38. člen ZD

Oporoka je pravni posel civilnega prava, predpostavke za veljavnost pravnih poslov so določena v OZ. Zahtevek za ugotovitev ničnosti je torej dopusten, čeprav z 61. členom ZD ni predviden.

Teorija in sodna praksa sta si že nekaj časa enotni, da je tožbeni zahtevek pri prikrajšanju nujnega deleža oblikovalne in dajatvene narave.

Zapuščinsko sodišče je vezano na pravnomočno sodbo pravdnega sodišča, s katero je razsojeno, katero premoženje spada oziroma ne spada v zapuščino, katera razpolaganja zapustnika zaradi prikrajšanja nujnega deleže nimajo pravnih učinkov do nujnih dedičev in katera darila je zato treba vrniti v zapuščino. V zapuščinskem ali drugem pravdnem postopku zato ni dopustna ponovna presoja, ali darila, ki se vračajo v zapuščino, zadoščajo za dopolnitev nujnih deležev, kakor tudi ne, ali so izpolnjeni pogoji, da se iz zapustnikovega premoženja izloči del, ki ustreza pritožnikovemu prispevku k povečanju zapustnikovega premoženja (32. člen ZD). V konkretnem primeru gre za uveljavljanje upravičenja, ki ga pritožnik (lahko) ima na podlagi 32. člena ZD, s tem, da uveljavljanje te pravice bistveno posega v pravice drugih dedičev, ki so bile dedičem že priznane s pravnomočno sodbo v pravdnem postopku, zato ravnanje pritožnika predstavlja zlorabo pravice, zaradi katere ni upravičen do sodnega varstva, čeprav o (ne)obstoju njegove pravice ni bilo pravnomočno odločeno. Vsak nosilec pravice je pravno omejen pri uveljavljanju pravice, če s tem posega v zavarovane pravice drugih, nosilec pravice p

Šele ko bo znan obseg zapuščine in velikost dednih deležev, bo ugotovljivo, ali razpoložljivi del zapuščine zadošča za poplačilo dednih deležev. Šele tedaj se bo izkazalo, ali sploh in za kolikšno prikrajšanje gre; tedaj bodo upravičenci lahko zahtevali vrnitev daril v zapuščino. Darila se namreč vračajo le v tolikšnem obsegu, kot je potrebno, da se prikrajšanje nujnega dednega deleža odpravi.

Pri obračunski vrednosti se upoštevajo tudi darila, pri čemer je v skladu z 29. členom ZD darilo vsako neodplačno razpolaganje. Neutemeljena je navedba, da brezplačna medgenaracijska pomoč zapustnika otroku ne pomeni darila, ki bi se vštevalo v dedni delež. Pod pojem darila je mogoče subsumirati tudi s strani zapustnice zagotovljeno varstvo in prehrano v obliki kosil za tožničina otroka. Glede na ugotovljeni obseg storitve je šlo za neodplačno razpolaganje v korist tožnice in ne le za običajno sorodstveno in solidarnostno pomoč. Tako pri nepremičninah, kot tudi pri vrednostih spornih daril, ni mogoče ugotoviti absolutno pravilne in objektivne vrednosti in gre za oceno, ki je do določene mere subjektivna, mora pa biti oprta na objektivna merila.

Tožba za vrnitev darila zaradi prikrajšanja nujnega deleža je oblikovalne in dajatvene narave. Z oblikovalnim zahtevkom mora prikrajšani nujni dedič zahtevati, da darilo nima učinka v obsegu, ki je potreben za dopolnitev nujnega deleža, z dajatvenim zahtevkom pa mora zahtevati vračilo darila v zapuščino, če zapuščinski postopek še teče, v nasprotnem se vrača neposredno upravičencu. Pritožbeno sodišče nadalje pojasnjuje, da višino prikrajšanja (matematično zneskovni izračun) sodišče praviloma res ugotovi v pravdi, a ni izključeno, da se to ne bi moglo dokončno opraviti v še odprtem zapuščinskem postopku – da se torej v materialno pravnem pogledu glede na 28. člen ZD, upoštevajoč tudi 35. člen ZD, v zapuščinskem postopku ugotavlja vrednost čiste zapuščine in izračuna nujni delež ter posledično prikrajšanje. Do vračanja daril zaradi prikrajšanja nujnega deleža pride le v obsegu, kolikor je treba, da se dopolni nujni delež. V primeru, da se zahteva vračanje več daril, je treba uporabiti 38. člen ZD, ki določa, da se darila vračajo začenši od zadnjega darila in nato dalje v obrnjenem vrstnem redu, kakor so bila dana, istočasno dana darila pa se vračajo sorazmerno. Zapustn

Teorija in sodna praksa sta si že nekaj časa enotni, da je tožbeni zahtevek pri prikrajšanju nujnega deleža oblikovalne in dajatvene narave. Izpodbojna tožba zaradi prikrajšanja nujnega deleža nima za posledico absolutne, retroaktivne razveljavitve darilne pogodbe, ki sta jo sklenila zapustnik in obdarjenec, ampak ima le relativne učinke – pravno dejanje izgubi učinek le proti tožniku in le toliko, kolikor je potrebno za dopolnitev nujnega deleža. Ko je darilo nepremičnina, je v zemljiški knjigi obdarjenec vpisan kot lastnik. V primeru, ko nujni dedič uveljavlja zahtevek neposredno v pravdi (kot v konkretnem primeru), mora nato zahtevati neposredno izročitev nepremičnine ali dela nepremičnine in sicer z zahtevkom na izstavitev zemljiškoknjižnega dovolila. Takšnih zahtevkov tožnik ni postavil.

Privolitev imetnika stanovanjske pravice vsebinsko pomeni, da imetnik stanovanjske pravice ne bo uveljavljal svoje pravice do ugodnega odkupa, da pa bo uveljavljal svojo pravico drug upravičenec. V izjavi imetnika stanovanjske pravice zato ne gre za prenos pravice do ugodnega nakupa na najožjega družinskega člana in tudi ne za dvostranski pravni posel. Darilna pogodba pa je dvostranski pravni posel. Zapustnica se je z izjavo o privolitvi odpovedala pravici do odkupa stanovanja in odstopila od prednosti, ki jo je dajal zakon in se s tem hkrati odpovedala tudi koristim, ki so izhajale iz njene pravice do ugodnega odkupa. Toženec bi torej lahko uveljavljal kot darilo zgolj polovico kupnine, če bi dokazal, da jo je zapustnica tožnici podarila. Tožba za vrnitev darila je izpodbojna tožba, saj je pravica nujnega dediča zahtevati vrnitev darila posebna vrsta izpodbojne pravice. Tožbeni zahtevek je oblikovalne in dajatvene narave. Izpodbojna tožba zaradi prikrajšanja nujnega deleža ima v razmerju do darilne pogodbe, ki sta jo sklenila zapustnik in obdarjenec le relativne učinke – pravno dejanje izgubi učinek le proti tožniku in le toliko, kolikor je potrebno za dopolnitev nujnega

Nepremičnina, ki jo je toženka prejela na podlagi izročilne pogodbe, velja kot darilo, dano zakonitim dedičem. Zato ni odločilno, kdaj je bilo darilo dano. Ker je prišlo do prikrajšanja nujnega deleža, je toženka dolžna darilo vrniti v zapuščino, saj pokojna ob smrti ni razpolagala s premoženjem, s katerim bi se lahko pokrili nujni deleži tožeče stranke. Če ni soglasja zakonitih dedičev, ZD določa zakonsko konverzijo, in sicer na način, da se deli premoženja, ki so bili brez soglasja zakonitih dedičev izročeni prevzemniku na podlagi izročilne pogodbe, štejejo kot darila, dana dedičem izročitelja.

Ustanova nujnega deleža predstavlja omejitev svobode oporočnega razpolaganja, saj oporočitelju onemogoča popolno neupoštevanje zakonitega dednega reda. Privilegirane osebe (t. i. nujni dediči) ne morejo in ne smejo biti prikrajšane ne mortis causa (tj. z oporočnimi razpolaganji) niti inter vivos (z neodplačnimi razpolaganji (darili) zapustnika v času življenja). V primeru, da je zapustnik z oporočnimi razpolaganji ali z darili prekoračil vrednost razpoložljivega dela zapuščine, torej če je načel ali celo izčrpal nujni delež posameznega dediča, govorimo o t. i. prikrajšanju nujnega deleža. V takem primeru se na izrecno zahtevo nujnega dediča, ki je prikrajšan, zmanjšajo oporočna razpolaganja, če pa to ne zadošča, pa se vrnejo tudi darila. Zmanjšanje oporočnih razpolaganj in vrnitev daril mora nujni dedič zahtevati v zapuščinskem postopku, vendar lahko zapuščinsko sodišče samo odloči le tedaj, če ni sporna dejanska podlaga njegovega zahtevka, v nasprotnem primeru pa je treba dediča napotiti na pravdo. Če ne gre za spor o dejstvih, lahko zapuščinsko sodišče samo odloči o zmanjšanju oporočnih razpolaganj, o vrnitvi daril pa samo tedaj, če so obdarjenci udeleženci zapuščinskega posto

Pravila iz 28. člena ZD za izračun nujnega deleža terjajo ustrezno trditveno podlago, ki je tožnica ni zmogla. Pri prikrajšanju nujnega deleža je tožbeni zahtevek oblikovalne in/ali dajatvene narave, saj je treba zahtevati vrnitev darila v samo zapuščino. Ker iz tožbenih trditev ni izhajala pravna posledica, ki jo je tožnica želela doseči in kateri niti ni ustrezno prilagodila tožbenega zahtevka, je bila njena tožba nesklepčna.

Tožnik, ki navaja, da je nujni dedič, je po 40. členu ZD aktivno legitimiran za vložitev tožbe za zmanjšanje oporočnih razpolaganj in vrnitev darila od toženca, toda njegov tožbeni zahtevek materialnopravno ni pravilen. Sodišče druge stopnje je pravilno razložilo, da bi moral tožnik v pravdi najprej zahtevati ugotovitev, da prodajna pogodba z dne 29.8.1996 ni le neveljavna, temveč da prikriva darilno pogodbo, sam zahtevek za ugotovitev, da je pogodba glede 1/-4 neveljavna, pa ni mogoč. Drugi del tožbenega zahtevka, ki mora imeti oblikovalni in dajatveni značaj, pa tudi ni popoln. Tožnik ne navaja celotnega premoženja, ki ga je imel zapustnik ob svoji smrti, njegovih dolgov in daril dedičem in drugih osebam (28. člen ZD) ter njihove vrednosti, zlasti pa ne navaja oporočnih razpolaganj, ki se zmanjšajo, in šele, če s tem nujni delež ni krit, se vračajo tudi darila (35. do 38. člen ZD ter 46. do 58. člen ZD).

Če zapustnik z oporočnim razpolaganjem in z darili med živimi prekorači vrednost razpoložljivega dela zapuščine, gre po zakonu za prikrajšanje nujnega deleža (1. in 2. odstavek 34. člena ZD). Prikrajšanje nujnega deleža se na zahtevo nujnega dediča odpravi z zmanjšanjem ali odpravo oporočnih razpolaganj (redukcija oporočnih razpolaganj), če se prikrajšanje na ta način ne da odpraviti, pride do vračanja daril (restitucija daril, 35. člen ZD) po predpisanem vrstnem redu in načinu (35., 36., 37., 38. člen ZD). Zmanjšanje oporočnih razpolaganj in vrnitev daril mora zahtevati nujni dedič v zapuščinskem postopku. Če dejanska podlaga njegovega zahtevka ni sporna, odloči o njegovi zahtevi zapuščinsko sodišče. Če pa je dejanska podlaga sporna, se odloča o tem v pravdi (napotitev zapuščinskega sodišča). Če torej ne gre za spor o dejstvih, lahko zapuščinsko sodišče samo odloči o zmanjšanju oporočnih razpolaganj, o vrnitvi daril pa le, če so obdarjenci udeleženci zapuščinskega postopka in zahtevo izrecno priznajo. V nasprotnem primeru lahko uveljavlja nujni dedič zahtevek za vrnitev daril le v pravdi.

Vračunanje pride ex lege (a le kadar sodediči to zahtevajo) v poštev le za zakonite dediče, za oporočne pa le tedaj, če je oporočitelj tako izrecno določil. Pritožnica je oporočna dedinja; sodišče prve stopnje ni ugotavljalo, ali je zapustnica izrecno določila, naj se oporočni dedinji v dedni delež vračuna podarjeno (oz. izročeno) premoženje. Nujni dediči tega tudi niso zatrjevali, pa tudi vračunanja niso zahtevali. Zato sodišče vračunanja ne bi smelo opraviti.