37. člen ZOZP

Po sodni praksi mora oškodovanec za to, da bi bilo možno zaključiti, da je prometno nezgodo povzročilo neznano vozilo, izkazati ustrezno skrbnost pri ugotavljanju istovetnosti tega vozila. Vsebina standarda skrbnosti povprečnega voznika je odvisna od okoliščin konkretnega primera. V tej zadevi je pritožbeno sporno, ali bi moral tožnik po nezgodi ostati na kraju škodnega dogodka in poklicati policijo.

ZOZP ureja le nastop zamude zavarovalnice, kadar sta odgovornost za škodo in njena višina nesporna. Ne določa pa ničesar za primer, kadar sta odgovornost za škodo in njena višina sporna, zato velja splošno pravilo 299. člena OZ. Povedano je treba razumeti tako, da kadar obstoj odškodninske odgovornosti in višino škode ugotovi sodišče, pri ugotavljanju nastopa zamude ni vezano na trimesečni rok iz 20.a oziroma 37. člena ZOZP, ampak mora nastop zamude mora ugotoviti glede na trenutek, ko se je zavarovalnica lahko seznanila s celotnim zahtevkom zapadle terjatve, in presojo opraviti na podlagi splošne določbe drugega odstavka 299. člena OZ. Skladno s 165. členom OZ se šteje odškodninska obveznost za zapadlo od trenutka nastanka škode. Čeprav je zapadlost odškodninske obveznosti predpostavka zamude dolžnika z izpolnitvijo (prvi odstavek 299. člena OZ), zapadlosti odškodninske terjatve in zamude ni mogoče enačiti. Kljub zapadlosti dolžnikove obveznosti zamuda ne bo nastopila, če obstajajo okoliščine, ki zamudo preprečujejo.

Revizija se dopusti glede vprašanja: Ali je pravilno materialnopravno stališče sodišča druge stopnje, da se zapadlost terjatve za nepremoženjsko škodo ne veže na konec zdravljenja oziroma na čas, ko se zdravstveno stanje ustali oziroma ali je pravilno stališče sodišč prve in druge stopnje, da je zamuda za nepremoženjsko škodo nastala 12. 3. 2013?

Odmera odškodnine za nepremoženjsko škodo. Določba tretjega odstavka 37. člena ZOZP, po kateri zamuda Slovenskega zavarovalnega združenja (toženca) nastopi v treh mesecih od vložitve odškodninskega zahtevka, velja izključno za položaje, ko odgovornost ni sporna in je škoda v celoti ocenjena, toženec pa v tem času ne predloži ponudbe. V vseh ostalih primerih, kamor spada tudi obravnavani (sporni sta bili odgovornost - toženec je ugovarjal soprispevek tožnika k nastali škodi - in višina škode), pa je treba glede vprašanja zamude toženca in pričetka teka zakonskih zamudnih obresti uporabiti 299. člen OZ.

V času škodnega dogodka je veljal tudi ZOZP. Ta je v primerih, ko je škoda povzročena z nezavarovanim vozilom ali z neznanim vozilom, v 34. in 35. členu predvidel ustanovitev škodnega sklada, v katerega plačujejo prispevek vse zavarovalnice, in v 37. členu omogočil oškodovancem, da vložijo zahtevek pri Slovenskem zavarovalnem biroju (sedaj Slovensko zavarovalno združenje), ki mora izplačati odškodnino, nato pa zahteva povrnitev odškodnine z obrestmi in stroški od lastnika vozila ali od povzročitelja škodnega dogodka (41. člen ZOZP).

Zavarovalnica je upravičena do povrnitve oškodovancu izplačane odškodnine le, če jo je utemeljeno izplačala, če je torej oseba, ki ni sklenila obveznega zavarovanja, storila civilni delikt po splošnih pravilih odškodninskega prava.