VSM Sklep I Cp 807/2017

I. Pritožbi se delno ugodi, sklep sodišča prve stopnje se v IV., V., VI. in VII. točki razveljavi in vrne sodišču prve stopnje v ponovno odločanje.

II. V preostalem delu se pritožba kot neutemeljena zavrne in se potrdi sklep sodišča prve stopnje (I., II. in III. točki izreka).

III. Pritožnica nosi sama svoje stroške pritožbenega postopka.

1Sodišče prve stopnje je z izpodbijanim sklepom v I. točki izreka ugotovilo obseg zapuščine, v II. točki izreka je za dediče na podlagi oporoke razglasilo sina J.V., hči M.B. in hči E.B. Nadalje je v III. točki izreka kot nujno dedinjo razglasilo hči M.B. V IV. točki izreka je zapustničino premoženje razdelilo na podlagi oporoke in v V. točki izreka dedinji E.B. naložilo, da dedinji M.B. na račun njenega nujnega deleža izplača znesek 541,33 EUR v roku 30 dni po pravnomočnosti tega sklepa. V V. točki izreka je odločilo o priznanih pogrebnih stroških, o stroških popisa zapuščine in odmerilo sodno takso v višini 270,00 EUR ter v VII. točki izreka zemljiški knjigi odredilo vknjižbo lastninske pravice dedičev na posamezne nepremičnine.

2Zoper sprejeto odločitev se pritožuje dedinja M.B. V pritožbi navaja, da je sodišče glede na oporoko pokojne z dne 12. 3. 2003 odločilo, da zapustničin sin J.V. deduje 3/4 deleža nepremičnin, dedinja M.B. 7/8 deleža, vse ostalo premoženja pa deduje E.B. Iz oporoke pa izhaja, da je zapustnica oporočnim dedičem zapustila oziroma v oporoki navedla, da jim zapušča celotne parcele ne pa zgolj njihove solastniške deleže. Ker pa je bila zapustnica v času smrti zgolj solastnica nekaterih parcel, za katere je bilo v oporoki navedeno, da jih zapušča v celoti, je sodišče prve stopnje očitno prilagodilo svojo odločitev takšnemu dejanskemu stanju in ni presojalo posameznih okoliščin glede pridobitve lastništva. Ker iz vsebine oporoke ne izhaja, da bi naj zapustnica nepremičnine posameznim dedičem zapustila zgolj v določenih deležih, kot to zmotno navaja sodišče je podana bistvena kršitev določb postopka iz 15. točke drugega odstavka 339. člena Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP) v zvezi s prvim odstavkom 339. člena ZPP. Kot je namreč razvidno tudi iz zemljiške knjige je pri navedenih nepremičninah zapustnica postala solastnica šele na podlagi sklepa o dedovanju D 238/2000 z dne 30. 9. 2003 po svojem pokojnem možu, kar pomeni, da v času sestave oporoke dne 12. 3. 2002 sploh še ni bila solastnica do 3/4 in s tem premoženjem ni mogla razpolagati. Takšno oporočna razpolaganja so neveljavna in oporoke v konkretnem primeru ni mogoče uporabiti, saj so na podlagi sklepa o dedovanju z dne 30. 9. 2003 postala oporočna določila zapustnice neveljavna oziroma so razveljavljena. Nadalje je sodišče ugotavljalo denarna sredstva na zapustničinem bančnem računu na dan 16. 5. 2005 ne pa na dan 21. 2. 2005, ko je zapustnica dejansko umrla. Sodišče pa tudi ni pojasnilo zakaj ni upoštevalo stanja na zapustničinem računu na dan njene smrti. Sodišče prve stopnje je nadalje vrednost zapuščine ocenilo na 13.545,00 EUR na podlagi popisa in cenitve premoženja R.G., glede katerega pa je dedinja tekom zapuščinskega postopka izrazila svoje nestrinjanje, saj je takšna vrednost očitno prenizka, prav tako pa popis ne zajema celotnega premoženja. Sodišče prve stopnje je popis in cenitev naknadno enostransko spreminjalo in vanj posegalo, za kar pa ni imelo pooblastila, saj je izvzelo nepremičnino, ki sicer res ni last zapustnice, je pa samo pavšalno ocenilo vrednost nepremičnine, katera je iz popisa in cenitve premoženja izostala. Na podlagi takšnega popisa in cenitve pa tudi ni mogoče ugotoviti prikrajšanja nujnega deleža, saj je takšna cenitev namenjena zgolj ugotovitvi celovitosti pridobljenih podatkov ter pridobitvi prve informativne vrednosti. Dedinja res ni založila predujma za izvedenca, je pa predložila podatke GURS o vrednosti posameznih nepremičnin, iz katerih je jasno razvidno, da so dejanske vrednosti nepremičnin, ki so predmet zapuščinskega postopka občutno višje. Tako bi moralo vse dediče pozvati na založitev predujma za cenilca, saj vsekakor gre za skupne stroške postopka. V kolikor se je sodišče odločilo, da podatkov GURS-a ne bo upoštevalo, bi moglo ustrezno pozvati za založitev predujma za cenilca vse dediče. Sodišče pa o tem zakaj podatkov GURS-a ni upoštevalo nima razloga, s tem pa je dedinji odvzeta možnost obravnavanja pred sodiščem. Sodišče nadalje ni upoštevalo navedb dedinje, da zapuščino predstavljajo tudi dodatne premičnine in ne zgolj šest lesenih vinskih sodov, kot izhaja iz izreka sklepa. Ker je tako sporen obseg zapuščine bi sodišče dedinjo M.B. moralo napotiti na pravdo. Prav tako je materialno pravno zmotna odločitev sodišča prve stopnje, ki je za pokritje nujnega deleža M.B. dedinji E.B. naložilo plačilo zneska 541,33 EUR, kar je v nasprotju z Zakonom o dedovanju (v nadaljevanju ZD). Sodišče pa bi nujni delež dedinje moralo ugotoviti od celotne vrednosti zapuščine, ne pa od njene čiste vrednosti. Dedinja E.B. se je namreč zavezala plačati stroške pogreba na podlagi izročilne pogodbe z dne 8. 4. 2002. Predlaga, da sodišče druge stopnje pritožbi ugodi in sklep sodišča prve stopnje v celoti razveljavi ter zadevo vrne sodišču prve stopnje v ponovno odločanje.

3Pritožba je delno utemeljena.

4V skladu s 366. členom ZPP v zvezi s 163 členom ZD je sodišče druge stopnje s smiselno uporabo določb 350. člena ZPP preizkusilo odločitev sodišča prve stopnje v okviru pritožbenih razlogov, uradni preizkus pa opravilo s prilagojeno uporabo tega določila naravi postopka.

5Pregled zadeve pokaže, da je pokojna V.M. s svojim premoženjem razpolagala z oporoko in sicer je v njej zapustila hčerki M.B. nepremičnine parc. št. 416, 417, 415, 488, 487 in 486 vse k.o. X, sinu J.V. nepremičnine parc. št. 2122, 2123, 2124 in 2125 vse k.o. Y. ter hčerki E.B. celotno preostalo premično in nepremično premoženje, gotovino, vrednostne papirje in delnice. Oporoko je pokojna sestavila dne 12. 3. 2003. Nadalje iz priloženega spisa D 238/2000 izhaja, da je zakonec pokojne, J.V., umrl 31. 5. 2000. Sklep o dedovanju je bil razglašen dne 30. 9. 2003, iz njega pa izhaja, da je pokojna M.V. dedovala 3/4 in hči M.B. 1/4 zapuščine.

6Nima prav pritožba, da pokojna ni mogla razpolagati s premoženjem katerega je dedovala šele z sklepom o dedovanju z dne 30. 9. 2003, saj je prehod zapuščine v skladu z ZD nastopil s smrtjo pokojnega moža J.V. dne 31. 5. 2000 in je sklep o dedovanju z dne 30. 9. 2003 zgolj ugotovitvena odločba sodišča.

7Nadalje zmotno meni pritožba, da je oporoka neveljavna, ker je pokojna z oporoko razpolagala tudi s premoženjem katerega lastnica ni bila, ker iz oporoke izhaja, da dedičem zapušča nepremičnine do celote. Slednje oporočno določilo namreč pomeni, da oporočnim dedičem zapušča celotni delež nepremičnine katere lastnica je ob smrti, čemer je pravilno sledilo tudi sodišče prve stopnje in se v tem delu sklep sodišča da preizkusiti in očitana absolutna bistvena kršitev določb postopka iz 8., 14. in 15 točke drugega odstavka 339. člena ZPP ni podana.

8Sodišče prve stopnje je nadalje pravilno ugotovilo, da v zapuščino spadajo tudi denarna sredstva po stanju na dan 16. 5. 2005 v znesku 105.108,61 SIT. Pritožba takšno odločitev graja, ker bi sodišče moralo ugotoviti obseg denarnih sredstev na računu pokojne na dan njene smrti. Sodišče druge stopnje ugotavlja, da je sodišče prve stopnje v obseg zapuščine povzelo stanje denarnih sredstev na dan 16. 5. 2005, kot izhaja iz obvestila banke z dne 16. 5. 2005, in sicer je pokojna na dan smrti 21. 2. 2005 imela na računu 1.372,76 SIT, kar skupaj z nakazano pokojnino na podlagi nakazila 28. 2. 2005 (do katere je pokojna bila upravičena) v višini 103.682,00 SIT, skupaj znaša 105.108,61 SIT, kot je pravilno ugotovilo sodišče prve stopnje.

9Glede ostalih premičnin, ki jih sodišče prve stopnje ni zajelo v obseg zapuščine po pokojni in kar sedaj izpodbija pritožba, pa sodišče druge stopnje ugotavlja, da je pritožnica na obravnavi dne 12. 4. 2012 izjavila, da ne vztraja pri upoštevanju nepremičnin v obseg zapuščine, ki so bile na tem naroku navedene s strani E.B. Glede zahtevka dedinje po izročitvi ji daril, ki bi se naj nahajale pri pokojnem očetu J.V. oziroma, da ima zahtevek do predmetov, ki jih je izročila njemu pa ne morejo biti predmet tega zapuščinskega postopka, saj kot navaja sama dedinja, je te premičnine izročila očetu. Tako je sodišče prve stopnje ravnalo pravilno, ko dedinje v zvezi z obsegom zapuščine ni napotilo na pravdo, saj le-ta glede na podano izjavo na zapuščinskem naroku dne 12. 4. 2012 za dedinjo ni bila več sporna. Glede na oporoko in uveljavljanje nujnega deleža pritožnice je tako sodišče prve stopnje pravilno ugotovilo obseg zapuščine, za dediče na podlagi oporoke razglasilo vse tri zapustničine otroke in kot nujno dedinjo M.B. do deleža 1/6 (I., II. in III. točka izreka izpodbijanega sklepa), zato je sodišče druge stopnje v tem obsegu sklep sodišča prve stopnje potrdilo v skladu z 2. točko 365. člena ZPP.

10Nadalje sodišče druge stopnje ugotavlja, da je pritožnica, ki uveljavlja nujni delež ugovarjala popisu in cenitvi premoženja, ki ga je opravila notarka. Notarskemu zapisu popisa in cenitve premoženja, ki je bilo opravljeno v skladu s 184. in 189. členom ZD je ugovarjala iz razloga, da je vrednost nepremičnin ocenjena prenizko. V ta namen je tekom postopka tudi predložila uradne cenitve nepremičnin po GURS-u, prav tako je zatrjevala, da nepremičnine niso bile ocenjene po stanju na dan zapustničine smrti. Sodišče prve stopnje se glede predloženih podatkov o vrednosti nepremičnin po GURS-u, ki jih je priložila dedinja ni izjasnilo, niti ni s strankami poskušalo na najcenejši način (11. člen ZPP) ugotoviti vrednosti zapuščine. Nenazadnje pa je notarka, ki je opis opravljala izjavila, da gre za laično cenitev, saj ni uradna cenilka za cenitev premoženja, prav tako je sodišče prve stopnje brez sodelovanja strank samo opravilo cenitev nepremičnine, ki je iz cenitve notarke izpadlo, ne da bi glede slednjega strankam dalo možnost, da se glede načina določitve vrednosti zapuščine izjasnijo (8. točka drugega odstavka 339. člena ZPP).

11Cenitev zapuščine je v interesu tako zakonitih kot nujnih dedičev, zato pritožba pravilno opozarja, da so predujem za cenilca dolžni založiti vsi dediči, vsak v velikosti svojega deleža. Nujna dedinja pa uveljavlja zgolj delež v višini 1/6 zapuščine, zato mora biti njen prispevek k plačilu stroškov cenitve temu primeren. Glede na obrazloženo bo sodišče prve stopnje v ponovljenem postopku najprej ostalim dedičem predočilo vrednost premoženja pokojne po GURS-u, upoštevaje, da je sama pritožnica tekom postopka izjavila, da je nepremičnine - stanovanjsko hišo nemogoče oceniti po stanju na dan smrti pokojne, saj ni mogoče ugotoviti v kakšnem stanju je takrat bila. Šele v kolikor se preostali dediči ne bodo strinjali s cenitvijo nepremičnine po GURS-u pa bo od vseh dedičev, glede na njihov dedni delež (upoštevaje, da je pritožnica že delno založila za cenilca), zahtevalo založitev predujma za sodnega cenilca, ki bo ocenil vrednost zapuščine po cenah na dan smrti pokojne.

12Sodišče prve stopnje je napačno uporabilo materialno pravo (341. člen ZPP), ko je dedinji E.B. določilo, da iz naslova nujnega deleža izplača sodedinji 541,33 EUR. Takšna odločitev je v nasprotju z 27. členom ZD, ki določa, da gre nujnemu dediču del vsake stvari in vsake pravice, ki sestavlja zapuščino, v kolikor oporočitelj ne določi, da dobi nujni dedič svoj delež v določenih stvareh, pravicah ali v denarju.

13Po prvem odstavku 26. člena ZD imajo nujni dediči pravico do dela zapuščine, s katerim zapustnik ne more razpolagati; ta del zapuščine je nujni delež. Zato imajo možnost zmanjšanja oporočnih razpolaganj in vrnitve daril zaradi prikrajšanja nujnega deleža. Pravila za izračun nujnega deleža so določena v 28. členu ZD, ki terja najprej ugotovitev vrednosti zapuščine, torej ugotovitve o vsem zapustničinem premoženju ob njeni smrti, o njenih razpolaganjih z oporoko, o njenih terjatvah itd. Po ugotovitvi čiste zapuščine je treba ugotoviti še obračunsko vrednost zapuščine, torej dodati vrednost določenih daril. Na podlagi obračunske vrednosti zapuščine se ugotavljajo zakoniti dedni deleži posameznih nujnih dedičev in tudi njihov nujni delež. Od ugotovljene vrednosti zapuščine je treba odšteti vrednost skupnega nujnega deleža zato, da se ugotovi razpoložljivi del zapuščine. Šele po ugotovitvi te vrednosti je mogoče presojati, ali je bil nujni delež res prikrajšan in koliko je bil prikrajšan. Če razpoložljivi del zapuščine ne zadošča za pokritje nujnih deležev tistih dedičev, ki jih uveljavljajo, pridejo v poštev pravila o vračanju daril iz 34. do 38. člena ZD. Zakon določa tudi vrstni red vračanja daril, vendar hkrati določa, da je treba najprej zmanjšati (po potrebi pa tudi odpraviti) oporočna razpolaganja in šele če to ne zadostuje, se po določenem vrstnem redu vračajo v zapuščino tudi darila.

14Glede na obrazloženo je bilo treba sklep o dedovanju v točkah IV., V. in posledično VI. in VII. razveljaviti in vrniti sodišču prve stopnje v novo odločanje, ki bo v ponovljenem postopku ravnalo v skladu z obrazloženim, pri čemer bo upoštevalo, da je ugotovitev vrednosti zapuščine v interesu vseh dedičev, po tako ugotovljenem postopku bo potem izračunalo ali obstaja prikrajšanje nujnega deleža in odločilo v skladu z 27. členom ZD, v kolikor med dediči ne bo prišlo do dogovora, na kar nakazuje dosedanji potek zapuščinskega postopka, ko je pritožnica dejansko izkazala interes, da bi iz naslova prikrajšanja svojega nujnega deleža pridobila nepremičnine katerih solastnicah je že do sedaj (3. točka 365. člena ZPP v zvezi s 163. členom ZD).

15Sodišče druge stopnje pri tem še zgolj dodaja, da vsebino sklepa o dedovanju določa 214. člen ZD, ki izračuna sodne takse in nalog zapuščinskega sodišča glede vpisa v zemljiško knjigo ne določa kot obvezne sestavine sklepa o dedovanju.

16V skladu s 174. členom ZD pritožnica nosi sama svoje stroške pritožbenega postopka.