VSRS Sodba in sklep II Ips 16/2017

I. Revizija se v delu, ki se nanaša na odločitev o tožbenem zahtevku na plačilo avtorskega honorarja in civilne kazni ter stroškov postopka zavrže, v ostalem delu se revizija zavrne.

II. Tožnik je dolžan v 15 dneh od vročitve te sodne odločbe toženki povrniti njene stroške odgovora na revizijo v znesku 1.713,54 EUR, z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od prvega naslednjega dne po izteku roka za izpolnitev obveznosti, določenega v tej točki izreka, do plačila.

1Tožnik je bil od leta 1957 do leta 1983 zaposlen pri toženki. V času delovnega razmerja pri toženki je v okviru izpolnjevanja svojih delovnih obveznosti kot snemalec, direktor fotografije, raziskovalni novinar, pisec filmskih besedil, scenarist in režiser v sklopu svojega razvojno raziskovalnega avtorskega delovanja ustvaril približno sto samostojnih avtorskih filmov. Te filme naj bi po tožnikovih trditvah imela v posesti toženka. Zato je od nje s primarnim tožbenim zahtevkom zahteval, da mu izroči izvirnike in kopije teh avtorskih del. S podrednim tožbenim zahtevkom je od nje zahteval, da z njim sklene pisni dogovor z določeno vsebino, s katerim bi pravdni stranki uredili medsebojne pravice in obveznosti glede tožnikovih avtorskih del. Na podlagi tega dogovora bi se tožena stranka (med drugim) zavezala odkupiti materialne avtorske pravice na tožnikovih avtorskih delih za njihovo časovno neomejeno prikazovanje za pavšalni znesek 364.000,00 EUR. Med temi filmi, ki jih je ustvaril tožnik, je bil tudi dokumentarni film z naslovom "..." iz leta 1972. Tožnik je trdil, da je toženka ta film nedovoljeno uporabila, ko je brez njegovega dovoljenja kopirala skupino posnetkov iz omenjenega filma in jo vključila v svojo oddajo EMA 2005. Zahteval je ugotovitev kršitve njegove materialne avtorske pravice in plačilo primernega honorarja v znesku 3.099,88 EUR ter civilne kazni v znesku 9.600,00 EUR.

2Sodišče prve stopnje je v tej pravdni zadevi odločalo tretjič. V prejšnjih sojenjih je bilo pravnomočno odločeno o ugotovitvenem zahtevku, da je toženka kršila tožnikove materialne avtorske pravice, ko je brez njegovega dovoljenja in brez plačila avtorskega honorarja omogočila predelavo in predvajanje dela dokumentarnega filma "...", katerega avtor je tožnik, ki mu je bilo ugodeno, in o zahtevku na izročitev avtorskih del, ki je bil zavrnjen. Predmet tokratnega odločanja je bil tožbeni zahtevek na plačilo avtorskega honorarja in civilne kazni ter zahtevek na sklenitev pisnega dogovora. Sodišče prve stopnje je tožbenemu zahtevku na plačilo avtorskega honorarja in civilne kazni delno ugodilo in toženi stranki naložilo, da tožniku plača 3.099,88 EUR avtorskega honorarja in 4.959,80 EUR civilne kazni (160% avtorskega honorarja), skupaj 8.059,68 EUR. Višji tožbeni zahtevek je zavrnilo. Zahtevek na sklenitev pisnega dogovora je sodišče prve stopnje v celoti zavrnilo. Kot pravno podlago zahtevka je navedlo 101. člen Zakona o avtorskih in sorodnih pravicah (v nadaljevanju ZASP), ki ureja avtorsko delo iz delovnega razmerja in določa: (1) Kadar avtorsko delo ustvari delojemalec pri izpolnjevanju svojih obveznosti ali po navodilih delodajalca (avtorsko delo iz delovnega razmerja), se šteje, da so materialne avtorske pravice in druge pravice avtorja na tem delu izključno prenesene na delodajalca za deset let od dokončanja dela, če ni s pogodbo drugače določeno. (2) Po preteku roka iz prejšnjega odstavka pripadejo pravice iz prejšnjega odstavka delojemalcu, s tem da delodajalec lahko zahteva njihov ponovni izključni prenos proti plačilu primernega nadomestila. Pojasnilo je, da na podlagi drugega odstavka 101. člena ZASP tožnik kot delojemalec sklenitve takšnega dogovora ne more zahtevati, če toženka, ki bi lahko predlagala sklenitev dogovora, temu izrecno nasprotuje. Toženke v sklenitev dogovora ni moč prisiliti.

3Sodišče druge stopnje je pritožbo tožnika zavrnilo in sodbo sodišča prve stopnje potrdilo. Pojasnilo je, da tožnik napačno razume del obrazložitve sklepa tega pritožbenega sodišča iz prvega pritožbenega postopka, da ima njegov zahtevek na sklenitev dogovora podlago v drugem odstavku 101. čl. ZASP, kot da je ta del njegovega zahtevka po tem zakonskem določilu utemeljen, kar pa ne drži. V tej določbi je res predvidena možnost, da po preteku prisilne licence v korist delodajalca za avtorske pravice na delih, ki jih je avtor ustvaril v delovnem razmerju, delavec (avtor) in delodajalec pogodbeno uredita morebitni ponovni izključni prenos teh pravic na delodajalca (tu toženko), na kar je želelo opozoriti pritožbeno sodišče. Vendar mora do tega priti po volji in ne proti volji delodajalca, šele potem je možno, da sodišče presoja primernost honorarja.

4Revizijo vlaga tožnik, kot navaja uvodoma, iz revizijskih razlogov po 1., 2. in 3. točki prvega odstavka 370. člena Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP). Vrhovnemu sodišču predlaga, da reviziji ugodi in izpodbijano sodbo spremeni oziroma podredno razveljavi sodbo sodišča druge stopnje in III., IV. ter V. točko izreka sodbe sodišča prve stopnje ter zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje. Zahteva tudi povrnitev stroškov revizijskega postopka. Revizijo je po vsebini mogoče razdeliti na tri dele: 1. Izpodbija odločitev o avtorskem honorarju in civilni kazni: po mnenju revizije je sodišče prenizko določilo civilno kazen v višini 160% avtorskega honorarja in ni upoštevalo preventivnega namena civilne kazni. Poleg tega je sodišče druge stopnje povsem napačno presodilo pritožbene navedbe tožnika o izvedbi dokaza s postavitvijo izvedenca AGRFT. 2. Izpodbija odločitev o zahtevku na sklenitev pisnega dogovora za odkup materialnih avtorskih pravic: tožnik pravi, da je glede na potek predmetnega postopka, ko je pravnomočno zavrnjen zahtevek na izročitev avtorskih del, ki so v posesti tožene stranke, edino smiselno, da sodišče ugodi podrednemu zahtevku tožeče stranke, s katerim bi pravdni stranki pogodbeno uredili medsebojna razmerja, ki se tičejo avtorskih pravic tožnika na teh delih. Končni zaključek osem let trajajoče pravde je ta, da tožniku ni uspelo doseči takšne odločitve sodišča, ki bi v bodoče toženi stranki preprečila grobo kršenje avtorskih pravic tožnika. S tem sta sodišči prekršili osnovno etično in pravno načelo Ustave RS, na osnovi katerega mora sodišče po uradni dolžnosti služiti tudi smislu sodnega postopka, ki je v tem primeru učinkovito varstvo človekovih pravic, in ne paziti izključno samo na pravilnost sojenja. Drži sicer, kot obrazlaga sodišče druge stopnje, da ima tožnik vedno v primeru kršitve njegovih avtorskih pravic možnost na sodišču zoper kršitelja sprožiti ustrezen postopek za varstvo njegovih pravic, vendar je to za tožnika povsem nesmiselno, saj tožnika takšen postopek stane preveč, toženo stranko pa občutno premalo. Tožnik trdi, da mu je bila kršena pravica do učinkovitega pravnega sredstva, sodni postopek, ki je njegove temeljne pravice postavil v subsidiaren položaj, pa se je zanj sprevrgel v vse večje mučenje. Sodišči mu namreč ne priznavata pravice do tega, da ima javnost dostop do vseh 91 filmov tožnika, ki jih ima v posesti toženka. Ta pravica ne more biti predmet svobodne podjetniške volje države oziroma njenega javnega zavoda. Še več, toženi stranki dolžnost, da so filmi dostopni javnosti, poleg ZASP nalaga tudi 6. člen Zakona o Radioteleviziji Slovenija (v nadaljevanju ZRTVS-1). Z izpodbijano sodbo je bil tožnik prisiljen v to, da svojih 91 filmov neodplačno prepusti toženki in se odreče temeljni pravici, da živi od svojih avtorskih del. Tožnik se sklicuje tudi na sklep VS RS III Ips 85/1997 z dne 32. 6. 1999, v katerem je bilo zavzeto stališče, da je "brezsmiselno po eni strani imeti v posesti avtorsko stvaritev, ne da bi se smela izkoriščati v okviru materialnih avtorskih pravic, in po drugi strani imeti te materialne avtorske pravice, ne pa razpolagati s samim avtorskim delom. Materialne avtorske pravice pripadajo avtorju, kot to določa 27. člen ZAP, da jih izkorišča, se pravi, da se avtorsko delo "objavlja, predeluje, reproducira, razmnožuje, obdeluje, prikazuje, izvaja, prenaša in prevaja". To kaže na neločljivo povezanost posesti avtorskega dela z lastnino na materialnih avtorskih pravicah, ki bi sicer bile neuresničljive." Tožnik tudi uveljavlja, da sodišče prve stopnje v tem sojenju ni upoštevalo napotkov pritožbenega sodišča, ki jih je podalo v razveljavitvenem sklepu II Cp 1387/2010 z dne 11. 8. 2010, ko je zapisalo, da je "glede podrednega zahtevka za sklenitev pogodbe namesto izročitve primerkov treba opozoriti tudi na zgrešeno stališče prvega sodišča o tem, da za tak zahtevek ni podlage, saj je le-ta v drugem odstavku 101. čl. ZASP", in nakazuje na kršitev 362. člena ZPP. 3. Izpodbija odločitev o stroških postopka: tožnik trdi, da je sodišče napačno odmerilo stroške postopka, ker ni upoštevalo stroškov postopka, nastalih v prvih dveh postopkih pred sodiščem prve in druge stopnje. Poleg tega je sodišče napačno odločilo tudi o uspehu tožnika v pravdi, saj je bil njegov uspeh več kot 50 %.

5Na revizijo je odgovorila toženka, ki predlaga njeno zavrženje (konkretno zakaj, ne pojasni), podredno pa zavrnitev. Priglaša stroške odgovora na revizijo.

6Na odgovor na revizijo je odgovoril tožnik z laično vlogo. Ker gre za laično vlogo, vloženo po poteku roka za vložitev revizije, je revizijsko sodišče pri odločanju ni upoštevalo.

7Revizija v delu, ki se nanaša na odločitev o tožbenem zahtevku na plačilo avtorskega honorarja in civilne kazni ter na odločitev o stroških postopka, ni dovoljena. V ostalem delu revizija ni utemeljena.

8Glede nedovoljenosti revizije:

a) odločitev o zahtevku na plačilo avtorskega honorarja in civilne kazni: Tožnik je zahteval plačilo 3.099,88 EUR avtorskega honorarja in 9.600,00 EUR civilne kazni. Pravnomočno mu je bilo prisojeno 3.099,88 EUR avtorskega honorarja in 4.959,80 EUR civilne kazni, skupaj 8.059,68 EUR. Višji tožbeni zahtevek, to je za znesek 4.640,20 EUR, je bil pravnomočno zavrnjen. Ugotoviti gre, da vrednost izpodbijanega dela pravnomočne sodbe zanaša 4.640,20 EUR, kar ne dosega praga za dovoljenost revizije po samem zakonu (drugi odstavek 367. člena ZPP določa, da je revizija dovoljena, če vrednost izpodbijanega dela pravnomočne sodbe presega 40.000,00 EUR - dovoljena revizija), tožnik predhodno pa tudi ni predlagal njene dopustitve (po tretjem odstavku 367. člena ZPP je revizija, če po drugem odstavku tega člena ni dovoljena, dovoljena le, če jo v skladu s 367.a členom tega zakona dopusti sodišče - dopuščena revizija). Po presoji revizijskega sodišča za ugotavljanje vrednosti izpodbijanega dela pravnomočne sodbe tudi ne pride v poštev uporaba petega odstavka 367. člena ZPP za seštevanje vrednosti obravnavanega zahtevka z zahtevkom na sklenitev dogovora za odkup materialnih avtorskih pravic, ker ne gre za med seboj tako povezana zahtevka, da bi bila odločitev o posameznem zahtevku odvisna od odločitve o drugem zahtevku, ravno tako odločitev o reviziji ni odvisna od rešitve pravnih vprašanj, ki bi bila skupna za oba zahtevka.

b) odločitev o stroških postopka: odločba o stroških postopka v sodbi se šteje za sklep (peti odstavek 128. člena ZPP). Stranke lahko vložijo revizijo tudi zoper sklep sodišča druge stopnje, s katerim je bil postopek pravnomočno končan (prvi odstavek 384. člena ZPP). Sklep o stroških ne spada med take sklepe, saj je stroškovni izrek vedno odvisen od glavne stvari in ne pomeni sklepa, s katerim se je postopek končal.

Na podlagi navedenega se izkaže, da je dopustna vsebinska obravnava revizije le zoper odločitev o zahtevku na sklenitev pisnega dogovora (ki glede na zahtevani znesek odkupa 364.000,00 EUR presega revizijski prag 40.000,00 EUR), medtem ko revizija v delu, ki se nanaša na odločitev o tožbenem zahtevku na plačilo avtorskega honorarja in civilne kazni ter na odločitev o stroških postopka, ni dovoljena in jo je zato v tem delu revizijsko sodišče zavrglo (drugi odstavek 374. člena ZPP v zvezi s 377. členom ZPP).

9Glede neutemeljenosti revizije: Revizijsko sodišče po eni strani razume nejevoljo tožnika, ker se predmetni sodni postopek ni zaključil po njegovih pričakovanjih, je pa zanj pomenil veliko finančno in psihično breme, vendar je potrebno tožniku pojasniti, da je namen civilnega pravdnega postopka razrešiti civilni spor, to je doseči avtoritativno odločitev o spornem pravnem razmerju oziroma o sporni pravici ali obveznosti.¹ Z vidika tožnika je torej namen in smisel civilnega pravdnega postopka v tem, da doseže sodno varstvo svojih civilnih pravic, ki mu jih daje materialno pravo. Tudi iz ustavne pravice do učinkovitega sodnega varstva izhaja, da mora zakon zagotoviti takšno ureditev pravdnega postopka, ki v čim večji možni meri zagotavlja, da bo sodno varstvo zagotovljeno tistemu, ki je resnični nosilec pravice materialnega prava.² Če pa tožniku določena pravica po materialnem pravu ne gre, mu sodišče sodnega varstva te pravice ne more nuditi.

10Odločitev sodišča prve in druge stopnje glede tožbenega zahtevka na sklenitev dogovora med pravdnima strankama, na podlagi katerega mora tožena stranka od tožeče stranke odkupiti materialne avtorske pravice na avtorskih delih, navedenih v tožbenem zahtevku, temelji na stališču, da toženke v sklenitev takšnega pravnega posla ni mogoče prisiliti, ker ji materialno pravo takšne obveznosti ne nalaga. Povedano z drugimi besedami: tožnik po materialnem pravu nima pravice od toženke zahtevati, da z njim sklene dogovor s takšno vsebino, kot izhaja iz tožbenega zahtevka.

11Revizijsko sodišče temu stališču pritrjuje. Določba drugega odstavka 101. člena ZASP je jasna in ne omogoča razlage, za katero se zavzema tožnik, torej da mora delodajalec, če ima v posesti avtorska dela, ustvarjena v delovnem razmerju, tudi po tem, ko so materialne avtorske pravice že v celoti prešle nazaj na delavca kot avtorja teh del, od delavca odkupiti materialne avtorske pravice. Iz določbe drugega odstavka 101. člena ZASP jasno izhaja, da gre za pravico delodajalca in če delodajalec te pravice ne izkoristi in od avtorja ne zahteva ponovnega izključnega prenosa materialnih avtorskih pravic in drugih pravic avtorja na tem delu proti plačilu primernega nadomestila, te pravice ostanejo avtorju, delodajalec pa jih je dolžan spoštovati v skladu z veljavno zakonodajo, zlasti določbami ZASP.

12Glede na to, da toženka te svoje pravice iz drugega odstavka 101. člena ZASP ne želi izkoristiti, to lahko edinole pomeni, da so po preteku zakonsko določenega časovnega obdobja materialne avtorske pravice in druge pravice avtorja na teh delih izključno prešle na tožnika kot avtorja teh del. Tožnik se v reviziji sprašuje, kaj mu to koristi, če pa svojih avtorskih del nima v posesti in torej z njimi ne more razpolagati. Revizijsko sodišče se v celoti strinja s svojim stališčem, ki ga je zavzelo v zadevi III Ips 85/1997 z dne 23. 6. 1999 in na katerega opozarja revizija, da materialnih avtorskih pravic ni mogoče izvrševati brez hkratnega posedovanja avtorskega dela. In ravno za takšne primere, kot je tožnikov, ko svojih avtorskih del nima v posesti, ima pa na njih materialne avtorske pravice, ZASP v 34. členu ureja pravico dostopa in izročitve avtorskega dela: avtor ima pravico dostopa k izvirniku ali primerku svojega dela, ki je v posesti drugega, če je to potrebno zaradi uresničevanja pravice reproduciranja³ ali pravice predelave dela in če to ne nasprotuje posestnikovim upravičenim interesom (prvi odstavek). Avtor lahko zahteva od posestnika izročitev izvirnika likovnega ali fotografskega dela zaradi njegovega razstavljanja v Republiki Sloveniji, če za to izkaže močnejši interes (drugi odstavek). Kot izhaja iz komentarja k navedenem členu, je dostop do izvirnika ali primerka dela pogosto aktualen ravno pri avtorskih delih, ki nastanejo v delovnem razmerju. V teh primerih materialni nosilec avtorskega dela praviloma je in ostane v lasti delodajalca, medtem ko so avtorske pravice slej ko prej spet pri avtorju, če ni s pogodbo določeno drugače. Avtor, ki hoče ponuditi svoje avtorsko delo javnosti, ga mora dati na trg. Po preteku časa veljavnosti zakonske cesije, ko je delodajalec izključni imetnik materialnih avtorskih pravic in drugih pravic avtorja na avtorskem delu, ki ga je avtor kot delojemalec ustvaril v delovnem razmerju, bi moral zato tak avtor imeti dostop do svojih del, pri čemer pogosto pride do sporov. Namen pravice dostopa je omogočiti avtorju, da uveljavi svoje avtorske pravice, vendar samo tiste, ki jih opredeljuje zakon. To sta pravica reproduciranja in pravica predelave. Institut pravice dostopa moramo zato interpretirati predvsem po tem namenu. Kot opozarja komentar, bi bilo v nasprotju z njegovim namenom, če bi avtor na primer na tej podlagi želel nadzorovati svoje delo.⁴

13Tožnik ima torej na podlagi prvega odstavka 34. člena ZASP pravico dostopa do svojih avtorskih del, ki so v posesti toženke, če je to potrebno zaradi uresničevanja pravice reproduciranja (torej da tožnik ta dela presname in jih nato npr. sam ponudi javnosti) ali pravice predelave dela in če to ne nasprotuje posestnikovim upravičenim interesom. Mu pa po ZASP ne gre pravica do izročitve teh del. To pravico bi tožnik imel le v primerih iz citiranega drugega odstavka 34. člena ZASP (pa še to samo za časovno omejeno obdobje), za kar pa ne gre v obravnavanem primeru. Sicer pa je potrebno tudi pri avtorskih delih ločevati avtorsko in lastninsko pravico (kot izhaja iz revizijskih razlogov je bistvo tožnikovega nasprotovanja sprejeti odločitvi sodišča druge druge stopnje ravno v nerazumevanju ločenosti avtorske in lastninske pravice). Materija, na kateri je avtorsko delo vsebovano, je stvar, na kateri se pridobiva lastninska pravica. ZASP (glej 40. in 41. člen) poudarja ločenost med lastninsko in avtorsko pravico in tako neodvisnost lastninske in avtorske pravice na stvari, na kateri je avtorsko delo vsebovano. Tožnik bi zato po pravilih civilnega prava lahko zahteval izročitev avtorskih del samo, če bi dokazal, da je njihov lastnik (92. člen Stvarnopravnega zakonika) oziroma da mu pravica do posesti pripada na drugi podlagi, npr. na podlagi pogodbenega dogovora, kot v zadevi III Ips 85/97 z dne 23. 6. 1999, na katero se sklicuje tožnik, in ki se ravno glede obstoja pogodbene podlage za pravico do posesti avtorskega dela bistveno razlikuje od obravnavane zadeve. V navedeni zadevi III Ips 85/97 je bilo namreč s pogodbo določeno, da tožena stranka oziroma avtorji obdržijo sporno gradivo v posesti (v arhivu) in da na njem obdržijo tudi materialne avtorske pravice.

14Ker pa se lahko lastninska pravica praviloma izvaja samo brez oškodovanja avtorske pravice, mora tožena stranka kot lastnica videogramov, na katerih so vsebovana tožnikova avtorska dela, spoštovati tožnikove avtorske pravice na teh delih in z njimi ne sme razpolagati na način, ki bi protipravno posegal v materialne in druge pravice avtorja na teh delih. Po določbi 164. člena ZASP lahko tisti, čigar pravice iz tega zakona so bile kršene (upravičenec), zahteva zoper kršilca (kršilce) varstvo pravic in povrnitev škode po pravilih o povzročitvi škode, če ni s tem zakonom drugače določeno (prvi odstavek). Enako varstvo pa lahko zahteva upravičenec tudi kadar zgolj grozi dejanska nevarnost, da bodo kršene pravice po tem zakonu (drugi odstavek). V primeru kršitve izključnih pravic sodno varstvo avtorju nudi 167. člen ZASP, ki v prvi točki prvega odstavka ureja t.i. prepovedno ali preventivno opustitveno tožbo. Predpostavka zanjo so nevarnost kršitve izključnih pravic, neposredna kršitev ali ponovitve kršitev. Prepovedni zahtevek zajame predvsem prihodnje potencialne kršitve ali njihove ponovitve. Če do teh dejansko pride, ima upravičenec v rokah že pravnomočni izvršilni naslov in mu nove tožbe ni treba vlagati.⁵ Tožniku torej ZASP nudi možnost, da toženki prepove tudi morebitne bodoče kršitve. Tožnik se za takšno sodno varstvo (še) ni odločil, sodišče samo pa mu tega varstva v okviru civilnega sodnega postopka po uradni dolžnosti ne more nuditi, za kar se sicer v reviziji zavzema tožnik, ko trdi, da ni nobenega zakona, ki bi sodišču pri razsojanju prepovedoval ali onemogočal izbrati tisto pravno sredstvo, ki zagotavlja najvišjo stopnjo učinkovitosti varovanja človekovih pravic in da je sodišče to svojo uradno dolžnost v konkretnem primeru povsem prezrlo oziroma opustilo. Po določbi prvega odstavka 2. člena ZPP sodišče v pravdnem postopku odloča v mejah postavljenih zahtevkov. S tožbenim zahtevkom tožnik konkretno opredeli vsebino sodnega varstva, ki ga zahteva, in s tem opredeli tudi meje sodnega preizkusa. Sodišče zato tožniku ne more prisoditi niti kaj več niti kaj drugega, kot je s tožbo zahteval.

15Pravne podlage za ugoditev toženemu zahtevku na sklenitev dogovora z navedeno vsebino pa po presoji revizijskega sodišča ne more predstavljati niti 6. člen ZRTVS-1. Določbe ni mogoče razlagati tako, da bi morala toženka za potrebe izvrševanja svoje dolžnosti zagotavljanja arhiviranja programske produkcije, ki jo ustvarja v okviru javne službe, od tožnika odkupiti materialne avtorske pravice na teh delih. Dejstvo, da ima toženka tožnikova avtorska dela (glede katerih ima pravico do posesti) v arhivu, še ne pomeni, da uporablja tožnikova avtorska dela (kaj obsega pojem "uporaba avtorskega dela" določa 22. člen ZASP) in na ta način krši njegove materialne avtorske pravice. V primeru uporabe teh del pa mora, kot je pojasnilo že sodišče druge stopnje, ravnati v skladu z ZASP tako, da spoštuje tožnikove avtorske pravice⁶.

16Ker po navedenem uveljavljani revizijski razlogi niso podani, je Vrhovno sodišče revizijo v ostalem delu kot neutemeljeno zavrnilo (378. člen ZPP).

17Odločitev, da tožnik sam krije svoje stroške revizijskega postopka, temelji na prvem odstavku 165. člena ZPP in prvem odstavku 154. člena ZPP ter je zajeta z izrekom te sodne odločbe. Toženki pa mora povrniti stroške njenega odgovora na revizijo. Revizijsko sodišče ji je glede na revizijsko sporno vrednost predmeta priznalo 1.713,54 EUR (toženki pripada nagrada za odgovor na revizijo 3000 točk (tar. št. 21); zahtevani materialni stroški v višini 2 odstotkov od skupne vrednosti storitve (13. člen OT), kar skupaj ob upoštevanju vrednosti točke 0,459 EUR znaša 1.404,54 EUR, povečano za 22 % DDV pa 1.713,54 EUR). Revizijski stroški so glede na prehodno določbo prvega odstavka 41. člena Zakona o odvetniški tarifi (Uradni list RS, št. 67/08, 35/09 ? ZOdv-C) odmerjeni po Odvetniški tarifi (Ur. l. RS, št. 67/03 in 70/03 - popravek). Tožnik je dolžan plačati vse odmerjene stroške v petnajstdnevnem paricijskem roku, ki prične teči naslednji dan po vročitvi te sodne odločbe (prvi, drugi in tretji odstavek 313. člena ZPP). Če tožnik v paricijskem roku svoje obveznosti plačila pravdnih stroškov ne bo izpolnil, bo prišel v zamudo (299. člen OZ) in bo od zamude dalje dolžan toženki plačati še zahtevane zakonske zamudne obresti (378. člen OZ).

¹ A. Galič v: Pravdni postopek, zakon s komentarjem, 1. knjiga, GV Založba, Ljubljana, 2005, stran 26.
² Ibidem, str. 43.
³ Pravica reproduciranja je izključna pravica, da se delo fiksira na materialnem nosilcu ali drugem primerku, in sicer neposredno ali posredno, začasno ali trajno, delno ali v celoti ter s kakršnimkoli sredstvom ali v katerikoli obliki.
⁴ Tako Oman, B., Trampuž, M., Zupančič, M.: Zakon o avtorski in sorodnih pravicah s komentarjem, GV Založba, Ljubljana, 1997, str. 113.
⁵ Ibidem, str. 383.
⁶ 21. člen ZASP določa: (1) Materialne avtorske pravice varujejo premoženjske interese avtorja s tem, da avtor izključno dovoljuje ali prepoveduje uporabo svojega dela in primerkov svojega dela. (2) Če ni s tem zakonom drugače določeno, je uporaba avtorskega dela dopustna le, če je avtor v skladu s tem zakonom in pod pogoji, ki jih je določil, prenesel ustrezno materialno avtorsko pravico.