega ravnanja (primerjaj odločbe ESČP A. M. proti H. z dne 25.6.2009, J. G. proti A. z dne 23.10.1995, odločbe Ustavnega sodišča RS, št. U-I-24/10 z dne 19.4.2012 in Vrhovnega sodišča RS št. I Ips 12608/2014 z dne 16.2.2017, I Ips 6258/2010 z dne 12.3.2015). Presojo, ali gre za isto stvar, pa je potrebno opraviti v vsakem posameznem primeru posebej.

16Kot pravilno izhaja iz razlogov napadene sodbe sta v konkretni kazenski zadevi bila obdolženima A. Đ. in A. H. s strani policistov posebne policijske enote s strani Policijske postaje S. B. izdana plačilna naloga, in sicer obdolženemu A. Đ. plačilni nalog zaradi prekrškov storjenih dne 3.12.2012 ob 20.25 uri na T. s. v M., po prvem odstavku 6. člena Zakona o javnem redu in miru (nadalje ZJRM-1) in prvem odstavku 22. člena ZJRM-1, obdolženemu A. H. pa zaradi prekrškov storjenih 3.12.2012 ob 21.20 uri na T. L. Š. v M., prav tako zaradi prekrškov po prvem odstavku 6. člena ZJRM-1 in prvem odstavku 22. člena ZJRM-1. Obema obdolžencema je v plačilnem nalogu bila izrečena globa v znesku 564,21 EUR (oziroma v primeru plačila v roku 8 dni 282,10 EUR). Plačilna naloga sta postala pravnomočna pred odločitvijo v kazenskem postopku, 12.12.2012 in izvršljiva 19.12.2012. Iz plačilnih nalogov pa ne izhaja natančen opis načina storitve prekrškov, kar po presoji pritožbenega sodišča, glede na dejstvo, da plačilni nalog zoper obdolženega N. U. ta opis vsebuje (priloga A1), ni mogoče šteti obdolžencema v škodo.

17Kaznivo dejanje napada na uradno osebo, ko ta opravlja naloge varnosti po prvem odstavku 300. člena KZ-1 stori, kdor napada ali resno zagrozi, da bo napadel uradno osebo, za katero ve, da opravlja naloge javne ali državne varnosti ali čuva javni red. Hujša oblika kaznivega dejanja po drugem odstavku 300. člena KZ-1 je storjena v enaki obliki kot po prvem odstavku, le da se v konkretnem primeru obdolžencema kot izvršitveno ravnanje očita očita napad z grdim ravnanjem. Tretji odstavek 300. člena KZ-1 opredeljuje storitev kaznivega dejanja iz drugega odstavka 300. člena KZ-1 proti več osebam. Po določbi prvega odstavka 6. člena ZJRM-1 stori prekršek nasilnega ali drznega vedenja, (med drugim) kdor se vede na drzen, nasilen ali nesramen, žaljiv ali podoben način in s takšnim vedenjem pri njem povzroči občutek ponižanosti, ogroženosti, prizadetosti ali strahu. Sodišče prve stopnje je glede na jezikovno razlago določbe pravilno ocenilo, da prvi odstavek 6. člena ZJRM-1 ne sankcionira zgolj pasivnega vedenja posameznika, temveč vključuje aktivno nasilno vedenje, ki povzroči občutek ponižanosti, ogroženosti, prizadetosti ali strahu. Ker iz podatkov spisa izhaja, da sta se obdolženca nasilno vedla zoper policiste, je sodišče prve stopnje pravilno ocenilo, da kot objekt izvršitvenega ravnanja po 1. odstavku 6. člena ZJRM-1, ne izključuje uradne osebe, ki opravlja naloge policije. Prvi odstavek 22. člena ZJRM-1 sankcionira neupoštevanje na kraju samem odrejenih zakonitih ukazov ali odredb uradne osebe.

18V kazenskem postopku se obdolžencema z istim historičnim dogodkom 3.12.2012 očita storitev kaznivega dejanja napada na uradno osebo, ko opravlja naloge varnosti po tretjem v zvezi z drugim in prvim odstavkom 300. člena KZ-1. Pritožbeno sodišče ob primerjavi dejanskega opisa kaznivega dejanja kot izhaja pod točko II izreka napadene sodbe (da naj bi dne 3.12.2012 napadla uradne osebe, ko so opravljali naloge policije, pri tem pa z njimi grdo ravnala, dejanje pa storila proti več osebam, in sicer je A. Đ. metal granitne kocke v skupino policistov, v kateri sta bila policista P. D. in B. Z., A. H. v kordon policistov metal granitne kocke, pri čemer so granitne kocke, ki sta jih metala obdolženca, zadevale zaščitno opremo policistov, s takšnim svojim ravnanjem sta pri policistih povzročila občutek ogroženosti in strahu) ter določila prvega odstavka 6. člena ZJRM-1, ki zajema aktivno nasilno vedenje, ki povzroči občutek ponižanosti, ogroženosti, prizadetosti ali strahu, pritrjuje sodišču prve stopnje v napadeni sodbi, da so očitki, ki opredeljujejo prepovedano ravnanje obdolžencev v bistvenem enaki tako v opisu kaznivega dejanja kot prekršku, ki se obdolžencema očita po prvem odstavku 6. člena ZJRM-1. Pritožba okrožnega državnega tožilca se sicer s takšnim stališčem ne strinja in v zvezi s tem sklicujoč se na sodbo Vrhovnega sodišča, opr. št. I Ips 62103/2012 z dne 17.12.2015 izpostavlja, da prvi odstavek 6. člena ZJRM-1 ne zajema fizičnega napada na uradno osebo, temveč le dejanja, ki so spremljala izvršitev kaznivega dejanja. Pritožbeno sodišče pa se s takšnimi izvajanji pritožbe, upoštevaje prakso ESČP v zadevi A. M. proti H. z dne 25.6.2009¹ in v drugih odločbah, ne more strinjati. Pomemben je torej opis kaznivega dejanja oziroma povedano drugače konkretno prepovedano ravnanje posameznika v zunanjem svetu, ne glede na pravno kvalifikacijo tega dejanja v nacionalni zakonodaji. V zvezi s tem sodišče prve stopnje pravilno ocenjuje, da je tudi pod pojmom grdega ravnanja, ki ga opredeljuje drugi odstavek 300. člena KZ-1 potrebno razumeti ravnanje, ko je oškodovancu prizadejanja telesna ali duševna bolečina manjše intenzitete, pri čemer se duševna prizadetost kaže v obliki strahu, ogroženosti, razburjenja ali jeze. Prav napad na policiste z grdim ravnanjem pa se obdolžencema očita v opisu kaznivega dejanja, zato se je strinjati z razlogi napadene sodbe, da gre v obeh primerih za bistveno enako prepovedano ravnanje, tako v opisu kaznivega dejanja oziroma sklicevanju na zakonsko dikcijo določil prvega odstavka 6. člena ZJRM-1, ki je v obeh primerih povzročilo ogroženost in strah policistov. V zvezi s tem ni prezreti niti okoliščine, da so obdolženemu A. H., potem ko je bil prijet in pridržan ter mu je bil vročen plačilni nalog, policisti izdali kar dve odločbi, in sicer prvo o pridržanju in drugo o odvzemu prostosti in pridržanju, pri čemer iz prve odločbe (list. št. 2457 kazenskega spisa I K 62104/2012), ki mu je bila vročena 3.12.2012 ob 22.40 uri, izhaja očitek motenja javnega reda in miru ravno zaradi metanja kock v kordon policistov in neupoštevanju zakonitih ukazov policije, iz druge odločbe (list. št. 717 kazenskega spisa I K 62104/2012), ki mu je bila vročena 4.12.2012 ob 3.15 uri, pa da je pridržanje potrebno zaradi preverjanja alibija, ker je podan utemeljen sum storitve kaznivega dejanja po prvem odstavku 300. člena KZ-1, kar nenazadnje potrjuje enako prepovedano ravnanje tako v prekrškovnem postopku (prvi odstavek 6. člena in prvi odstavek 22. člena ZJRM-1) kot tudi v opisu kaznivega dejanja, pravno opredeljenega kot napad na uradno osebo, ko opravlja naloge varnosti po tretjem v zvezi z drugim in prvim odstavkom 300. člena KZ-1. Kar zadeva zatrjevanje pritožbe, da že iz zgoraj citirane sodbe Vrhovnega sodišča izhaja, da je nesprejemljivo prekrivanje med oblikami protipravnih posegov v pravno zavarovane vrednote na področju javnega reda in miru, ki so po oceni zakonodajalca najlažje in zato določene kot prekršek, na drugi strani pa težje in zato določene kot kaznivo dejanje, se pritožbeno sodišče z izvajanji pritožbe ne strinja. Ni odveč opozoriti, da je tudi Vrhovno sodišče v svoji nadaljnjih odločbah poudarilo, da je namen določbe 31. člena Ustave RS v zagotavljanju pravne varnosti in pravnega miru na način, da se posameznika zaščiti pred večkratnim kazenskim obravnavanjem konkretnega in individualnega življenjskega dogodka, pri čemer presoja, da sta prekrškovni in kazenskopravni določbi namenjeni varstvu različnih pravnih dobrin za presojo ali gre za isto stvar oziroma dejanje, ni relevantno (primerjaj sodbi I Ips 12608/2014 z dne 16.2.2017 in I Ips 6258/2010 z dne 12.3.2015). Ne glede na to pa 2. odstavek 1. člena ZJRM-1 izrecno določa, da je namen tega zakona uresničevanje pravice ljudi do varnosti in dostojanstva z varovanjem pred dejanji, ki posegajo v telesno in duševno celovitost posameznika, varstven element kaznivega dejanja pa telesna oziroma duševna celovitost osebe, ki je napadena, kar je nenazadnje zagotovljeno vsakomur tudi z določbo 34. člena Ustave RS.

19Pritožbeno sodišče zato pritrjuje razlogom prvostopenjskega sodišča, da sta bila obdolžena A. Đ. in A. H. že pravnomočno obravnavana in kaznovana v postopku o prekršku za bistveno isto ravnanje, ki temelji na istem historičnem dogodku in na identičnih oziroma bistveno enakih dejstvih kot opis obravnavanega kaznivega dejanja, zato je pritožba okrožnega državnega tožilca, ki v zvezi z odločitvijo sodišča prve stopnje pod točko II izreka napadene sodbe zatrjuje kršitev kazenskega zakona iz 3. točke 372. člena ZKP, neutemeljena.

20Po obrazloženem je pritožbeno sodišče o pritožbah zagovornika obdolženega L. R. ter okrožnega državnega tožilca odločilo, kot je razvidno iz izreka te sodbe (člen 391 ZKP), ko tudi pri preizkusu napadene sodbe ni ugotovilo kršitev zakona iz 383. člena ZKP, ki bi jih moralo upoštevati po uradni dolžnosti.

21Iz enakih razlogov kot sodišče prve stopnje je tudi pritožbeno sodišče obdolženega L. R. oprostilo plačila sodne takse (četrti odstavek 95. člena ZKP v zvezi z 98. členom ZKP), pri tej odločitvi pa je upoštevalo premoženjske razmere obdolženca, ki je študent brez dohodkov in premoženja.

22Glede na sprejeto odločitev glede zavrnilnega dela napadene sodbe je bilo treba v skladu s prvim odstavkom 96. člena in 98. člena ZKP odločiti, da obremenjujejo stroški tega dela kazenskega postopka iz 1. do 5. točke drugega dostavka 92. člena ZKP in potrebni izdatki obdolženih in potrebni izdatki ter nagrada zagovornikov, proračun.

¹ V zadevi A. M. proti H., je ESČP s sodbo z dne 25.6.2009 odločilo, da je bilo v zadevi kršeno določilo 4. člena Protokola št. 7 k EKČP, ker je bil obdolženec dvakrat obravnavan in kaznovan za isto ravnanje, in sicer zaradi kršitve javnega reda in miru zaradi prekrška zoper javni red in mir, kjer mu je bila izrečena zaporna kazen, hkrati pa za isto ravnanje za storitev kaznivega dejanja hude telesne poškodbe, zaradi česar mu je bila izrečena zaporna kazen ter varnostni ukrep obveznega zdravljenja alkoholikov.