VSL Sodba I Cp 989/2017

I. Pritožbi zoper sklep se ugodi in se izpodbijani sklep spremeni tako, da se predlog za izdajo popravnega sklepa zavrne še v nezavrnjenem delu.

II. Pritožbi zoper sodbo se delno ugodi in se izpodbijana sodba razveljavi v II. in IV. točki izreka ter se zadeva v tem delu vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje.

III. V preostalem delu se pritožba zavrne in sodba v nespremenjenem, a izpodbijanem delu potrdi.

1Z izpodbijano sodbo je sodišče prve stopnje odločilo, da sklep o izvršbi Okrajnega sodišča v Ljubljani 2609 I 8523/2007 z 29. 8. 2007 ostane v veljavi v tretjem odstavku izreka za glavnico 16.469,88 EUR in zakonske zamudne obresti od zneskov: 6.250,39 EUR od 6. 9. 2005 dalje, 204,47 od 15. 9. 2005 dalje in 10.015,02 od 18. 10. 2006 dalje, V presežku pa sklep o izvršbi razveljavilo in zahtevek zavrnilo (I. točka izreka); tožencu je še naložilo, da mora v 15 dneh tožeči stranki Zavarovalnici X. plačati še 1.434,59 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 9. 5. 2008 dalje in 500,00 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 12. 8. 2010 dalje (II. točka izreka izpodbijane sodbe), tožbeni zahtevek za plačilo 1.791,41 EUR in 5.402,00 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi pa zavrnilo (III. točka izreka izpodbijane sodbe). Tožencu je še naložilo, da mora tožnici v 15 dneh plačati 1.484,86 EUR pravdnih stroškov (IV. točka izreka).

2Z izpodbijanim sklepom je sodišče prve stopnje besedilo"Zavarovalnici X., d. d., Ljubljana" v II. točki izreka popravilo, tako, da se glasi "Slovenskemu zavarovalnemu združenju."

3Zavrnilni deli sodbe in sklepa so postali pravnomočni, v preostalem delu pa se zoper obe odločbi iz vseh zakonskih pritožbenih razlogov pravočasno pritožuje toženec.

4V pritožbi zoper sklep poudarja, da s popravnim sklepom sodišče ne more popraviti napak strank, vključiti novih strank ali popraviti vsebine sodne odločbe. S popravo sodbe je sodišče preseglo meje, zastavljene s tožbenim zahtevkom.

5V pritožbi zoper sodbo izpostavlja, da tožeča stranka nima procesne legitimacije za uveljavljanje tujih pravic. Sodišče bi moralo dopolnitev tožbe zavreči ali pa tožbeni zahtevek zavrniti. Ker je tako, pa o tožbenem zahtevku ne bi smelo odločati Okrožno, ampak Okrajno sodišče v Ljubljani. Zaradi stvarne nepristojnosti okrožnega sodišča je prišlo do bistvene kršitve določb postopka iz 4. točke 2. odstavka 339. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP).

Druga posledica napačne odločitve o nedopustni tožbi je, da je bil 1. narok za glavno obravnavo opravljen 8. 5. 2013, zato so prepozne kasneje podane trditve in predloženi dokazi.

Toženec še opisuje, da je sodišče v zvezi z več različnimi aspekti napačno uporabilo pravila o prekluziji, ne bi smelo upoštevati celotnega izvedenskega mnenja mag. A. A., ampak le 11 strani, obvestil o plačilu C. M., saj je bil preostanek predložen po prvem naroku. Tožnica bi pač morala vse svoje trditve podati takoj in hkrati, da se onemogoči zavlačevanje postopka.

Toženec izpostavlja, da je prišlo do kršitve načela kontradiktornosti in njegove pravice do izjave v postopku, ker mu je bila brez podlage postavljena začasna zastopnica, ki o zadevi ni mogla ničesar vedeti. Ni dovolj, da je sodišče upoštevalo trditve, ki jih je toženec podal do naroka 14. 4. 2014, moralo bi upoštevati še tiste v vlogi z 29. 4. 2016, saj je toženec za postopek izvedel šele 23. 1. 2015. Tožencu torej ni bilo omogočeno, da bi navedel argumente za svoja stališča, se izjavil o navedbah tožeče stranke ter o rezultatih dokazovanja in prisostvoval izvedbi dokazov.

Toženec še izpostavlja, da tožeča stranka ni izkazala plačil oškodovanki in zato tudi ne regresnega upravičenja. Predloženi kontni kartici sta enostranski listini tožeče stranke, potrdila o plačilu so bila predložena prepozno, poleg tega pa niti ne dokazujejo izplačila česarkoli oškodovanki C. M., ampak Zavarovalnici X. in M. G. Zaključek, da je bil slednji oškodovankin pooblaščenec pa predstavlja odločanje mimo trditvene podlage.

Toženec vztraja, da ni on poškodoval C. M. Sodišče prve stopnje dokazno oceno o tem temelji le na Podatkih o škodnem dogodku Policijske postaje št. 423XXX, a jih napačno oceni za verodostojno listino ter sklene, da toženec, ki naj bi nosil dokazno breme, ni uspel izpodbiti vsebine listine. Pri tem se sodišče še sklicuje na to, da naj bi prebral, podpisal in se strinjal z zapisnikom o preizkusu alkoholiziranosti, kar pa je protispisno, saj v spisu ni nobenega takšnega zapisnika. Sodišče je samo ugotovilo, da je bil ta uničen.

Več medsebojno skladnih in verodostojnih dokazov pa potrjuje, da toženec sporne nesreče ni povzročil, ker ni imel vozila ... in ker ni nikdar vozil po središču mesta. Te dokaze (izpoved toženca in priče M. Š.) pritožnik analizira. Opozarja, da ob spornem dogodku ni imel nobenih identifikacijskih dokumentov, zato je bila mogoča le identifikacija na podlagi ustno podanih informacij o identiteti osebe, ki je omogočila zlorabo toženčevih podatkov. Nič ne izkazuje, da bi bila toženčeva identiteta ugotovljena na podlagi kakšnega dokumenta (toženec pa je preprečljivo pojasnil, da jih sploh ni imel), tudi priči - policista B. V. in J. P. nista mogla pojasniti, kako je bila ugotovljena identiteta toženca kot povzročitelja nesreče. Ker je toženec zelo markanten, je pomembno, da sta policista izpovedala, da se ga ne spominjata. Tudi oškodovanka C. M. je izpovedala, da toženca še nikdar ni videla.

Napačno je še stališče sodišča prve stopnje o zastaranju. Z vidika zastaranje je treba šteti, da je bila tožba vložena šele 11. 2. 2013 s spremembo tožbe. Poleg tega pa za povračilne zahtevke zavarovalnice velja triletni in ne petletni zastaralni rok.

Sodba je napačna tudi glede višine škode, ki naj bi bila upravičeno plačana C. M. Ta je zahtevala 10.676,68 EUR za telesne bolečine, 2.086,46 EUR za strah, 16.432,32 EUR za zmanjšanje življenjske aktivnosti in 1.193,23 za premoženjsko škodo. Meja zahtevka sodišče ni upoštevalo, ko meni, da je za strah utemeljena odškodnina 2.500,00 EUR.

Sodišče je še neutemeljeno zavrnilo dokaz s poizvedbami pri družbi A., d. o. o., o tem, kdo je bil lastnik vozila v času prometne nesreče. Z zaslišanjem lastnika bi bilo mogoče ugotoviti, kdo je imel v času nesreče dostop do vozila. Sodišče je tudi napačno zavrnilo dokazni predlog, naj tožeča stranka predloži oškodovankino zdravstveno dokumentacijo. To, da si jo je ogledal izvedenec, ne zadošča. Nazadnje pa pritožnik še meni, da je napačna zavrnitev predlaganega vpogleda v spis Zavoda za invalidsko in pokojninsko zavarovanje, ker temelji na vnaprejšnji dokazni oceni.

6Pritožbi sta bili vročeni tožeči stranki, ki je na pritožbo zoper sodbo odgovorila in predlagala njeno zavrnitev.

7Pritožba zoper sklep je utemeljena, pritožba zoper sodbo pa je delno utemeljena.

O pritožbi zoper sklep

8Tožeča stranka, Slovensko zavarovalno združenje, je z vlogo, ki jo je Okrajno sodišče v Ljubljani prejelo 12. 2. 2013, zahtevala, da tožena stranka (poleg glavnice, uveljavljane v izvršilnem postopku) plača tožeči stranki Zavarovalnici X. še 9.428,00 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi (gre za spremembo tožbe z razširitvijo tožbenega zahtevka; obenem pa je videti, kot, da se zahtevku pridružuje nov tožnik, ki pa v resnici v pravdo ni stopil). Takšnemu tožbenemu zahtevku je sodišče prve stopnje v II. točki izreka izpodbijane sodbe delno ugodilo (glede 1.434,59 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 9. 5. 2008 dalje in 500,00 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 12. 8. 2010), v preostalem pa ga zavrnilo (zavrnilni del sodbe je postal pravnomočen).

9Toženec v pritožbi zoper sklep s 5. 1. 2017 utemeljeno izpostavlja, da ob zgoraj povzeti odločitvi sodišča prve stopnje ni prišlo do napake v imenih ali številkah ali kakšne druge očitne pisne ali računske pomote, pomanjkljivosti glede oblike ali neskladnosti prepisa sodbe z izvirnikom. Obrazložitev sodišča prve stopnje, da je prišlo do očitne pisne pomote pri zapisu tožeče stranke je napačna, sodišče prve stopnje je tožečo stranko označilo tako, kot je bila označena v spremenjenem (povečanem) tožbenem zahtevku.

10Pogojev za popravo sodbe v smislu 328. člena ZPP torej ni bilo, zato je višje sodišče na podlagi 3. točke 365. člena ZPP pritožbi zoper sklep ugodilo in izpodbijani sklep spremenilo tako, da se predlog za izdajo popravnega sklepa zavrne še v nezavrnjenem delu.

O pritožbi zoper odločitev, vsebovano v II. točki izreka izpodbijane sodbe

11Tožeča stranka v tej zadevi je Slovensko zavarovalno združenje. Iz obrazložitve izpodbijane sodbe izhaja, da je sodišče prve stopnje tožbenemu zahtevku tožeče stranke (delno) ugodilo. V II. točki izreka pa je tožencu naložilo, da mora tožeči stranki Zavarovalnici X. plačati 1.434,59 EUR za zakonskimi zamudnimi obrestmi od 9. 5. 2008 dalje. Izrek sodbe torej v tem delu nasprotuje njeni obrazložitvi, kar predstavlja bistveno kršitev določb pravdnega postopka iz 14. točke 2. odstavka 339. člena ZPP. Pritožbeno sodišče je zato v tem delu toženčevi pritožbi ugodilo in sodbo v II. točki izreka razveljavilo ter zadevo v tem obsegu vrača sodišču prve stopnje v novo odločanje (354. člen ZPP).

12V ponovljenem postopku bo moralo sodišče prve stopnje odpraviti kršitev. Pritožbeno sodišče ob tem opozarja na pojasnilo tožeče stranke v predlogu za izdajo popravnega sklepa (in v odgovoru na pritožbo), da se je pri oblikovanju tožbenega zahtevka zmotila. Opisana situacija je do tega sporočila (če bi jo sodišče prve stopnje opazilo) terjala postopek po 108. členu ZPP, ki pa ni bil opravljen. To, da ni bil, ne more iti v škodo tožeče stranke, a tudi ne v škodo tožene stranke, ki se je lahko zanašala na to, da je tožbeni zahtevek takšen, kot je zapisano, in je temu lahko prilagodila svojo procesno aktivnost. Glede na opisano in glede na naravo kršitve iz 14. točke 2. odstavka 339. člena ZPP višje sodišče kršitve ne sme samo odpravljati.

13Posledica delne razveljavitve sodbe je tudi razveljavitev odločitve o pravdnih stroških.

O pritožbi zoper odločitev, vsebovano v II. točki izreka izpodbijane sodbe

14Tožeča stranka od toženca na podlagi 41. člena Zakona o obveznih zavarovanjih v prometu (ZOZP) zahteva vračilo tistega, kar je na podlagi 36. in 37. člena ZOZP plačala oškodovanki C. M., ki je bila, 24. 8. 2004 ob 13.10 uri, ko je kot pešakinja pravilno prečkala cesto, poškodovana v prometni nesreči, povzročeni z nezavarovanim vozilom ..., ki je imelo nameščeno reg. tablico LJ ...

15Sodišče prve stopnje je v I. točki izreka obdržalo v veljavi sklep o izvršbi glede plačila glavnice 16.469,88 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi, v zvezi s tem delom tožbenega zahtevka je pravilno in popolno ugotovilo dejansko stanje, pravilno uporabilo materialno pravo, zagrešilo ni nobene od bistvenih kršitev določb pravdnega postopka, na katere višje sodišče pazi po uradni dolžnosti (2. odstavek 350. člena ZPP), pa tudi nobene od v pritožbi uveljavljanih.

O očitanih bistvenih kršitvah določb pravdnega postopka

16Tudi če bi moralo o tožničinem tožbenem zahtevku odločati okrajno in ne okrožno sodišče, pa ni tako, to, da je odločalo okrožno sodišče, v nobenem primeru ne bi predstavljalo očitane bistvene kršitve iz 4. točke 2. odstavka 339. člena ZPP. Okrožno sodišče je namreč višje sodišče iste vrste kot okrajno.

17Tožnikovo pritožbeno uveljavljanje kršitve prekluzij in pravice do izjave v postopku je nasprotujoče si. Po eni strani meni, da tožeča stranka ne bi smela navesti nobenih trditev in dokazov po naroku, ki ga je 8. 5. 2013 izvedlo Okrajno sodišče v Ljubljani, po drugi strani pa meni, da bi jih smel sam navajati tedaj, ko se je osebno vključil v postopek (trdi, da je zanj zvedel 23. 1. 2015), ker mu je bila neutemeljeno postavljena začasna zastopnica.

18Sodišče prve stopnje je tožeči stranki utemeljeno dovolilo navajanje trditev in predložitev dokazov po naroku 8. 5. 2013 oziroma še na naroku 14. 1. 2014, že zato, ker na naroku 8. 5. 2013 o njenem predlogu, naj se ji dovoli odgovoriti na navedbe tožene stranke (iz pripravljalne vloge, ki jo je prejela dan prej) in predložiti dokaze, 8. 5. 2013 ni bilo odločeno, ampak je Okrajno sodišče takoj po tem, ko je tožnica podala predlog, dovolilo spremembo tožbe, se izreklo za stvarno nepristojno in zaključilo narok. S tem je bilo tožeči stranki na naroku 8. 5. 2013 onemogočeno odgovoriti na trditve tožene stranke, I. narok pa po dovolitvi spremembe tožbe pred Okrajnim sodiščem v Ljubljani dejansko ni bil opravljen, ampak preložen.

19Kar se tiče očitane kršitve kontradiktornosti (gre za kršitev iz 8. točke 2. odstavka 339. člena ZPP, na katero pritožbeno sodišče ne pazi po uradni dolžnosti) pa pritožbeno sodišče izpostavlja, da je bil toženec osebno prisoten na narokih za glavno obravnavo 9. 10. 2015, 14. 4. 2016 in 7. 6. 2016, na zadnjih dveh tudi skupaj s svojo pooblaščenko, ki je bila prej v postopku njegova začasna zastopnica.

20Sodišče prve stopnje je v obrazložitvi izpodbijane sodbe res nekoliko nerodno zapisalo, "da je upoštevalo vse navedbe in dokaze, podane in predlagane do naroka 14. 4. 2014¹ in še tiste, ki so bili podani na podlagi sklepa, sprejetega na tem naroku. Gre za vlogo z 29. 4. 2016." Bistvo zapisanega (in ravnanja sodišča prve stopnje nasploh) pa je, da je sodišče upoštevalo prav vse navedbe in predlagane dokaze, ki jih je toženec v tem postopku podal. Prav za nobeno njegovo trditev ali dokaz ni štelo, da bi bil(a) prepozna oziroma prepozen. Pritožbeno ponovno opozarjanje, da tožencu ne bi smela biti postavljena začasna zastopnica, je nepotrebno; to je ugotovilo že sodišče prve stopnje in kršitev z upoštevanjem vseh navedenih dejstev in vseh podanih dokazov saniralo. Katere trditve bi želel toženec še podati in katere dokaze še predlagati, niti v pritožbi ne pojasni. Ker je kršitev 8. točke 2. odstavka 339. člena ZPP kršitev, na katero pritožbeno sodišče ne pazi po uradni dolžnosti, pa bi moral toženec to pojasniti, posplošeno uveljavljanje kršitve ni dopustno, pritožbeno sodišče pa se do tako uveljavljane kršitve tudi ne more konkretneje izjaviti.

21V pritožbi toženec še navede, da mu je bilo onemogočeno, da bi bil prisoten ob izvedbi dokazov. To je drug aspekt pravice do kontradiktornosti, ki bi ga tudi bilo mogoče odpraviti v postopku pred sodiščem prve stopnje, ko bi sodišče prve stopnje lahko ponovilo dokaze, pri katerih bi želel toženec osebno sodelovati. Odgovor na vprašanje, zakaj sodišče prve stopnje tega ni storilo, je preprost - tega ni storilo zato, ker toženec tega ni predlagal², drugače povedano, kršitve pravice do izjave (ker ni bil prisoten ob izvedbi dokazov) ni uveljavljal, pa bi jo lahko in moral (286.b člen ZPP). Ni je uveljavljal niti smiselno (tako, da bi zahteval ponovitev dokazov, da bi bil ob dokaznem postopku lahko še osebno prisoten, ali vsaj z vztrajanjem pri izvedbi teh dokazov) niti izrecno (s sklicevanjem na kršitev pravice do izjave v luči prisotnosti pri izvedbi dokazov)³. Stranka mora kršitev določb pravdnega postopka pred sodiščem prve stopnje uveljavljati takoj, ko je to mogoče, kršitve, na katere se sklicuje pozneje, vključno v pravnih sredstvih, pa se upoštevajo le, če jih stranka brez svoje krivde predhodno ni mogla navesti (1. odstavek 286.b člena ZPP). Trditev, ki bi opravičevale zaključek, da toženec kršitve, ki jo uveljavlja v pritožbi, ne bi mogel uveljavljati pred sodiščem prve stopnje, v pritožbi ni. S tem, ko stranka kršitve ne uveljavlja takoj, ko je to mogoče, se šteje, da se uveljavljanju te kršitve odpoveduje.

22Pritožnik še meni, da je sodišče neutemeljeno zavrnilo nekatere njegove dokazne predloge. Nima prav, ko meni, da se ima pravico neposredno seznaniti z zdravstveno dokumentacijo oškodovanke, gre namreč za občutljive osebne podatke⁴. Pravico ima le do vpogleda v tisto zdravstveno dokumentacijo, ki se nanaša na škodni dogodek in tisto, ki bi še lahko vplivala na višino odškodnine, ki jo je morala oškodovanki plačati tožnica. Da te ne bi prejel, pritožnik niti ne trdi. Kaj konkretno bi še želel pregledati in za dokazovanje katerih odločilnih dejstev, pritožnik ne pojasni. Sodišče dokazov ne izvaja zato, da bi stranka pridobila trditve, o katerih le ugiba (ali še to ne). Konkretnim trditvam tožene stranke o predhodnem zdravstvenem stanju C. M. (da je imela dve predhodni ishemični ataki, kronično odpoved ledvic, zvišan krvni tlak, obojestranski sindrom karpalnega kanala in je jemala zdravila proti strjevanju krvi ter že pred nesrečo imela glavobole), pa tožeča stranka sploh ni nasprotovala, zato jih ni bilo treba dokazovati. Nepotrebnih dokazov sodišče ni dolžno izvesti.

23Večina zgoraj zapisanega velja za zavrnjeni dokazni predlog za vpogled v upravni spis Zavoda za invalidsko in pokojninsko zavarovanje, ki je prav tako predlagan kot raziskovalni. Ob tem pa je treba dodati še, da so dejstva, ki so odločilna za invalidsko upokojitev v bistvenem drugačna od tistih, ki so odločilna pri prisoji odškodnine za telesne poškodbe. Dokazov, ki so predlagani v zvezi z dejstvi, ki niso odločilna, sodišče ne sme izvesti.

24Tudi pri predlogu, naj sodišče opravi poizvedbe pri A., d. o. o., o tem, kdo je bil lastnik vozila v času prometne nesreče, gre za nedopusten raziskovalni dokaz - v pritožbi toženec pojasni, da bi želel s poizvedbo ugotoviti ime lastnika, z zaslišanjem lastnika (a takšnega dokaza, ki bi bil tudi raziskovalni, ni niti predlagal) pa, kdo je vozil avtomobil v času obravnavane nezgode. Toženec ni niti pojasnil, zakaj pri A., d. o. o., ne bi mogel sam ugotoviti, kdo je bil lastnik spornega vozila v času prometne nesreče (če to ni bil on) in tega konkretno trditi. Utemeljeno pa je pojasnilo sodišča prve stopnje, da ugotovitev, kdo je lastnik vozila, ne da odgovora na vprašanje, ki je v tej zadevi sporno - kdo je ob nesreči vozil.

O toženčevi odgovornosti za povzročitev prometne nesreče

25Toženec vztraja, da prometne nesreče ni povzročil on, ampak je nekdo zlorabil njegovo identiteto. Prepričan je, da je to uspel dokazati. Višje sodišče sicer soglaša s toženčevim pritožbenim stališčem, da dokaz "podatki o škodnem dogodku" (priloga A 37) ne predstavlja javne listine, saj ima obličnostne pomanjkljivosti (listina ni podpisana). Vendar pa napačno stališče sodišča prve stopnje, da gre za javno listino, na pravilnost dokazne ocene ni vplivalo, saj je sporno listino ocenilo (tudi) v skladu z metodološkimi napotki iz 8. člena ZPP in na podlagi ocene celotnega izvedenega dokaznega postopka⁵ ugotovilo, da je v kritičnem trenutku vozilo upravljal toženec. Podatki o škodnem dogodku potrjujejo, da je nesrečo povzročil on. Sodišče prve stopnje pa je na podlagi toženčeve izpovedi ugotovilo, da je vedno imel kakšno neregistrirano vozilo, da si je z njim pripeljal vodo in plin za kuho ter da mu je proizvajalo elektriko. Iz izpovedi prič, katerih zaslišanje je predlagal toženec, je sodišče prve stopnje ugotovilo, da je vselej vozil kakšno manjše vozilo, večinoma "bolhice" in "fičote" (kot je izpovedal toženec) ali zastave 101 in "katrce" (kot je izpovedal M. Š.), kar ne izključuje, da bi vozil avtomobil .... Res je, da se policista, ki sta obravnavala prometno nesrečo, konkretnega postopka ali toženca osebno nista spominjala⁶, vseeno pa je pomembno, da sta nedvoumno pojasnila, da se v policijskem postopku vedno preveri, ali so podatki o identiteti, ki jih je posredovala oseba, ki pri sebi nima dokumentov, resnični; bodisi preko uradnih evidenc bodisi preko oseb, ki povzročitelja nesreče poznajo. Pritožbeno sodišče nima nobenega razloga, da bi v to podvomilo. Če je toženec markantnega videza, je napaka pri identifikaciji še toliko težja. Dejstvo, da je bil toženec v kritičnem času izbrisan iz stalnega registra prebivalstva in da ni imel veljavnih dokumentov, pa tudi njegovo vztrajanje, da nikoli ni vozil po mestu, ampak le po makadamskih, gozdnih cestah, (ki mu z izpovedjo, da je rabil avto, da si je pripeljal plin s črpalke, že sam nasprotuje) ne izpodbije prepričljive dokazne ocene sodišča prve stopnje, da listinski dokaz potrjuje njegovo identiteto, še posebej ob tem, ko sam priznava, da je v kritičnem obdobju imel in vozil nezavarovana vozila.

O tem, ali je tožeča stranka dokazala plačilo oškodovanki

26Toženec tudi vztraja, da tožeča stranka ni dokazala, da bi oškodovanki karkoli plačala. Zakaj je prav, da je sodišče prve stopnje upoštevalo tudi dokaze (dokazila o plačilih), ki jih je tožeča stranka predložila z vlogo z 22. 10. 2013 in na naroku 14. 1. 2014, je bilo že zgoraj pojasnjeno. Vztrajanje, da ti dokazi ne potrjujejo, da je tožeča stranka oškodovanki plačala odškodnino, pa je nenavadno. Drži, da je kontna kartica "enostranska listina tožeče stranke", pa vendarle gre za listino, ki ima značaj verodostojne listine, torej listine, ki dokazuje denarno terjatev. Tak specifični pomen pozitivnega dokaza ima sicer le v izvršilnem postopku, če pa ta na podlagi ugovora preraste v pravdni postopek, verodostojna listina izgubi svoj pomen. Sodišče jo zato ocenjuje tako kot vsako drugo listino v pravdnem postopku. Ker kontna kartica ne predstavlja javne listine v smislu 1. odst. 224. člena ZPP, prav tako nimajo te narave druge predložene listine, jih sodišče ocenjuje prosto.⁷ To je storilo tudi v tem postopku, ko jih je ocenilo še v luči odškodninskega zahtevka C. M., ki jo je zastopal M. G., naslovljenega na tožečo stranko z njegovo razširitvijo (A 12 in A 13), pooblastila (A14) ter obvestil o plačilu (A 47 do A 51), na katerih je jasno navedeno tudi oškodovankino ime. Takšne dokazne ocene toženec, ki ne predloži prav nobenega nasprotnega dokaza, z ničemer ne izpodbije.

O zastaranju

27Pritožnik ima prav, da je ustaljeno stališče sodne prakse Vrhovnega sodišča RS, da povračilni zahtevek zavarovalnice zastara v treh letih, zastaranje pa začne teči z izplačilom odškodnine oškodovancu.⁸ Drugo stališče (torej o začetku teka zastaralnega roka) velja tudi za toženčev primer, prvo stališče (o triletnem roku) pa ne. Nanaša se namreč na tožbene zahtevke zavarovalnice, ki temeljijo na zavarovančevi kršitvi zavarovalne pogodbe, kar pomeni, da ima zahtevek naravo zahtevka za uveljavitev poslovne odškodninske odgovornosti, ki v skladu s 3. odstavkom 352. člena Obligacijskega zakonika (OZ) zastara v času, z zakonom določenim za zastaranje te obveznosti.⁹ Drugače pa je pri regresnem zahtevku Slovenskega zavarovalnega združenja, kakršen je obravnavani. Pravno podlago zanj predstavljajo določbe 41. člena ZOZP in ne določbe OZ o subrogaciji, torej prehodu zavarovančevih pravic nasproti odgovorni osebi na zavarovalnico. Zato ne pride v poštev določba 6. odstavka 357. člena OZ o zastaralnih rokih pri zavarovalnih pogodbah, pa tudi ne določbe OZ o zastaranju odškodninskih terjatev. Za zastaranje regresnega zahtevka zavarovalnega združenja zato velja splošni petletni zastaralni rok.¹⁰

28Zmotno je pritožbeno stališče, da je tožeča stranka svoj tožbeni zahtevek uveljavljala šele 11. 2. 2013. Zastaranje se pretrga z vložitvijo tožbe in z vsakim drugim upnikovim dejanjem zoper dolžnika pred sodiščem ali drugim pristojnim organom, da bi se ugotovila, zavarovala ali izterjala terjatev (365. člen OZ). Zahtevek za plačilo 17.470,37 EUR z obrestmi je torej tožeča stranka uveljavljala z vložitvijo predloga za izvršbo 24. 8. 2007, kar je pretrgalo zastaranje. Zastaranje pretrga celo vložitev "pavšalne" tožbe.¹¹ Sprememba tožbe nima učinka, ki ji ga pripisuje pritožnik, torej da bi se tudi za nespremenjeni del tožbe štelo, da je bila vložena šele ob spremembi tožbe.

Tožba za preostali del zahtevka (o tem delu bo sodišče prve stopnje odločalo v ponovljenem postopku, zato se z njim pritožbeno sodišče na tem mestu natančneje ne ukvarja) pa je bila res vložena 11. 2. 2013.

O višini plačane odškodnine

29Z nerazveljavljenim delom sodbe je bilo odločeno o toženčevi obveznosti tožnici povrniti 16.469,88 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi (skupaj je sodišče prve stopnje menilo, da je tožeča stranka oškodovanki upravičeno plačala 18.704,52 EUR).

30Sodišče prve stopnje je ugotovilo, da je oškodovanka C. M. v prometni nesreči utrpela: zlom nosne kosti, nateg in lažje natrganje tetive supraspinalne mišice, zlom končnega dela desne koželjnice brez premika ulomkov, manjšo udarnino pod mehko možgansko ovojnico in udarnino v trebuh ter udarec v hrbet. Zdravljenje v ožjem smislu je trajalo nekaj več kot osem mesecev, vse skupaj pa več kot eno leto (k zadnjemu je prispevalo predhodno bolezensko stanje). Oškodovanka je bila en dan hospitalizirana, prestala je operativni poseg, štiri tedne je imela mavec na desnem zapestju, opravila je 12 rentgenskih in številne ultrazvočne preiskav, 47 fizioterapij, 15 specialističnih pregledov in 13 pregledov pri osebnem zdravniku, dve seriji akupunkture, bolečine različnih stopenj je prestajala skupno šest mesecev. Oškodovanka je nekaj ur prestajala hud primarni strah, kasneje strah za izid zdravljenja. Nesreča ji je pustila trajne anatomske posledice (nos je zamaknjen v desno), funkcionalne posledice (občasne motnje dihanja, zavrta gibljivost v desnem ramenu in desnem zapestju (zadnje je le delno posledica nesreče). Takšnim ugotovitvam pritožnik ne nasprotuje.

31Že glede na obseg in jakost poškodb, ki jih je v nesreči utrpela oškodovanka, je očitno, da odškodnina v višini nekaj več kot 16 povprečnih plač ni previsoka. Odškodnine v primerljivi višini se namreč prisojajo oškodovancem, ki so utrpeli le eno poškodbo, primerljivo poškodbi C. M., npr. ob zvinu desne rame¹², premiku v ramenskem sklepu med desno lopatico in ključnico ter raztrganje ligamentov¹³, zlomu desne koželjnice s premikom¹⁴, zvinu ramena s pretrganjem rotatorne mišice¹⁵, zlomu glavice srednje prstnice mezinca levice¹⁶: Treba je poudariti, da je večina oškodovancev v zgoraj naštetih primerih prestajala blažje nevšečnosti kot oškodovanka C. M. in tudi posledice pri njih so bile blažje. Že zgolj pri zlomu nosne kosti (brez vsakih trajnih posledic) pa je bila prisojena odškodnina v višini 7 povprečnih plač¹⁷. Oškodovankini primerljiva je do neke mere zadeva, v kateri je bila prisojena za posledice udarca v obraz in prsni koš ter oba kolenska sklepa, zlom členka prsta desne roke, zvin vratu in zlom nosnih kosti odškodnina v višini 20 povprečnih plač¹⁸.

32Tudi v tem delu je torej sodišče prve stopnje pravilno uporabilo materialno pravo.

33Ker zatrjevani pritožbeni razlogi zoper odločitev v I. točki izreka niso podani, prav tako ne tisti, na katere mora pritožbeno sodišče paziti na podlagi 2. odstavka 350. člena ZPP po uradni dolžnosti, je pritožbo v tem delu zavrnilo kot neutemeljeno in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje (353. člen ZPP).

34Odločitev o stroških pritožbenega postopka je zaradi delne razveljavitve sodbe v skladu s 4. in 3. odstavkom 165. člena ZPP pridržana za končno odločbo.

¹ Pravilen datum je 14. 4. 2016; 14. 4. 2014 v tej zadevi ni bilo nobenega naroka.
² Kršitev pravice do kontradiktornega postopka je uveljavljal s stališčem, da mu je treba "omogočiti, da poda navedbe, predloži dokaze in se opredeli in izreče do vseh dokazov, ki jih je doslej podala tožeča stranka" (prim. trditve tožene stranke na naroku 7. 6. 2016, list. št. 265 v spisu).
³ Pri tem pritožbeno sodišče še dodaja, da mora biti ugovarjanje procesni kršitvi dovolj določno in konkretno, posplošeni ugovori so z vidika 286.b člena ZPP neupoštevni; prim. A. Galič v: Pravdni postopek, zakon s komentarjem spremenjenih členov, 4. knjiga, Uradni list RS in GV Založba, 2010.
⁴ 13. člen Zakona o varstvu osebnih podatkov (ZVOP-1).
⁵ Prim. stališče VS RS v sodbi II Ips 54/2009.
⁶ Kar žal ni neobičajno, še posebej glede na oddaljenost dogodka.
⁷ Prim. VSL sodba II Cp 4583/2010.
⁸ Prim. sodba Vrhovnega sodišča RS II Ips 404/2009.
⁹ Prim. sodbo Vrhovnega sodišča RS II Ips 404/2009.
¹⁰ Tako je Vrhovno sodišče RS odločilo v zadevi II Ips 142/2008. Sodna praksa višjih sodišč pa je ustaljena: odločbe VSK I Cp 1770/2005 in VSL I Cp 1537/2010, I Cp 3552/2010, I Cp 3575/2010, I Cp 286/2013 in I Cp 2303/2014.
¹¹ Prim. sodbo VS RS II Ips 789/2006.
¹² Prim. sodbo Vrhovnega sodišča RS II Ips 751/2005.
¹³ Prim. sodbo Vrhovnega sodišča RS II Ips 110/2003.
¹⁴ Prim. sodbo Vrhovnega sodišča RS II Ips 290/2001.
¹⁵ Prim. sodbo Vrhovnega sodišča RS II Ips 558/2004.
¹⁶ Prim. sodbo Vrhovnega sodišča RS II Ips 307/2001.
¹⁷ Prim. sodbo Vrhovnega sodišča RS II Ips 330/2006.
¹⁸ Prim. sodbo Vrhovnega sodišča RS II Ips 177/2007.